Očitno živimo v časih, ko je demokracija postala nekakšna politična puhlica, ki je brez vsebine in pravzaprav ne pomeni ničesar – razen, da je odlično sredstvo za to, da raja pokasira vse napake voljenih vladarjev. In če bi vsakokrat, ko je kakšen politik rekel, da je nekaj treba narediti, ker je takšna direktiva iz Bruslja, bi bil med najmanj 10%. Ne samo, da nam posredno zastopniško vladajo stranke skozi svoje partikularne interese, tudi te stranke imajo svoje birokratske komandante, ki niti izvoljeni niso bili, temveč se jih je preprosto postavilo na položaje moči, s katerih potem upravljajo kot nekakšni absolutni gospodarji, svoje vladanje pa definirajo skozi kvazi apolitično strokovnost, ki se ji reče tehnokracija.

Politika v širšem smislu pomeni neko delovanje za uresničitev ali ohranjanje družbene ureditve predvsem v državi in med državami zato je vsako govorjenje o tehnokratski apolitičnosti velik nesmisel. Drugi del zloženke tehnokrat “kracija” izhaja iz starogrškega “kratos”, ki pomeni vladati, tehnokracija naj bi potemtakem pomenila vladanje tehnikov, torej teh, ki obvladajo neko veščino ali stroko – “tehne”. Ker pa ti “tehniki” niso neka nadbitja, ki so padla iz nebes, se je dobro vprašati, kdo so ti tehniki, še bolj nujno pa je, da pogledamo, kaj je ta njihova veščina, kje leži ta njihova strokovnost, zaradi katere naj bi si takorekoč brez vsakega premisleka ali demokratičnega odločanja zaslužili naše zaupanje.

Trenutno se kot primer ponujajo trije taki tehnokrati: Mario Draghi, šef Evropske centralne banke, Lucas Papademos, novi šef Grkov in Mario Monti, ki velja za “umirjenega in pogumnega evropskega tehnokrata”. Prva stvar, ki je skupna vsem trem tehnokratom, je, da so to banksterji iz iste šole in s povezavami v bankststerski družini Goldman Sachs, oba Italijana sta oba bila tam zaposlena, Grk pa je z Goldman Sachsom intenzivno sodeloval kot grški šef centralne banke ter Grčiji omogočil, da se je lahko priključila evrskemu denarnemu območju (po domače rečeno: skupaj so ponarejali bilance), zadnji dve leti (prej je bil podpredsednik ECB) pa je ta grški tehnokrat svetoval svojemu predhodniku – zelo modro najbrž… Zadeve tako postanejo naenkrat precej bolj jasne: ti tehnokrati so del problema, ne pa del rešitve, saj so tudi njihova ravnanja in neravnanja pripeljala do stanja, kjer se nahajamo sedaj.

Prosto po Einsteninu težav ne moremo reševati z uporabo tistega razmišljanja, ki smo ga uporabljali, ko smo težave povzročili. Zato je precej ilozorno pričakovati, da bojo tisti “strokovnjaki”, ki vsekakr nosijo precejšen del krivde za trenutno stanje, lahko vse skupaj razrešili – vsekakor pa ni nikjer nobenega znaka, da bi ti tehnokrati spremenili svoje razmišljanje.

Nepolitične vlade ni, vsaka vlada je po definiciji politična in tako kot ne more biti nepolitične vlade, ne more bit  politično nevtralne vlade, zato se nam skozi evrokratsko vsiljevanje tehnokracije pravzaprav vsiljuje neka oblika tehnokratske diktature, kjer se v imenu strokovnosti tehnokratov ukinja vsakršno politično razpravo, ki bi bila v nasprotju z njihovimi interesi

Zato se moramo vprašati, kaj je pravzaprav politika tehnokratov, kaj je njihov politični cilj? Rešitve, ki jih ponujajo evrokrati in so del globalnih “reform”, s katerimi naj bi se rešili iz krize, so povsem nasprotne od sprememb sistema na bolje ali odprave napak sistema. Ker so ti tehnokrati del sistema, so tehnokratske rešitve predvsem sistematičen poskus za vsako ceno rešiti sistem, ki je prišel v krizo. Zato so njihove rešitve radikalizacija tega sistema in vsega tistega, kar je v njem najbolj narobe in nevzdržno. Napačen je v bistvu sistem sam skupaj s svojimi tehnokrati, zato ga je mogoče ohranjkati in vzdrževati samo z diktaturo, ki si je po novem nadela ime tehnokracija.

