Najočitnejši pozitivni učinek je ta, da se bo na ta račun zaposlilo manj politikantskih podrepnikov: vsak minister je po navadi s seboj pripeljal še za kakšen razred svojih pomočnikov, ki so ponavadi vsi ostali. Naslednji učinek bo morda ta, da se bo morda kakšna stvar celo poenostavila in morda ne bo prihajalo do medsebojnih nasprotovanj, ko eno ministrstvo podeli subvencije za postavljanje, drugo pa ukazuje rušenje. Po naslednjih volitvah bomo tako imeli manj bivših ministrov in višjih funkcionarjev ter morda celo kakšen poenostavljen postopek.

Vsekakor pa se postavlja vprašanje, katera ministrstva ukiniti oziroma združiti. Tudi tukaj ni težko ugotoviti, kaj spada skupaj in kaj ne ter kaj je popolnoma nepotrebno. Združevanja za enkrat niti ne vzbujajo neke posebne pozornosti – izjema je le Ministrstvo za kulturo, ki naj bi se združilo z Ministrstvom za šolstvo in šport ter Ministrstvom za visoko šolstvo znanost in tehnologijo, kjer se je sprožila cela akcija proti ukinitvi.

Pri čemer najbolj bije v oči to, da je ukinitev označena za neracionalno, hkrati pa ni podanega nobenega racionalnega razloga, zakaj se jim zdi ohranitev Ministrstva za kulturo racionalna:

Slovenija se sooča z resno družbeno krizo. Iščemo odgovore. Kultura je prav v nemirnih časih polje, ki odpira horizonte in prebuja potenciale. Tudi zato – in ne zgolj zaradi zgodovinske vloge – se zdijo razmišljanja o ukinitvi samostojnega resorja za kulturo neracionalna. Bomo res kaj privarčevali? In koliko bomo izgubili? Vse, ki se spogledujejo s to mislijo pozivamo, da resno premislijo ob konkretnih korakih.

Zaradi zgodovinske vloge in ker je kultura prav v nemirnih časih polje, ki odpira horizonte (po slovensko bi lahko rekli tudi obzorja) in prebuja potenciale, je ukinitev samostojnega resorja za kulturo neracionalna? Vse skupaj je slišati, kot da je samostojni resor nekakšen predpogoj za kulturo: kot da brez ministra za kulturo, bi hodil po proslavah, kultura propade – plodno polje odpiranja horizontov se naenkrat posuši.

Ali pa se podpisani “kulturniki” mogoče bojijo le, da se  posuši ustaljeni tok davkoplačevalskega denarja – koliko bomo (kdo že?) izgubili? Peticija, kot je obrazložena, me vsekakor ne prepriča. Kako naj kultura pomaga k odpiranju horizontov in potencialov, če za to potrebuje nekakšen predpogoj, nekakšen kvazi samostojen birokratski aparat – kar ministrstvo vsekakor je: bistvo vsakega ministrstva je, da je to birokratski aparat oblasti, ki se ukvarja s prekladanjem papirjev, zapletanjem življenja, podeljevanjem statusov in nenazadnje prerazporejanjem denarja.

Pravzaprav je vse skupaj nekoliko patetično: s podpisom naj bi pokazali svojo željo, da se ohrani nekakšna funkcija nekega samostojnega organa, ki do sedaj ni dal nobenih omembe vrednih rezultatov (načeloma se prvopodpisani Čander zaveda, da zadnjih 20 let ni bilo sprememb). No ja, pozidali in dozidali so kič, ki se mu reče operna hiša v Ljubljani, ki je po ocenah študentov arhitekture najgrša v Evropi. Lepo vas prosim, opera? Kje so tukaj novi horizonti in potenciali? Ali je morda MZK izposlovalo kakšne posebne ugodnosti za knjige? Kar se mene tiče, se kultura začne pri knjigi, v tem primeru je dovolj, da pomislim na NUK in mahinacije okrog njega, da me začne popadati besnilo.

Ministrstvo za kulturo je tekom let svojega obstoja zgolj opravljalo vlogo ideološkega aparata države, ki se ne razlikuje dosti od šole, s pomembno razliko: medtem ko šola vzgaja k povprečju kadrov, potrebnih za reprodukcijo in obstoj sistema, se je MZK ukvarjalo s klikami in podpiranjem tistih, ki so nesposobni. MZK je potemtakem del problema – je v del teh, ki so do družbene krize pripeljali. Ukinitev ministrstva za kulturo je najboljše, kar se naši kulturo lahko zgodi – temu bomo res lahko rekli odpiranje novih obzorij in potencialov.

Naveza med pedofilskimi praksami in religijami se najprej začne na duhovnem nivoju, pri čemer skorajda ni izjem med posameznimi religioznimi praksami in organizacijami, saj je najzgodnejše posiljevanje s pravljičarstvom in poljubnimi dogmami, ki dobijo status verskih resnic, najbolj temeljni predpogoj za to, da religije še vedno obstajajo in se kot virus neumnosti širijo v neskončnost (tudi za pedofile velja, da so največkrat sami bili žrtev pedofilije in vse žrtve ne postanejo pedofili). Gre za najhujšo zaroto neumnih ljudi, ki gre nekako tako, da moji otroci nikakor ne bi smeli vedeti več, kot vem jaz.

Otroški možgani so nepopisan list oziroma kot nekakšna goba, ki vsrkava vase vse, kar počnejo njegovi bližnji, zato je z indoktrinacijo potrebno začeti že v najzgodnejših letih, najbolj pa je uspešna, če jo naredijo kar starši. Da zadeva ne bi postala preveč poljubna (ta, ki ima dobre starše, ne potrebuje boga), se to prepusti duhovnikom, ki so si v ta namen celo privzeli ime “oče” in “mati”, kar naj bi njihove subjekte postavilo v položaj otrok in seveda višalo njihovo kredibilnost, najvišji od njih so potem “sveti” očetje in matere. Religije so pravzaprav ena od ideoloških metod indoktrinacije, s katerimi se ustvarjajo črede, in psihologija črede je povsod precej ista, pa naj nastane kakor si že bodi. Črede pa, seveda, potrebujejo pastirje in še bolj pastirji čredo.

Problem je seveda, ker slej ko prej nastane potreba po tem, da se nivo indoktriniranosti tudi dokaže: kako naj dušni pastir ve, če mu čreda zares sledi, s čim naj preveri, če se je indoktrinacija prijela in še huje: kaj bo storil pastir, ko bo postal lačen, če nima, razen svoje črede, nobene druge hrane. Seveda si bo postregel s kakšnim jagenjčkom: če je čreda dovolj velika se sploh ne bo poznalo, novi jagenjčki neprestano prihajajo na plano, včasih kakšnega nese orel ali zakolje volk, nihče ne ve točnega števila drobnice, zato si tudi pravi pastirji lahko postrežejo – Gospodar je pač odsoten in milostljiv, dokler se čreda ne zmanjšuje preveč.

Seveda nas ne sme čuditi, da si iz svoje črede največkrat postrežejo tisti, ki nimajo drugih možnosti in seveda tisti, ki so na “najvišjem nivoju”. Dandanes so to predvsem duhovniki Rimskokatoliške Cerkve, od katerih se zahteva “najčistejše” duhovno življenje, med ostalimi pa so to razni guruji, kot na primer rokohitrec Sai Baba, ki s svojimi penisi posvečujejo ustne in analne odprtine otrok svojih najbolj gorečih privržencev ali njegova svetost Mahatma Ghandi, ki je svojo mesenost “krotil” z ležanjem med mladimi devicami in občasnim sranjem po njihovih teleščkih.

Pedofilija in religija imata torej, poleg načina prenašanja, kar nekaj skupnih točk: v bistvu gre za dokazovanje svoje moči nad nekom, ki se ne more upirati, zadeva mogoče izhaja še iz tistih mitsko-opičjih časov, ko je alafa samec skupaj svojimi podrepniki lahko nategoval vse po vrsti. Civilizacija pa je naredila cel kup nekakšnih alfa samcev, ki po pravilih ne morejo do pravih subjektov in se zato lotijo tistih, ki se jih lahko – najšibkejših. Religija je tako idealno zatočišče za vse take spake, saj imamo versko svobodo, ki pravi nekako tako, da je opravičljiva vsaka neumnost, samo da  ima status verskega prepričanja. Poleg tega pa religije podobno kot ostale ideologije svet razdelijo na naše ter nenaše in obojim je potrebno dokazovati, da je naša vera dovolj močna. Šibak nesamostojen in nedorasel subjekt pa lahko svojo moč dokaže le nad nekom, ki je še šibkejši.

Le malo katera verska organizacija (razen nekaj bolj ali manj obskurnih sekt, ki so vse klavrno končale) pa je pedofilijo spravila v svoj sistem tako, kot je to uspela RKC, ki je vse do leta 2001 imela svoje notranje akte Crimen sollicitationis z navodili, kako prikrivati svoje pedofile in ostale spolne iztirjence pred civilno roko pravice. Da se zadeva leta 2001 ni končala lahko vidimo tako iz tega primera, kjer je mogoče najti tudi prstne odtise trenutnega “Svetega očeta,” kot iz ostalih primerov, saj praktično ni meseca, ko ne bi prišla na dan taka ali drugačna grdobija te pedofilske organizacije. In menda smo v Sloveniji celo tako napredni, da Cerkev ni dolžna prijavljati spolnih zlorab v svoji instituciji.

Zato bom skupaj s politično nekorektno Svetlano Makarovič rekel: Sovražim RKC. Ker sovražim sluzave lažnivce ter gnusobe od pedofilov in sovražim organizacije, ki sistemsko skrivajo pedofile v svojih vrstah. In to sovraštvo čutim kot svojo jebeno sveto dolžnost. In jebem vam sovražni govor.

Vendar, da ne bo pomote: Ne sovražim vernikov oziroma katolikov, saj bi potem moral sovražiti tudi celo svojo žlahto, večino svojih prijateljev in najbrž tudi samega sebe. Ne sovražim niti pobebavljenega Sveta katoliških laikov – njih pomilujem, iz vsega srca se mi smilijo v vsej nedorasli revščini njihovega do konca spedofiliranega duha.

“Zlato pravilo,” kot so si ga zamislili naši politiki pravi: ko se bo Oblast odločila, da ti vzame vse, boš lahko samo preklinjal. Kot pravi vršilec dolžnosti Pahor: “zlato pravilo” sproži tudi mehanizem, ki avtomatično regulira izvedbo referendumov s fiskalno vsebino. Ustavno sodišče bi namreč tako imelo jasno ustavno podlago pri presoji upravičenosti referendumov. . . ne gre za omejevanje pravice ljudi do referendumskega odločanja, temveč za preprečevanje, da zadolženost onemogoči suverenost države. MMC Pahorja povzema na naslednji način: Politične stranke, ki so bile danes na sestanku, se niso sešle, da bi omejevale pravico do referenduma. To ni bilo naše izhodišče. Naše izhodišče je bila presoja, kaj je treba storiti zato, da javni dolg ne bo pokončal suverenosti naše države.

“Zlato pravilo” naj bi torej omejevalo višino, do katere se država lahko zadolži – kar se niti ne sliši slabo, čeprav načeloma politiki tako jemlje nekaj manevrskega prostora. Vendar pa to očitno ne bo pomenilo, da naj bi se oblastniki v neki določeni točki nehali zadolževati ali zaradi nesposobnosti celo odstopili s položajev, temveč to, da bodo lahko povišali davke, ostalim državljanom pa bo na podlagi tega pravila Ustavno sodišče preprečilo izvedbo referenduma.

Perverznost situacije je več kot očitna: politiki nam pod nekim pozitivnim imenom za osnovno etično načelo, prodajajo spremembo ustave, ki pomeni, da nam lahko v imenu državne suverenosti nabijejo 100% davke, oziroma kar zaplenijo vse prihranke in politično znotraj danega sistema ne moremo storiti ničesar.

Naj že crkne taka demokracija, da bomo spet lahko živeli kot ljudje!

