Suzuki pravi: »satori je raison d’etre zena in brez njega ni nobenega zena.« Za zahodni um ne bi smelo biti preveč težko zapopasti, kaj mistiki razumejo pod »razsvetljenje« ali tem, kar je poznano kot »razsvetljenje« v religioznem govoru.

Kadar pazljivo proučujemo zenovski tekst, se ne moremo izogniti vtisu, da je satori, skupaj z vsem, kar je v njem bizarnega, dejansko zadeva naravnega pojavljanja, nečesa tako zelo preprostega, da zaradi dreves spregledamo gozd in pri poskušanju pojasnjevanja le tega, vedno povemo ravno tisto, kar ostale vodi v največjo zmedenost. Vseeno lahko o razsvetljenju rečemo, da obsega nek uvid v naravo sebstva in da je neka osvoboditev zavestnega od iluzorne koncepcije sebstva. Iluzija, ki zadeva naravo sebstva, je pogosta zamenjava med jazom, egom in sebstvom.

Zen se razlikuje od vseh ostalih filozofskih in religioznih meditacijskih praks po svojem načelnem umanjkanju podmene. Tudi Buda je neizprosno zavrnjen; vsekakor je skoraj bogokletno ignoriran, čeprav – ali mogoče ravno zato – bi lahko bil najmočnejši duhovni predpogoj vsega. Vendar je tudi on nekakšna podoba in mora zato biti postavljen ob stran. Ničesar ne sme biti prisotnega, razen, kar je dejansko tam; to je, človek s svojo celovito nezavedno podmeno, katere se, preprosto zato, ker je nezavedna, on sam ne more nikoli znebiti. Ta odgovor, za katerega se zdi, da prihaja iz praznine, luč, ki se prižge iz najbolj črne temine, to so vedno bile izkušnje blažena razsvetljenja.

Analogija satorija z zahodnim izkustvom je obsojena na tistih nekaj krščanskih mistikov, katerih izreki za ceno protislovnosti obrobljajo mejo krivoverstva ali pa jo dejansko prestopajo. Po lastnem priznanju je bila ta lastnost tista, ki je nad Mojstra Eckharta priklicala obsodbo Cerkve. Če bi bil budizem nekakšna »Cerkev« v našem pomenu besede, bi zanj bilo zenovsko gibanje nedvomno neko neznosno breme. Razlog za to je izredno individualna oblika metod, kot tudi ikonoklastni odnos mnogih mojstrov. V kolikor je zen nekakšno gibanje, so bile kolektivne oblike, izoblikovane v teku stoletij tako, kot je razvidno iz Suzukijevega dela The Training of the Zen Buddhist Monk, vendar v obliki in vsebini slednje zadevajo samo zunanje. Razen vrste navad, se zdi, da se način duhovnega treninga ali formiranja, sestoji iz koan metod. Pod koanom se razumeva neko protislovno vprašanje, izraz ali dejanje mojstra. Glede na Suzukijev opis, se dozdeva, da je v glavnem stvar mojstrovih vprašanj, predloženih v obliki anekdot. Slednje učitelj poda učencu za meditiranje. Klasični primer je WU- ali MU-anekdota. Nek menih je nekoč vprašal mojstra: »Ali ima tudi pes budistično naravo?, na kar je mojster odgovoril: »WU.« Kot pripomni Suzuki: »WU.« pomeni zelo preprosto »WU«, očitno prav to, kar bi tudi pes sam povedal v odgovoru na tako vprašanje.

