Če preberemo odločbo ustavnega sodišča, nam je hitro jasno, da se ustavni sodniki niti niso spustili na nivo vrednotenja zgodovine sv stliu raznik konvertitov in izdajalcev, temveč ocenjujejo delo občinskega sveta, ki ni bilo v skladu z Ustavo.

V neskladju z ustavo je to, da je mestni svet odlok, s katerim je novo cesto v mestu poimenoval po Titu, sprejel osemnajst let po uveljavitvi ustave Republike Slovenije. Ne gre za to, da bi bila sporna vsaka ulica in vsak trg, poimenovan po kakem funkcionarju nekdanjega režima. Sporna so poimenovanja po dosmrtnem vodji nekdanje totalitarne  države (pričemer so sodniki izkazali še svoje nepoznavanje – Jugoslavija je bila totalitarna samo v zgodnjih začetkih, na koncu pa je bila avtokratska), Titu, in to tista, ki so bila sprejeta po uveljavitvi nove ustave. V smislu: Ok, kar je bilo, je bilo, sedaj pa ne dražite več ubogih na umu, kajti njih je nebeško kraljestvo.

Kar pa je pravzaprav v popolnem nasprotju s tem, kar lahko prebere kakšna Ljudmila Novak, ki je na tiskovni konferenci lamentirala, da so v stanki zadovoljni z odločitvijo, ker je to odločitev za več resnice. “Tito je bil zločinec in to je tudi priznal državni organ,“ je dodala. Spotoma pa je razkrila še, svoje upanje, da se bomo v Sloveniji končno odločili za civilizacijsko vrednoto, ki se ji reče resnica, in na podlagi te obsodili vse medvojne in povojne zločine ter tudi odstranili imena zločincev iz naših mest in ulic ter tudi njihove kipe…

Vsakomur, ki je prebral odločbo, je lahko takoj jasno, da Ljudmila nemarno laže in zavaja (vprašanje je, če dejansko laže, saj je za laganje potrebna določena mera samozavedanja in razumevanja tega, o čemer se govori – Ljudmila in njeni sledilci se mi za kaj takega zdijo preveč neumni), saj Ustavno sodišče ni nikjer govorilo o tem, da bi bil Tito zločinec (v kontekstu raznih sodišč najbrž tudi za Tita velja domneva nedolžnosti?).

Toliko o NSi-jevskih vrednotah in moralah ter zavezah h kakršnimkoli vrednotam: njihova vrednota ostaja laž in zavajanje, njihov cilj pa je vrnitev v katolibansko 19. stoletje (najbrž zato, ker Ljudmili v njeni zahojenosti še vedno ni jasno, zakaj naj bi nosila gate). O resnici pa preprosto nimajo niti najmanjšega pojma.

Tudi jaz sem del slovenskega (pretežno katoličanarskega) naroda, vendar vseeno ne čutim nobene škode pri vseh teh cerkvah – razen, da še vedno stojijo in da tudi moram tudi jaz prispevati za njihovo obnavljanje in vzdrževanje.

In če bi bil bolan, bi raje videl, da me zdravi preplačan zdravnik, kot pa, da me mazili plačan župnik – čeprav moram prispevati tudi za plačevanja raznih župnikov.

Prosto po Ljudmili: Cerkev ne bo dobila nikoli dovolj, še posebej v teh časih in v kakršnihkoli časih…

Meni se pa vseeno dozdeva, da v kakršnikoli že bolnici obstaja več pomoči, več upanja, kot v kakršnikoli cerkvi. Kot zapoje pesnik: “Prou neč na vervam tem, ka praujo, da nebeška vrata prestopiš samo, če si nihou, ka če tu je ris, an še tanarvečji gnidi, ka jem služi, adpre vrata, mi je useglih, če nikdar navidim teh nebes… ” (komad prosto po Mlakarju – Credo)

In nekaj malega bi morda lahko v tej socialni revščini, ki vlada v Sloveniji prihranili tudi, če ne bi plačevali ministrske plače NSi upokojencu Bajuku…

Pod črto:

Če se komu (kakšnemu fašistoidno-klerikalskemu antihumanistu) primerjava med takima dvema vrstama artefaktov ne zdi preveč posrečena, naj pomisli; – za vstop v Bolnico Franja se vsaj plačuje vstopnina (in ddv), za vstop v katerokoli od na državne stroške obnavljajočih se  cerkva pa niti ne…in (svete) maše menda lahko potekajo kjerkoli – tudi v bolnicah…

Vse skupaj kaže na balkanski konflikt globalnih razsežnosti.  Spopadata se dve sili, ki sta si nasprotni skoraj v istem smislu, kot sta si nasprotna plus in minus. Na eni strani so razvrščeni mladi jurišniki neke obskurne izvenparlamentarne stranke, na drugi pa stari častilci nekega totalitarnega sistema. V prvi bitki so zmagali stari, ker so imeli predost terena, mladi jurišniki pa čakajo na odločujočo bitko, kajti na njihovi strani je “pravica”.