Gregor Virant naj bi tako po desnosučnem prepričanju postal novi Ciril Pucko, tisti Pucko, ki je leta 1996 prevesil parlamentarno tehtnico v levo stran. V žaljivem besednjaku, ki so ga za desnosučnimi politiki nekritično prevzeli tudi v medijih in nato še vsi ostali, je “pucko” postal oznaka za izdajalca strankokratskih interesov. Že dobra tri leta kasneje, ko sta Polonca Dobrajc (SNS) in Eda Okretič Salmič (DeSUS) s prestopom v SDS iz premierskega sedla vrgli Drnovška ter nanj za pol leta posadili Andreja Bajuka (NSi), z desne strani ni bilo slišati niti glasu o kakšnem izdajstvu, kar je skrajno pritlehna dvojna morala, saj sta bili gospe za svoj prestop nagrajeni.

V tem smislu je zanimivo tudi zasedanje DZ in izbiranje predsednika, kjer se je zgodila pri del “tragedije” in še enkrat utrdila tisto staro modrost, kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima. In tudi v nadaljevanju te zgodbe lahko skupaj s Heglom opažamo, da se lahko iz zgodovine naučimo predvsem to, da se doslej iz nje še nihče ni nič naučil. Visoka zmaga Gregorja Viranta pri glasovanju za predsednika DZ, s katero si je uspel pridobiti naziv “pucko” še iz levega tabora,   bi lahko levi polovici dala vsaj približno vedeti, kako je z razmerjem sil in kako je s taktičnim delovanjem. Skratka zamudili so odlično priložnost, da bi bili tiho, hkrati pa so tudi levosučniki uspeli dokazati vso svojo primitivnost in nedostojnost. Vendar ne. Saj se je, nepotrebno, neumno in netaktno govoričenje tudi v drugo izkazalo za usodno in tragično: decembrska “črna sreda” je bila le prvi del tragedije, ki se je skoraj kot farsa zaključila v januarski “črni sredi”. Levosučni so po katarzi odšli na pijačo, desnosučni pa menda na “delo”…

Vprašanje, ki je bistveno za razumevanje celotne situacije, je, čigav Pucko je Gregor Virant. Pucko je negativen pojav, ki so ga kot takega naredili desnosučni in so ga uporabljali enako uspešno. Če se bo Virant priključil v nastajajočo desnosučno koalicijo Janeza Janše, potem bo kristalno jasno, da je Virant postal Janšev “pucko” in nič drugega – kot tak bo najbrž tudi izginil in odšel zapisan v zgodovino. Skozi trenutno dogajanje mu je namreč uspelo že dokončno dokazati, da je od njegovega idealizma ostala le še gola preračunljivost, saj mu je kot borcu za pravno državo in celo predsedniku Državnega zbora uspelo že na prvem glasovanju poteptati eno od temeljnih načel naše predstavniške “demokracije”: 82. člen ustave, ki določa, da so poslanci predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršna koli navodila.

Dokazovanje šefov strank SDS, NSi, SLS in DLGV, da v njihovih vrstah ni “izdajalcev” ,  v sredo ni bilo niti najmanj uspešno. Pravzaprav so ga preprečili, saj so dokazali samo to, da znajo dovolj zastrašiti svoje poslance, da sploh ne glasujejo. Pri tem so jim pomagali tudi posranci omenjenih strank sami (dobrih 40 posrancev, ki že drugi dan službe ne opravijo svojega dela – imamo pa tudi dva funkcionalno nepismena in dva popolnoma odvečna), ker so temu nedemokratičnemu ukazu ubogljivo sledili – svoje nasprotovanje Jankoviću bi demokratično izrazili tako, da bi glasovnice prevzeli in obkrožili besedico Proti. Argumentacija desnosučnih šefov, da svojim poslancem povsem zaupajo, vendar naj bi s tem, da ti ne bodo glasovali, dokazali, da med njimi ni “puckov”, je v očitnem protislovju sama s sabo. Če bi bilo res, da poslancem zaupajo, jih ne bi odvračali od tega, da prevzamejo glasovnice in glasujejo, kot so se dogovorili. V primeru, da bi kdo med njimi vendarle glasoval za Jankovića, bi se to videlo iz rezultata, ime “izdajalca” pa bi prej ali slej prišlo na dan. Vsekakor pa zaradi tega ni bilo treba suspendirati dveh ključnih demokratičnih načel: pravice poslancev, da se volitev udeležijo, in načela, da so volitve tajne.

Čez slabe tri tedne bomo najbrž lahko prisostvovali drugi ponovitvi glasovanja, ki bo dejansko samo še farsa. Namreč takrat, ko bo prišel na vrsto drugi mandatarski krog, Janša, Virant, Žerjav in Novakova kljub vsemu ne bodo mogli vedeti, ali je med njimi še vedno kakšen poslanec, ki mu ni do vladavine pod trdo Janševo roko, vendar takrat ne bodo mogli zaukazati še enega bojkota.

Lahko pa se v tem času zgodi celo, da Virant ostane sam svoj “pucko” in ne podpre niti Janeza Janše, potem se ta farsa lahko izteče kvečjemu v nove volitve, oziroma lahko celo dobimo tudi kakšnega “tehnokrata“, na primer, takega, ki bi bil hkrati tudi po volji naših najboljših “prijateljev” in zaveznikov iz ZDA, EU in ECB.

Ena takih izjav, se je včeraj zarekla naši obrambni ministrici Ljubici Jelušič (upajmo, da v odhodu), ki jo tudi sicer mirno lahko uvrščamo med najbolj militaristične politikante, brez resnega stika z realnostjo. Glede na povedano pa nas ministrica, milo rečeno, zavaja oziroma nam laže.

Če gre verjeti novinarjem Dela in RTV Slovenija, naše zunanje politike ne vodi samo zunanje ministrstvo, temveč tudi Slovenska vojska. Kaj dobesedno je zaenkrat še ministrica za obrambo Ljubica Jelušič povedala, mi ni uspelo izvedeti, načeloma pa smisel povzemanja obeh medijev ostaja, da tudi vojska vodi/gradi neko našo zunanjo politiko.

Ministričino govorjenje je najprej zaskrbljujoče zato, ker naj vojska v demokratično-republikanskih ureditvah ne bi imela politike, ampak mora biti politiki podrejena: ko začne vojska delati politiko, se temu reče vojaški udar.

Izjava je tudi kontekstualno, milo rečeno, smešna, mogoče celo poneumljajoče bebava, saj jo ministrica podaja kot gostja oporišča Villaggio Italia (po naše: Italijanska vas) pri Peći na Kosovu: ja naši vrli “Kforjevci” se pravzaprav nahajajo pod Italijanskim poveljstvom.

Citiram: “Po njenih besedah je ta kontingent dokaz, da zunanje politike Slovenije na gradi le ministrstvo za zunanje zadeve.” Slovenski vojaki torej v Italijanski vasi na Kosovu gradijo našo zunanjo politiko in to kar pod poveljstvom Italijanske vojske.

Do neke mere pa  njena izjava tudi opisuje našo realnost: postali smo država, ki se, prosto po Carl von Clausewitzu, gre nadaljevanje politike z drugimi sredstvi: uvrstili smo se na seznam okupatorskih držav – se pravi med države, ki so v vojni.

Čeprav je naš prispevek zgolj simboličen, to vseeno pomeni, da smo na simbolnem nivoju okupatorji. Pri čemer je dobro poznati razliko med simbolnim in simboličnim: simbolično pomeni malenkostno, kar pomeni, da naše udejstvovanje v vseh teh okupacijah, ki se jih največkrat nevtralizira in omili v “posredovanja”, iz vojaškega stališča ni vredno niti pol pizde mrzle vode; simbolno pa pomeni vse: smo zraven in vse, kar je pozitivnega ali negativnega, ne glede na to, kdo to stori, pade tudi na nas. Z drugimi besedami: čeprav Slovenska vojska ne more metati kasetnih in ostalih bomb po civilistih v Afganistanu in Pakistanu, spadamo v množico tistih, ki to počnejo.

Izjave gospe ministrice, se tako berejo kot blodnje (ali pa smo ga resnično najebali); nekje je nekako pomešala časovnico in dejstva: niso vojaki v tujini zato, da bi se šli politike, temveč so (neki) politiki poslali Slovenske vojake v tujino, da se grejo svoj posel – vojno.

Nekoliko se je bulšit detektor oglasil že ob včerajšnjem Dnevniku, ko je šla novica nekako takole (11:33): “Nemčija se je s podporo Vatikana postavila na čelo držav.” (Ena najmočnejših Evropskih držav je pri svojem priznavanju Slovenije potrebovala patetične pritlikavke, ki niti prava država ni, prej nekakšen pedofilski lobij – sveta preproščina!) Danes pa izvemo, da praznujemo 20. letnico od priznanja, s podnaslovom: Nemčija, Švedska in Islandija so kot prve zahodnoevropske države pred 20 leti priznale samostojnost in neodvisnost Slovenije.

Kar pa je veliko zavajanje: samostojnost Slovenje je prva priznala samostojna Hrvaška, ki smo jo prvi priznali mi, nato pa baltske države, Gruzija in Ukrajina:

1. Hrvaška    26. junij 1991
2. Litva    30. julij 1991
3. Gruzija    14. avgust 1991
4. Latvija    29. avgust 1991
5. Estonija    25. september 1991
6. Ukrajina    12. december 1991
7. Islandija    19. december 1991
8. Nemčija    19. december 1991 (Odločitev stopila v veljavo 15. januarja 1992)
9. Švedska    19. december 1991 (Odločitev stopila v veljavo 15. januarja 1992)

Takšni so torej dejanski datuma priznavanja samostojnosti Republike Slovenije in res ne vem, čemu služi takšno potvarjanje zgodovinskih dejstev, ki je najpoprej žalitev spomina, do neke mere pa tudi žalitev inteligence: največkrat se namreč govori, da nas je prvi priznal kar Vatikan, oziroma se to podobno kot pri Dnevniku relativizira, da nas se imamo za priznanje naše samostojnosti v prvi vrsti zahvaljevati vsemogočnemu Vatikanu, ki pravzaprav niti ni član ZN, ampak je to samo pritlikav center vesoljne pedofilije.

Zadeva se morda zdi dlakocepljenje, vendar je hud nesmisel s samim naslovom – 20. let priznanja Slovenije pravzaprav štejemo zato, ker nas je priznala, hm - Islandija, saj je Nemško in Švedsko priznanje stopilo v veljavo 15. januarja (2 dneva prej pa nas je priznal  Vatikan, ki pravzaprav sploh niti ni članica ZN – njegova samostojnost je nekje na nivoju Palestine).

Nadaljnji absurd celotne te situacije pa je, da potem nikoli več nismo bili tako samostojni in suvereni kot pred tem “priznanjem”, saj se je potem začelo lezenje v rit in “mednarodne” povezave – z vsako tako povezavo pa smo svojo samostojnost in suverenost predvsem izgubljali. Skratka, ne gre za to, kdo vse ti priznava tvojo samostojnost, temveč to ali si samostojen ali nisi in če že gre za to, katera mednarodno priznana država je bila prva, potem je bila to Hrvaška oziroma Litva. Kakršnokoli drugačno razglašanje obletnic je v najboljšem primeru znamenje patetičnega razglašanja hlapčevske miselnosti (nek umetnik nas je zmerjal z Bećkimi konjušarji – očitno ni dosti zgrešil), v najslabšem pa lažnivo vatikansko pedofiliranje.