Zadevo sem nekoliko izpostavil že pred časom, pred dobrim letom, ko se je začelo z reševanjem Grčije. Pri vsem skupaj je bilo več kot očitno, da nekako ne more delovati drugače kot uničevalno – očitno je pri finančnih zadevah povsem zdravorazumsko analiziranje povsem dovolj.

Vse skupaj pa je postalo samo še bolj absurdno: celotno reševanje je namreč zastavljeno tako, da tisti, ki so že tako na meji prevelike zadolženosti, rešujejo tiste, ki so to mejo prestopili. Če se komu zdi absurdno, da bi se lotil gašenja požara z bencinom, je trenutna situacija še bolj absurdna: politiki, pod modrim vodstvom raznih banksterjev in četrtpismenih ekonomistov ne samo, da goreče prezadolžene hiše gasijo z bencinom – z bencinom že v naprej zalivajo tudi tiste hiše, ki se še niso vžgale.

Zadeva je povsem predvidljiva: prvi paket ni bil uspešen, sedaj pa je vedno globlje tudi Italija, ki ji Roubini ne napoveduje nič kaj lepe prihodnosti (je pa Roubini Eurodramo napovedal že leta 2006 in razpizdil – ne boste vejeli italijanskega ministra).

Zadeva je grafično videti takole, številke pa so še bolj zanimive:

• Nemčija: €2.062 milijard dolga, kar pomeni 83 odstotkov njenega BDP.
• Italija: €1.843 milijard dolga, kar pomeni 118 odstotkov njenega BDP.
• Francija: €1.59 milijard dolga, kar pomeni 82 odstotkov njenega BDP.
• Združeno kraljestvo: €1.337 milijard dolga, kar pomeni 81 odstotkov njenega BDP.
• Španija: €642 milijard dolga, kar pomeni 61 odstotkov njenega BDP.
• Grčija: €329 milijard dolga, kar pomeni 145 odstotkov njenega BDP.
• Portgualska: €161 milijard dolga, kar pomeni 93 odstotkov njenega BDP.
• Irska: €148 milijard dolga, kar pomeni 95 odstotkov njenega BDP.

Takole na oko, je zadeva videti precej apokaliptična. In čeprav Slovenije zgoraj ni (tako na oko in z veliko mero kreativenga računovodstva smo zadolženi dobrih 16 milijard oziroma naš javni dolg gre preko 45 odstotkov BDP), se tudi nam ne piše dosti bolje: milijarda, ki si jo bomo izposodili za deset let, nas bo v bodoče stala slabih 700 milijonov €.

Skratka zadeve so takšne, kot so, napovedi bi prepustil vedeževalcem, moja matematika  namreč tukaj ne vidi ničesar lepega ali pozitivnega.

Apokalipsa niti ni nujno nekaj slabega, apokalipsa lahko pomeni konec nečesa starega in slabega (pri vsaki stvari, ki jo plačamo, damo 40% za obresti) ter začetek novega boljšega – edina kolikor toliko normalna rešitev bi bila, da države zaščitijo varčevalce, banksterje pa prepustijo, da se utopijo v lastnem govnu, potem pa celotno finančno/bankirsko zadevo zastavijo nekoliko bolj smiselno: nekako tako, da vsak lahko posodi samo toliko, kolikor ima…

Vir: nytimes.com

Evropska mreža pufa

Slikica načeloma sploh ne potrebuje komentarja in čeprav je valuta $ je ničel najbrž več kot dovolj. Glede na to, da so podatki za 31. december 2009, najbrž pretvorba v € niti ni potrebna. Grčija je vsekakor najmanjši odojek znotraj te prašičje mreže: s skupnim dolgom 1400 milijard so v vodstvu naši zahodni italijanski prašički, tesno za petami jim s 1100 milijardami sledijo španski prašiči, ki pravijo, da sploh ne bojo zaprosili za 280 milijard pomoči, za njimi sledijo Irčki z 867 milijardami, pravi reveži pa so Portugalčki z borimi 286 milijard pufa. Pri vsem skupaj je vsekakor najbolj zanimivo to, kako so si prašički dolžni najprej med seboj, potem pa še vsi skupaj predvsem Nemčiji, Britaniji in Franciji. Precej švejkovsko pa je slišati tudi kakšen Olli Rehn, ko zatrjuje, da sploh ni panike, češ: “Grčija je edinstven primer,” grški scenarij se ne more ponoviti…

Reševanje Grčije v tem kontekstu nekako postaja predvsem reševanje lažnivih in kradljivih politikov ter nemških, britanskih in francoskih bank. Kolikor vem, si Grki niso sposojali pri NLB – pa če so si, potem je vseeno laže še nekajkrat sanirati NLB, kot pa Grke. Če hoče Merklova reševati nemške in ostale svetovne banke z denarjem Nemcev, ji tega res ne smemo braniti.