Moje mnenje je, da je Tito za Slovenijo pozitivna zgodovinska osebnost, ki si vsekakor zasluži častno mesto v naši zgodovini, čeprav se ga drži tudi nekaj madežev, zaradi katerih bi ga le težko razglašali za svetnika – pa čeprav bi lahko v katoliškem občestvu svetnikov našli kar nekaj takšnih, ob katerih bi še Stalin izgledal kot navaden kurji tat.

Skratka, smo, kar smo in kjer smo, tudi zaradi in po zaslugi Tita. Seveda lahko  sem vključimo dodatne hipotetične predpostavke, kje bi lahko bili, če bi bilo drugače, vendar pa lahko za vsako hipotetično predpostavko nekega boljšega stanja najdemo deset hipotetičnih predpostavk za še večjo bedo. Mladi jurišniki tako, na primer, radi povedo, da smo Trst izgubili ravno zaradi Tita – kar je hipotetično seveda lahko povsem verjetno; še bolj hipotetično verjetno pa je, da brez Tita (in Stalina) ne bi imeli niti Idrije, mogoče pa niti Ljubljane ne, na slovensko obalo pa bi najbrž lahko kar pozabili – mogoče bi jo imeli kje tam na Bledu (v kolikor tam ne bi bila samo še Zgornja Kranjska).

Dejansko smo lahko s svojim stanjem, ki bi sicer morda lahko bilo tudi boljše,  precej zadovoljni. In ob vsem tem moramo tudi Titu pripisati precej zaslug za to. Nesprejemljivo se mi zdi ločevanje na neke zgolj absolutne negativnosti in na nekaj pozitivnih točk, ki naj bi bile morda zgolj splet nekih naključij – zadeva gre v paketu: tako kot ne moremo speči omlete, ne da bi zato razbili kakšno jajce.

Seveda pa postaja očitno, da mladim jurišnikom in tistim, ki jim komandirajo, nikakor ne gre za neko pravičnost, resnico ali karkoli takšnega. Gre jim za prevrednotenje in sprevračanje zgodovine in če bi se le dalo tudi dejstev. Nikakor se ne morejo sprijazniti s tem, da so v svojem hlepenju po oblasti stopili na napačno stran in izgubili vojno, pred časom pa tudi parlamentarne volitve, zato nikakor ne morejo spustiti nobene priložnosti, da bi se postavili v center medijske pozornosti in poskušali na svojo stran spraviti še nekaj ovc.

Pri tem pa nekako ne moremo mimo zanimive nekoliko shizofrene in paradoksne pozicije: da se vse skupaj poskuša zakrinkati kot nekakšno obsojanje totalitarizma, totalitarističnih sistemov in totalitarističnih siombolov, hkrati pa tudi sami stojijo pod simbolom križa, v imenu katerega in pod katerim so bili poklani milijoni ter pri tem ne zamudijo nobene priložnosti, da bi ne šli poklekniti pred svojega nezmotljivega totalitarističnega vodjo v Vatikan.

Tito je mrtev – že lep čas. In tudi ob njegovi smrti se je izkazalo, da ga je dejansko cenil cel svet. Kot takšnega smo se ga dolžni spominjati in kot takšen si vsekakor zasluži vsako obeležje. To, da je v svojem času naredil tudi stvari, ki jih najbrž vsi obsojamo pa je potrebno sprejeti kot del njegove veličine – delal jih je zato, da jih ne bi bilo potrebno početi nam.

P. S.

Sam se nikakor nočem razvrščati med rdeče ali črne drugače, kot v smislu, da je vsak rdeč pod kožo in da so ponoči vse krave črne. Rojen sem bil nekaj let pred maršalovo smrtjo, ravno pravi čas, da sem lahko skupaj z vzgojiteljicami jokcal ob koncu sveta in na spričevalu prebiral tisto znano o učenju in koristi Titu in domovini. Edina ideološka totalitaristična prisila, katere sem bil deležen v tistem času pa je bila ta, da sem moral hoditi k verouku in k maši.

Zadeva je vsekakor zelo grozljiva, saj je očitno, da obstaja v Sloveniji cel kup ljudi, ki ali ne znajo slovensko, ali ne znajo poslušati, ali pa ne morejo razumeti tega, kar so slišali. Gre za vse tiste, ki so se lotili javnega pozivanja predsednika k odstopu ali pa posipavanju s pepelom, za Šrota, za NSi bednike in za vse ovce, ki so temu sledile.

Zadeva je šla približno takole:

Türk: “Danes sem v Trbovljah zaradi pravic žensk, zaradi enakopravnosti žensk.  To je izjemno pomembna, prvorazredna tema v Sloveniji, tudi politična tema. In zato danes ne nameravam dajati izjav o nobeni drugi temi.”

Novinar: “Ampak obtožbe so zelo hude, predvsem, da se politični vrh ne odziva na razkritje takšnih zločinov” (pobojev v Hudi jami op.)

Türk:”Bom našel čas, ko bom odgovoril tudi na to, ampak rad bi ponovil, danes sem tu zaradi prvorazredne teme in o drugorazrednih temah ne bom govoril.”