_______________________________

Jezus je hodil po svetu, prišel je tudi k nam v Slovenijo. Kraji so bili tako bogati, da se je sam začudil, kakor da jih je čisto ponevedoma ustvaril. Šel je, šel po cesarski cesti; njegovo srce je bilo tako zvrhana polno ljubezni, da je gledalo in iskalo, kam bi dalo svoj blagor.
Na kantonu kraj cesarske ceste je sedel človek in bridko jokal.
Jezus je stopil k njemu in ga milo vprašal: Kaj ti je mož, da tako bridko jokaš?
Človek je zmajal z glavo, ni pogledal, nič odgovoril.
Jezus pa se je nagnil k njemu in je rekel nadalje: Povej kaj je, da ti morem pomagati!
Človek je rekel v svoje mokre dlani: Meni ni pomoči ne na zemlji ne v nebesih!
Jezus se je zgrozil in rekel:Jaz sem Jezus tvoj Bog! Kdo si?
Zaihtel je človek in odgovoril: Slovenec sem!
Takrat se je Jezus sam bridko razjokal in je šel dalje svojo pot.

(Ivan Cankar: O človeškem napuhu/Politični članki in satire)

Christopher Hitchens

Videti je, da se tudi Matilda trudi dosegati še zadnje letošnje kvote in tako nam je precej pričakovano vzela tudi Christopherja Hitchensa, angleškega pisatelja, ki je živel v ZDA in pisal za takorekoč vse omembe vredne medije. O njegovi veličini se lahko prepričamo najprej prek odzivov na njegovo smrt, ki jih takorekoč ni mogoče prešteti. Poleg hvale njegove pronicljivosti, elokventnosti in kritičnosti pa je v vseh teh odzivih mogoče zaslediti še nekaj:  nihče se ni z njim povsem strinjal.

Hitchens se je rodil leta 1949 v Portsmouthu, diplomiral pa je leta 1970 na Oxfordski univerzi. Po diplomi leta 1970 je kmalu zakorakal na ulice Fleet Streeta, do leta 1980 ulice tiska, kjer so bile locirane vse pomembne britanske časopisne hiše, pozneje pa se je preselil v New York in tam novembra 1992 postal redni sodelavec Vanity Faira.
Junija 2010 so mu diagnosticirali raka, o svojem pešajočem zdravju pa je pisal tudi v svoji kolumni pri zgoraj omenjeni reviji.

Umrl je v bolnišnici v Teksasu, vzrok smrti pa je bila pljučnica, posledica raka na požiralniku. Za seboj je pustil ženo, Carol Blue, in njuno hčer Antonio, pa tudi dva otroka iz prejšnjega zakona, Alexandra in Sophio.

Njegov opus obsega ogromno člankov in komentarjev ter okrog 20 knjig.  V prispevkih, komentarjih, recenzijah in knjigah je kritiziral mnoge, med drugim tudi Gandija, Mati Terezo (Missionary Position 1995), zakonca Clinton (No One Left To Lie To: Values of the Worst Family 1999) in politika ter Nobelovega nagrajenca Henryja Kissingerja (The Trial of Henry Kissinger 2001), najbolj pa je odmeval s kritiko religij v knjigi God Is Not Great (2007): How Religion Poisons Everything. Letos je izšla zbirka njegovih zapisov z naslovom Arguably.

Hitchens je vsekakor kontroverzna osebnost, vendar pa tega ne moremo pripisati zgolj nekakšnemu nasprotovanju zaradi nasprotovanja samega, temveč prej njegovi poziciji, ko izhaja iz povsem lastnega stališča in se nikakor ne ozira na to, kaj mislijo, še manj pa v kaj verjamejo vsi ostali, temveč večinoma izhaja iz lastne izkušnje: iz izkušnje raznih vojnih območij, ko je pri poročanju večkrat postavil na kocko svoje življenje – nazadnje je bil pretepen v Libanonu leta 2007. In tem svojim izkušnjam ter ugotovitvam Hitchens podredi tako svojo etiko kot tudi politično orientacijo. Čeprav je bil na začetku izrazito “levo” usmerjen (ter hkrati hodil po snobističnih žurih), ga sedaj pristaši leve scene obravnavajo takorekoč kot neokonservativca, ker je podpiral Busha pri njegovih okupacijah na Afganistan in Irak. Konservativci pa Hitchensa, ki je sicer zase vedno trdil, da ne spada nikamor, ne morejo sprejeti, ker je zapriseženi antiteist – ne le, da ne verjame v boga, temveč je prepričan tudi, da so religije škodljive.

Kako daleč je bil Hitchens pripravljen iti v lastni izkušnji, lahko vidimo pri njegovem nasprotovanju uporabi “posebnih metod zasliševanja” (sopomenka za mučenje): sam je se je podredil tako imenovanemu “vodnemu deskanju” in na podlagi te svoje izkušnje prišel do zaključka, da če “waterboarding” ni mučenje, potem mučenje sploh ne obstaja. Tej izkušnji vsekakor ne moremo dati statusa nekakšne objektivnosti, vendar po moji vednosti nihče od zagovornikov takih metod, ni šel tako daleč, da bi to poskusil tudi na lastni koži in potem še naprej zatrjeval, da to ni mučenje.

Na podlagi tega njegovega subjektivnega priseganja na lastno izkušnjo je mogoče razlagati tudi njegovo podporo Bushevega napada na Afganistan in Irak. Poleg tega, da je Hitchens oster nasprotnik vsakega totalitarizma, je namreč imel tudi izkušnjo vseh teh krajev – je eden redkih, ki je dejansko tudi obiskal vse te dežele iz bušistične “osi zla”.

Hitchens ni zgolj nekakšen politični komentator temveč tudi velik poznavalec literature in litrarni kritik. Znanci ga opisujejo kot nekakšnega enciklopedista, ki je lahko v danem trenutku priklicala v spomin vse, kar je kadarkoli prebral – ne glede na količino zaužitega viskija. Nekaj pa pove tudi njegov odnos do dela, zase je pravil, da je pisanje njegova rekreacija in da postane nesrečen, če ne more pisati, ljudje ki so z njim imeli opravka pa povedo, da ni nikoli zamudil roka oddaje.

Sicer pa Hitchens najbolje govori sam zase. Spodaj je nabranih nekaj njegovih izjav glede raznovrstnih tem, ki se jih je loteval. Kar nekaj od tega, kar je Hitchens izrekel ali napisal spada med milo rečeno politično nekorektne zadeve, včasih je žaljiv in celo nevljuden, vendar pa kot ugotavlja Daniel Dennett, se je lahko tudi iz njegove nevljudnosti česa naučimo.

Hitchens o politiki

• Plemeniti naziv »disident« mora biti zaslužen in ne prilaščen; označuje žrtvovanje ter tveganje in ne zgolj nestrinjanja.
• Kar sem ponavadi govoril ljudem, ko sem bil sam precej bolj vpleten, je, da ne moreš biti nepolitičen. Prišlo bo in te dobilo. Ne to, da ne bi smel biti nevtralen. Temveč to, da ne boš mogel ostati nevtralen.
• Kako so ZDA hkrati najbolj konservativna in najbolj komercialna IN najbolj revolucionarna družba na Zemlji?
• Hitchinsova presoja o George W Bushu: »Srečo ima, da je guverner Teksasa. Je neobičajno brezbrižen, nenormalno neinteligenten, osupljivo neartikuliran, fantastično nekulturen, izredno neizobražen in očitno tudi zelo ponosen na vse te stvari.«
• Splošno gledanje je, da ste [George W Bush] bil nek provincialen Teksačan, brez potrebe, da bi naredil karkoli, razen zmanjšal proračun in znižal najvišje davčne stopnje (Ta splošen pogled je bil bolj ali manj pravilen).
• George Bush je naredil napako, ko je režim Sadama Huseina označeval kot »zlo«. Vsak liberalec in levičar zna opraviti s takšnim črno-belim moralnim absolutizmom. To, kar bi predsednik moral storiti v malo verjetnem primeru, da bi želel podporo ameriških mirovničarjev, je opisovanje spopada s Sadamom za “manjše zlo”.
• Njegov opis Michaela Moora: »Evropejci mislijo, da so Američani debeli, vulgarni, pohlepni, neumni, ambiciozni, ignorantski in tako dalje. In za svojega so celo vzeli, kot lastnega predstavnika Američanov, nekoga, ki dejansko uteleša vse te lastnosti.«

Hitchens o vojni

• Kasetne bombe morda niso dobre same po sebi, toda, ko se jih meče na prepoznavne koncentracije talibanskih čet, imajo ohrabrujoč učinek.
• Ne zdi se mi, da je bila, da bi bila vojna v Afganistanu dovolj brezobzirna.
• Smrtni davek niti približno ni dovolj visok … preveč jih [džihadistov] je pobegnilo.
• Če »waterboarding« ni mučenje, potem ne obstaja nobena takšna stvar kot mučenje.

Hitchens o religiji

• Čeprav se ne maram nestrinjati s takšnimi velikani, je bil Voltaire preprosto norčav, ko je je rekel, da bi morali izumiti boga, če ne bi obstajal. Človeški izum boga je problem za začetek.
• Islam zase postavlja velike zahteve. V njegovi umetnosti je predsodek proti kakršnem koli uporabljanju človeške podobe. Prepoved upodabljanja preroka – ki je bil samo eden od človeških sesalcev – je očitno absolutna. Prav tako prepoved svinjine ali alkohola ali, v nekaterih muslimanskih družbah, glasba ali plesanje. Dobro torej, naj se potemtakem dobri muslimani strogo držijo vsega tega. Toda, če si Islam prisvaja pravico, da v vzdržnost sili tudi mene, potem ponuja najboljše možno svarilo in dokaz določene agresivne namere.
• Biblija je lahko in vsekakor tudi vsebuje garancijo za trgovanje z ljudmi, za etično čiščenje, za suženjstvo, za kupovanje nevest in za vsesplošne pokole, vendar nas ne zavezuje k ničemer od tega zato, ker so jo sestavili surovi, nekultivirani človeški sesalci.
• Ko je bil Hutchins povabljen, da se pridruži pogovoru o »božični vojni« na NBC, so ga zaradi njegovega pristopa vrgli iz oddaje. Rekel je: »Obstajalo je praznovanje … odkar je obstajal zimski solsticij, mnogo pred kakršnimkoli mitičnim dogodkom na Bližnjem vzhodu, datum rojstva, ki ga niti Biblija ne more določiti pravilno in se vedno znova moti.« Religijo je tudi označil za »odpadek znanosti« in trdil, da nas Krščanstvo »pušča v posmeh svetu, ko se pretvarja, da se nismo razvili.«
• Religiozno prigovarjanje in nagovarjanje ljudi, dopovedovanje otrokom, da če ne bodo storili prave reči, bodo deležni strahovitih kazni ali neverjetnih nagrad, je preživljanje z laganjem otrokom. To je tisto, kar počne duhovščina. In tudi, če bi laganje otrokom bilo vse, je dovolj slabo. Vendar jih posiljujejo in jih mučijo ter potem upajo, da bomo temu rekli »zloraba«.
• Religija je človeški izdelek. Celo ljudje, ki so jo naredili, se ne morejo strinjati o tem, kaj so njihovi preroki ali odrešeniki ali guruji dejansko rekli ali naredili.
• Vse glede Krščanstva je vsebovano v patetični podobi »te črede«.
• Judaizem ima nekaj prednosti pred krščanstvom v tem, da, na primer, ne spreobrača – razen med Židi – in ne dela kretenske napake govorjenja, da se je Mesija že pojavil. Vendar skupaj z Islamom in Krščanstvom vztraja, da neki bombastični in protislovni in včasih zlobni in nori teksti, ki so jih očitno napisali precej neizjemni ljudje, dejansko so beseda boga. Mislim, da je nepogrešljiv pogoj kakršnekoli intelektualne svobode spoznanje, da takšna stvar ne obstaja.
• Hitchens je nekoč Mati Terezo označil za »lažnjivo, kradljivo Albansko pritlikavko« in dodal: “Ona ni bila prijatelj revnih. Bila je prijateljica revščine. Rekla je, da je trpljenje božji dar. Svoje življenje je porabila za nasprotovanje edinemu znanemu zdravilu za revščino, to je, krepitvi vloge žensk in njihovi osvoboditvi izpod živinorejske različice prisilne reprodukcije.”
• Vera je predaja uma; je predaja razuma, je predaja edine stvari, ki nas dela za različne od ostalih sesalcev. Naša potreba je, da verjamemo in da predamo svoj skepticizem in naš razum, naše teženje, da to zavržemo in položimo naše zaupanje ali vero v nekoga ali nekaj, to je zame zlovešča stvar. Od vseh domnevnih vrlin, je vera najbolj precenjena.

