Zadeva je vsekakor zelo grozljiva, saj je očitno, da obstaja v Sloveniji cel kup ljudi, ki ali ne znajo slovensko, ali ne znajo poslušati, ali pa ne morejo razumeti tega, kar so slišali. Gre za vse tiste, ki so se lotili javnega pozivanja predsednika k odstopu ali pa posipavanju s pepelom, za Šrota, za NSi bednike in za vse ovce, ki so temu sledile.

Zadeva je šla približno takole:

Türk: “Danes sem v Trbovljah zaradi pravic žensk, zaradi enakopravnosti žensk.  To je izjemno pomembna, prvorazredna tema v Sloveniji, tudi politična tema. In zato danes ne nameravam dajati izjav o nobeni drugi temi.”

Novinar: “Ampak obtožbe so zelo hude, predvsem, da se politični vrh ne odziva na razkritje takšnih zločinov” (pobojev v Hudi jami op.)

Türk:”Bom našel čas, ko bom odgovoril tudi na to, ampak rad bi ponovil, danes sem tu zaradi prvorazredne teme in o drugorazrednih temah ne bom govoril.”

Novinar:”Se pravi, so povojni poboji drugorazredna tema?”

Türk: “Politične manipulacije okrog tega so.”

Novinarka: ” A to pomeni, da je mediacija s Hrvaško tudi drugorazredna tema?”

Türk:” V primerjavi z enakopravnostjo žensk da.”

Novinarka: “Vendar so v rovih tudi ženske”

Türk:” To ne vemo. Naj raziščejo ljudje, ki raziskujejo. Hvala lepa.”

Danilo je zares lepo zbezal na dan vse četrtpismene morbidne politikantske manipulatorje. Odreagiral je preudarno in zadržano predvsem pa se je zadržal nekih vnaprejšnjih sodb in obsodb. Naj se vse skupaj najprej razišče, potem pa bo še on povedal svoje. Predstavljajmo si, na primer, da naši najvišji politični predstavniki nosijo vence na grobove ustaških klavcev iz Jesenovaca: naj to raje prepustijo našim protofašistom…

Novinar je zgoraj izpeljal lažen argument, ki se mu reče polaganje besed v usta (ena od njegovih pojavnosti je tudi v obliki vprašanja: »Ali še vedno pretepate svojo ženo?«), vendar pa se mu je predsednik lepo izognil: na vprašanje, ki je iz njegovega odgovora potegnilo nek svoj sklep in mu vsiljevalo, da se vplete v nemogočo izbiro (da povojni poboji so drugorazredna tema ali pa da niso, vendar bi potem moral o tem govoriti), je odgovoril z novim odgovorom in tako hkrati še pometel z NSi in ostalimi bebčki, ki so te povojne poboje vzeli kot nekakšno nosilno temo celotnega dogajanja – konec koncev jim drugega niti ne preostane: izločeni so iz parlamentarnega dogajanja in to je ena redkih priložnosti, ob katerih spet lahko pridejo pred kamere. A žal so tudi tukaj pogoreli in se izkazali za morbidniške manipulatorje.

Žal pa se grozljive razsežnosti ne končajo pri politikantih, ki so iz kosti hoteli pridelati nekaj političnega kapitala, celotni zadevi so zapadli celo nekateri novinarji, in nekateri tako imenovani politični komentatorji, kot je na primer Matej Makarovič in če bi bil tisti njegov dr. pred imenom veljaven vsaj toliko, kot vozniški izpit, bi tokrat ostal brez njega.

Logika je veda, ki proučuje načela pravilnega mišljenja. Proučuje le tiste oblike mišljenja, ki nas od znanih dejstev vodijo do novih spoznanj. Sklepanje je za logiko odnos med posameznimi jezikovnimi prvinami.
*Logika je formalna znanost o oblikah (formah) misli izraženih v jeziku (jezik je stavek ali propozicija). V tem smislu sta logika in formalna znanost enaki.
**Formalna logika je znanost o principih izpeljevanja (dokazovanja) enih stavkov oz. logičnih stavčnih form iz drugih stavkov oz. logičnih stavčnih form.

Definicija logične (formalne) veljavnosti sklepanja
*Sklepanje (oz. izpeljevanje, dokazovanje) je formalno logično veljavno, če ni mogoče, da bi bile vse premise resnične in sklep neresničen.
(Če so resnične vse premise, potem se ta logična resničnost zanesljivo prenese na sklep.)

Razlika med formalno veljavnostjo in materialno ‘prepričljivostjo’
Formalno veljavno je ‘šibkejše’ od prepričljivosti.
*Ni pomembno, ali je premisa eksperimentalno resnična, da je sklepanje formalno veljavno, ni pa nujno prepričljivo.
**Za ‘prepričljivost’ je zahtevana veljavnost sklepanja in hkrati tudi resničnost premis.
(Veljavna so sklepanja, resnični so stavki!)

