Preden pristanem na pretirano prikimavanje ali zavračanje te dokaj problematične trditve, naj povem, da sam zaplanikanosti ne vidim samo v slabšalnem pomenu. Najbrž ima prav naša slovenska zaplankanost največje zasluge za našo ohranitev: najprej zaplankanost kot zavračanje in odpor do tujega, s katerim smo imeli opravka v zadnjih stoletjih in nas je hotelo tako ali drugače narediti po svoji meri, nato pa tudi kot sama geografska zaplankanost. Tu je prva Sekujeva napaka: slovenski narod se ni obdržal kljub svoji zaplankanosti, temveč zaradi svoje zaplankanosti: to je tiste zaplankanosti, zaradi katere smo ohranili svoj jezik, svoje običaje in svoje ozemlje.

Nasploh je zaplankanost lahko uporabljena v slabšalnem smislu predvsem za posameznike, nekoliko težje pa za narode in nacije: vsaka nacija (nacija je narod, ki ima državo) se bori za svoje meje, za katerimi je zaplankana, vsaka nacija ali narod hoče ohraniti svojo kulturo, v katero je zaplankan: poglejmo na primer Francoze ali Angleže pa tudi Sekujevo sorodstvo v Gvineji si najbrž želi ohraniti vsaj nekatere svoje običaje: glede na Sekujevo zavezanost afriški kulturi, bi lahko tudi temu rekli zaplankanost – naj bo torej dosleden in naj raje sprejme globalno odplankano kulturo, karkoli že to je, ne pa da se znotraj Slovenije spravlja za planke nekakšnih afriških kultur…

Še posebej pa je zanimiv kontekst, v katerem Sekuju poda izjavo: »Slovenci so ene take zaplankane živali. In to lahko napišeš, to pravzaprav moraš napisati! Slovenci so kot neka čreda, zaprta v stajo, do katere tu in tam pride kak pastir in jim prinese novice iz zunanjega sveta.«, ki se nanaša na začudenje nad zamorcem, ki zna Slovensko in gre ob bok temu, da se Slovenci čudijo »ob spoznanju, da v 21. stoletju barva kože in sposobnost za govorjenje slovenščine očitno nista korelacijsko povezani«. Namreč ravno ta kontekst naredi izjavo za rasistično v smislu nazora, da govori o manjvrednosti neke skupnosti in celo rasistično v smislu ravnanja. V dani izjavi se Seku izvzame iz družbenega konteksta in veselo popluva celoten narod. V tem pogledu ga le težko ločimo od kakih klenih patriotov, ki se lotijo južnakov ali pa ciganov, le da smo bili tokrat na vrsti Slovenci.

Še posebej zanimiv pa je zaključek intervjuja:

Slovenci smo včasih povsem nesposobni razmišljati sami. Kar nekako srečni smo, če kdo razmišlja namesto nas in se potem mi samo opredelimo, ali smo za ali proti. Ponosni smo na marsikaj, ne pa tudi na to, da kot ljudje lahko razmišljamo z lastno glavo. Slovenci imamo ta čudovit izrek o sosedovi kravi in tako tudi gledamo na vse, ki uspejo v nekem širšem družbenem kontekstu. Ta čredni nagon je pri nas neverjetno močan in vsaka čreda ovac ima raje, če so si med seboj čim bolj podobne, medtem ko črnih ovc čreda ne prenaša najbolje. Vemo pa, na koga se volk najprej spravi.

Tukaj Seku tudi samega sebe uvršča v čredo in čeprav bi se morda želel prikazati kot črno ovco, se vseeno raje vsaj na nivoju izražanja postavi v slovensko čredo, ki jo je še prej tako kritiziral, žal pa pozablja, da čreda ne misli in tudi črne ovce ne mislijo, dokler so del črede, temveč si želijo samo preboja čim dlje stran od obrobja, kjer so volkovi, v varno zavetje katerekoli črede. In tako je storil tudi Seku: najprej je povedal, kaj si misli, na koncu pa zbežal v čredo, ki naj bi mu dala zavetje pred volkovi…