Katerim bankam so torej Grki dolžni?

Načeloma pa je zadeva z naše slovenske strani enaka čisti neumnosti: na eni strani imamo Križaniča, ki razlaga, kako bomo pravzaprav profitirali, saj bomo vzeli samo nov puf in ga za 1% višje obresti dali naprej (vsekakor genialna ideja – kako to, da se tega ni spomnil že prej pri Islandiji ali Ameriki, saj bi lahko cela Slovenija živela od najemanja in oddajanja pufov), na drugi strani pa so vsi ostali, ki pravijo, da tega denarja ne bomo nikoli videli. In na tretji strani je še čisto navadna zdrava pamet, ki pravi, da najemanje pufa samo zato, da bi reševal nekoga drugega, ki se je v težave spravil z najemanjem pufov, ni pametna zadeva – še posebej, če si tudi sam že zapufan do vratu.

Če smo realni, so pravzaprav Grki skupaj z ostalimi obmorskimi prašički “uvozili” ameriško krizo sem – in vse skupaj še najbolj kaže na to, da se tukaj prava zadeva šele začenja; še večja verjetnost pa je, da se začenja kar svetovna kriza II. del.

PIIGS oziroma prašički pa imajo poleg EU zastave, vzajemnih dolgov in upnikov še nekaj zanimivih skupnih točk: prva zanimivost, ki jo opazimo pri prašičkih pa je, da vsi živijo ob morju, da so vsi zelo resni “tradicionalni” kristjani (Grčija je edinstven primer, ker so tam za razliko od ostalih prašičkov pravoslavci ne pa katoličani) in da so vsi člani prestižnega elitnega kluba za ekonomsko sodelovanje in razvoj OECD, v katerega bodo po zaslugi naših modrih voditeljev kmalu povabili tudi nas.

Tony Blair, poleg tega, da je neposredno kriv za najmanj eno zločinsko vojno in smrt tisočih ljudi – za eno vojno, v katero nas je skupaj s svojim ameriškim prijateljem Bushem potegnil kar vse, čeprav za to ni bilo nobenega pravega razloga, oziroma so bili razlogi za poboje tisočih ljudi v Iraku preprosto izmišljeni, ni primeren za predsednika EU tudi zaradi določenih drugih razlogov.

Najprej je to, da Britanci preprosto, čeprav se sliši čudno, niso dovolj evropski. Pri tem ne mislim na to, da so na otoku, temveč na to, da niso del Šengenskega območja in na to, da niso del evro območja – če že hočejo biti najbolj glavni, potem naj se tudi podredijo določenim pravilom, ki jih je sprejela večina ostalih.

Posebej velja še enkrat omeniti Britanske najbližje prijatelje Američane. Oboji so namreč tako incestuozno združeni, da človek sploh ne ve več, kdo ga komu vleče. Tukaj načeloma ne gre za nekakšno evropocentrično ljubosumje, temveč za preprosto dejstvo, da se Britanci raje igrajo z ameriškimi prijateljčki, kot pa z evropskimi. Če bise na tem svetu kadarkoli začela uveljavljati kakršna koli resnična vladavina prava, ki bi resnično veljala čez državne meje, bi najbrž večino zaporov napolnili z Britanskimi in Ameriškimi oblastniki.

Če se vrnem nazaj k Blairu, se lahko vprašamo še kako je z njim zdaj. Ko je v Veliki Britaniji zapravil vso svojo kredibilnost in možnosti za kakršnokoli politično zmago ter se dal prekrstiti v katolibana, so ga postavili za nekakšnega posebnega odposlanca Evropske unije, Združenih narodov, Združenih držav Amerike in Rusije za Bližnji vzhod. Vse, kar je od tega njegovega odposlanstva pa je to, da zaenkrat na Bližnjem vzhodu (še) ni nobene nove vojne – je pa Tony eden najbolj nevidnih in najbolj neučinkovitih mirovnih odposlancev, kar jih je ta svet videl, ki ni sposoben niti zavzemanja kakšnih jasnih stališč do trenutnih spopadov.

