Pa poskusimo za trenutek izstopiti iz takšne binarne črno-bele tehnike:
Predsednik je dal človeku odlikovanje za neko pozitivno dejanje, čeprav je ta človek predstavljal tudi nekoliko manj pozitivne reči. Če je ta odlikovani človek, ne vem kakšen, zločinec, naj se mu ti, ne vem kakšni, zločini dokažejo na sodišču in naj bo zločinom primerno tudi kaznovan.

Na primer: če rečem, da je bil Hitler dober politik, ker je v določenem trenutku nategnil veliko večino Nemcev in vseh ostalih, s tem najbrž še nisem naredil holokavsta? Tudi, če Hitlerju podelim odlikovanje predvsem v imenu vseh tistih, ki se z mano niso nikoli strinjali, se ne strinjajo in se ne bodo nikoli strinjali, s tem še vedno ne kršim nobenih temeljnih človekovih pravic  – vsaj dokler je neumnost takorekoč neodtujljiva človekova pravica ne.

Podobno performativno govorno dejanje, kot pohvala, je tudi odlikovanje. Ker pa nekateri besedo “hvala” razumejo kot višek nehvaležnosti, če ni pospremljena še vsaj z nečim oprijemljivim (MASTNA NAGRADA), se vse skupaj izvrši v bolj ali manj formalizirani obliki simbolične predaje kakšnega koščka kovine ali papirja ali kuverte z vsebino… Performativno govorno dejanje pomeni, da je dejanje izvršeno z besedo ali besedno zvezo samo v trenutku, ko sprejemnik to zazna in razume. Na primer:

“Dragi bralec, odlikujem vas, ker ste zelo razgledana, modra in razumna oseba”.

zirosi l.r.

Pod črto:

To odlikovanje si lahko natisnete in ga postavite na častno mesto, ali pa si z njim obrišete rit.

Le kaj je ta ženička, ki menda rada nosi neokusne klobuke, naredila za nas ali za Slovenijo, da si zasluži odlikovanje reda za zasluge – razen tega, da bo sem prinesla svojo plemiško rit in da bo našemu Türku podelila odlikovanje viteškega reda Bath?

Kakšna sramota za svobodnega človeka, da mora gledati svoje vladajoče, demokratično izvoljene predstavnike, kako klečeplazijo pred ostankom srednjega veka, pošastjo, ki je bila rojena večvredna in čaščena kot božanstvo, le zato, ker je padla iz plemenite pizde plemenite riti!

In zakaj moram navsezgodaj zjutraj po radiju poslušati o tem, naj se čez dan oblečem v črno obleko in naj bom tiho ter mirno čakam, da me bo visočanstvo ogovorilo, če se slučajno znajdem v njeni bližini?

Jebem vam največjo kmetico v Evropski uniji, ki od vseh zahteva, da jo častijo kot visočanstvo – upam da ji bo lipicanec odgriznil glavo ali pa vsaj, da se ji v grlu zatakne kakšna kost od vseh teh požrtij, ki jih bo imela na naš račun.

Čeprav gojim do skupine Psycho-Path določene simpatije, je bil to zgolj povod, da sem se sploh lotil branja te kritike, ki pa se takoj za uvodom izkaže v vsej svoji teoretski šibkosti oziroma pokaže na avtorjevo nedoslednost že v drugem odstavku, ki sledi opisu ovitka in ga začne takole: »Taka oprema žali bralca in pod vprašaj postavlja poslanstvo fotografa in oblikovalca…«. Stavek vsekakor sodi med apriorne obsodbe, ki z resnimi analizami nimajo ničesar skupnega, temveč ga lahko jemljemo kot puritansko obsodbo določenega izdelka. Takoj seveda zmoti generalizacija, da je takšna oprema žaljiva, ki je vsekakor plehko posploševanje, hkrati pa tudi žalitev vseh tistih, ki s takšno opremo nismo bili užaljeni. Globlja analiza samega stavka pa nam razkriva tudi avtorjevo argumentacijsko šibkost, saj je iz konteksta popolnoma jasno, da je ta izjava uperjena zoper sliko, torej bi lahko bila slika žaljiva kvečjemu do gledalca, ki to sliko gleda ali kvečjemu mogoče do poslušalca, ki kupuje ploščo, katere sestavni del je “taka oprema”. Nadaljnji premislek nas lahko z določeno mero spekulacije pelje kvečjemu v smer, da mora “taka oprema” žaliti predvsem vse tiste, ki so se odločili brati magistrov umotvor.

