Na začetku naše demokratizacijske poti se je zdelo, da je demokracija tako mogočna, da lahko odloča o vsem, da se lahko s preštevanjem rok odločamo tako o tem, kaj je res in kaj ne, kot tudi o zadevah, ki sploh ne sodijo na nivo političnega, ampak se v prvi vrsti tičejo posameznih strok. Čeprav lahko v našem parlamentu še vedno najdemo dovolj “posranskih telet”, ki bi bila zmožna podpreti tudi zakon o prepovedi gravitacije pa se je stanje precej izboljšalo in prišlo v naslednjo fazo: stroka je danes očitno postala predvsem dekla politike in denarja, saj se vedno najde nekaj “strokovnjakov”, ki so se za par evrov in kakšno drobtinico pripravljeni prodati politiki in ostalim.

Zdravniška zbornica je cehovska organizacija, ki naj bi skrbela za reguliranje medicinskega poklica in skrbela za to, da zdravniki spošujejo svojo hipokritovo zaprisego in ostala cehovska pravila medicinske etike. Primer Nekrep nam je lepo pokazal, kako si je ta strokovna organizacija kar sama zadala udarec in porušila tako svojo strokovno kot tudi etično-moralno avtoriteto. Čeprav je več njenih strokovnih organov (menda dobijo za to svoje delo na leto od davkoplačevalcev nekaj več kot pol milijona evrov – 500.000,00 €), sprejelo svoje odločitve, so jih njeni člani “demokratično” s preglasovanjem preprosto izničili, da bi zaščitili svojo kolegico – kar so nekateri lastniki rok tudi prostodušno priznali; nekatere je bilo vseeno vsaj nekoliko sram in so bili raje tiho. Članom teh strokovnih teles zdravniške zbornice pa danes dejansko ne preostane drugega, kot da odstopijo – kar precej množično tudi počnejo.

Vsekakor je bilo zanimivo spremljati, kako se je na pasje klanje, podivjanih  psov, ki so bili v lasti njenih članov odzivalo, to “strokovno združenje”. Ne vem, ali  se  je sploh odzvalo na to, da zdravniška pasja mati niti poskusila ni z nudenjem prve pomoči človeku, ki so ga prvega poklali njeni kosmati otroci – kar ji je zapovedovala njena medicinska prisega (pravzaprav sem pozabil – morda so ji celo odvzeli licenco?). Niti se ni odzvalo na kasnejša ravnanja njenega člana “uglednega zdravnika”, ki je kazalo vse prej kot znamenja kakršnekoli etičnosti, osebne odgovoronosti ali osebne integritete. Tiho pa so tudi danes…  Morda to res ni njihovo osnovno delo, vsekakor pa je ta njihova tišina pomenljiva, saj veliko pove o dejanski skrbi za etična ravnanja njenih članov. Posebne strokovne etike niso posebne zato, ker bi  dovoljevale več, temveč so posebne, ker postavljajo več omejitev – ne postavljajo pozitivne zakonodaje, temveč presegajo goli legalizem formalne zakonitosti…

Za vzor Zdravniški zbornici bi lahko dali neko drugo cehovsko združenje (nekoliko paradoksno ampak očitno eno redkih, ki resnično funkcionira) – Odvetniško zbornico, ki je svojega člana Matoza prijela za ušesa že “samo” zaradi tega, ker se je v neki babji reviji nekoliko preveč razgovoril o svojem zasebnem življenju.

In potem imamo tukaj še veterinarsko, kinološko in pasjo stroko. O strokovnosti in etiki, slednjih ne bom več zgubljal besed – strokovnost je v našem primeru skoraj nevidna, etike pa sploh ni, zato takšno početje nima pomena.

Seveda njegovega početja ne mislim niti malo zagovarjati (v idelalnem primeru bi po moje morali vse takšne lažnive javne funkcionarje – od politikov, do raznih uradnikov – za vse večne čase onemogočiti) temveč samo podati krajšo analizo, zakaj je za našo “politično kulturo” doslej naredil največ ravno Golobič:

1. Najprej je problem “politične kulture” spravil na površje. Natančneje je izpostavil celoten odnos slovenskih volilcev in politikov do laži, ki mu ne moremo reči drugače kot dvojna morala. Kar je zagotovo dobro, saj sedaj lahko točno vemo, pri čem smo: vsak politik lahko laže vsem, če in samo, če je naš – in v kolikor je naš, se mu to tudi oprosti; če ni naš pa je to nekaj popolnoma drugega.

2. Ob vsem svojem moralnem padcu v laž je zmogel svojo laž priznati in se opravičiti – česa takšnega do sedaj ni storil še nobeden od naših politikov, zato temu ne moremo reči drugače kot dvig politične kulture; pa ne samo to, je tudi najbrž edini, ki je bil pripravljen pred javnostjo razgrniti (vse) svoje (prijavljeno) premoženje – pa mu naj sledijo še vsi tisti, ki imajo toliko za povedati čezenj.

3. S tem, da ni odstopil, je dal dober izziv vsem tistim politikom, ki se jim zdi, da bi politiki zaradi laži morali odstopiti, vendar sami še niso odstopili, oziroma niso zahtevali odstopa od vseh tistih, ki so že bili ujeti na laži. Podoben izziv je dal tudi vsem navijačem enih in drugih – naj najprej vsak počisti pred svojim pragom.

4. Vzpostavil je tudi lahko zanimivo normo za vnaprej: ali se bodo tisti, ki se jih bo ujelo na laži, ravnali po Golobičevem (moralno nizkotnem in sprevrženemu) standardu, ali pa bodo postavljali svoje višje standarde, ki bi jih še tukaj in zdaj na ves glas zagovarjali. Konec koncev je potrebno vedeti, da je ža sama laž tako sprevrženo dejanje, da tega nič ne more odpraviti.

5. Nenazadnje se je izpostavil tudi problem, da politikom nikakor ne gre zaupati – zato bi morali biti podatki o tem, kakšno premoženjsko stanje imajo prijavljeno, javni. Še več, javnost bi morala imeti možnost, da jih tudi povpraša, kako so do svojega premoženja prišli. (do česar zagotovo ne bo prišlo še kmalu)

Paradoksno je tako ravno skozi svojo laž Gregor Golobič postal trenutno najbolj transparenten politik v naši državi: o njegovem prijavljenem premoženju vemo tako rekoč vse, medtem ko se ostali še vedno skrivajo za nekakšno zasebnostjo, ki ni nič drugega kot samo zelo dobra osnova za to, da nam lahko nekoliko bolj uspešno lažejo in prikrivajo svoje dejanske interese.