Obstaja pa še en dodaten problem, ki se tiče samega postavljanja tega našega EU predsednika – da ne bomo držvljani pri tem imeli nikakršnega vpliva. Vse skupaj bo očitno potekalo nekako tako, kot izbiranje papeža: možakarji bojo najbrž potegnili svoje premoženje na plano in merili, kdo ima daljšega. Največ, kar lahko storimo podaniki je, da se vsaj odločno nestrijnamo z določenimi predlogi. In trenutno se sam ne morem spomniti nikogar manj primernega za to funkcijo – edini, ki mi pride na misel, ki bi bil še slabša izbira, je nek slikar iz Avstrije, kateremu je rok trajanja potekel nekje v sredini prejšnjega stoletja.

Pod črto:

Nekaj malega je slišati tudi o tem, da bi lahko dobili prvo predsednico. Sam osebno sem za, vendar naj potem vsaj izberejo takšen tak kos mesa (recimo iz severnih krajev, kjer je v paketu menda tudi pamet), da ga bo užitek pogledati, ne pa kakšne stare vešče, ob pogledu na katero človeka kar vse mine.

Pismo ima nekako tri poudarke: užaljenost, ker se Obama premalo ukvarja s temi državami, strah pred Rusijo in ponujanje brezpogojne podpore pri ženitvi med EU in Ameriko (pri čemer se ve, kdo bi nosil hlače…), predvsem pa pri nadaljnjem zagotavljanju ameriškega vplivanja na EU. Nekaj mojih naberkov iz tega pisma si lahko preberete tule:

Ker smo imeli koristi od vaše podpore pri liberalni demokraciji in liberalnih vrednotah v preteklosti, smo bili med vašimi najmočnejšimi podporniki, kadar je prišlo do promoviranja demokracije in človekovih pravic po svetu…

Vendar pa dvajset let po koncu hladne vojne vidimo, da centralno in vzhodno evropske države niso več v srcu ameriške zunanje politike. Medtem, ko nova obamina administracija določa svoje zunanjepolitične prioritete, je naša regija del sveta, za katerega je Američane v veliki meri nehalo skrbeti. To stališče je prenagljeno…

Hkrati pa se začenjajo na zunanje političnem obzorju nabirati temni oblaki…Kljub tem prizadevanjem in znatnemu prispevki novih članic se danes NATO zdi šibkejši kot tedaj, ko smo se pridružili. V mnogih naših državah se ga dojema kot manj in manj relevantnega – in mi to čutimo… (večina jih je popušila na volitvah)

Prav tako pa moramo priznati, da sta ameriška popularnost in ugled padla v mnogih naših državah…Ankete so pokazale, da naša regija ni bila imuna na val kriticizma in anti-amerikanizma, ki je zajel Evropo v zadnjih letih in je pripeljal do propada simpatije in podpore Združenim državam Amerike v Buševih letih. Nekateri voditelji v tej regiji so plačali politično ceno za svojo podporo nepopularne vojne v Iraku. V prihodnosti bi lahko bili previdnejši pri privzemanju političnih tveganj za podporo Združenim državam Amerike…

V več pogledih je EU postala glavni faktor in institucija v naših življenjih. Mnogim ljudem se danes zdi (EU) bolj relevantna in pomembna kot pa povezava z Združenimi državami. Do neke mere je to logična posledica integracije Centralne in Vzhodne Evrope v EU. Naši voditelji in uradniki porabijo veliko več časa na srečanjih v EU kot pa pri posvetovanjih z Washingtonom, kjer se pogosto borijo za privabljanje pozornosti ali da bi bili slišani…(a što se dereš derište malo)

In potem je tu še problem, kako ravnati z Rusijo. Na globalnem nivoju, je Rusija v večini pogledov postala sila status-quo… (nam pa se ne pusti jebati)

Mnogi v tej regiji se upanjem obračamo na obamino administracijo, da bo ponovno vzpostavila atlantska razmerja kot moralni kompas tako za domače kot tudi za zunanjepolitične politike… (go west – morala divjega zahoda; zmaga kavboj z belim klobukom in boljšim revorverjem)

