Možakar bo že vedel, saj je vodilni Vatikanski eksorcist že 25 let in pravi, da je imel opravka z 70.000 primeri demonske obsedenosti. Pove nam tudi, da posledice satanske infiltracije zaobsegajo tudi borbe za oblast v Vatikanu (najmanj zadnjih 1.700 let), prav tako pa tudi “kardinali, ki ne verjamejo v Jezusa in škofje, ki so povezani z Demonom”. In dodaja: “Kadar govorimo o Satanovem dimu na svetem sedežu, je vse resnično – vključno z zadnjimi zgodbami o nasilju in pedofiliji.”

Menda je tisto nemško katoliško gimnazijo, ki je bila mesto zadnjih pedofilskih škandalov vodil papežev brat…

Gabriele Amorth je tudi avtor dveh knjig, njegov najljubši film pa je, skoraj neverjetno,  Eksorcist, znan pa je tudi po kritiki Hary Poterrja. Možakar pa zares ni kar tako ali pa ima mogoče nokoliko problemov s številkami, wiki pravi, da naj bi do leta 2000  izvedel kar 50.000 eksorcizmov, v članku iz leta 2006 piše, da je opravil 30.000 izganjanj , najnovejša številka pa je kar 70.000 – očitno torej z leti njegove eksorcistične moči skokovito naraščajo. Hudič je vedno v številkah…

Skratka glavni Vatikanski eksorcist bo pa že vedel – čeprav nekako ni jasno, kako to, da ga še ni izgnal. Mogoče bi si lahko pomagali z nekim slovenskim pregovorom, ki pravi:

Hudič je, kjer ni Boga, kjer je Bog, je pa križ.

Kresnice ali Kresenice

Začela se je druga sezona resničnostnega šova iz baričevičeve garaže slavnih z delovnim naslovom Dildolina vrača udarec. Ker šov prenašajo takorekoč vsi naši glavni mediji,  se bom raje posvetil fenomenu osvetljenih resnic: KRESNIC.

Vsak ima svojo resnico je relativistični truizem nekje na nivoju tiste kelnerske modrosti, da ima vsak gost vedno svoj prav. Ko pa človek začne svoj pogled na dogodke prodajati pod svojo lastno blagovno znamko resnice (recimo osvetljena resnica od Katarine Kresal postane Kresnica) pa se res lahko vprašamo ali je s tem človeku vse v redu ali pa ima le prekleto slabo PR službo.

Svoje delo pa so vsekakor odlično opravili tudi oblikovalci: medtem, ko nam na majicah prikazujejo “osvetljene resnice” in pod njimi stavke “NA PREPIHU” s proti KRESNICAMI, ki se začnejo z obveznim stavkom  “Ni res.“, kateremu mu sledi pojasnjevanje, imamo vmes “na prepihu” še spodnje perilo, o katerem ne bomo izvedeli ničesar, torej: “Tukaj imate vse – Kresnice na majicah, vmes pa spodnje perilo, kjer se nahajajo resnice…”

Poleg tega pa imamo tudi zares zanimivo argumentacijo, ki bi jo lahko označili kot kresničenje, ki deluje v sklopih teze in antiteze:

NA PREPIHU:
Katarina Kresal je po dogodkih z bulmastifi zbežala na dopust.
KRESNICA:
Ni res. Podaljšan vikend zaradi prostega ponedeljka (8.2.) je bil dlje časa vnaprej načrtovan.

NA PREPIHU
Igor Pogačar je bil izbran, ker je financiral LDS.
KRESNICA
Ni res. Njegova donacija stranki je bila v okvirih, ki jih določa zakon in nima nobene zveze s tem transparentnim postopkom. Politično ali kakšno drugo svetovnonazorsko opredeljenost pa noben zakon ne določa kot izločitveni razlog.

Torej, kar se piše, je NA PREPIHU. KRESNICA pa je zanikanje tega, kar je na prepihu, skupaj s pojasnilom. Čeprav vse skupaj izpade precej smešno, saj na prvi pogled deluje, kot da zanika kar samo sebe,  čeprav hoče zanikati zgornji stavek.  Imamo tezo: “Katarina Kresal je po dogodkih z bulmastifi zbežala na dopust.” in kresničarsko antitezo: “Ni res. Podaljšan vikend zaradi prostega ponedeljka (8.2.) je bil dlje časa vnaprej načrtovan.” Skratka, če Kresnica deluje zgolj kot antiteza neki tezi, potem je potrebno narediti še sintezo.

Poleg tega pa pri večini Kresnic niti ne gre za pobijanje laži, temveč prej za novo interpretacijo dejstev, ali pa pobijanje mnenja z legalizmi – gre za osvetljevanje s kresničarsko barvo. Zgoraj v prvem primeru imamo dejstvo, da je Katarina šla na dopust, ki ga je mogoče razlagati kot beg po dogodkih z bulmastifi ali pa kot dlje časa vnaprej načrtovan dopust, ki ga niti “tragična smrt” prijatelja v čudnih okoliščinah ne more preložiti.

V drugem primeru primeru pa gre preprosto za navajanje nekega nove nepovezane razlage. Lahko celo rečemo, da so v primerjavi z resnico KRESNICE čisti bulšit ali pa kar polnokrvne laži.

Bistveno vprašanje je, kaj točno je res in kaj ni res? Dejstvo je, da je Pogačar financiral LDS in dejstvo je, da je bil izbran. Reči, da to ni res in se zavedati obeh dejstev, ter izjaviti, da to ni res, je čista laž, ostalo pa je manipulacija, v kateri pravzaprav ni nobenega resnega pojasnila, ki bi šlo v smeri: ni res, da je bil Pogačar izbran, ker je doniral LDS, temveč je bil izbran zaradi_____________ (transparentnega postopka, ki je šel legalistično mimo zakona o javnih naročilih ali mogoče zaradi tega, ker politične ali kakšno drugo svetovnonazorske opredeljenosti noben zakon ne določa kot izločitveni razlog).

Pa še nazaj k sveže opranem spodnjemu perilu ter “umazani realnosti” in nauku, ki se skriva nekje v nezavednem takšne (oprano) nedolžne podobe:

Ne zgolj življenje, tudi resnica je lahko kot ženske gate: kratka, usrana in krvava…

Prvi primer je Sandra Bullock, ki je – čeprav za različna filma – najprej prejšnji dan dobila malino za najslabšo igralko, nato pa še oskarja za najboljšo. Ta primer bi lahko govoril o subjektivnosti in poljubnosti estetskih okusov.

Drugi primer pa je kar film Bombna misija (filmi z največ oskarji so vedno najslabši), ki je sicer morda res premagal neprepričljivo konkurenco, vendar pa je ni premagal zaradi svoje nesporne kvalitete, temveč predvsem zaradi lobiranja, ki so ga zanj zganjali. Čeprav se bodo zagotovo našli pametnjakoviči, ki bodo razlagali o tem, kako je film sedaj politično nevtralen, ker Iraška vojna ni več tak zločin proti človeštvu, kot je bila, ko se je začela. Ne primer je bolj preprost: oskarji so predvsem velik biznis; producent Bombne misije Nicholas Chartier je za promocijo filma na oskarjih najel najbolj prestižno piarovsko-lobistično mrežo v filmskem svetu – menda je bil bil z udrihanjem po Avatarju tako moteč, da mu člani akademije “za kazen” niso poslali vstopnic za na prireditev. Vseeno pa jih je prepričala zlobirana nedvomna kvaliteta filma…

Ni ga biznisa, kot je šou biznis.

To je že druga filozofska kritika Janeza Janše v enem tednu, ki mora biti še posebej neprijetna. Če lahko Slavoja Žižka odpravi z ad hominem argumenti, kot zagovornika komunizma, ki je fasciniran nad največjimi zločinci, nekdanji glavni ideolog LDS-a in prijatelj Gregorja Golobiča, je doktor Tine Hribar kot nekdanji oporečnik, glavni in odgovorni urednik Nove revije v dramatičnih časih, eden od ustanoviteljev Demosa in piscev slovenske ustave, ki je tudi sam občutil partijsko trdo roko, precej težji primer.

Tine Hribar v pogovoru, ki je objavljen v Sobotni prilogi, (06.03.2010 – »Omreženi« sta tako levica kot desnica) celo vidi in priznava določene zasluge “zločinca” in “terorista” Tomaža Ertla in celo “partije”, njegovo videnje tedanjega dogajanja, je vse prej kot rdeče-črno kakršnega nam danes vsiljujejo naši desnosučni “majski hrošči”:

Za veliko zaslugo tedanje politike, s Tomažem Ertlom vred, štejem ne samo akcijo Sever, ampak tudi to, da ni popustila pred zahtevo zveznih oblasti, da nekatere od avtorjev Prispevkov za slovenski nacionalni program iz 57. številke Nove revije takoj zapre. Zvezni javni tožilec je takrat vložil obtožnico zoper Jožeta Pučnika, Ivana Urbančiča, pokojnega Marjana Rožanca in zoper naju s Spomenko. Nihče od teh, ki se zdaj napenjajo, teh majskih hroščev, ki se trkajo po prsih, kje da so bili in kaj da so delali, takrat ni bil zraven.