O življenju

• Ko je Hitchens prebral prezgodnjo oznanilo njegove smrti v katalogu neke galerije, se je pošalil: »Nič ne osredotoča uma boje kot branje o samem sebi v preteklem času.«
• Na vprašanje, ali je resna bolezen spremenila njegov pogled na posmrtno življenjem, je Hitchens odgovoril: »Rečem lahko, da deloma stopnjuje moj prezir do tega lažnega elementa tolažbe pri religijah in moj odpor do njenega diktatorskega in totalitarističnega dela. V tej družbi se smatra za popolnoma normalno, da se pristopi k umirajočim ljudem, ki jih ne poznaš in so neverniki ter rečeš: “Torej, ali boste sedaj spremenili svoje mišljenje?” To se šteje za takorekoč nekakšno vljudno vprašanje.«
• Lastniki psov opažajo, da psi mislijo o njih kot o bogovih, če poskrbijo za njihovo hrano, vodo, zavetje in naklonjenost. Medtem ko morajo lastniki mačk priznati, da pridejo one, če poskrbijo za njihovo hrano, vodo, zavetje in naklonjenost do zaključka, da so mačke bogovi.
• Štiri najbolj precenjene stvari v življenju so šampanjec, jastog, analni seks in pikniki.
• Pisanje je zame rekreacija. Nesrečen sem, kadar ne pišem.
• Na splošno upoštevaj isto pravilo glede gin martinijev – in vseh gin pijač – kot bi ga pri ocenjevanju ženskih prsi: eden je mnogo premalo in trije so eden preveč. Poskušaj pojesti olive: lahko so hranilne. Poskušaj kaj pojesti, zares, pri vsakem obedu. Pij veliko tekoče ali destilirane vode. Ne mešaj iz različnih steklenic rdečega vina: pleši s tem, kar te je zavrtelo.
• V surovem fizičnem svetu, in v tistem, ki ga obkroža medicina, je vse preveč stvari, ki bi te lahko ubile pa te ne ubijejo in potem pustijo znatno šibkejšega.
• Ponovno simpatiziram z veličastnim Voltairom, ki je, ko so ga na smrtni postelji nadlegovali in silili naj se odreče hudiču, zamrmral, da to ni čas, ko bi si delal sovražnike.

Najglobje je uspelo glavo zariniti v lastno rit tetam na FDV-ju, ki se v službenem času na stroške davkoplačevalcev igrajo policaje. Vse skupaj na Spletnem očesu, izgleda kot nekakšna parodija na vaške straže, ker pa so tete večinoma levo usmerjene, bi jih lahko označili kar za nekakšno FDV milico. Ne pravim, da take pobude niso dobrodošle (in tete imajo vedno samo izključno najboljše namene ), vendar naj takšne pobude izhajajo iz zasebne sfere in žepa. Država ima namreč menda za lov na pedofile in ostale kriminalce neko institucijo, ki se ji reče policija, medtem ko je FDV (Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani) državna institucija, ki naj bi se ukvarjala z izobraževanjem in raziskovanjem.

Če bi bilo Spletno oko nek raziskovalni projekt, je tetam na FDV uspelo dokazati predvsem nekaj: da je sovražnega govora zelo malo, pravzaprav najbrž ni nobenega kriminala tako malo, kot sovražnega govora. V vsem tem času so namreč bile na temo sovražnega govora, od slabih 4000 prijav (lepo je biti anonimni špicelj) in vloženih 162 prijav sodišča obravnavane samo tri (3!!!) zadeve, od katerih je samo ena pravnomočno obsojena. Vsak “raziskovalec”, ki da kaj nase in mogoče pogleda iz svoje riti ven, bi na podlagi tega prišel do spoznanja, da sovražni govor ni problem. Ker pa tete na FDV že v osnovi vedno vse najbolje vedo, so se odločile, da je sovražni govor velikanski problem, ki postaja vedno večji.

Sovražni govor je zelo dobro opredeljeno kaznivo dejanje, ki je ga prepoveduje najprej Ustava Republike Slovenije:

63. člen – Prepoved spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti ter prepoved spodbujanja k nasilju in vojni

Protiustavno je vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti.

Protiustavno je vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni.

Nato pa še Kazenski zakonik Republike Sloveniej KZ -1:

297. člen – Javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti

1. Kdor javno spodbuja ali razpihuje narodnostno, rasno, versko ali drugo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, ali spodbuja k drugi neenakopravnosti, se kaznuje z zaporom do dveh let.
2. Enako se kaznuje, kdor javno širi ideje o večvrednosti ene rase nad drugo ali daje kakršnokoli pomoč pri rasistični dejavnosti ali zanika, zmanjšuje pomen, odobrava, omalovažuje, smeši ali zagovarja genocid, holokavst, hudodelstvo zoper človečnost, vojno hudodelstvo, agresijo ali druga kazniva dejanja zoper človečnost.
3. Če je dejanje iz prejšnjih odstavkov storjeno z objavo v sredstvih javnega obveščanja se kaznuje tudi urednik oziroma tisti, ki ga je nadomeščal, s kaznijo iz prvega ali drugega odstavka tega člena, razen če je šlo za prenos oddaje v živo in dejanj iz prejšnjih odstavkov ni mogel preprečiti.
4. Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno s prisilo, grdim ravnanjem, ogrožanjem varnosti, sramotitvijo narodnostnih, narodnih ali verskih simbolov, poškodovanjem tujih stvari, skrunitvijo spomenikov, spominskih znamenj ali grobov, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.
5. Če stori dejanja iz prvega ali drugega odstavka tega člena uradna oseba z zlorabo uradnega položaja ali pravic, se kaznuje z zaporom do petih let.
6. Sredstva in predmeti s sporočili iz prvega odstavka tega člena, pa tudi pripomočki, namenjeni za njihovo izdelovanje, razmnoževanje in razpečevanje, se vzamejo ali njihova uporaba ustrezno onemogoči.

Takšne so torej pravne osnove. Teoretično je torej se torej objektivno “sovražni govor” opredeli z strani jasnimi kriteriji, ki morajo biti izpolnjeni (dr. Neža Kogovšek, dr. Andraž Teršek (06:40, 9:40)):

• javni govor mora biti usmerjen proti skupini (sicer gre za razžalitev ali obrekovanje), ponavadi proti neki manjšinski populaciji v družbi;
• skupino mora napadati kot manjvredno na podlagi osebnih okoliščin njenih pripadnikov;
• vsebovati mora neposredno spodbujanje k nasilju;
• obstajati mora verjetnost,da bodo besede pripeljale do nasilja.

Ti  objektivni kriteriji sovražnega govora se ne nanašajo samo na nasilje, temveč tudi na sovraštvo, razdor, neenakopravnost… Odločilna pa je pravna presoja glede na vse okoliščine ali so bili izpolnjeni, da se zadeva kvalificira kot sovražnio govor. Nekaj je ali ni dovoljeno, če je dovoljeno, ne more biti niti prekršek. Zadeva je taka, da imamo k sreči tudi Evropsko sodišče za človekove pravice in nekaj, čemer se reče svoboda govora. Tam bi drugačne sodbe padle, domnevni zločinci pa bi s tem postali žrtve.

Vse ostalo je povsem subjektivno mnenje, zato lahko vsak po svoje naredi definicijo nekako v tem slogu: zame je sovražni govor vse, s čimer se ne strinjam, predvsem pa so to vse kritike in nestrinjanja, ki letijo name in jih ne morem ali ne znam argumentirano ovreči.

Zmagovalci te situacije, ki prav tako živijo z glavami globoko v svoji riti, so seveda politiki in politikanti. Oni so vse skupaj vzeli kot orožje. Njihova definicija bi šla nekako takole: sovražni govor je predvsem to, kar govori druga stran. Sovražni govor je tako postal kvazipolitična nekorektnost. Kvazi politična nekorektnost zato, ker za politično korektnost ponavadi velja, da obstaja vsaj neka mera medsebojnega strinjanja, kaj je politično korektno in kaj ne, pri nas pa ima leva stran povsem svoja merila in desna seveda svoja, pri čemer so desnosučni že po defoltu nekoliko bolj butasti in manipulativni (tudi Bog in Nadškof sta namreč na njihovi strani):

Najboljši primer desne instrumentalizacije “sovražnega govora” je bedarija Iva Godniča, kjer sicer Godnič že v naslednjem stavku pove, da gre za sarkazem in najbrž je že takoj vedel tudi, da mu “šala” ni uspela. Vendar so desnjakarji vse to zmanipulirali ter ta drugi del preprosto izrezali (in seveda tudi vsi naši profesionalni novinarji iz javne hiše).

Primer leve instrumentalizacije pa je še vedno aktualna “trenirkarska zarota”. Članek je vsekakor butast, v najboljšem primeru slaba teorija zarote in zagotovo neprimeren za objavo na strani katerekoli stranke, ni pa sovražni govor. Zadevo je potrebno kritizirati in sesuti, tudi protesti proti takim objavam so povsem upravičeni in potrebni. V tem primeru se je z glavo v riti izkazala kar naša informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar, ki je celo pravnica, skupaj z njo pa seveda kar vsi, ki so ji veselo sledili – v tem primeru se je informacijska pooblaščenka, prostovoljno ali po neumnosti, instrumentalizirala kot orodje leve opcije.

Vse skupaj, seveda ni niti najmanj smešno, saj dobiva groteskne razsežnosti, ki se bojo najbrž končale v nadaljnjem zmanjševanju svobode govora: in vedno, kadar pride do konflikta med svobodo in politiko, najkrajšo potegne svoboda.

Zadeva pa je v bistvu povsem preprosta: svoboda vsakega posameznika se konča pri svobodi drugega posameznika ali skupine. To velja tudi za svobodo govora: dokler nekdo eksplicitno ne poziva, naj se tako ali drugače posega v svobodo drugih, je govorjenje povsem v mejah svobode govora. Od tam naprej je kriminal.

Če bi hoteli državi dobro, potem naj novo vlado sestavita največja tekmeca – Zoran Janković in Janez Janša, vse drugo je tako in tako drobiž. Logično je, da bi bil v taki vladi glavni tisti, ki je močnejši. Logično bi tudi bilo, da bi eni in drugi požrli neumnosti, ki so jih govorili pred volitvami, in bi v interesu države sedli skupaj. To je edini način, da bo ta država delovala. Zdaj je ogrožena, saj vlada ne more storiti ničesar, če ji vedno nekdo meče polena pod noge.

Čeprav sem se že obregnil ob SLS-ovsko prodajanje zdrave kmečke pameti, je potrebno priznati, da imamo tukaj na delu z izvrstnem primerom kmečke pameti, ki je zdrava, se pravi logična. Za razliko od Kučana, ki je v Večeru postavljal “leve” koalicije, je Oman celotno slovensko politikantsko ekipo, v stilu velikega ravnatelja postavil v kot: če je res, da hočete Republiki Sloveniji dobro, potem lahko to tudi dokažete. Če pa so vam od dobrobiti države Slovenije in njenih državljanov pomembnejše osebne razprtije, lastni napuh, ideološka razhajanja in povsem zasebno-mafijski interesi, potem…

Pravzaprav se moram v veliki meri z njim strinjati tudi v nadaljevanju, še posebej s kritično oceno SLS-ja:

SLS naj gre lepo v opozicijo, da mir in čaka naslednje volitve, saj je tako in tako vedno počela neumnosti. Zaradi mene sicer lahko gre v vlado, toda v tem primeru je čez štiri leta ne bo več.