Razumemo težke zahteve od vaše administracije na zunanjo politiko ZDA. Naš namen ni, da bi podaljševali spisek problemov, s katerimi se soočate. Rajši hočemo pomagati s tem, da bi bili močni atlanticistični* zavezniki pri ZDA-Evropskem partnerstvu, ki je močna sila dobrega naokrog po Svetu…

Zato predlagamo naslednje korake:

• Prvič, prepričani smo, da Amerika potrebuje Evropo in da Evropa potrebuje Združene države vsaj toliko danes kot v preteklosti. Združene države bi morale ponovno potrditi svoj poklic (vocation božji poziv) kot evropska sila in jasno pokazati, da namerava ostati v celoti zaposlena na tem kontinentu, tudi ko se sooča s pretečimi izzivi v Afganistanu in Pakistanu, širšem Bližnjim vzhodu in Aziji. Na naši strani moramo delati doma v naših državah in v Evropi na splošno, da bi prepričali naše voditelje in družbe, da privzamejo bolj globalno perspektivo in so pripravljene, da si naložijo več odgovornosti pri partnerstvu z Združenimi državami.
• Drugič, potrebujemo ponovno oživljanje (renesanso) NATO pakta kot najpomembnejše varnostne povezave med Združenimi državami in Evropo. To je edina kredibilna varnostna garancija trde moči, kar jih imamo. Prav tako bi morali znova premisliti delovanje sveta NATO-Rusija in se vrniti k praksi, kjer imajo NATO države usklajena stališča. (več načel, več nepopustljivosti…)
• Tretjič – ameriški raketni ščit… (jebali bi oni  Ruse – če bi jih Američani lahko držali ali vsaj zvezali)
• Četrtič, vemo, da NATO sam ni dovolj… NATO in EU moramo pripeljati bliže skupaj ter ju pripraviti, da bi delovala v tandemu. Potrebujemo skupne NATO in EU strategije, ne samo proti Rusiji, temveč v vrsti novih strateških izzivov.
• Petič, energija je varnost. (nič drugega kot lizanje ameriškega anusa in poskus skupinskega analnega posilstva Rusije)
• Šestič, ne smemo zanemarjati človeškega faktorja. Tudi naše naslednje generacije se morajo seznaniti. (vizumski režim…) Nedoumljivo je, da kritiki, kot je francoski antiglobalist Jose Bove, ne potrebuje vize za Združene države, nekdanji aktivist Solidarnosti, Nobelov nagrajenec Lech Walesa pa jo potrebuje…

Prvo, kar mi je nekako padlo v oči, je sama razdelitev, oziroma to, kako si dotični transatlancisti predstavljajo Evropo in EU samo znotraj nekega predvsem vojaškega pakta in kako daleč so pripravljeni same sebe (skupaj z vsemi ostalimi) ponujati kot nosilce ameriškega vpliva na EU ter s kakšno absolutno nekritičnostjo sprejemajo vse, kar Američani počnejo – za trenutno stanje so krivi tisti, ki si drznejo kritizirati ameriško politiko ter početja in seveda Rusi.

Preseneča tudi nekakšna presenečenost nad tem, kako se ljudem zdi EU pomembnejša od ZDA – kar je milo rečeno neumno, saj je EU vsaj formalno nekakšna nad-država evropskih držav, ki so postale članice, zato bi bilo čudno kvečjemu, če bi bilo obratno.

Zaskrbljujoča pa je neomajna vera v vse, kar je (zunanje) ameriškega in nezmožnost dejanske analize trenutnega stanja (razen jokanja nad tem, da so nekateri izmed podpisanih zaradi svoje neomajne podpore politiki ZDA celo izgubili oblast) – najbrž, ker bi morali priznati, da je večino trenutnih svetovnih problemov povzročila ameriška politika (tako gospodarska in vojaška kot ideološka), od katere se Obama sploh ni distanciral, temveč jo v veliki meri izvaja še naprej; kar se najlepše izkaže v »zaskrbljenosti« nad tem, kar se je dogajalo med Rusi, Osetijci in Gruzijci ter popolni slepoti pri tem, kar je počel NATO (na primer v Iraku ali v Srbiji). Pri vsem tem pa naj bi NATO bil kar gonilna sila dobrega za cel svet…

