Seveda pa vsa ta nedovršnost omogoča nepreštevne spekulacije o tem, kaj ta odstop pomeni. Prelepo se sliši, da nek starejši politik po parih desetletjih zapušča svoja mesta moči in jih prepušča mlajšim in sposobnejšim, tistim z novimi idejami. Prav tako tudi ni videti, da bi ta kapetan svojo ladjo pripeljal varno v pristan in jo zapušča mlajšemu – prej obratno.

Razen z vstopom v NATO se Sanader kot predsednik vlade ne more pohvaliti takorekoč z ničemer, kot Ivo pa si je poleg obširne zbirke dragih ročnih ur in deset miljijonske hiše menda pridelal kar lepe “prihranke”, o kakršnih lahko večina Hrvatov samo sanja.

Špekulacij, zakaj tak nenaden pobeg oziroma umik, je kar precej:

• afera s predragimi tovornjaki;
• katastrofalno stanje hrvaškega gospodarstva;
• neuspeh EU pogajanj;
• HDZ poboljševalniško zvodništvo;
• razkol v stranki;
• splošna HDZ korupcija.

Vsekakor je imel na glavi precej masla in njabrž je beg bila še zadnja možnost, da ga v lastni godlji ne utopijo kar njegovi ljudje. Tudi, če temu rečemo umik pa bo marsikaj jasno s časom – ko bomo videli ali je vse skupaj trajne ali pa le bolj začasne narave.

Vojko to Golobičevo nestalinističnost utemelji s tem, da pač noben Stalin ne bi priznal svoje napake (čeprav je tudi Golobičev zagovor precej podoben zgovarjanju na nekakšne zgodovinsko družbene okoliščine).

Vendar pa lahko Golobič še vse popravi:

1. najprej naj odstopi;
2. iz vlade naj izstopi še Zares;
3. napade lažnivega Erjavca in ga pozove k odstopu, ter razkrije še vse ostale mahinacije in laži, za katere ve;
4. na volitvah naj napade lažnive SDS-ovce, SD-jevce in vse ostale politikante;
5. postane najbolj resnicoljuben in zmaga;
6. začne zapirati in razlaščati (na primer po ruskem receptu) vse tajkune in njihove lažnive politične pomagače.

Tako bi lahko dobili svojega pravega demokratičnega Stalina, ki bi z reko resnice spodobno očistil ta nagnusno smrdljivi hlev naše politike in si mogoče pridobil, kakšno bolj pozitivno oznako kot “slovenski Stalin” ali  “notorični lažnivec”.