Pravna država, ki je pravzaprav sopomenka za vladavino zakona namreč, niti ni odvisna od tega, koliko državljani ali kdorkoli spoštuje veljavne zakone in/ali inštitucije pravne države (policijo, vlado, sodišča), temveč od tega, kako se ti zakoni udejanjajo v praksi in kako inštitucije pravne države delujejo. Ideal pravne države je, da je vsaka kršitev zakona tudi sankcionirana ne pa to, da nobeden ne krši zakonov ali da vsak absolutno spoštuje vse inštance pravne države.

O inštitucijah nima smisla izgubljati črk. Kako brezupno neracionalna je postala “naša” zakonodaja lahko lepo ponazorim, če se nekoliko preštejem besede pri posameznih “zakonih”:

• Arhimedov zakon: 6 besed.
• Zlato pravilo: 12 besed.
• Pitagorov izrek: 12 besed.
• Biblijskih 10 zapovedi: 249 besed; (katolibanskih deset pa se skrči in preuredi na 45 besed).
• Ameriška Deklaracija o neodvisnosti: 1.457 besed.
• Ameriški ustava ima 4.543 besed; z vsemi 27 spremembami in dopolnili: 7.818 besed.
• Ustava Republike Slovenije: 8.105 besed.
• Predpisi EU o prodaji zelja: 26.911 besed.

Zgornji primer morda na prvi pogled združuje neprimerljive zakone in pravila, saj so vmes tudi fizikalne zakonitosti in matematična pravila, vendar pa lahko služi kot lep primer, kako se vse preobilje raznih zakonov oddaljuje od racionalnosti, še bolj pa to, kako za nekega navadnega človeka pravzaprav ni mogoče, da bi materijo predelal, kaj šele razumel:  zlato pravilo je mogoče prebrati v nekaj trenutkih in tudi razumevanje povedi “Ne stori drugemu tega, česar ne želiš, da bi drugi storil tebi.” normalnim ljudem ne bi smelo delati preglavice, prav tako ne bi smelo biti problematičnih 10 zapovedi, ki jih je mogoče prebrati v nekaj minutah, branje Ameriške deklaracije o neodvisnosti traja dobrih 15 minut, Ameriško ustavo pa je mogoče brez hitenja prebrati v slabi uri in načeloma bi si vsak državljan Republike Slovenije lahko vzel tisti 2 uri in vsaj enkrat v življenju preletel naš temeljni akt. Povsem nerealno pa je pričakovanje, da bi se kdorkoli lotil prebiranja zadev, ki se ga načeloma niti ne tičejo, čeprav imajo vpliv na njegovo življenje: ne predstavljam si, da bi Lojze iz Zeljarstva Lojz, ki ima kot dodatno dejavnost na kmetiji registrirano prodajo zelja, lahko kakorkoli predelal in izpolnil vse, kar so si namislili evrobirokrati.

Prepoved točenja alkohola vinjenim gostom, ki jo obravnava Vojko je pravzaprav idealen primer tega, zakaj pravna država ne deluje. Vendar pravne države ne uničujejo tisti, ki točijo mimo zakona, temveč je problem v tem, ker je ta prepoved neumna, saj ne postavlja nobenih resnih meril, prav tako pa natakarju ne daje nikakršnih pooblastil, s katerimi bi lahko neko domnevno vinjenost dokazoval (kot preizkus alkoholiziranosti – zato je praktično tudi zelo težko nekomu dokazati, da je vedel, da je nekdo vinjen): to je samo eden od tistih neživljenjskih in neizvedljivih zakonov, ki predstavljajo pesek v kolesju pravne države. Tisti, ki točijo vinjenim, zgolj kršijo zakon, pravno državo pa spodkopujejo tisti, ki ne poskrbijo, da bi bili kršitelji sankcionirani (kot bi rekel profesor: kazen ni maščevanje, kazen je ponovna vzpostavitev vladavine zakona), še bolj pa tisti, ki so tak butast neživljenjski in neuresničljiv zakon napisali in tisti, ki so ga sprejeli v naš pravni red.