Čeprav je celotna magistrova kritika umeščena v kontekst provokativne umetnosti pa nekako magistru uspe spregledati, da je tudi glasbena plošča umetniško delo in ga lahko gledamo kot zaključeno celoto, ovitek pa kot dopolnitev celotnega konteksta te celote, kjer je osrednji del in bistvo glasba ter njeno sporočilo. Da bi lahko svojo kritiko utemeljil se zato odloči na redukcijo ovitka na njegovo prodajno-komunikacijsko funkcijo (katere cilj je boljša prodaja), ki je tako rekoč brez vsake umetniške vrednosti ali pa je ta vrednost podrejena prvi pa čeprav naj bi sledila ciljen naročnika: »Ovitek za ploščo je enakovreden embalaži za čevlje, hrano ali kozmetiko.« Precej kontradiktorno razmišljanje že v osnovi: če naj nekaj sledi željam naročnika, potem je odvisno od njegovih zahtev, ki so lahko tudi povsem netržno naravnane. Poleg tega pa se moramo vprašati tudi, če je res mogoče kar tako izenačevati, kozmetiko, čevlje, hrano in glasbo. Takšna redukcija ovitka na embalažo avtorju omogoča predvsem instrumentalizacijo umetnosti v imenu nekakšne družbene odgovornosti (če vzamemo ovitek kot sestavni zaključujoči del celote, potem je avtor pogrnil na celi črti, saj je več kot očitno, da ni prišel do notranje strani, kjer je napisana celo kratka obrazložitev sporne “opreme”, kaj šele, da bi se lotil poslušanja albuma), kar pa najbrž izkazuje predvsem njegove lastne projekcije, ki jih izkaže v svojih vprašanjih drugega odstavka:

Taka oprema žali bralca in pod vprašaj postavlja poslanstvo fotografa in oblikovalca ter nas postavlja pred vprašanja:

Kdo je žrtev na posnetku in kdo je nevidni rabelj?

Ali je naslovnica ilustracija vsebine in njeno sporočilo?

In če je odgovor negativen, zakaj je bilo potem treba z motivom nasilja ilustrirati vsebino?

Ali nam avtorji želijo povedati, da so ženske prostovoljne žrtve in soudeleženke ritualov in da je to njihova svobodna volja?

Kje je meja med fikcijo in resničnim in ali so snovalci spregledali dvojno, protislovno naravo fotografije, da fotografska podoba ni le sled, temveč tudi izbor?

Seveda teh projekcij nimam namena dodatno problematizirati, vsekakor pa o njih veliko pove že njihov vrstni red, saj bi se neobremenjeno kritično razmišljanje najbrž začelo s spraševanjem o smislu prikazanega: »Kaj mi hoče umetnik s tem povedati?«, ne pa z razmišljanjem o žrtvi in rablju, ki je že projekcija določenih lastnih fantazem v podobo…

Za konec pa še moj doslej neobjavljeni komentar:

Zelo plehko teoretiziranje, ki je resnična žalitev bralca, saj deluje kot blodni krog, kjer se vse zreducira na ovitek kot način prodajanja izdelkov in moraliziranje o načinih prodaje.

Če se obesim na obtožnico, izhodišče in zgrešeno poanto:

“Taka oprema žali bralca in pod vprašaj postavlja poslanstvo fotografa in oblikovalca…”

Že s tem avtor prispevka pokaže, da preprosto ni dorasel svoji temi, saj ta “oprema” ni del knjige, ki bi jo brali in če lahko pod “tako opremo” razumemo sliko, potem lahko žali kvečjemu gledalca, slike pa se gledajo ne pa berejo. Nadalje ta kritika zgreši svojo poanto še s tem, ko zgreši celoten predmet, katerega oprema naj bi bila: “taka oprema” je samo del širšega konteksta, kjer je središče glasba, ne pa čtivo ali slikovno gradivo.

Podcenjujoče (da ne rečem žaljivo) pa se mi zdi tudi razmišljanje avtorja o tem, kaj naj bi bilo žaljivo zame, kot glasbenega konzumenta, saj se ponavadi odločam za določeno glasbo, ne pa za to, kar je natiskano na ovitku: odločam se za vsebino, ki je glasba, ne pa za ovitek, ki se lahko bolj ali manj posrečeno vključuje v celoto, središče katere je vedno glasba.

Pravzaprav se ne morem znebiti misli, da je članek povsem površinska čistunska kritika, ki v bistvu popolnoma zgreši svoj predmet oziroma korenini v nepoznavanju predmeta, saj očitno izhaja iz ideje, da je oblikovanje predvsem storitev, ki deluje službi prodaje določenih izdelkov, zavajanja neumnih ljudi in mogoče kvečjemu še žaljenja ne vem kakšnih čustev.