Žebljico na glavico pa Oman pribije s tem, da bi moral biti v tej veliki koaliciji tudi Virant – z Virantom v vlogi pravosodnega ali/in notranjega ministra bi dobili vsaj nekašno varovalko pred dokončno ugrabitvijo države , vendar pa tudi tu ostaja Oman realno z obema nogama v Zmincu in doda, da mu v tem primeru ne bi pustili ukrepati, saj bi to pomenilo konec mafije.

ankete (Razgledi.net)

Kako torej v Sloveniji nastanejo politični analitiki? Najprej potrebujemo novinarja, nato pa še nekoga, ki je pripravljen karkoli povedati o politiki in poleg svojega imena pripisati “politični analitik”. In glejte: politični analitik je rojen.

Večinoma so vsi ti naši “politični analitiki” samo komentirali razne ankete in posamezna dejanja politikov, le malokdo pa se je lotil tega, kar naj bi analitiki počeli: redki so bili tisti, ki so se dejansko lotili tega, kar je osnovno opravilo analitikov – analiziranja, ki v najbolj splošnem pomeni razčlenjevanje, ugotavljanje sestavnih delov neke celote oziroma za pojasnjevanje nečesa ne da bi pojem širili. Dodaten pogreb za “analitike”, pa je pristop pro in kontra: po prepričanju naših četrtpismenih novinarjev, naj bi pri nas obstajali levosučni in desnosučni politični analitiki: tako torej dobimo ponavadi na ekran dva krjavlja, ki sekata vsak po svojem hudiču: eden po črnem, drugi pa po rdečem.

Pri vsem skupaj obstaja nekakšen test minimalne kredibilnosti političnega analitika: načeloma bo poskušal kritizirati tako leve kot desne. Tisti, ki je zmožen kritizirati  oziroma hvaliti samo ene, nikakor ne more biti analitik, temveč je kvečjemu politični komentator in večina tega, kar nam prodajajo za “politične analitike” so samo to: politični komentatorji te ali one provinjence, saj ničesar ne analizirajo ali pa se v najboljšem primeru lotijo “kritične” analize zgolj ene strani, medtem ko drugo v najboljšem primeru pustijo pri miru oziroma jo celo hvalijo.

Kar najbolj bode v oči, popolnoma nekritična vera “analitikov” v ankete, čeprav je iz zgornje tabele že iz samih razlik med posameznimi anketami lepo razvidno, da to niso ravno neki resni pokazatelji, poleg tega, da so zadnje ankete narejene dva dni pred volitvami – čeprav vmes velja hinavski volilni molk (pri čemer so največji hinavci kar novinarji sami), od katerega večjih vplivov na javno mnenje niti ne moremo pričakovati.

Najbolj zanimivi so bili vsi ti patetični izgovori, kako to, da so tako grdo sfalili. Tu je treba priznati, da “analitikom” in anketarjem nikakor ne zmanjka izgovorov. Eden najbolj šalabajzarskih je prišel iz Valicoma, kjer so postavili drugo najslabšo napoved (slabšo napoved so uspeli sproducirati samo še desnosučni politični komentatorji iz Fudš) – in seveda je včeraj ta patetični izgovor povsem nekritično povzemala tudi večina medijev.

Valiconovci so v opravičevanju svoje blamaže šli tako daleč, da nam v nedeljo zvečer prodajajo “sobotna razmišljanja“, celotno (v absolutnem smislu je to skoraj 20%) “napako” pa pojasnijo z aktivacijo volilcev na eni in nenačrtovano abstinenco na drugi strani. To, kar pravijo anketarske legende je, da je cca 60.000 volilcev Janeza Janše nenačrtovano ostalo doma, približno 100.000 volilcev pa se je aktiviralo in odšlo voliti za Jankovića. V času volilnega molka je tako 160.000 ljudi v meditaciji ugotavljalo, kako in kaj in od tega jih 60.000 ni vstalo (vse to pa se zgodi pri precej natančni napovedi udeležbe – udeležba sama niti ni presegala napovedi). To je v najboljšem primeru samo bulšit (iskanje nekih precej patetičnih opravičil za anketarsko blamažo), čeprav bolj smrdi po zavajanju, saj je vse skupaj mogoče razložiti na precej bolj eleganten način: anketarji so slabo vzorčili, zato niso zaznali nizke udeležbe na Štajerskem in ustrezno višje na zahodnem delu: kaj pomaga Janši prepričljiva zmaga v Šmarju pri Jelšah pri 56-odstotni udeležbi, če je Janković še bolj prepričljivo zmagal v Šiški, kjer je bila v enem od okrajev udeležba 74-odstotna.

Precej neprepričljivo deluje tudi trditev, da so se zmotili samo pri vrhu. Namreč, če dopustimo nekakšno par odstotno napako, naspodnjem delu takorekoč ne moremo zgrešiti, rezultate posameznih anket pa bi bilo zanimivo videti še v luči naročnikov (metodologije anketiranja so najbrž strogo varovane poslovne skrivnosti): strašno zanimivo je, da so na nekakšni fakulteti, iz katere prihaja največ desnosučnih krjavljev, ki nastopajo kot politični komentatorji, odkloni največji: mojstri uporabnih družbenih študij očitno ne obvaladujejo metodologije anketiranja ali pa je del uporabnih družbenih študij tudi manipulacija z javnim mnenjem?

Pravzaprav se je na teh volitvah ponovno izkazalo tudi, da nihče od analitikov ni primerjal kandidatov in kandidatnih list. Posamezni “analitiki” so se obregali ob posamezne kandidate, kot Elda Viler, nihče pa se ni lotil primerjanja relevantnosti posameznih list: v tem pogledu je Janković predstavil listo ljudi, ki so za volilce očitno bili vsaj toliko prepričljivi kot Janševa lista, in neskončno bolj od NSi in SLS, čeprav niso imeli praktično nobene terenske podpore. Ponovno se je izkazalo tudi to, da SDS z Janezom Janšo ob svojih osuplivih 30.000 članih ne more čez volilnih 30%. Naslednja pomembna ugotovitev, ki jo lahko potegnemo iz vsega skupaj, je, da Janša deluje kot mobilizator za volivce, ki so brezbarvni in bojo volili kogarkoli drugega. Poleg tega pa Janša za sabo vleče še oslovski rep katolibanske ideologije iz 19. stoletja, ki včasih sliši na ime “SLS” največkrat pa na “NSi”.

Največja napaka velike večine naših političnih analitikov (politični komentatorji so apriorno izvzeti) pa je v tem, da na splošno premalo upoštevajo drugo stran: to, kar naj bi analizirali, niso samo politiki in politične stranke, temveč tudi volivci: volivce se največkrat stlači v ankete in to naj bi bilo to – od tu naprej se ne gre. Tokratne volitve so nam ponovno dokazale, da gre delitev volilnega telesa natanko po polovici, da ima Janša zagotovljeno svojo petino in če bi mu uspelo uspelo nabrati skupaj s sateliti 49 %, bi najbrž nekdo drug nabral 51% – kot bi rekel Marx: racionalnost je vedno prisotna, čeprav ne nujno v racionalni obliki.

V imenu razuma in medijske higijene pa bi predlagal, da se ločuje med temi, ki politiko samo komentirajo: naj se jim reče politični komentatorji in tistimi redkimi, ki zadeve dejansko tudi analizirajo – politični analitiki. Apolitičnost za politične analitike ni neka nujna zahteva, čeprav bi bila zaželjena in dobrodošla, bolj kot apolitičnost je pomebna kritična distanca do sebe in lastnih političnih opredelitev, zato so pravi politični komentatorji najprej kritični do lastne politične opcije, šele nato pa se lotijo nasprotne.

Razporeditev po 99% preštetih glasovnic (Dnevnik)

Zadeva taka kot je, vsekakor ni ravno najbolj razveseljiva. Na simbolnem nivoju je najprej potrebno čestitati grafičarjem za tole pink barvo LZJ-PS, ki najbrž ponazarja prašičke – samo upamo lahko, da tiste, v katerih se varčuje in ne tistih, ki se prerivajo pri koritu.

Če smo imeli prej obdobje LDS-a, Janše in sedaj na koncu Pahorjevo obdobje, smo se tokrat znašli v Jankovičevem obdobju.

Poleg SDS so največje poraženke vse te agencije, ki so nas ves čas pumpale z merjenji javnega mnenja, saj so z izjemo zadnje Mladinine ankete popolnoma pogorele.

Naslednji v vrsti luzerjev pa so “politični analitiki”, ki so verjeli anketam in to, da so tako ali drugače razlagali rezultate raznih anket, je tudi vse, kar je na njih “analitičnega” – se pravi, da oni sploh niso analitiki, saj večinoma sploh ničesar ne analizirajo, temveč samo razlagajo. Relativna zmaga Jankovića jih ne bi smela presenetiti, če bi se lotili resne analize njegove liste: Janković ima dobro moštvo prepoznavnih osebnosti sestavljeno tako iz prepoznavnih kot tudi iz preizkušenih izvoljenih politikov. Vsi, ki so sedaj na njegovi listi, v očeh volilcev in najbrž tudi drugače, lahko odtehtajo kogarkoli na listi JJ in v končni fazi se izkaže, da ljudje raje kot abstrakten program izbirajo ljudi.

Matematika pa nam hitro razkrije celotno grozljivost položaja, v katerem se nahaja naša politika (ponovni vstop NSi (izpad Zares) nas vrača na konec 19. stoletja): dobili smo pad položaj, kjer bojo jeziček na tehtnici predstavljale manjše stranke ali pa kar manjšinska poslanca s svojimi specifičnimi interesi, v najskrajnejšem primeru pa lahko fašemo kar Kučanizem: JJ in ZJ imata skupaj zelo lepo večino. In če stopi na delo dialektika lepilnega traku, po kateri je pri nas Kučan nekaj takega kot lepilni trak, ki ima svojo temno stran Janeza Janšo in svetlo stran Zorana Jankovića ter tako na dialektičen način s prehajanjem nasprotij povezuje slovensko politično sceno v dialektiko gospodarja in hlapca.

Druga opcija je za nas, ki bomo posledice političnih odločitev čutili na svojih plečih, je vsekakor bolj ugodna katerakoli druga možnost (v bistvu ne rabimo močne operativne vlade in niti najmanj ne potrebujemo tehnokratov – in ravno to, kar predstavlja Janković deluje strašno tehnokratsko, še posebno s svojim zatrjevanjem, da ni politik): najbolje bi bilo, da Janković sestavi neko srednje močno koalicijo, potem pa se loti izvrševanja programa SDS, ki načeloma niti ni slab, zato bi pa s takšnim pristopom lahko uspešno jemal sapo opozicijskemu nasprotovanju: konec koncev je ena prvih napovedi iz ust poglavarja SDS-ja ta, da bomo kmalu imeli nove predčasne volitve. Lahko pa za nagrado dobimo tudi prisilno upravo…

Dokončna predaja je poslovenjeno ime za nek dokaj nov “šport”, ki v angleščini sliši na ime Ultimate Surrender (vse skupaj je precej žgečklijive, da ne rečem pohujšljive narave, zato s klikom na spodnji povezavi potrjujete, da ste polnoletni z volilno pravico – se pravi starejši od 18 let):

• Ultimate Surrender – uradna stran;
• primer tekme;

Pri popolni predaji, gre za nov “šport”, precej gledljive narave, kjer se v ringu pomerita dve dekleti, zmaga pa tista, ki doseže več točk (sistem točkovanja je razložen na uradni strani), vendar pa se ta tekma ne konča z zmago, temveč se nadaljuje s popolno predajo poraženke svoji zmagovalki, ki jo lahko neizmerno ponižuje in konkretno pofuka s plastičnim dildom, ki ji pripada po zmagi. Volilna tekma je kot borba za ta plastični dildo, ki se mu reče oblast, ko je volitev konec pa se začne oblastniška jeba in poniževanje vseh, ki niso na oblasti.