Svet zavesti je neizogibno nek svet poln omejitev in zidov, ki zapirajo pot. Po nujnosti je vedno enostranski, izhajajoč iz bistva zavesti. Nobena zavest ne more zajemati več kot neko zelo majhno število simultanih koncepcij. Vse ostalo mora ležati v senci, odtegnjeno pogledu. Povečanje simultanih vsebin v trenutku ustvari neko senčenje zavesti; pravzaprav zmedo do točke dezorientacije. Zavest preprosto ne zahteva, temveč je, prav v njenem bistvu neka stroga omejitev na malo (število) in potemtakem razločno. Za našo splošno orientacijo smo dolžni preprosto in samo dejstvu, da smo skozi pozornost zmožni spremljanja nekega primerjalno naglega zaporedja podob. Pozornost pa je vsekakor neko prizadevanje, ki ga brez prestanka nismo zmožni. Potemtakem moramo takorekoč delovati z nekim minimumom simultanih zaznav in zaporedij podob. Zato so široka polja možnih zaznav za stalno odstranjena, zavest pa je vedno zavezana na najožji krog. Kaj bi se zgodilo, če bi neka individualna zavest uspela pri zajemanju simultane podobe vsega, kar bi si lahko predstavljala, v enem samem bežnem pogledu, je onstran doumevanja. Če je človek že uspel pri izgrajevanju strukture iz nekaj jasnih stvari, ki jih lahko zaznava po eno na enkrat, kakšen božanski prizor bi predstavil svojim očem, če bi bil zmožen zaznavati mnogo vseh hkrati in razločno? To vprašanje zadeva samo tiste zaznave, ki so za nas možne. Vendar, če tem dodamo še nezavedne vsebine – to je, vsebine, ki jih še ni ali niso več primerne za zavedanje – in si potem poskušamo predstavljati celoten spektakel, je to onstran najbolj drzne domišljije. Ta nepredstavljivost je seveda popolnoma nemogoča v obliki zavesti, v nezavedni obliki pa je to dejstvo. V toliko, kot je vse, kar se kuha spodaj, neka vedno-prisotna potencialnost dojemanja. Nezavedno je neka nezapopadljiva celovitost vseh subliminalnih psihičnih dejavnikov, neka »popolna razstava« potencialne narave, ki utemeljuje celotno ureditev, iz katere zavest od časa do časa jemlje posamezne koščke. Torej, če je zavest izpraznjena svoje vsebine kolikor je le mogoče, bo slednja padla v stanje (ali vsaj neko prehodno stanje) nezavednega. Ta premestitev kot pravilo izhaja v zenu iz dejstva, da je energija zavestnega umaknjena iz vsebin in prenesena ali na zavest praznine ali pa na koan. Ker morata zadnja dva imenovana biti stabilna, je opuščeno tudi zaporedje podob, z njim pa tudi energija, ki vzdržuje gibanje zavesti. Ta količina energije, ki je prihranjena, gre preko nezavednega in ojača svojo naravno oskrbo vse do določene najvišje točke. Kar poveča pripravljenost nezavednih vsebin, da se prebijejo do zavesti. Ker praznjenje in zapiranje zavesti ni neka preprosta zadeva, je potrebno posebno urjenje in nedoločno dolgo časovno obdobje, da naredi ta višek napetosti, ki vodi do končnega preboja nezavednih vsebin v zavest.

Vsebine, ki se prebijejo skozi, pa nikakor niso popolnoma nedoločene. Kot nam lahko pokaže psihiatrično izkustvo z norostjo pokaže, obstajajo posebne relacije med vsebinami zavesti jaza in prividi ter blodnjami, ki se pri tem pojavijo. To so iste relacije kot obstajajo med sanjami in delovanjem zavesti normalnih ljudi. Ta povezava je v bistvu kompenzacijsko razmerje: vsebine nezavednega na površje prinesejo vse potrebno za to dovršitev v najširšem smislu, to je, dovršenost zavestne orientacije. Če so kosi, ki jih nezavedno ponudi ali vsili, uspešno vgrajeni v zavedno življenje, nastane oblika psihičnega obstoja, ki bolje ustreza celoti posamezne osebnosti in potemtakem opušča neplodni konflikt med zavedno in nezavedno osebnostjo. Sodobne psiho-terapije v veliki meri slonijo na tem načelu, v takšni meri kot je le bilo mogoče prelomiti z zgodovinskim predsodkom, da nezavedno daje zavetje samo infantilnim in moralno manjvrednim vsebinam. Zagotovo obstaja nek manjvreden kot, nekakšna ropotarnica umazanih skrivnosti, ki vsekakor niso tako nezavedne kot skrite in samo napol pozabljene. Vendar ima to s celoto nezavednega opraviti toliko kot ima votel zob s celovito osebnostjo. Nezavedno je matrica vseh metafizičnih trditev, vse mitologije, vse filozofije (v kolikor ni zgolj kritična) in vseh oblik življenja, ki so utemeljene na psiholoških podmenah.

Vsak vpad nezavednega je nek odgovor na določeno stanje zavednega in ta odgovor sledi iz celote idej-možnosti, ki so prisotne; se pravi, iz dovršene ureditve, katera je – kot je razloženo zgoraj – simultana podoba v potencialnosti psihičnega obstoja. Razcepitev na posamezno, eno-stransko, fragmentarno lastnost, ustreza bistvu zavestnega. Ta odziv iz ureditve ima vedno lastnost dovršenosti, saj ustreza naravi, ki je ni razdelilo nobeno razlikujoče zavedno. Od tod njen nezadržljiv učinek. Je nepričakovan, dojemljiv, dovršno razsvetljujoč odgovor, ki deluje vse bolj kot razsvetljenje in razodetje, saj se je zavest zagozdila v brezupno slepo ulico.

Na kratko vzeto je psihoterapija dialektično razmerje med doktorjem in pacientom. To je razprava med dvema duhovnima celotama, v kateri je vsa modrost zgolj orodje. Cilj je transformacija; vsekakor ne vnaprej določena, temveč raje nedoločljiva, sprememba, katere edini kriterij je izginotje jaz-nosti. Nikakršen trud s strani doktorja ne izsili tega izkustva. Največ, kar lahko naredi, je, da pacientu olajša pot v smeri doseganja pristopa, ki bo predstavljal najmanjši upor za določujoče izkustvo.