Ne bi hotel izpasti kot nekakšen anti-amerikanist, saj se mi zdi, da se imajo Američani v Ameriki precej dobro (bolje kot Rusi v Rusiji) in vsekakor bi dal prednost Ameriki, vseeno pa se mi zdi naša možnost zaenkrat še najboljša (od ameriških idej bi sprejel predvsem svobodo do prostega nošenja orožja, ki ni utemeljena na obrambi pred lopovi (zato naj bi bili policaji) ali sovražniki (zato naj bi bila vojska), ampak zato, da se človek lahko brani pred oblastjo in grabežljivimi politiki); Evropejci bi se morali zavzemati zato, da smo Evropejci in imamo svoja EU stališča, pradvsem pa drugačna stališča od teh, ki so privedla do te takšnega stanja. V tem oziru je to, kar Američani počnejo celemu svetu, navadna svinjarija – veliko večja svinjarija, kot to, kar počnejo Rusi. Zato se mi zdi takšna podpora, kot jo izkazujejo zgornji transatlanticisti**, ameriški zunaji politiki vsaj moralno sporna, vsekakor pa skrajno neumna.

*atlanticizem – ideologija prezpogojne nereflektirane podpore zunanji politiki ZDA (na ta termin doslej niti nisem bil pretirano pozoren, vendar pa se mi zdi, da ta definicija za zgornje pisanje povsem zadostuje);

**transatlanticizem – politična religija; vera v to, da brez pokornega “povezovanja” z ZDA ni več prihodnosti; prišel bo sodni dan, skupaj z njim pa Rusi…

Zato se mi zdi nekako absurdno, da nas razni naši EU komisarji in drugi “Evropejci” tretirajo kot nekakšne pobaline – glede na to, da smo tudi mi del te zaokrožene celote imenovane EU, je vsako naše dogovarjanje s komerkoli izven EU, vsaj v določeni meri tudi dogovarjanje med EU in slednjim.

Zgornji problem je vsaj nekoliko posplošen, vendar pa bi še posebej moral držati za to, kadar gre za naše vitalne interese, kot je na primer meja – če je naš vitalni interes, da imamo izhod na odprto morje, potem bi moral biti to tudi interes EU.

In če rečemo, da je vprašanje dvostransko, če kdorkoli to reče, mu lahko samo pritrdimo – to bi moral upoštevati tudi Rehn, ko se je šel posrednika: da je vprašanje dvostransko med nami, kot EU članico in Hrvaško kot kandidatko. Kar po svoje že v osnovi izgleda precej pristransko – vsaj moralo bi biti videti kot pristransko; konec koncev ga tudi mi plačujemo. Še enkrat: vprašanje meje med Slovenijo in Hrvaško je dvostransko vprašanje, vendar smo mi člani, Hrvati pa bi to še radi postali: mi smo EU, oni pa ne.

Osnovna (naša) napaka je seveda bila že v tem, da smo sploh dovolili Rehnu, da karkoli piše po svoje – sicer mi ni popolnoma jasno, kako tale EU deluje, vendar pa mi to, kar vidim, ni ravno najbolj všeč. Kot je videti, imamo razne šefe, ki se potem odločajo, kaj naj bilo najbolje za vse, potem pa ukrepajo – če je tako, je Rehn tokrat popolnoma zamočil: njegov prvi predlog bi moral biti tak, kot bi ga hoteli mi, ne pa da smo morali prosjačiti za razna dopolnila in popravke.

Ali pa so zamočili naši politiki, ki mu niso znali ali zmogli dati pravih navodil?

Menda naj bi večja količina glasov kandidatu prinesla tudi več nekakšne verodostojnosti – tak politik bo tako še lažje rekel, pa saj ste me volili, torej ste tudi vi odgovorni za bedarije, ki jih počnem.

Seveda pa mi je uspelo najti vsaj en zares dober razlog, zakaj bi šel na volitve in nekaj malo manj dobrih:

1. Če bi slučajno kandidiral, bi vsekakor imel precej dober razlog.
2. Če bi bil član kakršnekoli že stranke, ki bi ji lahko vsaj približno verjel (najbrž bi volil za piratsko stranko).
3. Če bi moj glas odločal o tem, ali se NSi in SNS uvrstita na volitve.

Vsekakor pa so tudi te volitve popolna zguba časa in pravzaprav popolna farsa tega, čemer bi se naj reklo demokracija – še več te volitve so farsa tudi za to, čemer se danes reče zastopniška demokracija.