Republiške oblasti so zadevo ustavile. To je razvidno iz dokumentov, ki jih je odkril Igor Omerza in jih bo izdal v treh knjigah o dogajanju konec prejšnjega stoletja. Republiški javni tožilec Pavle Car je moral iz vsake številke Nove revije tedanjemu slovenskemu vodstvu napisati povzetek vsebine in citate, na podlagi katerih bi me kot glavnega in odgovornega urednika lahko zaprli. Pa tega niso storili, niti na zaslišanju nisem bil nikoli. Še več, Pavle Car, ki je prebral vse številke Nove revije, je bil do 57. številke že na naši strani. In ko je zvezno predsedstvo podprlo zahtevo zveznega tožilca, naj nas zaprejo, in od Staneta Dolanca terjalo, naj to odobri, je Dolanc o tem premišljeval in tuhtal dva meseca, tri mesece, pol leta. Toliko časa, da so v Beogradu čisto ponoreli in zahtevali dokončen odgovor. Dolanc je potem sklical republiško vodstvo, »potožil«, da ga bodo »tam doli obesili« in da ne ve, kaj naj naredi, ker je »tisto dal v predal« in pozabil. Kaj pozabil, ni se mogel odločiti! A rezultat je bil, da ni prišlo do aretacij, marveč – na podlagi razvijajočega se medsebojnega zaupanja – do postopnega vse večjega sodelovanja. Čeprav vselej ne najbolj posrečenega, če se spomnimo »nesporazuma« med Igorjem Bavčarjem, predsednikom odbora, Pavlom Čelikom, ki je bil šef policije, in Janezom Stanovnikom, takrat predsednikom predsedstva Slovenije.

Zakaj je, po vašem mnenju, slovenska politika ravnala tako, kot je?

Slovenska partijska politika se je v osemdesetih letih pod vodstvom Milana Kučana vse bolj civilizirala. Vse bolj je spoštovala človekove pravice, celo demokratične postopke. O udbomafijskih prijemih skoraj ni bilo več sledu; zato je čista zloraba besed, če se vsevprek in brez upoštevanja razlik med obdobji govori o mafiji. Kajti za mafijo so značilne fizične likvidacije, teh pa konec osemdesetih let ni bilo več. Tudi znakov totalitarizma je bilo vse manj.

Če se vrneva k odlikovanju Tomaža Ertla …

Naj odgovor začnem z vprašanjem, ki je izraz realne dileme: Ali naj zločinca, ki je skočil za utapljajočim se otrokom v reko, nagradimo ali ne? Menim, da bi mu bilo za njegovo junaško dejanje treba dati priznanje. In da bi bilo popolnoma sprevrženo, če bi priznanje, kar po analogiji počne vodja opozicije, obsojali kot »nagrado za zločin«. To pa pomeni, da moramo pri vsakem človeku videti tako njegovo svetlo kot bolj ali manj temno plat, upoštevati tako njegova dobra kot bolj ali manj slaba dejanja. Nihče od nas ni zgolj in samo dober. Naj imamo pred seboj še tako slabega, morda celo zlega človeka, mu moramo, če naredi kaj dobrega, to priznati.

Ne vem, če tu ne štejem svojih težav z »njegovo« Udbo, koliko slabega je povzročil Tomaž Ertl, vem pa, ker sem ju bil sam deležen, za vsaj dve njegovi dobri dejanji. Prvo sem že prikazal: da je namreč skupaj s celotnim slovenskim političnim vrhom preprečil zapor članov Nove revije, s tem seveda tudi njeno ukinitev. Posledica bi namreč bila, da sploh ne bi prišlo do sestave Tez za ustavo samostojne Slovenije pa tudi do oblikovanja Demosa, s tem pa še do marsičesa drugega ne. Drugo dobro dejanje je Ertlovo sodelovanje v akciji Sever. Osebno sicer menim, da bi bila še bolj premišljena odločitev o nagraditvi celotne organizacije Sever, posredno torej tudi Ertla. Kajti veliko, od Jožeta Pučnika do Janeza Janše, jih ni imelo sreče, kakršno smo imeli drugi. Vendar pa Ertl ni odgovoren le za povsem preteklo, marveč tudi za sedaj veljavno in učinkujočo preteklost; namreč za uničenje ali morda krajo, skrivanje dokumentov o zasledovanju in preganjanju oporečnikov. Sam bi, če bi bil v vlogi podeljevalca odlikovanj, od Ertla, preden bi mu podelil sicer zasluženo odlikovanje, terjal, da pove, kje so dokumenti, kdo je neposredno odgovoren za to, da so izginili.

Vendar je krivda za to, da se doslej v zvezi s tem še ni nič zgodilo, tudi na strani sedanje opozicije. Namesto da bi Peter Jambrek v času Bajukove vlade, ko je bil minister za notranje zadeve, sprožil ustrezne postopke, je po omarah iskal zlato. Kaj je počel Demosov republiški tožilec, domobranski veteran Anton Drobnič? Kaj je med štiriletno Janševo vlado počela tožilka Barbara Brezigar? In tako dalje in tako naprej.

Pa ne samo to, tudi ko je govora o tajnih arhivih nas Hribar opozori na to, da so določene tajne arhive pobrali kar majski hrošči iz SDS :

Ob zamenjavi ali pa že prej. Vedeli smo, da uničujejo arhive, kljub temu pa sva se s Spomenko odločila, da jih greva na Slavijo pogledat. Domneval sem, da so udbovski dosje o meni pred zamenjavo oblasti ukradli in skrili, zares uničili bržkone niso nobenega, zato na MNZ nisem šel, da bi si ogledal dokumente o sebi. Šel sem zato, da bi dobil zapisnike o nesramnem Zemljaričevem zasliševanju Kocbeka, o katerem je ta poročal v svojih dnevniških zapisih. Uradnik, ki je upravljal te dokumente, je kajpada kot človek bivšega režima zatrjeval, da jih ni, češ, dosjeje »meščanske desnice« smo uničili. Spomenka je vseeno terjala dosje o sebi; uradnik je od dosjeja, obsegajočega pred zamenjavo oblasti kakšen meter dokumentov, prinesel dva lista papirja. Jaz nisem popustil, vztrajal sem, da Kocbekov dosje mora obstajati, in zahteval Miho Brejca, šefa »nove udbe«. Brejc se je najprej na različne načine izmotaval, ko pa tudi pri njem nisem popustil, je izjavil, da je Kocbekov dosje že dvignil on sam. Razlog? Napisal da bo knjigo o Kocbekovem preganjanju. Kje je ta knjiga? In kje je ustrezni del Kocbekovega dosjeja danes? In koliko dokumentov so si z različnih ministrstev še prisvojili Janševi ljudje? Kje je, med drugim, kaseta s sestanka v Poljčah, na katerem smo sprejeli sklep o osamosvojitvenem plebiscitu?

Vsekakor izredno zanimivo branje, ki pa nam poleg osvetljevanja polpretekle zgodovine ponuja tudi nekaj drugih pomembnih opozoril.

Na prvem mestu je tale o dedičih režima in lažnivih teologih – oziroma vsi so isti:

Govorite o dedičih režima. Toda minilo je že dvajset let tranzicije. Ali niso medtem nastala že nova omrežja tistih, ki so bili bolj podjetni ali pa manj moralni, če hočete? Omrežje ni samo eno, lahko beremo tudi o orožarskih in drugih interesnih povezavah.

To je bil naslednji korak. Desničarjem znotraj Demosa je bil model privilegijev tako rekoč svetel vzor. Hoteli so le zamenjati stare oblastnike in sami zavzeti njihovo mesto. Zato so preganjali nas, ki smo temu nasprotovali. Prvi članek, ki sem ga o tem napisal, sem objavil še v Slovencu, z naslovom Vsaj malo poštenosti. Napadli so me teologi, ki so celo lagali, čeprav si pravijo moralni teologi, samo zato, da bi naju s Spomenko [Hribar] spravili iz vodstva Demosa in Svetovnega slovenskega kongresa.

Ta model se je potem začel širiti in danes sta tako levica kot desnica omreženi. Delujeta na isti način in z očitki drug drugemu imajo, paradoksalno, vsi po svoje prav. Janševi podatki v njegovih zadnjih spisih, če črtamo fantazme, so točni. Toda očitki na njegov račun so prav tako točni. Nihče pa ni zmožen avtorefleksije, ni se pripravljen umakniti, vsaj malo popustiti in priznati, da je tudi on vpleten v omrežja in da se obnaša podobno kot nasprotnik.

