To je že druga filozofska kritika Janeza Janše v enem tednu, ki mora biti še posebej neprijetna. Če lahko Slavoja Žižka odpravi z ad hominem argumenti, kot zagovornika komunizma, ki je fasciniran nad največjimi zločinci, nekdanji glavni ideolog LDS-a in prijatelj Gregorja Golobiča, je doktor Tine Hribar kot nekdanji oporečnik, glavni in odgovorni urednik Nove revije v dramatičnih časih, eden od ustanoviteljev Demosa in piscev slovenske ustave, ki je tudi sam občutil partijsko trdo roko, precej težji primer.

Tine Hribar v pogovoru, ki je objavljen v Sobotni prilogi, (06.03.2010 – »Omreženi« sta tako levica kot desnica) celo vidi in priznava določene zasluge “zločinca” in “terorista” Tomaža Ertla in celo “partije”, njegovo videnje tedanjega dogajanja, je vse prej kot rdeče-črno kakršnega nam danes vsiljujejo naši desnosučni “majski hrošči”:

Za veliko zaslugo tedanje politike, s Tomažem Ertlom vred, štejem ne samo akcijo Sever, ampak tudi to, da ni popustila pred zahtevo zveznih oblasti, da nekatere od avtorjev Prispevkov za slovenski nacionalni program iz 57. številke Nove revije takoj zapre. Zvezni javni tožilec je takrat vložil obtožnico zoper Jožeta Pučnika, Ivana Urbančiča, pokojnega Marjana Rožanca in zoper naju s Spomenko. Nihče od teh, ki se zdaj napenjajo, teh majskih hroščev, ki se trkajo po prsih, kje da so bili in kaj da so delali, takrat ni bil zraven.

Republiške oblasti so zadevo ustavile. To je razvidno iz dokumentov, ki jih je odkril Igor Omerza in jih bo izdal v treh knjigah o dogajanju konec prejšnjega stoletja. Republiški javni tožilec Pavle Car je moral iz vsake številke Nove revije tedanjemu slovenskemu vodstvu napisati povzetek vsebine in citate, na podlagi katerih bi me kot glavnega in odgovornega urednika lahko zaprli. Pa tega niso storili, niti na zaslišanju nisem bil nikoli. Še več, Pavle Car, ki je prebral vse številke Nove revije, je bil do 57. številke že na naši strani. In ko je zvezno predsedstvo podprlo zahtevo zveznega tožilca, naj nas zaprejo, in od Staneta Dolanca terjalo, naj to odobri, je Dolanc o tem premišljeval in tuhtal dva meseca, tri mesece, pol leta. Toliko časa, da so v Beogradu čisto ponoreli in zahtevali dokončen odgovor. Dolanc je potem sklical republiško vodstvo, »potožil«, da ga bodo »tam doli obesili« in da ne ve, kaj naj naredi, ker je »tisto dal v predal« in pozabil. Kaj pozabil, ni se mogel odločiti! A rezultat je bil, da ni prišlo do aretacij, marveč – na podlagi razvijajočega se medsebojnega zaupanja – do postopnega vse večjega sodelovanja. Čeprav vselej ne najbolj posrečenega, če se spomnimo »nesporazuma« med Igorjem Bavčarjem, predsednikom odbora, Pavlom Čelikom, ki je bil šef policije, in Janezom Stanovnikom, takrat predsednikom predsedstva Slovenije.

Zakaj je, po vašem mnenju, slovenska politika ravnala tako, kot je?

Slovenska partijska politika se je v osemdesetih letih pod vodstvom Milana Kučana vse bolj civilizirala. Vse bolj je spoštovala človekove pravice, celo demokratične postopke. O udbomafijskih prijemih skoraj ni bilo več sledu; zato je čista zloraba besed, če se vsevprek in brez upoštevanja razlik med obdobji govori o mafiji. Kajti za mafijo so značilne fizične likvidacije, teh pa konec osemdesetih let ni bilo več. Tudi znakov totalitarizma je bilo vse manj.

Če se vrneva k odlikovanju Tomaža Ertla …

Naj odgovor začnem z vprašanjem, ki je izraz realne dileme: Ali naj zločinca, ki je skočil za utapljajočim se otrokom v reko, nagradimo ali ne? Menim, da bi mu bilo za njegovo junaško dejanje treba dati priznanje. In da bi bilo popolnoma sprevrženo, če bi priznanje, kar po analogiji počne vodja opozicije, obsojali kot »nagrado za zločin«. To pa pomeni, da moramo pri vsakem človeku videti tako njegovo svetlo kot bolj ali manj temno plat, upoštevati tako njegova dobra kot bolj ali manj slaba dejanja. Nihče od nas ni zgolj in samo dober. Naj imamo pred seboj še tako slabega, morda celo zlega človeka, mu moramo, če naredi kaj dobrega, to priznati.