Prva vzporednica med popolno predajo in volitvami, ki se nam ponuja, je na nivoju navadnih volivcev, ki nimamo nobene veze s strankami. Na primer, da se nam na volitvah zgodi, da obkrožimo zmagovalca: v tem primeru smo mi tisti, ki občutimo slast zmage in lahko s poražencem počnemo, kar nam paše, vendar je naš užitek zgolj na tem nivoju – kurac, s katerim se fuka ni naš (niti nismo izvrševalci), je samo plastični privesek, ki nam ne more dati užitka pravega fuka. Pravega dokončnega užitka je lahko do neke mere s predpostavljenimi mazohističnimi nagnjenmi deležna samo poraženka, resnični zmagovalci celotne zadeve pa so tisti, ki so stvar organizirali in tisti, ki vse skupaj gledamo.

Naslednjo vzporednico lahko potegnemo na nivoju strank, ki se potegujejo za oblast: tisti, ki bodo izšli kot poraženci so že sprejeli poniževanja zmagovalcev in nedvomno bodo nekateri v tem našli svoje užitke, medtem ko nam navadnim volilcem ostane samo užitek spremljanja. Na tem nivoju po koncu volitev, postanejo vsi volilci poraženci, saj so z odhodom na volitve svoj kos oblasti prenesli na tiste, ki bodo zmagali. Razlika je samo v tem, da so volilci zmagovalcev lahko izbirali tega, ki si bo navezal oblastniški dildo – uspelo jim je doseči to, da jih bo poniževal, njihov izbranec (recimo, da bodo v vsem skupaj nekoliko bolj uživali ali pa v slepoti svoje izbire sploh ne bodo spregledali, kaj se jim dogaja). Vsi tisti, ki so odšli na volitve, so se simbolno odrekli svoji suverenosti in predali usodo vseh v roke zmagovalcev – na nekoliko boljšem bojo tisti, ki se volitev ne bojo udeležili, saj njim ta simbolna pravica še vedno ostane.

Potemtakem torej, če se odločimo za odhod na volitve, stojimo pred povsem butastimi (ne)izbirami: izbrati nekaj, kar že poznamo in zmagati, vendar ob tem doživeti prostovoljno predajo, izbrati nekaj, kar nima upanja na zmago in pristati na poniževanja in posiljevanja (z nekašnim moralističnim užitkom najbolj butastega gesla, da je sodelovanje bolj pomembno od zmage in s tolaženjem, da smo izgubili, ker smo najbolj moralni in pošteni) ali pa mogoče protestno uničiti glasovnico, kar še vedno pomeni nek pristanek na celo igro.

Nekoliko več dostojanstva in simbolne suverenosti nam ostane, če ne odidemo na volitve. V tem primeru ne pademo v simbolično oddajanje svoje simbolne suverenosti. Seveda kljub temu še vedno delimo usodo s tistimi, ki so na volitve odšli, vendar pa nam ostane vsaj nekaj užitka, ob tem, da zadevo samo spremljamo in se nismo niti za trenutek pustili nategniti že s tem, da bi kadarkoli v upanju na zmago pomislili na to, da nas po volitvah ne bodo poniževali in nategovali.

V prvi vrsti gre pri iskanju zunanje podpore za star trgovski trik, ko se v pomanjkanju lastnih referenc prodajalec sklicuje na nekega domnevnega strokovnjaka, ki naj bi zadevo poznal bolje in prek tega tudi ustrezno svetoval – ta trik se največkrat uporablja pri raznih mrežnih marketingih, kjer vemo, da ta, ki nam nekaj poskuša prodati, nima pojma, poleg tega pa se tega zaveda tudi slednji. Rešitev problema je preprosta: pokliče se tujega strokovnjaka, za katerega kupec ne ve, pri čem je.

Sklicevanje na zunanjo podporo pa ima tudi obliko slabe argumentacije, saj se takšna podpora praviloma uporablja za argumentiranje v smislu: ta in ta avtoriteta pravi, da je to tako, zato mora tako biti. Zadeva nam je slovencem precej dobro znana že skozi papagajanje Prešerna. Le da ima tokrat nekakšno obrnjeno obliko, ki nahaja med argumentom  zmotnega sklicevanja na avtoriteto – ad verecundiam in v bolj skrajnih oblikah celo na argumentacijo s palico – ad baculum (argumente te vrste slišimo največkrat iz ust kvazi strokovnjakov ekonomske stroke).

Tudi če pristanemo na to, da je Angela Merkel svtovna avtoriteta, za izbiranje predsednikov vlad (podprla je tudi Iva Sanaderja!?), s katero se strinja vsa svetovna stroka, je problem še vedno vsebinski. Kljub navideznem ugodju take podpore, je to še vedno zunanja podpora. Zunanjo podporo pa vodijo zunanji interesi, za katere ni nujno, da so isti ali podobni, kot notranji. Kar je v nemškem interesu, ni nujno tudi v našem, poleg tega pa izbira določene politične opcije Angele ne zadeva niti približno toliko, kot zadeva prebivalce te države. Zato moramo biti do vsake take podpore vedno zmerno sumičavi in zelo kritični.

Poleg vsega tega pa mene tukaj moti še nekakšna izdajalska mentaliteta, ki se je de naših politikov vse prevečkrat poslužuje. Gre za tisto mentaliteto tožibab iz vrtca – tistih tožibab, ki so ponavadi najhujši pobalini, ko jih fašejo pa stečejo do vzojiteljice in ji vse zatožijo. Kant bi temu rekel nedoraslost. Zadeva je do neke mere sprejemljiva tja do konca osnovne šole, vendar pa je očitno, da nekateri tega niso nikoli prerasli. Spomnimo se vseh teh raznih čudnih pisem raznim ambasadorjem in evropskim inštitucijam, ki služijo nekim povsem partikularnim interesom ideološkega obračunavanja, hkrati pa kažejo Slovenijo kot nezrelo in smešno banana državo.

Skratka to, da Janeza Janšo podpira tako Angela Merkel, ki je prej že podpirala Iva Sanaderja, kot Julija Timošenko, ki so jo dobili z roko v žaklju in seveda nenazadnje tudi madžarski populist Orban, (in seveda tudi notranja Boško Šrot in Igor Bavčar), je stvar, ki bi nas morala predvsem skrbeti. Merklova podpira tistega, ki bo najbolje služil nemškim interesom, podobno tudi Baroso in tudi Janša je eden tistih, ki bi se lahko izkazal za uspešnega tehnokrata v prihajajoči policijski državi.

Očitno živimo v časih, ko je demokracija postala nekakšna politična puhlica, ki je brez vsebine in pravzaprav ne pomeni ničesar – razen, da je odlično sredstvo za to, da raja pokasira vse napake voljenih vladarjev. In če bi vsakokrat, ko je kakšen politik rekel, da je nekaj treba narediti, ker je takšna direktiva iz Bruslja, bi bil med najmanj 10%. Ne samo, da nam posredno zastopniško vladajo stranke skozi svoje partikularne interese, tudi te stranke imajo svoje birokratske komandante, ki niti izvoljeni niso bili, temveč se jih je preprosto postavilo na položaje moči, s katerih potem upravljajo kot nekakšni absolutni gospodarji, svoje vladanje pa definirajo skozi kvazi apolitično strokovnost, ki se ji reče tehnokracija.

Politika v širšem smislu pomeni neko delovanje za uresničitev ali ohranjanje družbene ureditve predvsem v državi in med državami zato je vsako govorjenje o tehnokratski apolitičnosti velik nesmisel. Drugi del zloženke tehnokrat “kracija” izhaja iz starogrškega “kratos”, ki pomeni vladati, tehnokracija naj bi potemtakem pomenila vladanje tehnikov, torej teh, ki obvladajo neko veščino ali stroko – “tehne”. Ker pa ti “tehniki” niso neka nadbitja, ki so padla iz nebes, se je dobro vprašati, kdo so ti tehniki, še bolj nujno pa je, da pogledamo, kaj je ta njihova veščina, kje leži ta njihova strokovnost, zaradi katere naj bi si takorekoč brez vsakega premisleka ali demokratičnega odločanja zaslužili naše zaupanje.

Trenutno se kot primer ponujajo trije taki tehnokrati: Mario Draghi, šef Evropske centralne banke, Lucas Papademos, novi šef Grkov in Mario Monti, ki velja za “umirjenega in pogumnega evropskega tehnokrata”. Prva stvar, ki je skupna vsem trem tehnokratom, je, da so to banksterji iz iste šole in s povezavami v bankststerski družini Goldman Sachs, oba Italijana sta oba bila tam zaposlena, Grk pa je z Goldman Sachsom intenzivno sodeloval kot grški šef centralne banke ter Grčiji omogočil, da se je lahko priključila evrskemu denarnemu območju (po domače rečeno: skupaj so ponarejali bilance), zadnji dve leti (prej je bil podpredsednik ECB) pa je ta grški tehnokrat svetoval svojemu predhodniku – zelo modro najbrž… Zadeve tako postanejo naenkrat precej bolj jasne: ti tehnokrati so del problema, ne pa del rešitve, saj so tudi njihova ravnanja in neravnanja pripeljala do stanja, kjer se nahajamo sedaj.

Prosto po Einsteninu težav ne moremo reševati z uporabo tistega razmišljanja, ki smo ga uporabljali, ko smo težave povzročili. Zato je precej ilozorno pričakovati, da bojo tisti “strokovnjaki”, ki vsekakr nosijo precejšen del krivde za trenutno stanje, lahko vse skupaj razrešili – vsekakor pa ni nikjer nobenega znaka, da bi ti tehnokrati spremenili svoje razmišljanje.

Nepolitične vlade ni, vsaka vlada je po definiciji politična in tako kot ne more biti nepolitične vlade, ne more bit  politično nevtralne vlade, zato se nam skozi evrokratsko vsiljevanje tehnokracije pravzaprav vsiljuje neka oblika tehnokratske diktature, kjer se v imenu strokovnosti tehnokratov ukinja vsakršno politično razpravo, ki bi bila v nasprotju z njihovimi interesi

Zato se moramo vprašati, kaj je pravzaprav politika tehnokratov, kaj je njihov politični cilj? Rešitve, ki jih ponujajo evrokrati in so del globalnih “reform”, s katerimi naj bi se rešili iz krize, so povsem nasprotne od sprememb sistema na bolje ali odprave napak sistema. Ker so ti tehnokrati del sistema, so tehnokratske rešitve predvsem sistematičen poskus za vsako ceno rešiti sistem, ki je prišel v krizo. Zato so njihove rešitve radikalizacija tega sistema in vsega tistega, kar je v njem najbolj narobe in nevzdržno. Napačen je v bistvu sistem sam skupaj s svojimi tehnokrati, zato ga je mogoče ohranjkati in vzdrževati samo z diktaturo, ki si je po novem nadela ime tehnokracija.

Zadevo sem nekoliko izpostavil že pred časom, pred dobrim letom, ko se je začelo z reševanjem Grčije. Pri vsem skupaj je bilo več kot očitno, da nekako ne more delovati drugače kot uničevalno – očitno je pri finančnih zadevah povsem zdravorazumsko analiziranje povsem dovolj.

Vse skupaj pa je postalo samo še bolj absurdno: celotno reševanje je namreč zastavljeno tako, da tisti, ki so že tako na meji prevelike zadolženosti, rešujejo tiste, ki so to mejo prestopili. Če se komu zdi absurdno, da bi se lotil gašenja požara z bencinom, je trenutna situacija še bolj absurdna: politiki, pod modrim vodstvom raznih banksterjev in četrtpismenih ekonomistov ne samo, da goreče prezadolžene hiše gasijo z bencinom – z bencinom že v naprej zalivajo tudi tiste hiše, ki se še niso vžgale.

Zadeva je povsem predvidljiva: prvi paket ni bil uspešen, sedaj pa je vedno globlje tudi Italija, ki ji Roubini ne napoveduje nič kaj lepe prihodnosti (je pa Roubini Eurodramo napovedal že leta 2006 in razpizdil – ne boste vejeli italijanskega ministra).