In seveda tudi tale, ki opozarja na vse večjo moč Cerkve skupaj z Opus Dei, ki je v prejšnjem mandatu okrog prinesla celo samega Janšo in njeno delovanje iz ozadja, ki ima lahko uničujoče posledice in :

Cerkvena taktika, da delujejo absolutno iz ozadja, je bila vedno uspešna. Tudi Janšo so v prejšnjem mandatu okrog prinesli. Vsi smo bili veseli, ko je škof Anton Stres razglasil, da vojnih zakonov ne gre sprejeti s preglasovanjem. Medtem ko smo bili pozorni na sprejemanje vojnih zakonov, pa je glavni izvajalec cerkvene politike v vladi Lovro Šturm pripravil zakon o »verski« svobodi in RKC zagotovil nove privilegije. Se pravi, da je cerkvena oblast zaradi koristi potihoma žrtvovala posvečenost mrtvih. Žal te taktike leva oblast ni dojela in je še danes ne dojema. Ne razume, kakšne posledice bodo, če privoli v ustanovitev vojaške škofije.

Kakšne pa bodo po vašem mnenju?

Škof ni samo duhovnik. Je cerkvena oblast. Prvi vatikanski sporazum je bil nepotreben, ta, ki se pripravlja zdaj, pa je škodljiv in zelo nevaren. Že na zadnjem pogovoru o prihodnosti Slovenije pri tedanjem predsedniku države Janezu Drnovšku, na pogovoru z naslovom Dialog z verskimi skupnostmi, sem opozoril na neko skrajno neetično izjavo glavnega kurata v Slovenski vojski, bržkone predvidenega tudi za bodočega vojaškega škofa. Prisotni zastopniki cerkvene hierarhije niso reagirali. Ocenili so, da je boljši od besede molk; dialoga torej ni bilo. Običajna klerikalna taktika: delovati in pritiskati iz ozadja, doseči takšno ali drugačno izločitev nezaželenih, na primer v televizijskih oddajah o religijah.

Toda Pahor se sklicuje na to, da imajo vojaške škofije tudi v drugih evropskih državah.

Le nekatere in v drugačnih razmerah, brez dediščine državljanske vojne. Zaradi nje od kuratov z lastno škofijo v Slovenski vojski, ki naj bi se raztezala tudi na druge represivne državne institucije, lahko pričakujemo vse. Če so pripravljeni zagovarjati ubijanje otrok in mater na tujem, če za to ubijanje »moralno« celo pripravljajo naše vojake, kaj bodo počeli, če pride do kakih večjih trenj na Slovenskem. Spremenili se bodo v politkomisarje militantnega katolicizma, ideologe Katoliške akcije, v orodje, ki ga potrebuje Opus Dei. In če jim ni tuje ubijanje »sovražnika« zunaj domovine, jim bo toliko bliže ubijanje »notranjega sovražnika«, bržkone zelo hitro evidentiranega tudi kot »sovražnika vere«, kar smo že doživeli. Spomnimo se gesel evharističnega kongresa leta 1935: »Vsi na fronto!«, »Kompromisar kompromitira sebe in katolištvo!«, »Ali smo ali nismo?«, »Vkleniti v pokorščino svobodni človeški razum!« in »Karkoli bo Cerkev božja po Petru in njegovih naslednikih v prihodnje prepovedala – zavezala –, bo prepovedano tudi v nebesih! Karkoli bo razvezala – dovolila –, bo dovoljeno tudi v nebesih!« Upam, da se bo letošnji kongres distanciral od takšnih bojno triumfalističnih gesel!

Vsekakor zanimivo branje, ki se vseskozi bere predvsem kot nekakšna posredna kritika Janeza Janše – predvsem pa vseh politikantskih majskih hroščev…

Morda res ne gre pričakovati od ljudi, ki imajo “samoupravno-vojaško polizobrazbo“, da bi vsaj površno poznali Dostojevskega. Bi pa pričakovali od filozofa, da prej preveri, kaj je kdo rekel – še posebej, če ga citira:

“Boga ni. Vse je dovoljeno”. Vsak, ki le bežno pozna Dostojevskega, ve, da je misel o tem, kako je, če boga ni, vse dovoljeno, izrekel Ivan Karamazov v Bratih Karamazovih – to misel bomo zaman iskali v Zločinu in kazni. Žalosten pokazatelj stanja v Sloveniji je, da tega – kolikor je meni znano – ni opazil nihče. Postajamo pač narod polizobražencev.

Vsak, ki natančno pozna Dostojevskega, menda ve, da Ivan Karamazov ni nikoli izrekel ničesar niti približno takšnega in bi kaj takega zaman iskali tudi v romanu Bratje Karamazovi. Je pa res, da lahko s tem stavkom na kratko povzamemo način razmišljanja Ivana Karamazova v začetnih poglavjih. Sledi pa menda vodijo do Sarta.

Skratka Ivan Karamazov (niti Dostojevski) menda ni nikoli izrekel tega stavka “Boga ni. Vse je dovoljeno”. – razen, če se slovenski in angleški prevod radikalno razlikujeta od originala (sam sem lahko preveril samo v angleškemu, zaradi časovne oddaljenosti mojega branja pa za slovenskega ne dajem roke v ogenj, pa tudi v srbskem prevodu ni ničesar takšnega). No ja, Ruščine se ne bom učil zaradi tega, vsekakor me pa res zanima, kako je s tem – da ne gre samo za “izgubljeno v prevodu“.

Vsekakor pa je naš filozof kljub gornjemu potencialnemu “kiksu” podal nekaj zares vzgojnih, na primer tale:

Poglejmo stavek: “Žegnana voda, s katero so poškropljeni pripadniki izbrane tranzicijske elite, pa ni prozorna, temveč rdeče obarvana tekočina. Je kri.” Le kaj bi rekli naši branilci vrednot, če bi – ciljajoč na množično pedofilijo v vrstah katoliške duhovščine – kakšen kritičen komentator napisal, da žegnana voda, s katero duhovniki škropijo mlade dečke, ni prozorna, ampak je mešanica krvi in sperme, ki curlja iz njihovih penetriranih anusov? Res hočemo po tej poti?

Zelo lepo izpostavi tudi religiozno logiko množičnih pobojev:

Kaj pa stalinistični komunistični množični poboji? Kaj pa zunajsodni poboji milijonov brezimnih ljudi? Zlahka opazimo, da se je te zločine opravičevalo z njihovim lastnim nadomestnim bogom, z “bogom, ki mu je spodletelo”, kot se je izrazil Ignazio Silone, eden velikih razočaranih bivših komunistov: imeli so svojega boga, zato jim je bilo vse dovoljeno. Drugače rečeno, tu je veljavna logika verskega nasilja. Stalinistični komunisti se nimajo za hedonistične individualiste, prepuščene svoji svobodi; ne, imajo se za orodje zgodovinskega napredka, nujnosti, ki žene človeštvo k “višji” stopnji komunizma – in prav to sklicevanje na lasten Absolut (in svoj privilegiran odnos do njega) jim dovoljuje, da počnejo, kar hočejo (ali, kar smatrajo za nujno)…

Odličen, zabaven in zelo poučen članek našega zvezdnika med filozofi, ki pa ima že dlje časa težave z natančnim navajanjem…

Prvi primer.

Drugi primer.

(pa še vir izjav našega “misleca” Boruta pahorja – klik)

Direktno iz SSKJ:

tragédija -e ž (ẹ́)

1. lit. gledališka igra, v kateri glavni
junak v boju z nasprotnikom ali zaradi
neobvladljive usode propade, izgubi
življenje, žaloigra: napisati, uprizoriti
tragedijo; antične tragedije; drama in
tragedija / igrati, nastopati v tragediji /
tragedija v treh dejanjih // uprizoritev
take igre: gledati tragedijo

2. ekspr. zelo žalosten dogodek, huda
nesreča: na cesti se je zgodila tragedija;
doživeti tragedijo; družinska tragedija /
to je bila zanj tragedija zelo neugodna,
huda stvar; opisovati tragedijo
junakovega življenja tragično zgodbo; biti
slep za tragedijo sveta nesrečno usodo

pa še iz slovarja tujk:

tragédija  -e  ž [lat.  tragoedia IZ  gr.  tragodía IZ   trágos kozel +  odé pesem] 1. dramsko delo, ki upodablja boj glavnega junaka z nasprotnimi silami (bogovi, usodo, okoljem, samim sabo); navadno se konča s propadom glavnega junaka 2.  fig. huda nesreča, žalosten, pretresljiv, usoden dogodek

in še iz iz Leksikona Cankarjeve založbe:

tragedija [grško], dramska upodobitev tragičnega (tragičnost); najpomembnejša dramska zvrst pri starih Grkih; razcvet 500–400 pr. n. š. v Atenah. O izvoru je več hipotez, nesporno pa je bila že od začetka sestavni del atenskega javnega bogoslužja. Vsako leto so se na tragiškem agonu ob dionizijskih praznikih pomerili trije pesniki (prvo znano tragedijo naj bi 534 pr. n. š. uprizoril Tespis iz Ikarije v Atiki), vsak s tremi tragedijami in eno satirsko igro (tetralogija); najpomembnejši tragiki Ajshil, Sofokles in Evripid. V Rimu v primerjavi z veliko žlahtnejšo komedijo tragedija ni posebno uspela. Ohranjene so Senekove tragedije, ki niso bile več namenjene odru. – V novem veku usodnostna tragedija (zoper junaka se zarotijo skrivnostne sile usode),
tragedija spletk (junak propade zaradi nasprotnikov) in karakterna tragedija (dogajanje vodi junaka v propad zaradi njegove notranjosti, njegovega značaja).