Najprej je cela jeba že s samim nazivom – po čem so te volitve zares Evropske, razen po tem, da se jim tako reče, če pa lahko volim samo ene in iste lokalne politikante? Kaj so naši Evroposlanci do sedaj  sploh počeli? Razen seveda tega, da so za visoke stroške*, ki smo jih plačali davkoplačevalci, neki kljukci razlagali svojim, enako nekoristnim evropskim kolegom “parlamentarcem”, o pomenu slovenske potice in nosili vence na grobove raznih koloborantov. Kaj naj si sploh mislim o tako neumni instituciji, kot je evropski parlament? Institucija nima nobenih, za parlament, tradicionalnih pristojnosti. V njej poteka tretjerazredni neobvezujoči debatni krožek in pregovarjanje o tako pomembnih zadevah, kot je oblika kumar in banan.

Skratka, spet imam močan občutek, da bom tokrat abstiniral.

* Po zelo približnem izračunu nas je, na primer, poslanec Peterle neposredno stal več kot 2 milijona evrov (plača poslanca in njegovih asistentov ter nadomestila, stroški pisarn). Sedmerica skupno okroglih 14 milijonov. Po volitvah bo račun še nekoliko višji, kajti evropski parlamentarci so si plače občutno zvišali. Tisti iz Slovenije bodo s sedanjih nekaj več kot 5000 evrov poskočili na 7665 evrov mesečne (bruto) plače, kar je precej več, kot znaša plača predsednika države.

Zadevo vsekakor podpiram. Mogoče bi do hrvaške morali biti še bolj pošteni in jim lepo povedati, da jim preprosto ne pustimo v EU, dokler se ne govorimo o meji – če se ne bi se preveč upirali temu pristopu pa bi od njih zahtevali še, da uredijo mejo tudi s Srbijo in Bosno.

Če je na primer naš nacionalni interes, da ohranimo izhod na odprto morje, potem je potrebno izkoristiti vse adute, kar jih imamo in ravno naše članstvo v EU je eden najmočnejših adutov – če ne kar najmočnejši. Zato je skrajno neumno, če tega ne uporabimo.

In če se je nekako uspelo poenotiti našim politikom še vedno obstajajo nekateri prijatelji, ki jim je več mar njihovih vikendov na Hrvaškem kot pa Slovenskega ozemlja – seveda saj je najlažje menjati nekaj, kar sploh ni tvoje. Tako se radi skrivajo za “dobrimi sosedskimi odnosi”, čeprav je jasno, da je teh dobrih odnosov vedno manj in da je ravno nedefinirana meja najpomembnejši razlog za to. Nekateri gredo celo tako daleč, da bi jih lahko imel kar za hrvaške plačance – čeprav so tudi na našem plačilnem spisku. Drugi pa ne razumejo oziroma nočejo razumeti, kaj je nacionalni interes, zakaj sploh meje obstajajo in kaj je država.

Načeloma se vsi kolikor toliko resni ugovori naslanjajo na popolnoma zgrešeno predpostavko, da je določanje meje med Slovenijo in Hrvaško samo nekakšno dvostransko vprašanje (ki naj bi ga paradoksalno reševali z arbitražo tretjega ali pa na sodišču..), pri tem pa popolnoma spregledajo, da smo mi vstopili v EU in da je ta meja tudi meja med EU in Hrvaško: čeprav se najbrž takoj najdejo druge članice v EU, ki se jim naše ozemlje ne zdi dovolj pomembno in ni v njihovem interesu, zato ga zlahka zamenjajo, če le vidijo, da bodo tako lahko stregli svojim interesom. Zato se mi zdi tale blokada še posebej pomembna, saj je prvič postalo očitno, da je ta meja tudi problem EU, še bolj pa to, s kakšno lahkoto ostale članice trgujejo z ozemljem drugih – menda gre samo za 25 km morja, je zaničljivo rekel nek Francoz…

Skrajni čas torej, da se je prekinilo politikantsko diplomatsko leporečje in se začelo z realnopolitičnim bojem interesov. Pa tudi, če bo kdo mislil kaj grdega o nas – je nek Italijan svetoval svojemu vladarju, da je vsekakor bolje, da se te bojijo, kot da te imajo radi…

“Ta možnost obstaja in prav je, da se tako Hrvaška kot EU zavedata te možnosti, da ne bodo na koncu vsi presenečeni,” je dejal Janez Janša. Če ne bo Pahorjeva ekipa razpadla že prej, se nam vsekakor obetajo zanimiva štiri leta. Celotno to “grožnjo” lahko jemljemo nekakšen nedoločen prispevek k skupnim pritiskom na hrvaške politike ali pa tudi k vračanju referendumske volje na slovensko politično sceno.