Zadeva je grafično videti takole, številke pa so še bolj zanimive:

• Nemčija: €2.062 milijard dolga, kar pomeni 83 odstotkov njenega BDP.
• Italija: €1.843 milijard dolga, kar pomeni 118 odstotkov njenega BDP.
• Francija: €1.59 milijard dolga, kar pomeni 82 odstotkov njenega BDP.
• Združeno kraljestvo: €1.337 milijard dolga, kar pomeni 81 odstotkov njenega BDP.
• Španija: €642 milijard dolga, kar pomeni 61 odstotkov njenega BDP.
• Grčija: €329 milijard dolga, kar pomeni 145 odstotkov njenega BDP.
• Portgualska: €161 milijard dolga, kar pomeni 93 odstotkov njenega BDP.
• Irska: €148 milijard dolga, kar pomeni 95 odstotkov njenega BDP.

Takole na oko, je zadeva videti precej apokaliptična. In čeprav Slovenije zgoraj ni (tako na oko in z veliko mero kreativenga računovodstva smo zadolženi dobrih 16 milijard oziroma naš javni dolg gre preko 45 odstotkov BDP), se tudi nam ne piše dosti bolje: milijarda, ki si jo bomo izposodili za deset let, nas bo v bodoče stala slabih 700 milijonov €.

Skratka zadeve so takšne, kot so, napovedi bi prepustil vedeževalcem, moja matematika  namreč tukaj ne vidi ničesar lepega ali pozitivnega.

Apokalipsa niti ni nujno nekaj slabega, apokalipsa lahko pomeni konec nečesa starega in slabega (pri vsaki stvari, ki jo plačamo, damo 40% za obresti) ter začetek novega boljšega – edina kolikor toliko normalna rešitev bi bila, da države zaščitijo varčevalce, banksterje pa prepustijo, da se utopijo v lastnem govnu, potem pa celotno finančno/bankirsko zadevo zastavijo nekoliko bolj smiselno: nekako tako, da vsak lahko posodi samo toliko, kolikor ima…

Miha Mazzini:

“Društvo pisateljev je letos uvedlo pomemben kriterij pri ocenjevanju vrhunskosti avtorja, ki pravi, da odbijejo deset točk tistim, ki nimajo statusa samostojnega kulturnega delavca. Vedno sem bil sicer slabo ocenjen, letos pa so mi celo odšteli deset točk zato, ker sem v službi v gospodarstvu in ne na bremenu davkoplačevalcev. Tako sem dobil rekordno nizko število točk po kriteriju vrhunskosti,” je nenavadni kriterij za Žurnal24 opisal Mazzini in dodal: “Če bi bil vpisan pri ministrstvu in bi mi to celo plačevalo zavarovanje, skratka, če bi bil socialno ogrožen, bi mi h kvaliteti takoj prišteli deset točk, torej bi v trenutku postal trikrat bolj vrhunski pisatelj.”

O kvaliteti umetniškega dela ima vsak svoje mnenje (večina ga nima), ki ponavadi temelji predvsem, na njegovem subjektivnem okusu. Ko pa merilo kvalitete nekega dela postane socialna ogroženost, tedaj bi nas moralo resno zaskrbeti, kaj se dogaja v glavah tistih, ki so se zmožni kaj takega izmisliti. Skratka, pri nas po oceni Društva slovenskih pisateljev nikakor ne moreš biti vrhunski pisatelj, če nisi socialno ogrožen. 10 pik tako dobi vsak, četrtpismenež, ki mu je uspelo karkoli naklamfati in ima potrdilo, da je socialno ogrožen – če pa je še del katere od literarnih klik, potem mu vrhunska vrhunskost in 55 točk ne uide.

Moja teorija tokrat še gre skupaj z Mazzinijem, nesposobni četrpismeni dreki, ki imajo status “pisatelja”, so mu nevoščjivi (in kdo so sploh ti drekači, ki se čutijo poklicane, da ocenjujejo vrhunstvo: Tatjana Kokalj, Jaroslav Skrušny, Igor Saksida, Karolina Kolmanič in France Vurnik – nekatere na videz poznam in vedno, ko so bili v bližini, je smrdelo; sedaj vem zakaj), še bolj, kot to, da je boljši in uspešnejši od njih pa mu najbrž zamerijo to, da ne tuli skupaj z njimi (v tem primeru bi mu najbrž dali 45 točk ali pa pozabili odšteti tistih 10 za socialno ogroženost in bi dobil vseh 55). Skratka gre za negativno selekcijo, ki jo je lepo obdelal v svojih kolumnah.

Nekaj malega imajo tukaj tudi vsi naši četrtpismeni kulturni mrhovinarji (najbrž v strahu, da jih ne bi več vabili na tiskovke in zakuske), ki so prav tako največkrat del tega kluba, uspelo jim je na kratko poročati o Mazzinijevi nagradi, o njegovem izstopu iz DSP pa je prejšnji teden poročal samo Siol.net.

Mazzinijeva nagrajena zgodba: That Winter.

_________________________

Ponovno pa se je izkazalo tudi to, kako prav je imel Slavoj Žižek, ko je dejal, da bi za slovensko kulturo največ naredil tisti, ki bi raztrelil Cankarjev dom ob podelitvi kakšnih Prešernovih nagrad.

Kaj točno naj bi ta zdrava kmečka pamet bila, ni nikoli popolnoma pojasnjeno pa tudi njen izvor je zelo skrivnosten. Nekateri njen izvor locirajo na sam začetek civilizacije, ko naj bi se kmetovanje začelo, spet drugi pravijo, da izvira nekje v 19. stoletju, ko se je uveljavljal mit o poštenem nepokvarjenem kmečkem človeku v pristnem odnosu z naravo – nekakšen romantičen “Blut und Boden” (kri in zemlja), ki ga še vedno lahko zasledimo predvsem v kakšnih pocukranih nemških nadaljevankah tipa Gozdarska koča Falkenau in pri naših posnetkih le tega, na primer to, kar nam na TV prinaša kakšnega Tavčarja, še več take zdrave kmečke pameti pa lahko najdemo v raznih vzgojnih ljudskih povestih.

Najprej je zanimiva že sama besedna zveza “zdrava kmečka pamet”, ki nam nekako daje vedeti, da naj bi obstajala tudi bolna kmečka pamet. Najbrž pa se zadeva vsaj do neke mere nanaša na zdrav razum (angleški “common sense”) in zdravorazumnskost, v katerega se je nekako vpletla še kmečka pamet.

Kmečka pamet po moje predstavlja nek način razmišljanja in iskanja rešitev, ki naj bi bil lasten preprostim ljudem, predvsem kmetom in ostalim fizikalcem, ki imajo vsakodnevno opraviti s trdo realnostjo ročnega dela in robustnimi neposrednimi izzivi, ki jih pred človeka meče mati narava, katera ni nič kaj ljubezniva do svojih otrok temveč jih prepušča njihovi lastni iznajdljivosti, moči in prilagodljivosti pri čemer je prav nič ne briga njihova usoda. Robustni izzivi pač zahtevajo robustne rešitve. Kot taka je utemeljena na tradiciji in preprostih rešitvah.

Zdrav razum kot pravilna in skrbna presoja, ki temelji na preprostem zaznavanju situacije ali dejstev in je nekakšna osnovna raven praktičnega znanja preračunljivosti in presojanja, katerega naj bi imela večina ljudi, pravzaprav tvori osnovo kmečke pameti, le da ni obremenjen s kmečkim cehom: nekatere stvari so lahko popolnoma v skladu s kmečko pametjo (na primer to, da kmetom plačujemo subvencije), vendar kaj hitro pa lahko pridejo v nasprotje z zdravim razumom – če je edino orodje, ki ga poznaš kladivo, potem je tudi vsak problem videti kot žebelj. Poleg tega pa je zdravi razum nanjnižja predteoretična stopnja vednosti oziroma modrosti, ki deluje bolj kot ne na intuitivni ravni in na ravni navad in se kot tak tudi hitro lahko moti: čuti nas lahko varajo, navade pa zavajajo. Zdrav razum žal ni vedno tako zdrav, kot se morda zdi na prvi pogled.

Zdrava kmečka pamet, kot nam jo priporočajo v SLS pa je prav posebne vrste zdrava kmečka pamet: je take vrste, da je imajo oni preveč, celo tako zelo preveč, da bi je dali vsem nam. Njihova zdrava kmečka pamet jim veleva, da je za poslanca nadvse primeren Uroš Rotnik: tisti “strokovnjak”, ki mu je uspelo nadvse strokovno voden in nadvse transparenten projekt, ki temelji na tehnologiji iz prejšnjega tisočletja, podražiti za več kot dvakrat.

Moja zdrava kmečka pamet mi pravi, da je “strokovnjak”, ki mi neko zadevo, za katero se nisem niti odločil ali jo potrebujem in kakšno potrebujem, podraži za več kot dvakrat, en navaden butelj ali pa oderuški lopov. In tisti, ki za takega človeka menijo, da je primeren za poslanca, niso daleč od tega.

In ko si takole ogledujem Slovenijo, se mi zdi, da imamo pri nas ta zdrave kmečke pameti, kot jo pčonuja SLS več kot dovolj – lahko bi jo začeli zvažati na tone.

Naj torej najprej potegnem razliko med pojmoma “revolucija” in “reforma(cija)”:

• “reformacija” je oznaka za tisto Lutrovo gibanje, ko je hotel spremeniti Cerkev (takrat Rimskokatoliško cerkev), da bi bila bolj podobna temu, kar je mogoče pobrati iz Nove zaveze (tudi Jezus bi bil revolucionar, če bi obstajal);
• “reforma” pomeni spreminjanje sistema znotraj sistema oziroma ureditve česa  (se pravi, brez kršitev pravil sistema);
• “revolucija” pa je radikalna sprememba družbenih, ekonomskih, političnih odnosov in ponavadi poteka v nasprotju s sistemom (revolucija ponavadi pomeni kršitev vseh sistemskih pravil oziroma zakonov – znanstvena revolucija ponavadi ni nasilna, kar pomeni, da določene paradigme odidejo na smetišče zgodovine).

Kot nam je znano iz zgodovine, je bil Luter glede na zgornje opredelitve pravzaprav revolucionar, saj ga je RKC sistem izločil, vse skupaj pa se je nadaljevalo v stoletno obdobje vojn med katoličani in protestanti, iz česar smo nato dobili versko toleranco. In tudi oktobrska revolucija se je začela že dobrega pol leta prej (in še celo Marx je menda v neki prejšnji revoluciji pojamral, v smislu, le kaj se gredo ti revolucionarji, če pa še ni napisal knjige – kar je še ena značilnost revolucije: to je to, da revolucija vedno prehiteva – drugače bi ji rekli evolucija).

Leto 2011 z lahkoto označimo za prvo revolucionarno leto v tem tisočletju: svoje sisteme so zrušili arabci nekaj te revolucije pa je zaneslo celo k nam: opalknila je najprej ZDA (kjer se v tem tisočletju še vedno vse, kar je globalne omembe vrednega, začenja) in pristala celo v Ljubljani. Tehnično gledano je že tisti neprijavljeni protest še bolj pa okupacija “Boj za” že revolucija (konec koncev, je bil shod neprijavljen, zakon kršen in nesankcioniran).

Zadeva je v bistvu simpatična, vendar pa nekako nezadostna: veliko je debate in lamentiranja o vsem mogočem zelo malo pa konkretnih akcij (hitra delavnica za primer David vs. Gojat). Pravzaprav vsi vemo, kje je problem. Ne ni v psihologiji, niti v morali, temveč v povsem konkretni lopovski zadevi, ki se ji reče finančni sektor, Wall Street, banksterji in v vseh, ki ga podpirajo. Naslednje vprašanje pa je, kaj pa lahko storimo mi 99.9% tukaj? Tudi to niti ni tako nemogoče: načeloma smo lahko popolnoma nenasilni, samo prepričati je potrebno vse tiste, ki imajo v naših “slovenskih” bankah približno 15,1 milijarde €. Prepričati jih moramo, naj pričnejo dvigati in še preden bo vsak 8. dvignil, se bojo naši banksterji in njihovi politični podporniki znašli kot ribe na suhem. In morda bi lahko bila ravno Slovenija tista iskra na sod smodnika, ki se mu reče kapitalno sranje. Čas ni na naši strani.