Prvi velik problem so tisti, ki zakone pišejo (še posebej tisti, ki jih sprejemajo in potrjujejo): četrtpismeni poslanci in ostali politiki, neživljenjski (četrtpismeni) birokrati in odvetniške pisarne, ki služijo parcialnim interesom ter pravzaprav pišejo zako tako kot jim najbolj ustreza. Drugi največji problem so izvrševalci zakonodaje (vlade, birokracija, policaji, uradniki, sodniki…), ki se ne držijo in ne izpolnjujejo lastnih zakonov in zavez. Še najmanjši problem smo državljani, ki praktično ne moremo niti prdniti več, ne da bi prekršili kakšnega od neštetih zakonov in predpisov.

Za tragični razplet je v prvi vrsti kriv lobij pasjeljubcev, ki je zlobiral tak zakon, po katerem je bil razplet drame sploh mogoč. Psi so predmet navezanosti in idealiziranja, ki presega vsako razmno mejo. Menda pri nas obstja 180 000 psov in najbrž še nekoliko več ljudi, ki živijo v zmotnem prepričanju, da je pes človekov najboljši prijatelj. Poleg te očitno neumne trditve, se je v zadnjih dneh pojavljalo še mnogo drugih floskul, ki so vse bolj ali manj neumnosti, govorili pa so jih ljudje, ki štejejo za strokovnjake: kinologi, pasji trenerji, magistri, veterinarji in doktorji…

Začnimo od začetka. Pes je žival, ki spada med zveri, je mesojedec, predator in mrhovinar, je skupinska žival, pogojena za življenje v tropu. Domači pès (znanstveno ime Canis lupus familiaris) je štirinožni sesalec, podvrsta sivega volka, ki so jo udomačili pred približno 14.000 do 15.000 leti in je bil prva udomačena žival. Od takrat so se psi razširili po vsem svetu in spremljajo ljudi v večini preteklih ter sedanjih kultur.

Največja neumnost, kar smo jo lahko slišali od “strokovnjakov”, je “da ni nevarnih psov…” Zapomnite si ime “strokovnajka” Brane Puš… Dokler ima pes zobe in dokler lahko ugrizne, je pes nevarna žival.

Druga največja neumnost, ki so jo te dni ponavljali razni “strokovnjaki” je, da ni nevarnih pasem. Izjava je tako neumna, da niti nima smisla argumentirati proti takim neumnostim. Psi so živali, ki imajo zobe, način njihovega preživetja je bil milijone let poleg mrhovinarstva tudi lov in napad, čeprav smo jih ljudje zadnjih 15 000 let razvoja selekcionirali in izbirali po svojih zahtevah, je to vsekakor prekratko obdobje, da bi lahko govorili o kakršnikoli bistveni spremebni njihove osnovne napadalne narave – poleg tega, da smo jih selekcionirali tudi za naloge, kot so lov, boj in ubijanje (s selekcioniranjem pa smo dobili različne pasme). Imamo samo manj nevarne pasme (recimo tiste, ki so bili izbrani za lizanje spolnih organov – pizdolizce) in bolj nevarne pasme (take, ki so bili izbrani in vzgajani za lov, boj varovanje, zaščito…) – oboji pa imajo zobe in lahko ugriznejo.