Nadvse spoštovani predsednik/ca Slovenske vlade Borut Pahor! Če tvojega dohtarco pojejo psi, ki jih dildoira v rit, je to komedija ali pa pornografska  horor umetnina!

Tragedija je vse ostalo. Tragedija je povišanje trošarin na tobak in ostale energente. Tragedija je naša oblast…

hawgh!

Hank  Williams  Jr.

Najprej razprava o “Družinskem zakoniku”. Da je ta zakon slab, je lahko jasno že iz zatrjevanja največjih nasprotnikov – tistih , ki imajo najbolj radi otroke in njihove pravice, da je zakon večinoma dober. Zakon so spisale socialne kavičarke, ki sploh niso uradnice, temveč “strokovne delavke“, po nareku homoseksualnega lobija in pomeni samo še večja pooblastila za vtikanje države v zasebno sfero – ob kar pa se sploh ni nihče obregnil. Govorjenje, da zakon samo zajema družbeno realnost, je samo lepa laž: družbena realnost je, da imamo lahko tudi družinske skupnosti, ki se jim reče mnogoženstvo in mnogomoštvo, vendar o tem stroka naših “strokovnih delavk” ni uspela zakonsko zajeti ničesar. Govorjenje o ščitenju “otrokovih pravic” pa je samo subverzivna ideologija državno-paternalističnega pedofilizma.

Vendar pa je bilo vse to samo ogrevanje za veliki finale – Ustavno obtožbo našega Turka. Tam je prišla na plano vsa četrtpismenost in škodljivost vseh naših posrancev – z izjemo čredice pod vodstvom Plemenitega, ki je bila tiho, so vsi po vrsti izpadli kot navadni škodljivci, ki nam samo kradejo denar in delajo iz kruha drek.  O utemeljenosti in nesmiselnosti take obtožbe sem že napisal.

Je pa bilo zanimivo videti, kako sta se med seboj borili četrtpismenost tadesnih, ki raje fukajo otroke in četrtpismenost talevih, ki raje jebejo pse. Prvi so vse skupaj preprosto posplošili na vse: čeprav jim je pri obtoževanju nekako vseeno uspelo zgrešiti orožarske afere in komunistične obveščevalce iz lastnih vrst. Drugi pa so pogumno stali na branikih pravne države, na katero se tako odlično spoznajo, da je vedno vse pokradeno in pofukano po črki zakona.

Naj že crkne taka demokracija, da bomo spet lahko živeli kot ljudje!

*črvasti podaljšek slepega črevesa – neuporaben in nekoristen del  telesa, ki pravzaprav nima nobene funkcije, v njem se predvsem nabira nesnaga, zato se se lahko vname in pomeni konec za vse skupaj…

(bv Buzz)

Steva Jobsa sem že navajal tukaj – mož vsekakor ne skopari z dobrimi nasveti. Tokarat pa sem vFinancah naletel na zanimiv nabor “Najbolj prebrisanih izjav Steva Jobsa“:

“Za 500 dolarjev lahko ustvarimo samo računalnik, ki bo zanič”
Ste se kdaj vprašali, zakaj so analitiki in novinarji pred njegovo predstavitvijo zelo precenili vrednost Applovega tabličnega računalnika iPada? Del tega razloga je Jobsova izjava iz leta 2008, ko je dejal, da Apple ne bi mogel ustvariti računalnika za 500 dolarjev, ki ne bi bil zanič. Zato so se pojavila ugibanja, da bo naprava stala 1.000 dolarjev. A na koncu je Apple ceno za iPad le postavil pri 500 dolarjih (vsaj za osnovni model).

“Nimamo nobenega načrta za izdelavo tabličnega računalnika”
Obstajalo je mnogo nejevernikov, ki so mislili, da je Applov tablični računalnik čisti mit. Jobs je navsezadnje na konferenci “All Things Digital” leta 2003 dejal, da Apple ne dela na tabličnem računalniku, češ da je oblika brez tipkovnice recept za propad. “Izkazalo se je, da ljudje hočejo tipkovnice,” je takrat še dejal Jobs.
To je bilo pred sedmimi leti. V toliko časa pa se lahko spremeni marsikaj. A že takrat so obstajali dokazi, da Apple v resnici že nekaj časa razmišlja o tabličnem računalniku. Apple je namreč že davnega leta 1983 sodeloval s podjetjem Frog Design na prototipih omenjenega računalnika.

“Nismo zainteresirani za posel z mobilniki”
Prav tako na konferenci “All Things Digital” leta 2003 je Jobs dejal, da se mu ne zdi, da bi šel posel z mobilniki Applu dobro od rok.

“Veliko pritiskajo name, naj ustvarimo dlančnik. Kar ljudje res želijo s tem, je priti do podatkov. Mi verjamemo, da bodo mobilniki nudili te informacije, ne verjamemo pa, da bi nam šlo dobro v poslu z mobilniki. Zato smo namesto tega naredili nekaj, za kar menimo, da je najboljša programska oprema na svetu – ponuja prenos podatkov med napravami. Verjamemo, da bi morali to imeti tudi mobilniki. Odločili smo se, da bomo naredili iPod namesto dlančnika.”
Če pogledamo nazaj, lahko sicer iz izjave razberemo, da Apple ni imel namena delati tradicionalnega mobilnika, ampak popolnoma novo napravo, ki bo vsebovala karakteristike iPoda, dlančnika in mobilnika. In rezultat je bil iPhone.

“Ljudje ne berejo več”
Jobs je bil leta 2008 precej provokativen, ko je za New York Times dejal, da s Kindlom ne bo uspeha. „Ni važno, kako dober ali slab je produkt, dejstvo je, da ljudje ne berejo več,“ je dejal. „40 odstotkov Američanov je lani prebralo eno knjigo ali manj. Celoten koncept je napačen že od začetka, saj ljudje ne berejo več.“
A med januarsko predstavitvijo iPada, ko je predstavil tudi novo aplikacijo, e-bralnik in spletno trgovino iBooks, Jobs ni več napadal Kindla. „Amazon je naredil odlično delo s Kindlom, mi pa bomo šli še malo dlje,“ je dejal.

“Nobenih filmov na majhnem ekranu”
Ko so Jobsa leta 2003 na konferenci „All Things Digital“ spraševali, če namerava iPod nadgraditi z videom, je dejal, da ga ideja odvrača. „Nisem prepričan, da ljudje hočejo gledati filme na čisto majhnem ekranu,“ je dejal. „Da parafraziram Billa Clintona: ‘To je glasba, bučko, to je glasba!’ Glasba nas spremlja že dolgo časa in nas bo tudi v prihodnosti.“
Dve leti kasneje, leta 2005, je Apple predstavil peto generacijo iPoda, katerega 2,7-inčni ekran je predvajal video. Še dve leti kasneje pa je Apple izdal tretjo generacijo iPoda Nano s celo manjšim, dvoinčnim ekranom, ki predvaja video.

“Ne potrebujemo novih dodatkov”

Lani septembra je kolumnist New York Timesa David Pogue v intervjuju Jobsa vprašal, zakaj je Apple stlačil kamero v majhen iPod Nano, ne pa v novi iPod Touch. Jobs je pojasnil, da je razlog za to v tem, da lahko iPod Touch ponudijo po nižji ceni in ga tržijo kot nedrago igralno napravo. „Na kar smo se torej osredotočili, je, da ceno znižamo na 199 dolarjev,“ je dejal Jobs. „Ne rabimo dodajati novih stvari, ampak moramo ceno zbiti za toliko, da si bodo lahko napravo privoščili vsi.“ Kasneje pa je podjetje iFixit popolnoma razstavilo iPod Touch in odkrilo vrzel, v katero bi lahko vstavili kamero. Poleg tega se je pojavil namig, da je Apple za iPod Touch sprva načrtoval kamero, a je njegovo vgradnjo preložil zaradi tehničnih težav. Tako bomo še videli, ali bo Apple iPod Touch le dopolnil s kamero, mnogi pa sumijo, da se bo to zgodilo kmalu.

Vsekakor vredno obravnave. Že sama uporaba izraza “prebrisane izjave,” čeprav so to večinoma po definiciji polnokrvne laži,  nam lepo kaže, kako dobro je uspelo Stevu prodati medijem svojo svetniško podobo napram zlobnemu Billu: ustvaril je imidž nekakšne Matere Tereze v svetu krutega biznisa. Ko je, na primer, nekoč Bill Gates rekel “internet nas ne zanima,” so to mediji označili kot največjo zmoto (čeprav je bilo že tedaj jasno, da bi Gates najraje imel Microsoftnet). In vsekakor nam celotno obnašanje Steva Jobsa kaže izredno izdelano strategijo, ki trenutno vodi v precej bolj “zlobno” smer kot se morda dozdeva na prvi pogled.