Če znanje v našem zahodnem postopku ne igra ravno majhne vloge, je to primerljivo s pomenom tradicionalnega duhovnega vzdušja budizma v zenu. Zen in njegove tehnike lahko obstajajo samo na temelju budistične duhovne kulture in to je njegova predpostavka. Ne morete uničiti racionalističnega intelekta, ki ga nikoli ni bilo. Zen poznavalec ni izid nevednosti in pomanjkanja kulture. Zato se tudi pri nas zgodi, ne poredkoma, da je potrebno zavestni ego in zavestno, kultivirano razumevanje najprej narediti s terapijo, preden lahko kdorkoli sploh pomisli, da bi opustil jaz-nost ali racionalizem. Poleg tega psihoterapija nikakor nima opravka z ljudmi, ki so, tako kot zen menihi, pripravljeni na vsakršno žrtev v imenu resnice, temveč zelo pogosto z najbolj trmastimi izmed vseh Evropejcev. Tako so seveda naloge psihoterapije precej bolj raznolike, posamezne stopnje dolgega procesa pa so soočene z veliko več nasprotovanja kot tiste v zenu.

Zaradi teh in mnogih drugih razlogov nekakšen neposredni prenos zena na zahodne pogoje ni niti priporočljiv niti mogoč. Psihoterapevt, vsekakor tisti, ki se resno ukvarja s vprašanjem ciljev njegove terapije pa ne more ostati neprizadet, ko vidi, za kakšen dokončni rezultat si neka orientalna metoda duhovnega »celjenja« – to je, »narediti celo« – prizadeva. Dobro znano dejstvo je, da je ta problem več kot dva tisoč let resno zaposloval najbolj smele ume Vzhoda in da so bile v tem pogledu razvite metode in filozofski nauki, ki preprosto zasenčijo vse zahodne poskuse iste usmeritve. Naši poskusi – z nekaj izjemami – so se vsi ustavili ali pri magiji (misterijski kulti, med katere moramo šteti tudi krščanstvo) ali pri intelektualnem (filozofi od Pitagore do Schopenhauerja). Zgolj duhovni tragediji Geoetejevega Fausta in Nietzschejevega Zaratustre sta tisti, ki sta zaznamovali prve bežne poglede na preboj celovitega izkustva na naši Zahodni polobli. In danes niti ne vemo, kaj bi lahko ti, najbolj obetajoči od vseh izdelkov evropskega uma, končno označevali, saj so tako preobloženi z vso materialnostjo in očitnostjo našega pred-oblikovanega grškega duha. Čeprav je naš intelekt skoraj do popolnosti privedel zmožnost plenilske ptice, da preži in zapazi najmanjšo miš iz največje višine, ga zapopade zemeljska gravitacija in Sangskaras ga zapletejo v svet begajočih slik, če ne išče več plena, temveč vsaj eno oko obrne v notranjost, da bi našel tistega, ki išče. Da, on pade v jarem demoničnega rojstva, oblegan z neznanimi strahovi in nevarnostmi in ogrožan z zmotnimi prividi in zamotanimi blodnjaki. Najslabša od vseh usod preti drznemu; tiha, brezdanja osamljenost v času, ki mu pravi moj lastni. Kdo ve karkoli o globokih vzgibih za »umetnino«, kot je Goethe pravil Faustu, ali ramenih »dionizičnega izkustva«? Bardo Thödol, Tibetansko knjigo mrtvih je, potrebno brati nazaj, da bi odkril Vzhodne paralele mukam in katastrofam Zahodnega »načina osvoboditve«. To je tisto, kar šteje – ne dobri nameni, bistra posnemanja ali celo intelektualne akrobacije. Tak se v namigih ali v večjih oziroma manjših fragmentih pred psihoterapevtom pojavi tisti, ki se je osvobodil od naglih in kratkovidnih doktrinarnih mnenj. Če je suženj svoje namišljene-biološke veroizpovedi, bo to, kar opazuje, vedno poskušal reducirati na navadno in domače ter to s tem prenesti na racionalistični skupni imenovalec, ki zadovolji samo tistega, ki je zadovoljen s prividi. Predhodno vsem iluzij je vsekakor to, da nekaj lahko nekoga zadovolji. Ta iluzija stoji za vsem, kar je nevzdržno in pred vsem napredkom, in to je ena od najtežje premagljivih stvari. Če psihoterapevt najde pri svojih uslužnostnih dejavnostih čas za nekaj premišljevanja ali če je po nekakšnem naključju prisiljen v to, da vidi skozi svoje lastne iluzije, se lahko nadenj zgrne to, kako prazne, plehke in vsekakor, kako nasprotujoče življenju so vse racionalistične redukcije, kadar pridejo nad nekaj živega, kar se bo razvilo. Če to spremlja, kmalu dobi neko predstavo o tem, kaj pomeni »na široko odpreti tista vrata, mimo katerih bi se vsak raje kradoma odplazil.«