Logika je nosilec RACIONALNEGA DISKURZA, tj. diskurza (lat. diskurz – slv. pogovor, razgovor), ki upošteva vse (tri) principe, princip IDENTITETE, princip NEPROTISLOVNOSTI in princip TERTIUM NON DATUR (izključene tretje možnosti).
Racionalni diskurz je filozofska pozicija SPOZNAVNA MOŽNOST KOT RAZUM.
Razlika med racionalnim in racionalističnim diskurzom je v tem, da je logika kot metoda porok (garant) racionalnega diskurza, ki je za argumentiranje nujen, vendar hkrati logika ni ‘advokat’ neke racionalistične pozicije v filozofiji (tu je mišljen predvsem spor med racionalizmom in empirizmom).

STRUKTURA DEFINICIJE:
1) Definicija MORA BITI v vsakem primeru sorazmerna, t.j. subjekt in predikat morata imeti enak obseg. S in P definiciji morata biti distributirani oz. porazdeljeni.
2) Definicija NE SME tvoriti kroga, se pravi da subjekta ne smemo razlagati z istim izrazom.
3) Definicija MORA BITI jasna, enoznačna in natančna. Definirajočih pojmov NE SMEMO izražati z metaforami, figurami, ampak izključno z že utrjenimi pojmi.
4) Definicija NE SME biti nikalna, ker je premalo določena, razen v primerih, ko z negativnim pojmom dovolj točno opredelimo to, kar definiramo.

NAPAKE PRI DEFINIRANJU:
1) Če ne upoštevamo prvega pravila sorazmernosti obsegov med pojmoma (S in P morata biti vedno distributirana oz. porazdeljena), lahko zagrešimo dve napaki:
a) Napaka preširoke definicije: obseg delujočega pojma je lahko ožji od določevanega pojma.
b) Napaka preozke definicije: obseg določujočega pojma je lahko ožji od določevanega pojma.
2) Če ne upoštevamo v zadostni meri drugega pravila, da definicija ne sme tvoriti kroga, lahko nastanejo naslednje napake:
a) Napaka lažnega kroga (circulus vitiosus): določevani pojem določamo s pojmom, ki ga pojasnjuje šele določevani pojem.
b) Napaka tavtološke definicije (idem per idem, isto z istim): določevani in določujoči pojem sta si povsem istovetna, čeprav sta izražena z različnimi termini.
3) Če prekršimo tretje pravilo, namreč, da mora biti definicija jasna in četrto pravilo, da definicija ne sme biti nikalna, zagrešimo napako, ki je vedno v zvezi z negativno definicijo. Pri teh napakah vemo, da so negativne definicije skoraj v vseh primerih preširoke in da premalo natančno določajo negirani pojem.

Iz vsega tega je razvidno, da so definicije ANALITIČNE, t.j. da določujoči del (definieus) ne sme vsebovati nič več, kot vsebuje določevani del (definiendum).

Vrste logičnih napak:
1. NAPAKE RELEVANCE (‘NON SEQUITOR’):
a) Ad hominem (proti človeku)
b) Slamnati mož
c) Ad baculum (s palico v ozadju)
d) Ad verecundiam (z avtoriteto)
e) Ad popolum (ljudstvo)
f) Ad misericordiam (iz usmiljenja)
g) Ad ignorantiam (iz nevednosti)
h) Ignoratio elenchi (zgrešena poanta)
i) Retorično zavajanje

2. KROŽNO DOKAZOVANJE (‘PETITIO PRINCIPI’)

3. SEMANTIČNE NAPAKE:
a) Dvoznačnost (ambigriteta) pomena
b) Dvoumnost pomena
c) Nejasnost (nedoločnost) pomena
d) Neustreznost poudarka

4. INDUKTIVNE NAPAKE:
a) Napačna (prehitra) posplošitev
b) Napaka pri sklepanju po analogiji
c) ‘Gemblerska’ (kockarjeva) napaka

5. FORMALNE NAPAKE:
a) Napaka zanikanega antecedensa
b) Napaka potrjenega (zatrjenega) konsekvensa
c) Napaka kompozicije
d) Napaka delitve

6. NAPAČNE PREMISE

Logične napake relevance
Do napak relevance pride, kadar premise – ali ena izmed premis – niso v zvezi s sklepom.