Danes zagotovo lahko rečemo, da se je začela bitka za trženje vsebine, ki v grobem poteka med tremi velikani: med Amazonom (Kindle, prodajanje knjig in časopisnih vsebin), Googlom (Google bi  vse ponujal “zastonj”) in Applom: z iTunesom so pokazali, kako je mogoče tržiti glasbo na internetu in hkrati s svojimi “preprostimi” všečnimi igračkami nabrali odgromno skupino poneumljenih odjemalcev (pravzaprav lahko rečemo, da so ustvarili potrebo in ustvarili novo vrsto potrošnikov), sedaj se pričenja bitka za prodajanje vsebin ostalih medijev. In tega jim v Financah nekako le ni uspelo dojeti: sploh ne gre za več všečne gizmote – gre za to, kdo bo prodajal tisto, kar se bo na gizmotih konzumiralo!

Petra Majdič sicer pravi (danes cca ob 07:53 na radiju SLO1), da zaenkrat o tožbi sploh ne razmišlja…

Najbolj patetičen je bil naš predsednica vlade Borut Pahor, ki je takoj pristavil svoj piskrček in pospremil dogodek z izjavo, da mu Petrin nastop predstavlja pomembno inspiracijo in zgled na njegovi politični poti: ”Zato bi rekel, da je lahko ona naš skupen velik navdih. Imamo namreč težave, a skozi nje se bomo prebili,” še ena taka za v arhiv – konec koncev je Petra sama zapeljala (neprilagojena hitrost, neprimerna smer in pot vožnje, premalo kontrole nad situacijo…) v tisti jarek, zato upam, da Pahor v svoji navdahnjenosti ne bo šel predaleč in nam vsem poiskal kakšne nove luknje, da bi lahko izkazali svojo vztrajnost – glasna večina ljudstva namreč svojo vztrajnost raje kot v športu izkazuje predvsem v tožarjenju pa tudi potrpežljivost tihe večine ima svoje meje.

Zelo simptomatična plat, ki je udarila na plano pa je tista: tožimo jih. Menda se že zbirajo peticije, da naj se toži vse po vrsti, predvsem organizatorje. V teh pogledih na vse skupaj se lepo kaže naša “pravniška plat” in seveda tista ideološka plat: ne samo Petra, ampak vsi mi smo poškodovani in vsi smo ob dodatne kolajne, ki bi bile najmanj zlate – najbrž obstaja celo kdo, ki bi tožil kar Majdičevo…

V tem primeru bi vse te pravičnjakarske tožibabe morale usmeriti najprej na naše domače krivce: najprej so krivi naši tehnični delegati (na primer tisti, ki je izjavil, da ne morejo zaščititi vsake smreke…), skupaj z vsem spremljevalnim cirkusom, ki je odšel v Kanado, ker so pristali na takšno progo ali pa zadeve niso niti pregledali in so se raje greli tam nekje v neki “Slovenia hause”, kot da bi šli in pogledali, kakšne možne nevarnosti pretijo na naše tekmovalce. Zato bi najprej morali tožiti naše športne funkcionarje, ki očitno niso dovolj dobro opravili svojega (ne)dela, za katerega jih plačujemo, šele nato pa razmišljati o nadaljnjih tožbah.

Res je, da je po ulicah nabirala umirajoče, nato pa jih je zvlekla v svoje hleve, kjer so večinoma v nemogočih razmerah crkavali na RKC način – po katoliško. Tisti, katere je – ponavadi na silo – zvlekla iz ulice so ležali v nemogočih razmerah, niso smeli imeti nobenih obiskov, niti niso smeli zapuščati svojih pasjih podmetačev.

Z vsemi nabranimi milijoni ni naredila ničesar drugega razen par kloštrov (nobenih bolnišnic, nobenih šol…), v katerih je poneumljala naivne ženske in seveda slavno umirališče, kjer so lahko hindujci crkavali na krščanski način, ostalo pa je šlo v Vatikanski žakelj – jemala je revnim (eden njenih glavnih donatorjev je bil tudi Haitijski samodržec Jean-Claude Duvalier aka Baby Doc) in dajala bogatim. Njena celotna zlaganost in fascinacija nad revščino in človeškim trpljenjem pa najlepše ponazarjata vso gnusobo RKC.

Za uvod pa najprej hiter pregled celotnega dogajanja od Penn&Tellerja:

Hell’s Angel: Mother Teresa by Christopher Hitchens 1

Hell’s Angel: Mother Teresa by Christopher Hitchens 2

Hell’s Angel: Mother Teresa by Christopher Hitchens 3

Christopher Hitchens je za Rimskokatoliško Cerkev in Mati Terezo to, kar je Michael Moore za sendvič s šunko – neusmiljen, neustavljiv in brez strahu, je pa tudi  tudi avtor knjige The Missionary Position. Še kratka obnova.

Še zanimiv članek s številkami:
MOTHER TERESA : WHERE ARE HER MILLIONS?

Najprej naj se vsi “možakarji”, predvsem Kalamari (kalamari bi lahko bili oblečeni tudi v mornarčke – vsak Kalamar s čupo pa lahko izbira med žensko in moško narodno nošo), oblečejo v noše, pevka pa mora biti oblečena tako kot se spodobi za prave rokerske pičke (čim manj in v črnem – če res ne gre drugače pa naj si sposodi kakšen kompletek od Turbo Angelsov ali Atomic Harmonic); Kalamari naj bojo pri miru, ostali pa lahko plešejo. Če skupaj z njimi na Norveško pošljemo še kakšen CD Damjana Murka in jim vljudno damo na znanje, da je to njihova usoda, dokler ne zmagajo naši, nam je zmaga zagotovljena že v tej rundi.

Na tak način pa res ne garantiram več kot finala:

Najbooooooooo premik v glavi…

Zmaga nam ne uide!

Nagradni kviz zmage ali zmaga kviza? Vsekakor zelo zabavna zadeva in zanimiv pristop k preverjanju kadra…

Tukaj si lahko potegnete cel: KVIZ ZMAGE (nagrade niti niso slabe).

Rešitve kviza zmage (par letnic sem preveril – kjer nisem bil prepričan sem pač izbral daljši ali verjetnejši odgovor – če kdo najde kakšno napako, naj mi sporoči):

1 _b_, 2 _c_, 3 _b_, 4 _a_, 5 _a_, 6 _b_, 7 _b_, 8 _b_, 9 _b_, 10 _c_, 11 _b_, 12 _a_, 13 _b_, 14 _a_, 15 _a_, 16 _b_, 17_c_, 18 _b_, 19 _c_, 20 _b_, 21 _a_, 22 _b_, 23 _b_, 24 _a_, 25 _b_, 26 _b_, 27 _b_, 28 _c_, 29 _c_, 30 _a_, 31 _a_, 32 _c_, 33 _c_, 34. _c_, 35. _b_

KVIZ ZMAGE

(Opozorilo: Pri vsakem vprašanju izberi samo en odgovor, ki ga šteješ za najbolj pravilnega! Za pomoč lahko zaprosiš tudi starše, prijatelje ali učitelje oziroma profesorje.)

1. Kdaj se je v Sloveniji z zadnjim bojem na Poljani končala druga svetovna vojna?
a) 20. maja 1945.
b) 15. maja 1945.
c) 1. maja 1945.

2. Katere države so leta 1941 okupirale Slovenijo?
a) Avstrija.
b) Ni bilo okupacije.
c) Nacistična Nemčija, fašistična Italija, hortijevska Madžarska in ustaška NDH
.
3. Kdo je dal povelje »Napravite mi to deželo zopet nemško«?
a) Benito Mussolini.
b) Adolf Hitler.
c) Miklos Horty.

4. Kako je ponosen in svobodoljuben slovenski narod sprejel okupacijo, ki mu je namenila uničenje, potujčenje ali preselitev?
a) Uprl se je in se boril za svoj obstoj in svojo svobodo za ceno življenj in žrtev.
b) Počakal je na pravi trenutek za oborožen upor.
c) Potuhnil se je in previdno sodeloval s sovražnikom.

5. Kdaj se je začel upor slovenskega naroda proti okupatorjem?
a) Z ustanovitvijo Osvobodilne fronte slovenskega naroda aprila 1941, ki je kmalu prerasla v množičen vojaški in politični boj za svobodo.
b) Po kapitulaciji Italije 1943. leta.
c) Po izkrcanju zahodnih zaveznikov v Normandiji 1944. leta.

6. Kdo je ustanovil Osvobodilno fronto slovenskega naroda (OF)?
a) Jugoslovanska begunska vlada v Londonu.
b) Komunistična partija Slovenije, krščanski socialisti, demokratično krilo Sokola, kulturni delavci.
c) Nacionalisti.

