Na primer takšnega mnenja je Matjaž Vizjak, ki se v kolumni vest.si, zgraža nad “žaljivo” novinarko in nad vsemi Slovenci, ki bi kadarkoli podvomili v dejanja našega najvišjega simbolnega predstavnika. Pritrjuje pa mu tudi precejšen del komentatorjev.

Celoten dogodek je videti in slišati tako (6 sekund resnice):

In tako smo med politiki dobili vsemogočnega in nezmotljivega ljubljenega vodjo ali pa novega izpričanega lažnivca med našimi politiki:

Novinarka: “A niste mel dons nč pametnejšga za delat?”

Predsednik države dr. Danilo Türk: “Jaz ves čas delam in ves čas delam pametne stvari.”

Danilo se je tako našel v najmanj tridelni zagati:

1. Nihče, noben človek ne dela ves čas.
2. Nihče, noben človek ne dela ves čas pametnih stvari.
3. Tudi če bi našemu predsedniku to uspevalo, se mi zdi, da vsaj zgornja izjava ne spada ravno v kategorijo početja pametnih stvari. (Kaj lahko pametnega dela predsednik države, ki niti gradbenik ni, na kateremkoli gradbišču?)

Skratka, zdi se mi, da je novinarka ujela predsednika z odpetimi hlačami, on sam pa jih je spustil na kolena in vsem nam pokazal, kako izgleda predsednik s spuščenimi hlačami.

Tudi, če naredimo pri predsednikih in ostalih funkcionarjih določeno izjemo in rečemo, da je njihovo delo že preprosto to, da nastopajo v neki funkciji, ki pač traja 4 leta 24 ur na dan (kar je še vedno precej manj kot ves čas) ter ga tako rešimo zagate številka 1,  še vedno obstajata zagati 2 in 3. Da lahko nekdo reče, da ves čas dela samo pametne stvari, mora biti najmanj nezmotljiv, oziroma vedeti mora vsaj, da še nikoli ni naredil nečesa, kar ne bi bilo pametno. S tem pa pride spet prvi del izjave, v katerem trdi, da dela ves čas, čeprav vsi vemo, da to preprosto ni mogoče – vsaj v normalnem smislu takega stavka. Torej lahko rečemo, da takšno govorjenje že ni ravno početje nekih pametnih stvari; izjavo bi lahko formuliral tudi drugače, na primer, predsednik dela ves čas, kar bi zagotovo bilo bolj smiselno, saj bi pač to veljalo za nekakšno funkcionarsko izjemo.

Predsednik dr. Danilo Türk se je tako ujel v klobčič nesmislov in laži; da bi njegova trditev bila resnična ali pa vsaj smiselna bi namreč morel biti vsaj nezmotljiv, če že ne kar vsemogočen. V njegovo zmotljivost lahko podvomimo že zaradi izjave same, saj bi se lahko izrazil tudi drugače, vsemogočnost pa mu uide hkrati z nezmotljivostjo: kdor je zmotljiv namreč sploh ne more biti vsemogočen.

V to svoje brezno nesmislov pa je povlekel še vse svoje vernike, ki so tako kot Vizjak poskušali reševati njegovo “čast” s simbolnim pomenom njegove funkcije (v smislu, kdor dvomi v smiselnost predsednikovih dejanj, si ne zasluži države). Vsega naj bi bila kriva nesramna novinarka, ki ne spoštuje naše lastne države in simbolov (žaljiva je do predsednika, žaljiva je do države…) ter si drzne spraševati ljubljenega vodjo, kaj počne na gradbišču stadiona, če pa vsi vemo, da ljubljeni vodja vedno počne same pametne stvari. Najbrž si je ljubljeni vodja, ki ves čas dela pametne stvari, prišel ogledati, kako bo z igrami – s kruhom ne kaže ravno najbolje…