Pod nobenim pogojem ne bi hotel, da bi bilo to, kar sem povedal zgoraj, razumljeno, kot da podajam kakršnakoli priporočila ali ponujam kakršenkoli nasvet. Toda kadar začnemo govoriti o zenu, je potrebno nam Evropejcem pokazati, kje se nahaja naš odcep na tisto »najdaljšo od vseh poti«, ki vodi do satorija, in kakšne težave prežijo na tej poti, ki so jo prehodili le redki od naših velikih mož – mogoče kot svetilnik na visoki gori, ki sije v megleni prihodnosti. Bila bi nezdrava napaka, če bi predpostavljali, da se lahko satori ali samadhi sreča kjerkoli pod tistimi višavji. Za dovršeno izkušnjo ne more obstajati ničesar cenejšega ali manjšega od celote. Psihološka pomembnost tega je lahko razumljena s preprostim premislekom dejstva, da je zavestno le del duhovnega in potemtakem ni nikoli zmožno duhovne dopolnjenosti: za kaj takšnega je potrebna neskončna razširitev nezavednega. Slednje pa vsekakor ne more nikoli biti ujeto z veščimi obrazci niti zaklinjano s pomočjo znanstvenih dogem, obstaja namreč nekaj, na kar se obeša Usoda – da, to je včasih Usoda sama, kot Faust in Zaratustra vse preveč jasno pokažeta. Doseganje dovršenosti kliče po uporabi celote. Nič manj ne bo zadostovalo; zato ne more biti nobenih lažjih pogojev, nobenih nadomestil, nobenih kompromisov. V toliko kot sta oba Faust in Zaratustra, kljub najvišji presoji, samo na meji tega, kar je dojemljivo Evropejcu.

Kdo lahko strahoma pričakuje od omikane javnosti, ki je šele komaj začela poslušati o mračnem svetu duše, da bo zmožna oblikovati kakršnokoli primerno pojmovanje duhovnega stanja človeka, ki je zapadel v zmedenosti individuacijskega procesa, kar se označuje s terminom »postajati cel«. Ljudje pridejo na plano z besediščem patologije, sebe tolažijo s terminologijo »nevroze« in »psihoze«, šepetajo o »kreativni skrivnosti« – toda kaj lahko človek, ki verjetno ni poet, ustvari? Ta zadnji nesporazum je v sodobnih časih povzročil, da se je precej ljudi začelo same sebe razglašati za svoje lastne veličastne »umetnike«. Kot da »umetnost« sploh ne bi imela ničesar opraviti z »zmožnostjo«! Če nimate ničesar za »ustvariti«, mogoče ustvarite same sebe.

____________________________________________________________________

(vse skupaj narekoval veliki vrač C. G. Jung s pomočjo mojstra D. T. Suzukija – sprožil pa sudija Boštjan M. Zupančič)



Sigmund Freud

Na današnji dan leta 1939 je v Londonu pri 83 letih umrl filozof, psiholog, mislec in utemeljitelj sodobne psihoanalize Sigmund Freud.

Freud se je rodil v Freiburgu (današnji Pribor, Češka), 6 maja, 1856, in obiskoval univerzo na Dunaju. Pri treh letih starosti se je njegova družina preselila v Leipzig, ker so bili na begu pred proti židovskimi nemiri, ki so divjali v Freibergu. Kmalu zatem pa se je družina ustalila na Dunaju, kjer je preživel večino svojega življenja.

V tretjem letniku študija na univerzi je Freud začel s proučevanjem osrednjega živčnega sistema v fiziološkem laboratoriju, pod nadzorom nemškega zdravnika Ernsta Wilhelma von Brückeja. Freuda so nevrološke raziskave tako prevzele, da je zanemaril obvezni del študija ter zaradi tega ostal na medicinski fakulteti tri leta dlje kot je bilo običajno, da bi postal zdravnik. Po letu 1881, ko je zaključil enoletni vojaški rok, je postal zdravnik. Glede na to, da ni želel prekiniti z raziskovalnim delom, je ostal na univerzi kot demonstrator v fiziološkem laboratoriju. Šele leta 1883 je po Brückejevem prigovarjanju opustil teoretične raziskave in se posvetil praksi.

Freud je tri leta preživel v splošni bolnišnici na Dunaju, in se vedno bolj posvečal psihiatriji, dermatologiji in boleznim živčevja. Ko je leta 1885 bil imenovan za predavatelja nevropatologije na univerzi na Dunaju, je prekinil z delom v bolnišnici. Kasneje istega leta mu je vlada podelila štipendijo za obdobje 19 tednov v Parizu, kot študentu francoskega nevrologa Jeana Charcota. Charcot, ki je bil direktor klinike v bolnici za duševne bolnike, Salpetriere, je tedaj zdravil živčne bolezni z uporabo hipnotične sugestije.