7. Kakšen je bil program OF?
a) Komunistična revolucija in državljanska vojna; preganjanje vernih katoličanov, cerkve in duhovnikov.
b) Neizprosna oborožena akcija proti okupatorju; osvoboditev in združitev Slovencev; nepriznanje razkosanja Jugoslavije, pravica do samoodločbe; aktivno slovenstvo na temelju narodnih in človeških pravic; dosledna ljudska demokracija po osvoboditvi; poziv v partizane in narodno zaščito.
c) Obnovitev Kraljevine Jugoslavije.

8. Kdaj se je začelo nasilje okupatorjev nad civilnim prebivalstvom?
a) Kot represalija zaradi partizanskih napadov na okupatorje.
b) Takoj po okupaciji, nasilje fašizma nad Primorci pa že mnogo let pred vojno.
c) Ni bilo nasilja, le ukrepi za zagotovitev reda in miru.

9. Kako je bila organizirana OF?
a) Kot zveza političnih strank.
b) Kot množično odporniško gibanje, ki je združevalo vse domoljubne sile v boju proti okupatorju in je imelo svojo radijsko postajo, partizanske enote in enote narodne zaščite, partizansko šolstvo, zdravstvo, kulturo, obrt, publicistično dejavnost; tako rekoč država v državi.
c) Kot razširjena mreža komunistične stranke.

10. Ali se je razen OF in njenih partizanskih enot v Sloveniji še kdo boril proti okupatorjem?
a) Ni bilo boja z okupatorji
b) Da, nacionalistični domoljubi.
c) Ne, le OF z narodnoosvobodilno vojsko in partizanskimi odredi Slovenije.

11. Kdaj so okupatorji ustanovili, opremili in izurili oborožene enote, sestavljene iz slovenskih sodelavcev (kolaborantov)?
a) Niso jih ustanovili.
b) Italijanski okupatorji 1942 MVAC (Milizia volontaria anticomunista), nemški okupatorji po italijanski kapitulaciji jeseni 1943 (slovensko domobranstvo).
c) Takoj po okupaciji.

12. Ali so poleg oborožene kolaboracije uporabljali okupatorji še kakšne druge oblike nedovoljenega sodelovanja prebivalstva?
a) Da: vohune, člane fašistične in nacistične stranke, vrinjence, raztrgance, wehrmane in druge izdajalce ter podkupljene sodelavce.
b) Da, le izjemoma.
c) Ne.

13. Kakšna je bila v času vojne vloga ljubljanske škofije?
a) S sodelovanjem z okupacijskimi oblastmi je blažila trpljenje prebivalstva.
b) S silovito antipartizansko-antikomunistično propagando in neposrednim vplivom duhovščine je pomagala okupatorju organizirati pomožne policijske enote za boj proti partizanom.
c) Skrbela je za duševni blagor vernikov.

14. Ali je bila po mednarodnem pravu in po konkretnem kazenskem zakoniku Kraljevine Jugoslavije, ki je bil tedaj v veljavi, kolaboracija (sodelovanje) z okupatorjem dovoljena?
a) Kolaboracija, ki škoduje prebivalstvu in koristi okupatorju (imenovana tudi izdajstvo), je bila prepovedana in zagrožene so bile stroge kazni, za sodelovanje v boju na strani okupatorja celo dosmrtna ječa ali smrtna kazen.
b) Kolaboracija ni bila prepovedana, čeprav je moralno nedopustna.
c) Dovoljena je bila taktična kolaboracija z okupatorjem.

15. Koliko Slovencev so nacistični okupatorji izgnali iz Štajerske?
a) Načrtovali so izgon 260.000 Slovencev, dejansko pa so jih preselili 63.000.
b) Vse Slovence, razen folksdojčerjev.
c) Samo tiste, ki so to želeli ali na to pristali.

16. Koliko Slovencev je bilo zaprtih v nacističnih in fašističnih koncentracijskih taboriščih, imenovanih taborišča smrti (npr. Dachau, Rab, Rižarna, Jasenovac, Ljubelj)?
a) Zapirali so samo komuniste.
b) Zaprtih je bilo 62.000 domoljubov, od tega jih je umrlo ali bilo sežganih 11.800.
c) Neznano število partizanskih sodelavcev.

17. V okupatorskih zaporih je bilo v letih okupacije 1941-1945 krajši ali daljši čas zaprtih 84.000 Slovencev, 4300 so jih ustrelili kot talce. Zakaj?
a) Ker so bili krivi upora proti legalni oblasti.
b) Ker so jih zalotili z orožjem v roki.
c) Ker so okupatorji s terorjem hoteli zadušiti narodni odpor.

18. Predvsem v letih 1941 in 1942 je pobegnilo večinoma iz nemške okupacijske cone na italijansko stran 19.000 Slovencev (begunci). Zakaj?
a) Ker so imeli sorodnike na drugi strani.
b) Iz strahu pred nasiljem, ki so ga izvajali okupatorji nad vsemi zavednimi Slovenci.
c) Ker se ideološko niso strinjali z nacizmom.

19. V nemški, italijanski in madžarski vojski je bilo okoli 80.000 nabornikov (prisilnih mobilizirancev), od katerih se je 15.000 vrnilo ranjenih, doslej ugotovljenih padlih je bilo 11.000, veliko je pogrešanih. Zakaj so stopili v okupatorske vojske?
a) Ni bilo resničnih prisilnih mobilizirancev.
b) Ker je okupator potreboval vojake za svoje vojskovanje.
c) Ker so bili v nasprotju z mednarodnim pravom prisilno mobilizirani.

20. Kakšna je bila škoda, ki so jo okupatorji povzročili slovenskemu narodnemu bogastvu?
a) Več škode so povzročili partizani kot okupatorji.
b) Okupatorji so med vojno požgali 217 vasi in uničili 24.000 stanovanjskih in gospodarskih poslopij, uničevali poljščine, ropali imovino in živino. Vojna škoda je bila ogromna in do danes samo delno povrnjena.
c) Okupacijske države so po vojni v obliki reparacij poravnale škodo, ki so jo povzročile.

21. Okupatorji so vojaško, policijsko in upravno obvladovali okupirana območja s številnimi utrjenimi postojankami v vseh večjih krajih. V sredini leta 1944 je bilo teh postojank v Sloveniji 720 s 120.000 dobro oboroženimi vojaki in s slovenskimi domobranci, ki jih je bilo ob koncu vojne okoli 18.000. Ta vojska je bila številčno trikrat do štirikrat močnejša od partizanske vojske, po oborožitvi in drugi vojaški tehniki pa še veliko bolj. Kako to, da okupatorjem kljub velikanski vojaški premoči in kljub odločni podpori cerkve v Ljubljanski pokrajini ni uspelo streti odpora in uničiti partizanske vojske?
a) Ker je bila na strani upora proti okupatorjem velika večina slovenskega ljudstva, ljudstva pa ni mogoče premagati, če se na življenje in smrt bori za svojo svobodo. Poleg tega so bili partizani del velike zavezniške protihitlerjevske koalicije.
b) Ker je partizanom pomagala Sovjetska zveza.
c) Ker so imeli pri nas še premalo vojske in tehnike.

22. Kako velika je bila partizanska vojska Slovenije?
a) Bilo jih je kakih 10.000.
b) V štiriletnem boju se je zvrstilo 100.000 borcev, od katerih jih je izgubilo življenje okoli 30.000, na koncu vojne pa je ta vojska štela 37.000 mož in imela 31 brigad v sedmih divizijah.
c) Ni bila velika.

23. Kdo so bili glavni politični voditelji OF?
a) Dr. Marko Natlačen, dr. Lambert Erlich, dr. Stanko Kociper, Ljubo Sirc.
b) Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Josip Rus, Josip Vidmar, Edvard Kocbek.
c) To zgodovinsko ni raziskano.

24. Kdo so bili po vrsti komandanti Glavnega štaba slovenske partizanske vojske?
a) Franc Leskošek Luka, Ivan Maček Matija, Franc Rozman Stane, Dušan Kveder Tomaž, ob vrhovnem komandantu Jugoslavije maršalu Josipu Brozu Titu.
b) Semič Daki, Luka Suhadolc, Aleš Bebler.
c) Imena komandantov niso znana.

25. Kdaj je bila sprejeta odločitev o priključitvi Primorske k matični domovini Sloveniji?
a) Po osvoboditvi maja 1945.
b) Z odlokom vrhovnega plenuma OF 16. 9. 1943, potrjena na zboru odposlancev slovenskega naroda v Kočevju oktobra 1943 in sprejeta na zasedanju Avnoja 29. novembra 1943.
c) Z odlokom kraljevske vlade v izgnanstvu v Londonu 1944.