Ne vem, če tu ne štejem svojih težav z »njegovo« Udbo, koliko slabega je povzročil Tomaž Ertl, vem pa, ker sem ju bil sam deležen, za vsaj dve njegovi dobri dejanji. Prvo sem že prikazal: da je namreč skupaj s celotnim slovenskim političnim vrhom preprečil zapor članov Nove revije, s tem seveda tudi njeno ukinitev. Posledica bi namreč bila, da sploh ne bi prišlo do sestave Tez za ustavo samostojne Slovenije pa tudi do oblikovanja Demosa, s tem pa še do marsičesa drugega ne. Drugo dobro dejanje je Ertlovo sodelovanje v akciji Sever. Osebno sicer menim, da bi bila še bolj premišljena odločitev o nagraditvi celotne organizacije Sever, posredno torej tudi Ertla. Kajti veliko, od Jožeta Pučnika do Janeza Janše, jih ni imelo sreče, kakršno smo imeli drugi. Vendar pa Ertl ni odgovoren le za povsem preteklo, marveč tudi za sedaj veljavno in učinkujočo preteklost; namreč za uničenje ali morda krajo, skrivanje dokumentov o zasledovanju in preganjanju oporečnikov. Sam bi, če bi bil v vlogi podeljevalca odlikovanj, od Ertla, preden bi mu podelil sicer zasluženo odlikovanje, terjal, da pove, kje so dokumenti, kdo je neposredno odgovoren za to, da so izginili.

Vendar je krivda za to, da se doslej v zvezi s tem še ni nič zgodilo, tudi na strani sedanje opozicije. Namesto da bi Peter Jambrek v času Bajukove vlade, ko je bil minister za notranje zadeve, sprožil ustrezne postopke, je po omarah iskal zlato. Kaj je počel Demosov republiški tožilec, domobranski veteran Anton Drobnič? Kaj je med štiriletno Janševo vlado počela tožilka Barbara Brezigar? In tako dalje in tako naprej.

Pa ne samo to, tudi ko je govora o tajnih arhivih nas Hribar opozori na to, da so določene tajne arhive pobrali kar majski hrošči iz SDS :

Ob zamenjavi ali pa že prej. Vedeli smo, da uničujejo arhive, kljub temu pa sva se s Spomenko odločila, da jih greva na Slavijo pogledat. Domneval sem, da so udbovski dosje o meni pred zamenjavo oblasti ukradli in skrili, zares uničili bržkone niso nobenega, zato na MNZ nisem šel, da bi si ogledal dokumente o sebi. Šel sem zato, da bi dobil zapisnike o nesramnem Zemljaričevem zasliševanju Kocbeka, o katerem je ta poročal v svojih dnevniških zapisih. Uradnik, ki je upravljal te dokumente, je kajpada kot človek bivšega režima zatrjeval, da jih ni, češ, dosjeje »meščanske desnice« smo uničili. Spomenka je vseeno terjala dosje o sebi; uradnik je od dosjeja, obsegajočega pred zamenjavo oblasti kakšen meter dokumentov, prinesel dva lista papirja. Jaz nisem popustil, vztrajal sem, da Kocbekov dosje mora obstajati, in zahteval Miho Brejca, šefa »nove udbe«. Brejc se je najprej na različne načine izmotaval, ko pa tudi pri njem nisem popustil, je izjavil, da je Kocbekov dosje že dvignil on sam. Razlog? Napisal da bo knjigo o Kocbekovem preganjanju. Kje je ta knjiga? In kje je ustrezni del Kocbekovega dosjeja danes? In koliko dokumentov so si z različnih ministrstev še prisvojili Janševi ljudje? Kje je, med drugim, kaseta s sestanka v Poljčah, na katerem smo sprejeli sklep o osamosvojitvenem plebiscitu?

Vsekakor izredno zanimivo branje, ki pa nam poleg osvetljevanja polpretekle zgodovine ponuja tudi nekaj drugih pomembnih opozoril.

Na prvem mestu je tale o dedičih režima in lažnivih teologih – oziroma vsi so isti:

Govorite o dedičih režima. Toda minilo je že dvajset let tranzicije. Ali niso medtem nastala že nova omrežja tistih, ki so bili bolj podjetni ali pa manj moralni, če hočete? Omrežje ni samo eno, lahko beremo tudi o orožarskih in drugih interesnih povezavah.