Vsekakor pa bi naši politiki morali v celoti izkoristiti našo pozicijo moči, ki jo imamo kot člani EU. EU je pač po svojem bistvu trgovska organizacija, namenjanju trgovanju, kjer poskuša vsak v čim večji meri uveljavljati svoj interes: če ima Hrvaška interes za vstop v EU, se bo pač morala podrediti našim interesom – kot smo se mi morali podrediti interesom Italijanov ali Avstrijcev in še koga drugega. Če imamo tukaj boljše karte od Hrvatov, jih je potrebno uporabiti. Najbolje bi bilo kar blokirati vsa pogajanja, dokler se meja s Hrvaško ne reši: to bi morala biti popolnoma jasna Slovenska pozicija pa naj si ostali mislijo, kar hočejo.

Nekoliko simptomatično pa se mi vseeno zdi to sklicevanje na referendum – sicer je res, da je Janša trenutno v opoziciji in je to njegova edina zunanja pogajalna moč, vseeno pa je rekel tudi, da stališč Slovenije v pristopnih pogajanjih Hrvaške z EU “ne gre jemati prelahko” in da o tem v Sloveniji obstaja politični konsenz. Zadevo lahko interpretiramo na najmanj tri načine: najprej kot “grožnja” Hrvaški, nato kot grožnja komunajzarjem, nato pa še kot prelaganje odgovornosti na maso (v smislu jaz bi vaz že spustil, toda tile naši ljudje).

Obstaja tudi četrta razlaga, ki je pravzaprav samo razširjena različica druge interpretacije: referendumi so spet realna možnost…

Kakšen odnos ima do “enakih možnosti” slovenska družba? Kako se uveljavlja načelo enakosti med moškimi in ženskami v luči aktualnih kriz in sprememb v Evropi in svetu, danes v Sloveniji?

To so se spraševali na včerajšnjem Omizju v naši javni hiši in že na prvi pogled smo lahko videli, kako je zares s tem uveljavljanjem enakosti med moškimi in ženskami. Takoj je namreč zazijalo ogromno nesorazmerje in kljub večkratnemu preštevanju še vedno ne morem verjeti (matematika je kruta znanost): razmerje pri iskanju odgovorov na vsa ta zapletena in nadvse pomembna vprašanja je bilo 6 : 3 v korist enakosti žensk proti moškim. Kaj takšno razmerje 2:1 pomeni? Če nekoliko pošpekuliram, nam je oddaja samo hotela pokazati, kako se ta enakost izvaja matematično: za enega moškega potrebujemo dve ženski, oziroma delo enega moškega lahko opravljata dve ženski in je stvar zadovoljivo opravljena.

Sicer pa je že sam pojem “načela enakosti med moškimi in ženskami” sam po sebi protisloven (contradictio in adjecto: enakost med spoloma pomeni isti spol), če ga ne postavimo v ožji kontekst, saj moški in ženske niti približno nismo enaki. Če ga postavimo v kontekst enakosti pred zakonom pa je zadeva celo smiselna. Ne vem pa, kako je možno, da sploh lahko govorimo o kakršnikoli enakopravnosti spolov, če gredo ženske prej v pokoj kot moški in to ne glede na to, da potem živijo dlje (bi se zato človek že lahko čudil nad tem, kdo je bolj enakopraven od koga).

Še večji križ pa je s tem načelom enakih možnosti: načelo je sicer lep in najbrž zares visoko postavljen ideal, vendar pa v svojem bistvu nedosegljiv, saj ta ideja enakih možnosti najprej predpostavlja to, da naj bi bile pri doseganju nekega svojega cilja vse enake, enako sposobne, pametne in srečne, poleg tega pa tudi, da naj bi vsaj na neki točki izhajale iz istega izhodišča. Vse to je sicer mogoče, vendar samo v komunizmu ali kakšnemu drugemu utopičnemu sistemu. Trenutno pa živimo v svetu tekmovanja, kjer se lahko več ljudi poteguje za isti cilj, če so poleg tega, da lahko vse pridejo na isti start, tudi pravila za vse enaka, sodnice pa nepristranske in neodvisne, se tu enake možnosti nehajo, saj samo nekatere lahko dosežejo cilj, ostale pa ne in čeprav predpostavimo, da so vse imele isto izhodišče in enake sposobnosti, so zmagale tiste, ki so imele več sreče ali pa sorodnike v pravi stranki.