26. Slovenska partizanska vojska je bila del velike zavezniške koalicije pod vodstvom ZDA, Velike Britanije in Sovjetske zveze. Zakaj so ti zavezniki pomagali partizanom z orožjem, opremo, letalstvom, s sprejemom ranjencev itd.?
a) Zaradi pritiska Sovjetske zveze.
b) Ker so partizanske enote veliko prispevale v zavezniškem boju proti nacifašističnim državam, saj so na naših tleh zadrževale 10 do 15 sovražnih divizij, ob ofenzivah tudi več, rušile železniške proge, reševale zavezniške pilote itd. Od sredine 1943 so boj slovenskih partizanov spremljale neposredno tudi zavezniške vojne misije pri glavnem štabu in štabih večjih enot. V boju s sovražniki je padlo ali bilo pobitih okoli 30.000 slovenskih partizanov in aktivistov OF. Vseh slovenskih žrtev v drugi svetovni vojni pa je bilo 82.000 in veliko večino teh so povzročili okupatorji in njihovi sodelavci.
c) Samo zaradi prijateljevanja s slovenskim in drugimi jugoslovanskimi narodi.

27. Kdaj je bila Titova partizanska vojska (NOV in POJ) priznana za zavezniško vojaško silo na Balkanu?
a) Ob Titovem srečanju s Churchillom v Caserti 1944. leta.
b) Na teheranski zavezniški konferenci leta 1943.
c) Pred zavezniškim izkrcanjem v Italiji 1943. leta

28. Kako so okupatorji in njihovi sodelavci ravnali z ujetimi partizani?
a) Razorožili so jih in jih poslali domov.
b) Sprejeli so jih v svoje enote.
c) Večinoma so jih po zajetju pobili (kar 4500) ali poslali v koncentracijska taborišča, kjer jih je veliko pomrlo.

29. Pred drugo svetovno vojno, v bivši kraljevini Jugoslaviji, je bila Slovenija (brez Primorske) upravna enota, imenovana Dravska banovina. Po osvoboditvi je bila Slovenija konstituirana kot republika v zvezni državi Jugoslaviji in je imela večino značilnosti države. To je leta 1991 bistveno pripomoglo k razglasitvi samostojnosti. Kdaj so bili torej ustvarjeni temeljni pogoji za samostojno slovensko državo?
a) V kraljevini Jugoslaviji.
b) V drugi svetovni vojni, ko je istočasno z bojem proti okupatorjem nastajala tudi nova oblast, ki je po osvoboditvi prerasla v republiko kot državo znotraj Jugoslavije in je bila razglašena za samostojno državo 25. 6. 1991.
c) Z vstopanjem v Evropsko unijo in Nato.

30. Ali je res, kot trdijo nekateri, da se je bilo v Sloveniji med drugo svetovno vojno prvenstveno treba boriti proti komunizmu, ki je bil nevarnejši od okupatorjev, s čimer tudi opravičujejo kolaboracijo?
a) Ne, ni res. Komunistične partije na vsem svetu in tudi pri nas so bile sestavni del velike zavezniške koalicije pod vodstvom ZDA, Velike Britanije in Sovjetske zveze, ki so se na življenje in smrt borile proti največjemu zlu tistega in vseh časov: nacizmu in fašizmu. Takrat je šlo torej za boj proti nacifašizmu in ne proti komunizmu.
b) O tem so bili mnogi prepričani tedaj in so še danes.
c) Da, ker so komunisti dajali prednost razrednemu boju, ne boju proti okupatorjem.

31. Ali je bila NOB dejansko državljanska vojna?
a) NOB je bil predvsem boj za narodno osvoboditev, istočasno pa so se partizani bojevali tudi za spremembo oblasti in za socialno pravičnost, torej je bila tudi socialna revolucija.
b) NOB je bil dejansko komunistična revolucija.
c) Komunisti so izkoristili NOB, da so se polastili oblasti.

32. Ali je s povojnimi usmrtitvami vojakov sovražnih armad in njihovih sodelavcev, kar sicer vsi obžalujemo, mogoče opravičiti teror, ki so ga izvajali med vojno okupatorji in njihovi sodelavci nad slovenskim prebivalstvom?
a) S smrtjo so izbrisali svojo krivdo.
b) To je bil obračun s političnimi nasprotniki.
c) Ni mogoče, čeprav so bili množični povojni poboji večinoma zunajsodni in zato nezakoniti. Je pa treba upoštevati, da so veliki zavezniki sklenili v Moskvi, v Teheranu in na Jalti, da bodo vojni zločinci kaznovani od narodov, nad katerimi so izvajali teror. So bili pa tudi izraz zmagoslavja in maščevanja.

33. Katere vrednote so najbolj gojili partizani in drugi udeleženci narodnoosvobodilnega boja Slovenije v času druge svetovne vojne 1941-1945?
a) Enake kot drugi ljudje.
b) Varnost, rodoljubje, preskrbljenost, koristoljubnost, nevtralnost.
c) Domoljubje, nacionalni ponos, svobodoljubje, pogum, tovarištvo, antinacizem, antifašizem, solidarnost, humanost (zlasti tudi skrb za ranjence), socialna pravičnost.

34. Kakšen je bil partizanski pozdrav?
a) Za domovino – naprej!
b) V boj – za svobodo!
c) Smrt fašizmu – svoboda narodu!

35. Ali so v uporu proti okupatorjem med NOB sodelovali tudi pionirji in mlajši mladinci?
a) Ne.
b) Da v velikem številu kot kurirji, obveščevalci, spremljevalci, vodiči, delavci v partizanskih delavnicah itd.
c) Da izjemoma.

Če kdo najde kakšno napako, naj mi sporoči…

Smrt fašizmu – svoboda narodu!

Test se vsekakor precej razlikuje od ostalih bulšit testov že po tem, da vam vzame nekaj več časa in ne zahteva drugega, kot da ga rešite. Po dobrih 1o minutah boste izvedeli, kateremu spletnemu znamenju pripadate glede na vaše spletno obnašanje.

Za njim pa menda stojijo celo znanstveniki, ki znotraj posameznih nalog v testu ocenjujejo hitrost vašega gibanja po spletu: predvsem glede na hitrost vašega iskanja informacij (hitro/počasno gibanje po spletu). Potem ocenjujejo prilagodljivost na več-opravilnost: kako prilagodljivi ste na to, da hkrati počnete več stvari (prilagodljiv/specializiran). In koliko časa se porabi za mreženje in podobne zadeve (družaben/nedružaben).

Seveda indijanci niso edini med nasprotniki iger, ki trdijo, da ima prireditev negativne socialne in okoljske posledice – čeprav se radi reklamirajo kot najbolj okoljsko ozaveščene do sedaj. V času, ko se ukinjajo socialni programi in kleščijo proračuni, država subvencionira mednarodno olimpijsko industrijo in lokalno nepremičninsko ter turistično dejavnost. Samo otvoritvena slovesnost je stala 40 milijonov $, stroški za policijo, vojsko in zasebno varovanje so ocenjeni na 1 milijardo, celotni stroški pa so ocenjeni na okoli 6 milijard.

Pravzaprav so se “Indijanci” razdelili na tiste, ki so bolj za biznis in na tiste, ki so se odločili, da bojo raje opozorili, da morda za Kanadske domorodce le ni tako rožnato, kot bi se morda rado prikazovalo. Domorodci protestirajo proti temu, da potekajo Olimpijske igre na ozemlju, ki je bilo ukradeno njim in proti lažnemu videzu, da je Kanada v dobrih odnosih z domorodnim prebivalstvom.

Tukaj je deset glavnih razlogov, zakaj nasprotujejo olimpijskim igram:

1. Kolonializem in fašizem: baron Piere de Coubertin je zagovarjal šport zaradi krepitve francoskega kolonializma pa tudi sicer je šla njegova ideja olimpizma v smeri iger plemenitih primerkov za plemenite primerke, slavni olimpijski ogenj pa je popolnoma nacistični izum – Stari Grki (kjer so se na igre lahko uvrstili vsi profesionalci pa tudi gledali so jih lahko vsi Grki) so pred začetkom iger zaklali črnega kozla;
2. Nobenih iger na ukradeni zemlji: Britanska Kolumbija je še vedno v veliki meri nepredano domorodno ozemlje. Po Kanadskih zakonih Britanska kolumbija nima niti pravnih niti moralnih pravic za obstoj, kaj šele pravic, da bi tam uveljavljala svojo oblast, saj z domorodci nikoli ni bilo podpisanih nobenih sporazumov – ozemlje je tako še vedno ilegalno okupirano in kolonizirano.
3. Ekološko uničenje.
4. Brezdomstvo.
5. Kriminalizacija revnih.
6. Vpliv na ženske: prostitucija, trgovina z belim blagom.
7. 2010 policijska država: 12500 policistov, vojakov in varnostnikov, 40 km varnostnih ograj , video nadzor…
8. Javni dolg: 6 miliard $.
9. Olimpijska korupcija: MOK je pač banda starcev bolj ali manj fašistične provinience in modre krvi, ki delegirajo sami sebe…
10. Korporacijska invazija: od tistih, ki so prek nizkih davkov poceni prišli do dobrih kosov zemlje pa do slavnih olimpijskih sponzorjev znanih po njihovih visokih etičnih in ekoloških standardih, kot so McDonalds, Coca-Cola, Petro-Canada, TransCanada, Dow, Teck Cominco, General Electric & General Motors itd.