Freud je razvil teorijo in prakso psihoanalize, ene izmed najbolj vplivnih šol psihologije in psihoterapije dvajsetega stoletja. S pacienti je vzpostavil razmerje, ki je povečalo informacije, relevantne za interpretacijo njihovega vedenja, kar mu je omogočilo, da je našel razlage sanj, simptomov in mnogih drugih fenomenov, ki jih prej niso povezovali z željo. Zato je lahko radikalno razširil našo, na  zdravi pameti temelječo,  psihologijo motiva (vzgiba).

Po Freudu so vsakodnevna dejanja določena z vzgibi, ki so mnogo številčnejši in bolj kompleksni, kot ljudje mislijo ali kot jih razumevanje zdrave pameti  upošteva. Najbolj temeljni in najpogostejši vzgibi, ki vplivajo na naše delovanje so nezavedni, to je, težko jih ugotovimo ali priznamo. Taki vzgibi so ostanki srečanj s pomembnimi ljudmi in situacijami iz naše preteklosti in pogosto segajo nazaj v zgodnje otroštvo; ti vzgibi ne delujejo, da bi dosegli pravo zadovoljitev, ampak prej zato, da bi nam skozi predstavo zagotovili obliko pomiritve. Kadar interpretiramo, kaj drugi govorijo in delajo, uporabljamo te vzorce zadovoljitve in pomiritve, da bi razložili njihovo vedenje; in dokler nam uspeva na ta način razumevati druge, podpiramo te vzorce kot empirično generalizacijo. Medtem, ko priznavamo, da je pomiritev, ki temelji na pristni zadovoljitvi globlja in dlje trajajoča, kot tista, ki je povzročena samo z predstavo pa vemo tudi, da človeška želja prekorači priložnosti za zadovoljitev do takšne mere, da je pogosta pomiritev s pomočjo imaginacije.

Takšno razumevanje mentalnosti je omogočilo Freudu, da je podal psihološko utemeljitev nevroz in psihoz ter pojasnil, kako daje preteklost pomen sedanjosti v normalnem mentalnem delovanju. Pretekle želje, celo tiste iz zgodnjega otroštva, psihološko niso izgubljene; prej so postopoma re-artikulirane skozi simbolizem tako, kot neposredno delovanje skozi svojo predstavnostno pomiritev v teku vsega življenja. S tem Freud zagotavlja tako radikalno holistično  teorijo pogojenosti delovanja kot tudi naturalistični opis proizvajanja smisla v življenju. Novi dosežki dosegajo pomen kot predstavniki pozabljenih predmetov naših najzgodnejših in najbolj in obrobnih strasti; in globina zadovoljitve, ki jo čutimo v sedanjih dosežkih teče iz njihove ne-ovedene pomiritve nepoznanih želja iz oddaljene preteklosti. Čeprav, paradoksno, natančno zato, ker so nespremenljive, frustrirajoče in pri koreninah nepovezane.

Sodelovanje z Breuerjem

Freudovo psihoanalitično delo je bilo utemeljeno na odkritju njegovega starejšega kolega Josepha Breuerja. Breuerjeva pacientka Ana O., ki je bila diagnosticirana kot histerična, je bila zelo inteligentna in sistematična  ženska ter je z njim zelo podrobno raziskovala svoje simptome. Ugotovila sta, da ima vsak njen simptom zelo pomembne povezave s pomembnimi vendar pozabljenimi dogodki, ki so povezani z občutki, katerih ni nikoli niti izrazila niti premagala, ko pa jih je odkrila, so njeni simptomi popustili.

Raziskave, ki so jih naredili Charcot in drugi so pokazale, da bi lahko histerične simptome razumeli na psihološki način kot povezane z emocionalnimi travmami. Čeprav je Breuerjeva pacientka odnehala pred dokončno ozdravitvijo pa so njegova opazovanja privedla do dveh bolj specifičnih hipotez: najprej, da simptomi izražajo spomine in občutke  povezane s pomembnimi pozabljenimi dogodki; in drugič, da se simptomi lahko olajšajo s katarzično terapijo, ki omogoča pacientu, da te dogodke podoživi tako, da deluje skozi čustva, ki so z njimi povezana. Tako je Freud sledil Breuerjev primer in začel svoje paciente podrobno spraševati o njihovih življenjih in čustvih. Pri tem je opustil hipnozo in jo nadomestil s Bermheimovo tehniko pritiskanja na paciente, da bi se spomnili pomembnih dogodkov.

Raziskovanje spolne zlorabe

Ko so njegova raziskovanja napredovala, je Freud ugotovil, da je pomemben del spominov povezanih s simptomi seksualen in šel po času nazaj. Pod pritiskom njegove tehnike, je veliko njegovih pacientov odkrilo jasne spomine spolne zlorabe iz zgodnjega otroštva. In ko je pritiskal še naprej, je bila pri vrsti ženskih pacientk vloga tistega, ki zlorablja dosledno pripisana očetu. Pri obravnavanju teh scen zapeljevanja, je Freud končno zaključil, da čeprav bi starševska zloraba lahko bila dejavnik pri povzročanju nevroz, ni bila tako široko razširjena, kot je bilo razvidno iz pripravljenosti pacientov, da se je spomnijo. Zakaj, kakor je pripomnil se je zdelo, da ni »v nezavednem nobenih indikacij realnosti«, tako, da »posameznik ne more ločiti med resnico in (čustveno nabito) domišljijo«, kjer bi to lahko vključevalo »seksualne fantazije ki se dotikajo teme staršev«. Zato se je zdelo, da bi osnovni vzrok simptomov lahko našli v dejavnosti domišljije.

