zirosi

Označene objave ‘Borut Pahor’

Menda so padale pretežke besede, ko so jih trije modri nekoliko naložili predsedniku vlade, Borutu Pahorju, kar je intervjuju za pretiravanje označil tudi dr. France Bučar. Da pa je stanje zelo resno, morda kar akutno pa lahko sklepamo iz obnašanja samega predsednika vlade. Pa ne samo iz obnašanja, še huje je to, kar nam pove naš prvi minister sam.

Poglej nadaljevanje

Glede podpore arbitražnega sporazuma obstaja tudi nekakšna “verska dilema”. Če človek za trenutek izključi svoje možgane in se vpraša: “Komu naj verjamem?” Ali naj verjamem borcu in pravniku dr. Francetu Bučarju, ki se je za to državo že boril s puško v roki, ali pa diplomantu FDV Pahorju, ki že celo življenje pretepa z drugimi kurci po koprivah, med svoje velike dosežke pa lahko šteje tudi to, da je izpraznil veliko pločevink Red Bulla, pokuril par kil kreme za porjavitev ter se naučil zavezati kravato.

Kako lepo so jih stari borci za Slovenijo naložili temu “predsedniku vlade” po riti:

Poglej nadaljevanje

V širšem smislu gre najprej za umor zdrave pameti in logike, nato za umor slovenskih interesov, v ožjem smislu pa samo za politični samomor Boruta Pahorja in kredibilnosti naše zunanje politike. Zadnje čase se močno zdi, da nam naš premier skupaj s politikantsko kamarilo in neodgovornimi sodniki pripravlja nekakšen samoumor iz zasede – besedi samomor ali umor se tukaj mogoče zdita nekoliko pretirani, saj je zadeva bolj simbolna – kar pa še ne pomeni, da je simbolična in nepomembna.

Poglej nadaljevanje

Vprašanje za našega predsednika vlade Boruta Pahorja, ki je pred časom izjavil, da je zadeva z bulmastifi “tragedija par excelence” in je ne jemlje kot afero. Imam še nove predloge: tragedija je usoda človeka, ki je naredil samomor, ker mu niso plačali njegovega dela in usoda človeka, ki je šel po 165 000 €, ki mu jih dolguje Vegrad pa je ostal še brez pištole – najbrž so mu ostale še vezalke in pas…

Poglej nadaljevanje

Nesreča in kasnejši uspeh Petre Majdič sta sprožila celo vrsto odzivov, od tistih, ki so so v vsem skupaj videli zgled tega, kako naj ravnamo pa do tistih, ki bi sedaj tožili vse po vrsti. Ali smo Slovenci res take tožibabe? Kaj bi s tem lahko dosegli? In koga bi morali tožiti?

Poglej nadaljevanje

Tale naš Pahor ga pa res pihne. Skoraj ne mine dan, ko se ne bi človek moral spraševati, le kaj nam je umetnik z izrečenim hotel povedati. Njegov najnovejši mentalni izcedek, ki mi nekako kar ne gre iz glave (primerljivo s tistimi najbolj bednimi melodijami, ki se ti vsedejo nekam med zavest in podzavest in delujejo podobno kot kapanje dreka na možgane) je, da imamo tukaj pri nas v Sloveniji “srednjeveški trg delovne sile”. Ja krucifik, le kaj je možakar oni dan zaužil, da nam je lahko serviral tako neumnost?

Poglej nadaljevanje

Zadnje čase mi nekako ne gre iz glave slika našega šefa vlade, ki se na nekem nastopu postavil, da on pa že ne bo “po kavbojsko” urejal stvari, da ni pomembno, da so stvari narejene, temveč predvsem, kako so narejene. Vendar pa se pri tem postavi vprašanje, kakšen je potem ta Pahorjev pristop?

Poglej nadaljevanje

Zadeva je bila videti naravnost strašljiva, premier je zardeval in nekaj neartikulirano momljal, ne da bi karkoli povedal. Kakor, da bi ga zalotili s spuščenimi hlačami tik pred naskokom na kakšno mlado ovčko. Meja je zgubljena, sem si mislil – Hrvatje so nas s pomočjo komisarja (spet) nategnili.

Poglej nadaljevanje

Ker Pahorja niso prestavili v oddajo Hribar, temveč v Dnevnik in Odmeve. Oče Slovenskega naroda Janez Stanovnik je podal popolnoma novo oceno trenutne notranje-politične situacije. Vse skupaj je vsekakor preveč napihnjeno: ker ima vsak cesar ali kralj vsak vladar svojega dvornega norčka, si je tudi Borut Pahor omislil svojega Dimitrija Rupla.

Poglej nadaljevanje

Janez Markež je dokazal, da lažeta tako Anton Rop kot tudi Janez Janša, v teh dneh pa se je izkazalo, da je lagal Karel Erjavec. Seveda je jasno, da je vse, kar nam politiki govorijo samo bulšit, ki je morda lahko kdaj celo resničen, vendar pa vseeno ostaja bulšit. Kar dva predsednika vlade pa sta se izkazala za lažnivca. Kako pa je z ohranjanjem te tradicije pri tretjem?

Poglej nadaljevanje

Menda so Američani nekoč Jugoslaviji rekli kar Titoland. In naš Dimitrij je še enkrat pokazal, da je možnost preživetja najbolj odvisna od sposobnosti prilagajanja: tu ne šteje ne hitrost, ne moč, ne inteligenca, kaj šele kaj tako neumnega kot visoki moralni standardi – preživi tisti, ki se je zmožen bolje prilagajati danim pogojem, znotraj katerih se znajde.

Poglej nadaljevanje