Recept za revolucijo:

• čim več splošnega nezadovoljstva;
• še več vsesplošnega nezadovoljstva (vsaj 33% glav iz cone udobja);
• nezadovoljstvo, ki preraste v strah pred izgubo;
• akcija.

Načeloma se strinjam s Slavojem, da je potrebno najprej okupirati in šele nato zahtevati, vendar pa je potrebno tudi agresivno informirati: jasno in glasno ter enostavno (in ustvarjati strah in paniko – kje so zdaj vsi tisti novinarji, ki menda vse to podpirajo?): v čem je problem, kaj lahko storimo – Krugman pravi, da je Islandcem uspelo…

___________________________________

Naslov je namerno prilagojeno parafraziran, pomeni pa točno to, da se naj začne reformirati, ali jih bomo izginili – je navodilo in ukaz… iz mojega kavča mi moj demon govori: kamen v robec pa na gobec!

Pravna država, ki je pravzaprav sopomenka za vladavino zakona namreč, niti ni odvisna od tega, koliko državljani ali kdorkoli spoštuje veljavne zakone in/ali inštitucije pravne države (policijo, vlado, sodišča), temveč od tega, kako se ti zakoni udejanjajo v praksi in kako inštitucije pravne države delujejo. Ideal pravne države je, da je vsaka kršitev zakona tudi sankcionirana ne pa to, da nobeden ne krši zakonov ali da vsak absolutno spoštuje vse inštance pravne države.

O inštitucijah nima smisla izgubljati črk. Kako brezupno neracionalna je postala “naša” zakonodaja lahko lepo ponazorim, če se nekoliko preštejem besede pri posameznih “zakonih”:

• Arhimedov zakon: 6 besed.
• Zlato pravilo: 12 besed.
• Pitagorov izrek: 12 besed.
• Biblijskih 10 zapovedi: 249 besed; (katolibanskih deset pa se skrči in preuredi na 45 besed).
• Ameriška Deklaracija o neodvisnosti: 1.457 besed.
• Ameriški ustava ima 4.543 besed; z vsemi 27 spremembami in dopolnili: 7.818 besed.
• Ustava Republike Slovenije: 8.105 besed.
• Predpisi EU o prodaji zelja: 26.911 besed.

Zgornji primer morda na prvi pogled združuje neprimerljive zakone in pravila, saj so vmes tudi fizikalne zakonitosti in matematična pravila, vendar pa lahko služi kot lep primer, kako se vse preobilje raznih zakonov oddaljuje od racionalnosti, še bolj pa to, kako za nekega navadnega človeka pravzaprav ni mogoče, da bi materijo predelal, kaj šele razumel:  zlato pravilo je mogoče prebrati v nekaj trenutkih in tudi razumevanje povedi “Ne stori drugemu tega, česar ne želiš, da bi drugi storil tebi.” normalnim ljudem ne bi smelo delati preglavice, prav tako ne bi smelo biti problematičnih 10 zapovedi, ki jih je mogoče prebrati v nekaj minutah, branje Ameriške deklaracije o neodvisnosti traja dobrih 15 minut, Ameriško ustavo pa je mogoče brez hitenja prebrati v slabi uri in načeloma bi si vsak državljan Republike Slovenije lahko vzel tisti 2 uri in vsaj enkrat v življenju preletel naš temeljni akt. Povsem nerealno pa je pričakovanje, da bi se kdorkoli lotil prebiranja zadev, ki se ga načeloma niti ne tičejo, čeprav imajo vpliv na njegovo življenje: ne predstavljam si, da bi Lojze iz Zeljarstva Lojz, ki ima kot dodatno dejavnost na kmetiji registrirano prodajo zelja, lahko kakorkoli predelal in izpolnil vse, kar so si namislili evrobirokrati.

Prepoved točenja alkohola vinjenim gostom, ki jo obravnava Vojko je pravzaprav idealen primer tega, zakaj pravna država ne deluje. Vendar pravne države ne uničujejo tisti, ki točijo mimo zakona, temveč je problem v tem, ker je ta prepoved neumna, saj ne postavlja nobenih resnih meril, prav tako pa natakarju ne daje nikakršnih pooblastil, s katerimi bi lahko neko domnevno vinjenost dokazoval (kot preizkus alkoholiziranosti – zato je praktično tudi zelo težko nekomu dokazati, da je vedel, da je nekdo vinjen): to je samo eden od tistih neživljenjskih in neizvedljivih zakonov, ki predstavljajo pesek v kolesju pravne države. Tisti, ki točijo vinjenim, zgolj kršijo zakon, pravno državo pa spodkopujejo tisti, ki ne poskrbijo, da bi bili kršitelji sankcionirani (kot bi rekel profesor: kazen ni maščevanje, kazen je ponovna vzpostavitev vladavine zakona), še bolj pa tisti, ki so tak butast neživljenjski in neuresničljiv zakon napisali in tisti, ki so ga sprejeli v naš pravni red.

Prvi velik problem so tisti, ki zakone pišejo (še posebej tisti, ki jih sprejemajo in potrjujejo): četrtpismeni poslanci in ostali politiki, neživljenjski (četrtpismeni) birokrati in odvetniške pisarne, ki služijo parcialnim interesom ter pravzaprav pišejo zako tako kot jim najbolj ustreza. Drugi največji problem so izvrševalci zakonodaje (vlade, birokracija, policaji, uradniki, sodniki…), ki se ne držijo in ne izpolnjujejo lastnih zakonov in zavez. Še najmanjši problem smo državljani, ki praktično ne moremo niti prdniti več, ne da bi prekršili kakšnega od neštetih zakonov in predpisov.

Če grem od začetka. Od uveljavljenih akterjev me nekako ne prepriča nihče (še posebej ne SD posranci). Nekoliko mi je morda nekoliko žal za Zares, ki je doživela pravi pravcati pogrom, čeprav so vseeno dejansko poskušali delovati znotraj svojih postavk – so poskušali, vendar sem imel občutek, da ne dovolj. Na primer tista govoričenja o lobijih o lobijih, ki pa so vedno ostali povsem neimenovani kot nekakšne entitete, katerim se nekako kar ni moglo stopiti na prste, niti se jih poimenovati in našteti.

Opozicija je pač taka kot je SDS so brezhrbteničarski primitivci s psihopatskim šefom, ki so se že izkazali, SNS se bo uspelo prebiti, zato moje podpore niti ne potrebuje, SLS pa je kmetavzarska kontinuiteta, ki je vedno počela samo škodo in skrbela za lastne žepe. DESUS pa je pač stranka mehkih cur, ki skrbi samo za interese svoje klientele in bi jo bilo najbolje prestaviti kar v državni svet (skupaj z manjšinskima poslancema in SLS).

Potem imamo tudi cel kup novih akterjev, na primer, Poljšak je legenda, vendar pa se druži z žnidano gnido – najdete ga med pizdeki. Tudi Hanžek je legenda, vendar ne obljublja nobenih pretresov za birokrate – konec koncev je tudi on le birokrat.

Velika nova “novinca” pa si zaslužita posebno obravnavo:

Za Jankovića se mi zdi, da so ga nekako prisilili in bi bil popolnoma zadovoljen v svoji županski vlogi. Zanimalo bi me predvsem to, s kakšno argumentacijo ga je šel podpreti France Bučar. Prednost bi mu dal predvsem zato, ker je izvajalec – po drugi strani pa je človeka lahko tega kar nekoliko strah – čeprav je res, da je ta strah pred tem precej manjši od strahu pred pohodom klerofašistov, ki so se že izkazali v prejšnjih mandatih. Janković je človek, ki ga skrbi za biznis, ideologija pa mu je malo mar; načeloma me sicer motijo ljudje, ki mi kradejo – še bolj pa me motijo ljudje, ki mi kradejo in govorijo, kaj naj  počnem in kakšen naj bom.

Virant je po eni strani zelo simpatičen (morda kvečjemu nekoliko preveč skavtski; vendar ne vem, kam bi ga dal med “boy scouts” ali med katoliške skavete in skavtinje), morda celo najbolj simpatičen od vseh – cel ta bes SDS mi je nadvse simpatičen, vendar sta pri njemu najmanj dva problema: najprej to, da šel bo v koalicija s SDS in/ali SLS in tako fašemo klerofašizem ter, da ima v svoji ekipi ljudi, ki prodajajo lažno vero v prosti trg – vero, ki so jo pravi ekonomisti (pravi teoretiki) že potunkali in zavrgli, še vedno pa se je oklepajo tisti, ki ne znajo dovolj dobro brati in nimajo dovolj pojma o matematiki (in pravzaprav samo služijo tistim, ki so nas pripeljali sem, kjer smo: na rob propada).

Skratka morda bi bil samo en zares dober razlog za odhod na volitve: če bi nekako vedel, da je ravno moj glas tisti, ki bi NSi onemogočil vstop v parlament. Sicer pa, če bi volitve lahko karkoli spremenile, bi bile prepovedane.

Naj že crkne ta demokracija, da bomo spet lahko živeli kot ljudje!

Če preberemo odločbo ustavnega sodišča, nam je hitro jasno, da se ustavni sodniki niti niso spustili na nivo vrednotenja zgodovine sv stliu raznik konvertitov in izdajalcev, temveč ocenjujejo delo občinskega sveta, ki ni bilo v skladu z Ustavo.

V neskladju z ustavo je to, da je mestni svet odlok, s katerim je novo cesto v mestu poimenoval po Titu, sprejel osemnajst let po uveljavitvi ustave Republike Slovenije. Ne gre za to, da bi bila sporna vsaka ulica in vsak trg, poimenovan po kakem funkcionarju nekdanjega režima. Sporna so poimenovanja po dosmrtnem vodji nekdanje totalitarne  države (pričemer so sodniki izkazali še svoje nepoznavanje – Jugoslavija je bila totalitarna samo v zgodnjih začetkih, na koncu pa je bila avtokratska), Titu, in to tista, ki so bila sprejeta po uveljavitvi nove ustave. V smislu: Ok, kar je bilo, je bilo, sedaj pa ne dražite več ubogih na umu, kajti njih je nebeško kraljestvo.

Kar pa je pravzaprav v popolnem nasprotju s tem, kar lahko prebere kakšna Ljudmila Novak, ki je na tiskovni konferenci lamentirala, da so v stanki zadovoljni z odločitvijo, ker je to odločitev za več resnice. “Tito je bil zločinec in to je tudi priznal državni organ,“ je dodala. Spotoma pa je razkrila še, svoje upanje, da se bomo v Sloveniji končno odločili za civilizacijsko vrednoto, ki se ji reče resnica, in na podlagi te obsodili vse medvojne in povojne zločine ter tudi odstranili imena zločincev iz naših mest in ulic ter tudi njihove kipe…

Vsakomur, ki je prebral odločbo, je lahko takoj jasno, da Ljudmila nemarno laže in zavaja (vprašanje je, če dejansko laže, saj je za laganje potrebna določena mera samozavedanja in razumevanja tega, o čemer se govori – Ljudmila in njeni sledilci se mi za kaj takega zdijo preveč neumni), saj Ustavno sodišče ni nikjer govorilo o tem, da bi bil Tito zločinec (v kontekstu raznih sodišč najbrž tudi za Tita velja domneva nedolžnosti?).

Toliko o NSi-jevskih vrednotah in moralah ter zavezah h kakršnimkoli vrednotam: njihova vrednota ostaja laž in zavajanje, njihov cilj pa je vrnitev v katolibansko 19. stoletje (najbrž zato, ker Ljudmili v njeni zahojenosti še vedno ni jasno, zakaj naj bi nosila gate). O resnici pa preprosto nimajo niti najmanjšega pojma.