a) AD HOMINEM (proti človeku)
Primer:
“Fregejeva logika ni vredna zaupanja. Frege je bil namreč antisemit.” (Popolnoma jasno je, seveda, da Fregejevo ideološko oz. politično prepričanje nikakor ne more vplivati na vrednost njegove logike.)
b) SLAMNATI MOŽ
Primer:
“Če je vse relativno, potem nič ne more biti resnično. Einsteinova teorija relativnostne teorije ne more biti resnična.” (S ‘slamnatim možem’ smo oslabili pravo Einsteinovo teorijo, ki, seveda, ne trdi, da je vse relativno.)
c) AD BACULUM (s palico v ozadju)
Spomnimo se Galilejevega primera, ko je moral pod grožnjo smrti na grmadi preklicati svojo trditev, da se Zemlja vrti okoli Sonca.
d) AD VERECUNDIAM (z avtoriteto)
Primer:
“Profesor, ta doc. prof. dr. filozofije zatrjuje, da je edina prava filozofija samo analitična filozofija, torej je edina prava filozofija res analitična filozofija.”
e.) AD POPOLUM (ljudstvo)
Primer:
“Menijo (ljudstvo meni), da je treba avto zamenjati vsaki dve leti, torej je avto res treba zamenjati vsaki dve leti.”
f) AD MISERICORDIAM (iz usmiljenja)
Primer:
“Joj, gospod profesor, pomlad je in jaz sem tako zelo zaljubljen, da se sploh nisem imel časa pripravljati na ta izpit, (torej) ali bi mi lahko dali to ‘šestico’?”
g) AD IGNORANTIAM (iz nevednosti)
Primer.
“Nihče še ni dokazal, da Bog obstaja, torej Bog ne obstaja.”
h.) IGNORATIO ELENCHI (zgrešena poanta)
Primer:
“Ljubljana je megleno mesto. Ni res, to je mesto dobrih šol in pridnih, delovnih ljudi.”
i) RETORIČNO ZAVAJANJE
Logična napaka ‘retoričnega zavajanja’ je zagrešena takrat, kadar nekdo, namesto, da bi branil svoje argumente po logičnih pravilih, začne s protinapadom in obtoži svojega nasprotnika česarkoli že.
Primer.
“Ti si nor. Ne, nisem, ti si, in zato misliš, da sem jaz nor…”

Krožno dokazovanje (circulus vitiosus)
Pri KROŽNEM DOKAZOVANJU oz. pri ‘circulus vitiosus’ gre za eno izmed najbolj pogostih napak pri logičnem sklepanju, gre namreč za napako, kjer že v predpostavkah (premisah) zajamemo tisto, kar naj bi šele dokazali in tako zapademo v ‘circulus vitiosus’, blodni krog.

Semantične napake pri sklepanju oz. dokazovanju
a) DVOZNAČNOST (‘AMBIGRITETA’) POMENA:
Primer:

1.premisa: “Neumno se je pobijati samo zaradi besede.”
2. premisa: “Apartheid je le beseda.”
Sklep: “Neumno se je pobijati zaradi apartheida.”

b) DVOUMNOST POMENA:
Primer: Prerok: “Če bo kralj šel v vojno, bo uničil veliko kraljestvo.”
Pripovedovalec: “Kralj gre v vojno in se poražen vrne nazaj k preroku. ‘Zakaj si
me prevaral?’, ga vpraša.”
Prerok: “Nisem te prevaral, le kje sem se ti zlagal?! Mar ni res,
da je kralj uničil kraljestvo, kot sem napovedal – žal svoje…”

c) NEJASNOST (NEDOLOČNOST) POMENA:
Primer:

1. premisa: “Sumljive enačbe sumljivo zvene.”
2. premisa: “Dobra pesem ne vsebuje sumljivih enačb.”
Sklep: “Dobre pesmi ne zvenijo sumljivo.”

d) NEUSTREZNOST POVDARKA.
Primer: ŠTUDENTJE DEMONSTRIRAJO (naslov v časopisu)
Uporaba laserske tehnike v medicini (vsebina članka)

4. INDUKTIVNE NAPAKE:
a) Napačna (prehitra) posplošitev
b) Napaka pri sklepanju po analogiji
c) ‘Gemblerska’ (kockarjeva) napaka

Formalne napaka pri sklepanju:
a) NAPAKA ZANIKANEGA ANTECEDENSA:
Primer:

1. premisa: “Če pada dež, so ceste mokre.”
2. premisa: “Dež pada.”
Sklep: “Torej so ceste mokre.”

b) NAPAKA POTRJENEGA (ZATRJENEGA) KONSEKVENSA:
Primer:

1. premisa: “Če pada dež, so ceste mokre.”
2. premisa: “Dež ne pada.”
Sklep: “Torej ceste niso mokre.”

c) NAPAKA KOMPOZICIJE:
Primer:

1. premisa: “P1 … Pn so deli X.”
2. premisa: “P1 … Pn imajo lastnost F.”
Sklep: “X ima lastnost F.”

d) NAPAKA DELITVE.
Primer:

1. premisa: “Podjetje ‘R&N’ je zelo pomembno.”
2. premisa: “Gospod Novak je uslužbenec podjetja ‘R&N’.”
Sklep: “Gospod Novak je zelo pomemben.”

Kaj je torej sploh lahko logično: logično je površinsko gledano tisto, kar je v skladu z osnovnimi logičnimi načeli in zakoni pravilnega sklepanja.