Ti dogodki pa so Freuda pripeljali tudi do spremembe njegove terapevtske tehnike. Postalo je očitno, da se mara zaščititi pred učinki sugestije ter da se najbolj relevanten in zanesljiv material ne pojavlja kadar se paciente pritiska k spominjanju, ampak raje, kadar izražajo svoje misli in občutke spontano. Tako je pričel svoje paciente nagovarjati, naj preprosto izrazijo vsako idejo ali misel, ki se jim pojavi tako natančno, kot je le mogoče in brez oziranja na to ali se jim zdi pomembna, razumna ali moralno sprejemljiva. Ta vrsta neposrednega in neprisiljenega samo-opisovanja, ki ga je Freud imenoval prosta asociacija, je pripeljala tako do obeh tem, ki smo ju omenili že prej, kot tudi do drugih še ne raziskanih. Ker je ta postopek do skrajnosti povečal podatke, ki so relevantni za razumevanje njegovih pacientov, ga je Freud naredil za temeljno pravilo psihoanalitičnega zdravljenja.

Sanje in izpolnitev želje

Med tem obdobjem je Freud opazil, da so lahko tako kot simptomi tudi sanje razumljene povezano s spomini in vzgibi, ki so se pojavili v prosti asociaciji. V raziskovanju sanj pa je lahko uporabil tudi svoj primer. Tako je pričel s samo-analizo, s tem, da je na sebi uporabil interpretacijske tehnike, ki jih je uporabljal pri svojih pacientih. Ko je napredoval je Freud uvidel, da se njegova in Breuerjeva odkritja o simptomih bolje razumejo na modelu, ki ga je razvijal za sanje. Posledično je lahko zasnoval teorijo veljavno tako za sanje kot tudi za simptome, ki je bila relativno preprosta in poenotena, katero je nato objavil v Interpretaciji sanj (1900). Nadalje pa je lahko to teorijo še razširil na ostale izdelke uma, vključujoč spodrsljaje in napake, šale in umetniška dela.

Freudovo obravnavanje sanj pa je vzpostavilo paradigmo, s katero je utrdil svojo prvo fazo psihoanalitičnih raziskovanj. Nekaj glavnih potez lahko vidimo, če obravnavamo prve sanje, ki jih je Freud analiziral, njegove lastne sanje o Irmini injekciji.

Shematično je vloga želje, da P, v intencionalnem delovanju povzročiti situacijo, da P, ki tako zadovolji kot tudi pomiri željo, to je, povzroči, da želja preneha delovati. Delovanje na želji, da P, naj bi idealno zadovoljila željo, to je, naj bi privedla do tega, da P (do uresničitve). To naj bi po vrsti povzročilo, da bi posameznik izkusil in verjel, da P; in to bi, mogoče delujoč skupaj z zadovoljujočo situacijo, moralo pomiriti željo, da P, tako da preneha voditi delovanje. To je na grobo zaporedje rezultata, ki ga je Freud iskal v svojih sanjah o Irmi.

Primerjamo lahko vzročno vlogo želje, ki jo ima med intencionalnim delovanjem in tem, kar je Freud imenoval izpolnitev želje. V intencionalnem delovanju želja, da P, služi za to, da privede do situacije, da P, to pa (upravičeno in resnično) prepričanje, da p, tako, da je želja pomirjena. V Freudovski izpolnitvi želje, za primerjavo, želja, da P, povzroči želeno predstavo, da P, katera je, čeprav morda pretirana in nerealistična, podobna izkustvu ali prepričanju, tako da služi pomiritvi želje neposredno, vsaj začasno. Tako v praktičnem delovanju najdemo oboje: resnično zadovoljitev in pomiritev želje, s tem, da je zadnje vzročna posledica prvega; medtem, ko v izpolnitvi želje najdemo samo imaginarno zadovoljitev in pomiritev, ki je posledica le te.

Smiselno se zdi, da naj bi um (ali možgani) delovali v skladu z obema zgornjima vzorcema, zakaj v obeh je želja dokončno pomirjena s predstavo zadovoljitve. Po premisleku se vsekakor zadnji vzorec zdi tako domač kakor prvi. Zavedamo se, de je naše reagiranje na željo ali stisko pogosto samo predstavljanje, da je zadovoljena; in za ta proces se jasno zdi, da ima tudi druge oblike. (filmi, knjige, igre). V takih primerih govorimo o izdelovanju prepričanja, suspenzu neprepričanja in virtualni realnosti, s katerimi kažemo pot.

