Petra Majdič sicer pravi (danes cca ob 07:53 na radiju SLO1), da zaenkrat o tožbi sploh ne razmišlja…

Najbolj patetičen je bil naš predsednica vlade Borut Pahor, ki je takoj pristavil svoj piskrček in pospremil dogodek z izjavo, da mu Petrin nastop predstavlja pomembno inspiracijo in zgled na njegovi politični poti: ”Zato bi rekel, da je lahko ona naš skupen velik navdih. Imamo namreč težave, a skozi nje se bomo prebili,” še ena taka za v arhiv – konec koncev je Petra sama zapeljala (neprilagojena hitrost, neprimerna smer in pot vožnje, premalo kontrole nad situacijo…) v tisti jarek, zato upam, da Pahor v svoji navdahnjenosti ne bo šel predaleč in nam vsem poiskal kakšne nove luknje, da bi lahko izkazali svojo vztrajnost – glasna večina ljudstva namreč svojo vztrajnost raje kot v športu izkazuje predvsem v tožarjenju pa tudi potrpežljivost tihe večine ima svoje meje.

Zelo simptomatična plat, ki je udarila na plano pa je tista: tožimo jih. Menda se že zbirajo peticije, da naj se toži vse po vrsti, predvsem organizatorje. V teh pogledih na vse skupaj se lepo kaže naša “pravniška plat” in seveda tista ideološka plat: ne samo Petra, ampak vsi mi smo poškodovani in vsi smo ob dodatne kolajne, ki bi bile najmanj zlate – najbrž obstaja celo kdo, ki bi tožil kar Majdičevo…

V tem primeru bi vse te pravičnjakarske tožibabe morale usmeriti najprej na naše domače krivce: najprej so krivi naši tehnični delegati (na primer tisti, ki je izjavil, da ne morejo zaščititi vsake smreke…), skupaj z vsem spremljevalnim cirkusom, ki je odšel v Kanado, ker so pristali na takšno progo ali pa zadeve niso niti pregledali in so se raje greli tam nekje v neki “Slovenia hause”, kot da bi šli in pogledali, kakšne možne nevarnosti pretijo na naše tekmovalce. Zato bi najprej morali tožiti naše športne funkcionarje, ki očitno niso dovolj dobro opravili svojega (ne)dela, za katerega jih plačujemo, šele nato pa razmišljati o nadaljnjih tožbah.

Pravzaprav je vsak šport, v kolikor je tekmovalen, ekstremen. In tudi vsak uspešen športnik je ekstremist, če se mu le uspe uspe prebiti iz povprečja. Govorjenje o ekstremnih športih je na tak način precej nesmiselna zadeva (izjema bi morda lahko bile razne skupinske igrice, kjer o zmagi pravzaprav v največji meri odloča sodnik, ne pa ostali objektivni faktorji in posameznikove sposobnosti), saj je povsod za zmago potrebno izstopiti iz povprečja v določen ekstrem. Tista bedarija o pomembnosti sodelovanja je samo slaba tolažba za poražence – pri vsakem tekmovanju je vedno najpomembnejša zmaga, se pravi, najvišja pozitivna skrajnost (ekstrem) od tega, čemer bi se reklo sodelovanje na tekmi. Tekmovanje je merjenje koga s kom na nekem področju, da bi ugotovili, kdo je boljši.

Tako so vsi vrhunski dosežki vedno tudi najbolj ekstremni, pri čemer vrhunskost zajema predvsem pozitivno plat od naj, medtem ko ekstrem pokriva vse.  Očitno torej na tem terenu vlada nekakšna terminološka zmeda, ki je nastala s precej arbiutrarnim dodajanjem pridevnika ekstremen. Le po kakšni logiki se lahko športno plezanje, kjer možnost kakršnekoli poškodbe ni nič večja kot pri kakšnem nabijanju po žogi, uvršča med ekstremne športe, ne pa recimo kakšni smučarski skoki, smuk ali avtomobilizem?

Če pa bi gledali samo smrtnost, glede na to, kar sem lahko v parih minutah naguglal, so v največji nevarnosti navijačice, za moške pa je menda najbolj smrtonosen šport ribolov, med najnevarnejše športe spadajo še razna jahanja, motociklizem, balinanje in golf , ki se odvija v najbolj toksičnih okoljih (herbicidi, pesticidi…), kar 5% vseh žrtev strele pa je golfistov. Največ možnosti za ostale poškodbe pa nam seveda ponujajo razni ekipni športi.

Delni uvid v fenomen ekstremnih športov nam menda lahko prinese neka trditev, ki pravi, da obstajajo samo trije športi: bikoborbe, alpinizem in dirke z motorji; vse ostalo pa so samo igrice. Tukaj se šport opredeli kot dejavnost, pri kateri lahko športnik umre. Vse skupaj pa vseeno postane bolj stvar opazovalca, kot pa akterja samega: čeprav je nevarnost zelo realna in očitna, se ponavadi spregleda bistvo, ki je duhovno in očem nevidno. Ostalo pa naredijo nesposobni novinarji pompozni mediji, reklama in osnovna človeška želja po senzacijah in krvi – dejstvo je, da se morbida dobro prodaja.

V zadnjih dneh pa me je ob smrti Tomaža Humarja še posebej presenečala odkrita sovražnost precejšnjega števila raznih komentatorjev, ki do neke mere lepo ponazarja naš odnost do ekstremistov in do vseh ljudi z vrhunskimi dosežki nasploh. Pri čemer je očitno, da gre za čredni nagon: čreda hoče povprečnost in je pripravljena vasak odklon od te povprečnosti takoj kaznovati. Načeloma črednemu nagonu godi, če je lahko v družbi vrhunskosti, vendar pa to ugodje hkrati že izniči spremljajoči občutek zavisti in seveda ogroženosti pri rušenju svojega ugodja znotraj povprečja črede. Nekaj od tega kaznovanja “ekstremistov” nam ponujajo tudi naši politiki, ki pod vplivom raznih zavarovalniških lobijev že kažejo na razne “ekstremiste” in adrenalinske športnike in njihovo nevarno življenje, ki menda ogroža obstoj zdravstvenega sistema, pri tem mirno spregledajo čredo drugih “ekstremistov”, ki s svojim (ne)početjem, najbrž drvijo naravnost v kakšne druge še bolj kronično drage težave – rad bi videl tistega politika, ki bi imel toliko jajc in predlagal, naj prekomerno težki ljudje plačujejo višje prispevke za zdravstveno zavarovanje, ker se ukvarjajo z ekstremnim prenajedanjem.

Alpinizem je mogoče res poseben primer posebnih “športov”, kjer se odličnost izkazuje s hojo v neposredni bližini smrti in dosežki, ki se včasih opredelijo tudi kot osvajanje nekoristnega sveta. V alpinizmu štejejo tako dosežki, kot tudi način. V enaki meri kot cilj šteje tukaj pot. Pravzaprav sam alpinizma niti ne štejem med športe, v svoji najbolj razviti obliki je alpinizem veščina, za nekatere pa tudi edina religija.