Tretja neumnost je prevzgoja: pes ima svojo zverinsko naravo, njegova osebnost pa se izoblikuje v parih mesecih do enega leta od momenta, ko se skoti. Nobene garancije ni, da se vzorci, ki so se v  določenem trenutku pojavili, ne bi ponovili. Če kdo od “strokovnjakov” verjame, da je prevzgoja možna, naj za vsakega “prevzgojenega” cucka garantira z vsem svojim premoženjem (večina jih je itak predlagala prevzgojo na način: zapri psa v kletko in pazi, da ne pride v stik z ljudmi – temu se z drugimi besedami reče: imej ga zaprtega)…

Druga še najbolj problematična plat domačega psa pa so lastniki, ki jih lahko razdelimo v več skupin:

• pesjanarji (ljudje, ki imajo s psom instrumentalni “kmečki” odnos: pes ni njihov najboljši prijatelj ali družinski sorodnik, pes ni njihov nadomestek za otroka ali spolnega partnerja, temveč je zanje pes predvsem orodje ali sredstvo, s katerim se lahko igrajo, hodijo na lov, rešujejo, ali pa jim čuva razne zadeve; o psih vedo veliko in predvsem jih ne idealizirajo – samo pesjanarji so lahko pravi strokovnjaki; svoje pse imajo radi na isti zdravi način, kot imajo kmetje radi svoje krave in prašiče)
• pasjeljubci (ljudje, ki imajo radi pse in jih vidijo predvsem v njihovi najlepši in najbolj idelani podobi, ki so jo nezavedno pobrali iz kakšnega romana ali filma: ljudje, ki vedo povedati, da je pes človekov najboljši prijatelj, ki nikoli ni nevaren, če pa je nevaren, je to izključno zaradi njegovega gospodarja ali zunanjih okoliščin; večinska skupina, ekscesni primeri se izkazujejo v zbirateljskem in eksibicionističnem pristopu)
• pasjefukci (podskupina pasjeljubcev, podpsi (“underdogs”), pes nastopa v vlogi ljubezenskega objekta, najslabša oblika neumnih ljudi, ki živijo v prepričanju, da smo ljudje nekakšna neplemenita rasa, če se primerjamo s pasjim rodom: to so ljudje, ki lahko pristen odnos navežejo predvsem s svojim psom, zares pa lahko uživajo samo v spolnem odnosu s psom)

Seveda se te plasti med seboj prekrivajo, najbolj problematični pa so seveda pasjeljubci, ki so nekako prišli do strokovnih nazivov, vendar pa niso zmožni objektivne presoje (ker imajo tako zelo radi pse in so zaljubljeni v svoj pasji ideal – zato preprosto niso zmožni prave strokovne presoje) – zaradi takih “strokovnjakarjev” smo tam, kjer smo: v absurdistanu, kjer je lahko življenje psa vredno več od človeškega življenja. Problem je, da se je večino trenutne pasje zakonodaje vzpostavilo s sodelovanjem pasjeljubcev, čeprav bi morali imeti nekoliko bolj zdravorazumski pristop: če me piči komar, ga ubijem, če ugrizne pes, se ga takoj kaznuje (pretepe se ga kot psa), če pes napade z več kot enim ugrizom (sploh na način kot se je zgodil prvi napad na človeka podivjanih bulmastifov), se ga ubije, lastnika pa se kazensko preganja, na način, kot da je dejanje napada zagrešil on sam namerno in načrtno.

Vse skupaj je potrebno postaviti na zakonski način tako, da se raznim “kinologom”, skorumpirancem in “strokovnjakom” onemogoči možnost “strokovnega” presojanja, saj nikoli ne moremo točno vedeti, kdaj se za diplomami in doktorati skrivajo pasjeljubski idealisti ali celo navadni pasjefukci. Predvsem pa je potrebno na zakonski način poskrbeti za čim večjo odgovornost lastnikov in takojšnjo dokončno odstranitev psov (odstrel na licu mesta), ki so s svojim nepredvidljivo napadalnim obnašanjem izkazali, da lahko predstavljajo resno grožnjo za ljudi (posameznih cukov, ne pa pasem).

Na primer: ko pes koga ugrizne, naj policaji lastnika psa kazensko preganjajo zaradi namernega napada z nevarnim predmetom, psa pa mu seveda na licu mesta tudi zaplenijo. Mislim, da posebnega zakona o nagobčnikih pri takšni zakonodaji sploh ne bi potrebovali…