Transfer, otroški konflikt in seksualnost

Freud je ugotovil, da lahko motive izražene v sanjah in simptomih lahko sledimo nazaj v preteklost. Prav tako je opazil tudi, da so bili v teku analize njegovi pacienti nagnjeni k temu, da so različice motivov in čustev, ki so jih čutili do zgodnejših objektov ljubezni in sovraštva (posebej pa še do staršev), doživljali do njega. Ta fenomen je Freud poimenoval »transfer«. (primer »podganarja«.)

Motivi iz otroštva, razkriti s psihoanalizo so ponavadi vključevali čutno ljubezen do enega starša pomešano z rivalstvom in ljubosumno mržnjo do drugega, to je konstalacija, ki jo je Freud poimenoval »Ojdipov kompleks«. Zdi se namreč, da so majhni otroci nagnjeni k intenzivnemu psihičnemu konfliktu, ki obstaja med željama raniti ali pregnati vsakega starša, ki mu zavidajo in ga sovražijo kot tekmeca za ljubezen drugega, ter željo za ohranitev in obvarovanje tega istega starša, ki ga ljubijo tako čutno kot tudi kot skrbnika, pomočnika in vzornika. Nadalje, otroci očitno pripisujejo veliko čustveno pomembnost njihovi interakciji z njihovimi starši na osnovi disciplinirane in kooperativne dejavnosti, kot so hranjenje, izločanje in odnos do izločkov. Te dejavnosti vključujejo tudi prvo uporabo in zato tudi prvo stimulacijo, telesnih organov ali con – posebej še usta, genitalije in anus – ki bodo kasneje igrali vlogo v emocionalno pomembnih aktivnostih normalne in nenormalne seksualnosti. Analize kažejo, da imajo čustva povezana z zgodnjimi uporabami teh organov pomembno kontinuiteto s tistimi, ki so nastala z njihovo kasnejšimi uporabami; in na teh osnovah je Freud zgradil teorijo, ki je sistematično povezovala normalno in nenormalno seksualnost v razvoju posameznika.

V normalnem razvoju se šibkejša in manj sprejemljiva čustva iz otroštva podredijo procesu represije, ki jih je odstranil iz zavestnega mišljenja in načrtovanja, tako, da lahko dosežejo pomiritev samo posredno. Razen tega, da povzročajo sanje ali simptome, takšni vzgibi lahko podvržejo proces sublimacije s čimer zagotavljajo simbolični pomen za vsakodnevne dejavnosti ter so tako lahko pomirjeni v njihovem dogajanju tudi pomirjeni. (primer učitelja)

Fantazija in primarni procesi

Psihoanalitiki danes pogosto opisujejo vrsto imaginativne reprezentacijske dejavnosti, ki služi za umiritev nezavednih želja, kot fantazijo. Fantazije se lahko pokažejo, ne samo v sanjah ali simptomih, ampak tudi v katerikoli obliki dejavnosti, ki ima reprezentacijski pomen; in fantazije značilno realizirajo psihološke mehanizme in procese opisane v psihoanalitični teoriji. Osebe torej s stalnimi življenje-oblikujočimi fantazijami samih sebe na modelu drugih, postavljajo identifikacije s temi osebami; in ta proces je Freud vzel za centralnega pri konstituciji jaza.

Freud je bil prepričan, da vzorec reprezentacije izpolnitve želje, v katerem želja da P sproducira pomirjajočo (in mogoče simbolično) reprezentacijo, da P, označi primarni proces pomiritve želje, medtem, ko vzorec intencionalne akcije, v kateri želja, da P, daje pojavitev pravi akciji ali simulaciji, da P, označi sekundarni proces, ki je tako viden, kot razvijajoč se iz prvega, primarnega procesa, kot tudi pojavljajoč se v njegovem kontekstu. To lahko razumemo kot trditev, da sedanja akcija karakteristično stoji v reprezentacijski in pomirjajoči relaciji z željami iz preteklosti. (primer podganar in saker). Torej lahko rečemo, da se oseba, ki deluje v sedanjosti, lahko predstavlja samo sebe, kot zadovoljujočo in lahko tako v resnici zadovoljuje želje, ki so ostale nezadovoljene iz zgodnjega otroštva.

Psihologija in možgani

Freudove začetne raziskave so bile raziskave živčnega sistema in v svojem delu Projekt za znanstveno psihologijo (1895), je orisal različico fizikalizma – teorijo psiholoških procesov kot živčnih procesov.
Freud je tako identificiral željo-izpolnjujočo pomiritev infantlne proto-želje z obliko živčne prototipne aktivacije.