To je bil naslednji korak. Desničarjem znotraj Demosa je bil model privilegijev tako rekoč svetel vzor. Hoteli so le zamenjati stare oblastnike in sami zavzeti njihovo mesto. Zato so preganjali nas, ki smo temu nasprotovali. Prvi članek, ki sem ga o tem napisal, sem objavil še v Slovencu, z naslovom Vsaj malo poštenosti. Napadli so me teologi, ki so celo lagali, čeprav si pravijo moralni teologi, samo zato, da bi naju s Spomenko [Hribar] spravili iz vodstva Demosa in Svetovnega slovenskega kongresa.

Ta model se je potem začel širiti in danes sta tako levica kot desnica omreženi. Delujeta na isti način in z očitki drug drugemu imajo, paradoksalno, vsi po svoje prav. Janševi podatki v njegovih zadnjih spisih, če črtamo fantazme, so točni. Toda očitki na njegov račun so prav tako točni. Nihče pa ni zmožen avtorefleksije, ni se pripravljen umakniti, vsaj malo popustiti in priznati, da je tudi on vpleten v omrežja in da se obnaša podobno kot nasprotnik.

In seveda tudi tale, ki opozarja na vse večjo moč Cerkve skupaj z Opus Dei, ki je v prejšnjem mandatu okrog prinesla celo samega Janšo in njeno delovanje iz ozadja, ki ima lahko uničujoče posledice in :

Cerkvena taktika, da delujejo absolutno iz ozadja, je bila vedno uspešna. Tudi Janšo so v prejšnjem mandatu okrog prinesli. Vsi smo bili veseli, ko je škof Anton Stres razglasil, da vojnih zakonov ne gre sprejeti s preglasovanjem. Medtem ko smo bili pozorni na sprejemanje vojnih zakonov, pa je glavni izvajalec cerkvene politike v vladi Lovro Šturm pripravil zakon o »verski« svobodi in RKC zagotovil nove privilegije. Se pravi, da je cerkvena oblast zaradi koristi potihoma žrtvovala posvečenost mrtvih. Žal te taktike leva oblast ni dojela in je še danes ne dojema. Ne razume, kakšne posledice bodo, če privoli v ustanovitev vojaške škofije.

Kakšne pa bodo po vašem mnenju?

Škof ni samo duhovnik. Je cerkvena oblast. Prvi vatikanski sporazum je bil nepotreben, ta, ki se pripravlja zdaj, pa je škodljiv in zelo nevaren. Že na zadnjem pogovoru o prihodnosti Slovenije pri tedanjem predsedniku države Janezu Drnovšku, na pogovoru z naslovom Dialog z verskimi skupnostmi, sem opozoril na neko skrajno neetično izjavo glavnega kurata v Slovenski vojski, bržkone predvidenega tudi za bodočega vojaškega škofa. Prisotni zastopniki cerkvene hierarhije niso reagirali. Ocenili so, da je boljši od besede molk; dialoga torej ni bilo. Običajna klerikalna taktika: delovati in pritiskati iz ozadja, doseči takšno ali drugačno izločitev nezaželenih, na primer v televizijskih oddajah o religijah.

Toda Pahor se sklicuje na to, da imajo vojaške škofije tudi v drugih evropskih državah.

Le nekatere in v drugačnih razmerah, brez dediščine državljanske vojne. Zaradi nje od kuratov z lastno škofijo v Slovenski vojski, ki naj bi se raztezala tudi na druge represivne državne institucije, lahko pričakujemo vse. Če so pripravljeni zagovarjati ubijanje otrok in mater na tujem, če za to ubijanje »moralno« celo pripravljajo naše vojake, kaj bodo počeli, če pride do kakih večjih trenj na Slovenskem. Spremenili se bodo v politkomisarje militantnega katolicizma, ideologe Katoliške akcije, v orodje, ki ga potrebuje Opus Dei. In če jim ni tuje ubijanje »sovražnika« zunaj domovine, jim bo toliko bliže ubijanje »notranjega sovražnika«, bržkone zelo hitro evidentiranega tudi kot »sovražnika vere«, kar smo že doživeli. Spomnimo se gesel evharističnega kongresa leta 1935: »Vsi na fronto!«, »Kompromisar kompromitira sebe in katolištvo!«, »Ali smo ali nismo?«, »Vkleniti v pokorščino svobodni človeški razum!« in »Karkoli bo Cerkev božja po Petru in njegovih naslednikih v prihodnje prepovedala – zavezala –, bo prepovedano tudi v nebesih! Karkoli bo razvezala – dovolila –, bo dovoljeno tudi v nebesih!« Upam, da se bo letošnji kongres distanciral od takšnih bojno triumfalističnih gesel!

Vsekakor zanimivo branje, ki se vseskozi bere predvsem kot nekakšna posredna kritika Janeza Janše – predvsem pa vseh politikantskih majskih hroščev…