Novinar:”Se pravi, so povojni poboji drugorazredna tema?”

Türk: “Politične manipulacije okrog tega so.”

Novinarka: ” A to pomeni, da je mediacija s Hrvaško tudi drugorazredna tema?”

Türk:” V primerjavi z enakopravnostjo žensk da.”

Novinarka: “Vendar so v rovih tudi ženske”

Türk:” To ne vemo. Naj raziščejo ljudje, ki raziskujejo. Hvala lepa.”

Danilo je zares lepo zbezal na dan vse četrtpismene morbidne politikantske manipulatorje. Odreagiral je preudarno in zadržano predvsem pa se je zadržal nekih vnaprejšnjih sodb in obsodb. Naj se vse skupaj najprej razišče, potem pa bo še on povedal svoje. Predstavljajmo si, na primer, da naši najvišji politični predstavniki nosijo vence na grobove ustaških klavcev iz Jesenovaca: naj to raje prepustijo našim protofašistom…

Novinar je zgoraj izpeljal lažen argument, ki se mu reče polaganje besed v usta (ena od njegovih pojavnosti je tudi v obliki vprašanja: »Ali še vedno pretepate svojo ženo?«), vendar pa se mu je predsednik lepo izognil: na vprašanje, ki je iz njegovega odgovora potegnilo nek svoj sklep in mu vsiljevalo, da se vplete v nemogočo izbiro (da povojni poboji so drugorazredna tema ali pa da niso, vendar bi potem moral o tem govoriti), je odgovoril z novim odgovorom in tako hkrati še pometel z NSi in ostalimi bebčki, ki so te povojne poboje vzeli kot nekakšno nosilno temo celotnega dogajanja – konec koncev jim drugega niti ne preostane: izločeni so iz parlamentarnega dogajanja in to je ena redkih priložnosti, ob katerih spet lahko pridejo pred kamere. A žal so tudi tukaj pogoreli in se izkazali za morbidniške manipulatorje.

Žal pa se grozljive razsežnosti ne končajo pri politikantih, ki so iz kosti hoteli pridelati nekaj političnega kapitala, celotni zadevi so zapadli celo nekateri novinarji, in nekateri tako imenovani politični komentatorji, kot je na primer Matej Makarovič in če bi bil tisti njegov dr. pred imenom veljaven vsaj toliko, kot vozniški izpit, bi tokrat ostal brez njega.

Psi lajajo karavana pa gre dalje. Iz političnih obljub se ponovno spuščamo na nivo “politične realnost”, ki je menda rdeča. Govori se, da so zmagali bivši komunisti – vsaj tako poročajo tuji mediji, ki pa pozabijo povedati, da so premagali bivše komuniste.

Bolj zanimivo je pogledati, kdo je zares izgubil; najbolj so izgubili tisti, ki bi jim lahko rekel “bivši klerofašisti”, tako da se občuti določeno olajšanje ob tem dejstvu. Mogoče pa bomo imeli celo to srečo, da nam ne bo treba več gledati in poslušati našega večnega zunanjega ministra Rupla.

Žal se je politična realnost tako obrnila, da se nam lahko zgodi, da pa bomo imeli še vedno istega patriotskega obrambnega ministra, čeprav bi bilo še najbolj higienično, da bi se sam odstranil s svoje pozicije, saj se mu sploh ni uspelo prebiti v parlament – poleg tega pa ga že sama želja po istem stolčku postavlja v precej bolj čudno luč – zaradi higiene.

Vsekakor me je presenetil čustven odziv sodelujočih v jutranj anketi, kjer je prihajalo do smešnih argumentacij o tem, kako so naši zdomci najzslužnejši za vse, kar imamo pa do teh, da bi so to največji domoljubi in da bi nam morali biti za zgled kar Hrvati…

Moje mnenje je, da dodatnih dveh poslancev ne potrebujemo (mislim celo, da je že teh 90 preveč in da bi jih lahko vsaj prepolovili…), poleg tega pa lahko stranke že danes na svoje kandidatne liste uvrstijo zdomske in zamejske kandidate in tudi danes lahko nekaj  vsi tisti Slovenci, ki si to želijo pa čeprav posledic svojih glasov ne bodo čutili oni, temveč mi, ki nedomoljubno vztrajamo tukaj in zdaj.

Me pa je zmotil že ta argument o domoljubnosti, ki vztraja na tujem in iz tujine odloča o tem, kdo bo v parlamentu nam, ki živimo tukaj in zdaj, postavljal zakone in določal, kako naj živimo. Dragi moji, temu se reče, pretepanje s tujim kurcem po koprivah.

P.S.

Seveda pa je potrebno gledati zadevo nekoliko bolj “od zunaj”: neki stranki ponovno kaže precej slabo in ni naključje, da bi si ravno ta stranka rada pridobila tistih nekaj dodatnih glasov, ki lahko pomenijo mejo med tem, ali bodo prestopili parlamentarni prag ali ne. Še bolje pa, če bi dobili kar neposredni dostop do vsaj enega instrumentaliziranega poslanca…