Psihična struktura in funkcija

Freud je dodelil nalogo vzgajanja čuta realnosti hipotetični nevrološki strukturi oziroma funkcijskemu delu uma, ki ga je imenoval »das Ich« ali ego (Jaz). V njegovi končni konceptualizaciji je to strukturo povezal še z dvema drugima: 1. »Nadjaz«, ki presoja ali kritizira jaz in vključuje tudi »ideal Jaza«, ki predstavlja ideje ali standarde s katerimi je bil Jaz sojen; ter 2. primitivno »Ono« ali id, ki je naravna matrica (kalup) osnovnih in potencialno konfliktnih instinktov ali gonov – to je, struktur, ki bi proizvajale osnovna čustva in motive (vzgibe) za delovanje – iz katerih se razvijejo ostali. Njegove pozne obravnave teh pojmov so še posebej težavne, deloma tudi zato, ker kombinirajo razlikujoče se načine razlage.

Freud je vzel gone, ki konstituirajo Ono, kot razdeljene v dve glavni kategoriji: tisti, ki povzročajo motive, ki so konstruktivni in kreativni, kot so naklonjenost, ljubezen, skrb…, te je imenoval življenjski instinkti; in tiste, ki proizvajajo motive, povezane z agresijo, kot zavist in sovraštvo, te je imenoval destruktivne ali instinkte smrti. Seksualni nagoni (ali motivi) skupaj s temi merijo na samo-ohranitev in so na splošno med življenjskimi instinkti; toda glede na njihovo dovzetnost, so nagnjeni k mešanju z agresijo, kot v primeru sadizma, mazohizma, razvrednotenja objekta ljubezni ter tako naprej. Tako je bilo njegovo končno stališče, da lahko primarni konflikti v posameznikovem življenju – ti, ki povzročajo potlačitev in lahko postanejo povzročitelji mentalne bolezni – vključujejo seksualnost, vendar so v končni fazi spoznani kot oklevanje med impulzi ustvarjanja ali uničevanja.

Po Freudovi teoriji sta se Jaz in Nadjaz razvila iz Onega, v glavnem skoz otrokove formativne identifikacije z drugimi, posebej starši. Otrok ponavadi napreduje proti samo-kontroli s predstavljanjem prototipičnih podob staršev, v njihovi vlogi regulatorjev socialno pomembnih telesnih aktivnosti, posebej, kot smo že zapisali, teh, ki vključujejo hranjenje in iztrebljanje. Te »najzgodnejše roditeljske podobe iz otroških let(imagos)« zagotovijo osnove za Nadjaz. Ta samo-kritična zmožnost uteleša otrokovo agresijo v projektirani obliki ter tako teži k temu, da je daleč bolj kaznovalna kakor dejanski starši. Zato je lahko vir velike tesnobe ali krivde, v ekstremu pa celo samomora. (primer podganar)

Nadalje otrok vzpostavlja svoj Jaz z identifikacijo s staršema kot predstavnikoma, to je kot tistima, ki želita in zadovoljujeta željo. Glavni korak v normalni razvoj je identifikacija s staršem istega spola, kar ima za svojo posledico to, da so seksualne (in druge) želje izražene ne-incestno, heteroseksualno in reproduktivno. Da bi se to uresničilo, pa mora otrok prekiniti namero zamenjave starša, kateremu zavida s tem, da postaja tak kakor on ali ona. Tako končna vzpostavitev Jaza in Nadjaza sovpade s tem, kar je Freud imenoval razkroj Ojdipovega kompleksa.

Socialna psihologija

Freud je trdil, da kohezivnost mnogih skupin izhaja iz identificiranja njihovih članov drugega z drugim s tem, da položijo skupno idealizirano figuro (ali vzrok ali prepričanje) na mesto ideala Jaza. Skupine se lahko tako identificirajo s projekcijo njihovih slabih aspektov – in v posameznem njihovih lastnih sovražnih in destruktivnih vzgibov (motivov) – v neko skupno mesto, ki tako postane fokus kolektivnega in legitimnega sovraštva. To je lahko neka določena figura, kakor hudič ali druga družina, nacija ali rasa, katere voditelji so prav tako lahko očrnjeni ali demonizirani.

Ljudje, ki se identificirajo z istim idealiziranim objektom ali si predstavljajo skupni objekt kot osovražen, se lahko zato v sodelovanju v destruktivnih dejavnostih, katere so uveljavljene s skupnimi ideali, počutijo očiščene, združene in upravičene. Identifikacija s projekcijo dobrih in slabih aspektov v skupno mesto tako sistematično služi za organiziranje oseb v skupine, ki predstavljajo sebe kot nerealistično dobre in druge kot nerealistično slabe; in to po vrsti dovoljuje agresivne in destruktivne vzgibe (motive), da so sprejeti in zadovoljeni z minimumom posrednosti in krivde. Ta vzorec dobrega proti slabem si deli večina udeležencev v veliki raznoličnosti človeških konfliktov, ki jih spodbuja. Kjer so skupine organizirane na teh temeljih težijo njihova racionalna nasprotovanja k temu, da so podprta s sumničenji in sovraštvi za katera se lahko vidi, da so iracionalna, vendar ostajajo bolj ali manj neizsledljiva, dokler so vdelana v skupinsko kohezijo.

Slava mu!