O sožitju med belimi priseljenci in kanadskimi domorodci pa lepo priča tudi podatek, da so šele v 90 letih prejšnjega stoletja zaprli zadnje šole za domorodce, kjer so jih temeljito prevzgajali razni župniki po svetovno priznanih cerkvenih in krščanskih metodah (nekateri krščansko slabše poučeni take pedagoške metode razvrščajo med pedofilsko zlorabljanje in splošno maltretiranje) – ‘We are sorry’ uradnih oblasti pa so domorodci in približno 150,000 “Indijanskih učencev” dočakali šele leta 2008 (večina župnikov se je opravičila  že v letih 1980 in 1990).

Sicer pa so te Kanadske igre že znane po uvodni tragediji gruzijskega tekača (seveda je bil za vse sam kriv – še posebej za nezaščiten steber, na katerega se je razlepil) in tudi po precej nešportnem onemogočanju ostalih tekmovalcev. “Indijanci” imajo spet prav…

hawgh!

Zato sem si iz principa privoščil šilce domačega (en šnopc na dan odžene dohtarja stran) še pred jutranjim kosom ocvirkovice. Resno pa premišljujem tudi o tem, da bi uvedel 40 dni z alkoholom – v imenu škrlatne barve posta in resnične solidarnosti do vseh, ki imajo probleme z alkoholom.

Sploh se mi zdi, da prihaja pri vseh teh problemih do zamenjevanja posledice in vzroka – alkohol sploh ni problem: problem so ljudje, ki preveč ali premalo pijejo. Še večji problem pa so tisti, ki se v tak problem vtaknejo, čeprav se jih sploh ne tiče in ga hočejo rešiti tako, da obtožijo sredstvo samo. Pravilno bi se morali vprašati, zakaj ljudje narobe pijejo, ne pa kar ad hoc delati problema iz alkohola (na koncu bojo rekli še, da ne smemo biti srečni in da se ga ljudje ne smemo zadevat) -  tako, kot da bi hrano obtožili za to, da so ljudje predebeli.

Da bo paradoks še toliko večji pa se vse skupaj zvede še na religiozni kontekst posta, češ:  dajmo ovce, blejajte, blejajte skupaj z nami, da bo svet še bolj poln ovčjega blejanja in bulšita…

Marx se je krepko zmotil, ko je rekel, da je religija opij za ljudstvo, dr. Haus ima prav: Religija je placebo za ljudstvo…

Ne potrebujemo nekakšne vojske plačancev, ki bi jih kot “izvozni artikel”, kot se je nekoč izrazila naša Ljubica, izvažali širom po svetu (tako kot nimamo dovolj pršutov, da bi z njimi zalagali celotni svetovni trg, nam za kaj takega nekoliko manjka ljudi). Podrugi strani pa tudi ne potrebujemo sociale in soicialnih delavcev, saj ravno ti ustvarjajo socialne probleme: posredno s tem, da so socialne kavičarke predvsem strošek, ki gre na račun ostalih davkoplačevalcev, ki zares nekaj delamo, neposredno pa s tem, da so njihov glavni birokratski proizvod “socialni problemi”.

Prvi absurd je že samo ministrstvo, za delo, socialo in ostale zadeve: delo je ekonomska kategorija, ne pa socialna, zato bi vsekakor bolj spadalo pod gospodarsko ministrstvo: najbolje bi bilo, da se ukine kar celotno ministrstvo. Zavod za zaposlovanje ni nič drugega kot nekakšna paradoksna draga excelova tabela, ki bi jo zlahka vodili kar na posameznih občinskih uradih, sami centri za socialo pa so nekaj podobnega: zbori kavičark, ki med posameznimi kavicami prelagajo papirje v prepričanju, da rešujejo svet. Zadevo bi morali poenostaviti z zloglasnim univerzalnim temeljnim dohodkom – UTD, same delavke pa preusmeriti v kakšno koristnejšo “proizvodno” dejavnost, kjer bi tudi dejansko lahko kaj prispevale v proračun in zmanjševale splošno revščino, namesto tega, da kavičarijo na račun delovnega ljudstva – lahko pa tudi prelagajo cunje na Karitasu ali Rdečem križu…

Kaj pa z vojsko? Načeloma res potrebujemo vojsko – sicer bi postali policijska država. In za naše ozemlje je edino smiselna naborniška vojska, še vedno pa bi potrebnovali tudi nekaj “profesionalcev”, ki pa jih ne bi smeli pošiljati po raznih Afganistanih: nekoliko absurdno je, da imamo nekoliko južneje še vedno precej neporavnanih računov, ki se lahko vsak čas sprevržejo v splošno klanje, hkrati pa pošiljamo naše plačance v Afganistan in govorimo o tem, kako tam branijo naš mir. Popoln absurd: če bi poslali celo našo vojsko (to je cca 9000) v Afganistan, jih najbrž ne bi bilo dovolj, da bi napadli vas kakšnega nekoliko večjega plemenskega poglavarja – kaj šele, da bi jo obranili. Potrebovali bi nekakšno smiselno naborništvo (recimo pol leta z možnostjo kakšnega podaljšanja za bolj zagrete, pri čemer bi moral biti vsak upravičen tudi do minimalne plače – lahko pa bi uveljavljali tudi ugovor vesti; uveljavljali pa bi lahko tudi enakost spolov – ter tako najbrž občutno prispevali k dvigu natalitete), ki bi nam zagotovila nekoliko več izurjenih ljudi – kar bi posledično zagotovo pripomoglo tudio k večji varnosti…

Ideje Mladininih idealistov so vsekakor zanimive in nekateri njihovi argumenticelo vredni razmisleka. Vsekakor pa ne bi smeli širiti dandanašnje nesmiselne sociale…

Ljubezen gre skozi želodec…

sicer pa Credo lepo pove:

Če srečaš karkoli, kar ni človek – pojej – še posebej, če reče, da je Bog!

hawgh!

Jebeš permisivo!

Takoj po tragičnem dogodku, ko so bulmastifi Atlas, Atos in Joy 2. februarja na domačem dvorišču raztrgali lastnika Sašo Baričeviča, so se pojavili namigi, da so bile živali spolno zlorabljene. Po neuradnih informacijah naj bi prvi izvidi patoanatomske preiskave, opravljene na Nacionalnem veterinarskem inštitutu, res kazali na spremembe na anusih vseh treh bulmastifov, pri Atosu naj bi bil anus celo odprt.

Tako piše Dnevnik.

Uradno pa psi niso bili zlorabljeni, ker o tem uradno obdukcijsko poročilo ne poroča, ker ni nihče izrecno zahteval, da bi se o tem v uradnem obdukcijskem poročilu poročalo. (vir)

demokracija...birokracija---dildokracija

Ne gre za moralo in moraliziranje, gre za našo varnost in resnico!

Da nas jebejo v glavo, je že dolgo jasno. Ali se bomo počasi morali začeti bati tudi za naše zadnjične in ostale odprtine?

Sicer pa moramo ostati optimisti…prihodnost je naša…

Bolj nas bojo jebal, več nas bo!

Na začetku naše demokratizacijske poti se je zdelo, da je demokracija tako mogočna, da lahko odloča o vsem, da se lahko s preštevanjem rok odločamo tako o tem, kaj je res in kaj ne, kot tudi o zadevah, ki sploh ne sodijo na nivo političnega, ampak se v prvi vrsti tičejo posameznih strok. Čeprav lahko v našem parlamentu še vedno najdemo dovolj “posranskih telet”, ki bi bila zmožna podpreti tudi zakon o prepovedi gravitacije pa se je stanje precej izboljšalo in prišlo v naslednjo fazo: stroka je danes očitno postala predvsem dekla politike in denarja, saj se vedno najde nekaj “strokovnjakov”, ki so se za par evrov in kakšno drobtinico pripravljeni prodati politiki in ostalim.

Zdravniška zbornica je cehovska organizacija, ki naj bi skrbela za reguliranje medicinskega poklica in skrbela za to, da zdravniki spošujejo svojo hipokritovo zaprisego in ostala cehovska pravila medicinske etike. Primer Nekrep nam je lepo pokazal, kako si je ta strokovna organizacija kar sama zadala udarec in porušila tako svojo strokovno kot tudi etično-moralno avtoriteto. Čeprav je več njenih strokovnih organov (menda dobijo za to svoje delo na leto od davkoplačevalcev nekaj več kot pol milijona evrov – 500.000,00 €), sprejelo svoje odločitve, so jih njeni člani “demokratično” s preglasovanjem preprosto izničili, da bi zaščitili svojo kolegico – kar so nekateri lastniki rok tudi prostodušno priznali; nekatere je bilo vseeno vsaj nekoliko sram in so bili raje tiho. Članom teh strokovnih teles zdravniške zbornice pa danes dejansko ne preostane drugega, kot da odstopijo – kar precej množično tudi počnejo.

Vsekakor je bilo zanimivo spremljati, kako se je na pasje klanje, podivjanih  psov, ki so bili v lasti njenih članov odzivalo, to “strokovno združenje”. Ne vem, ali  se  je sploh odzvalo na to, da zdravniška pasja mati niti poskusila ni z nudenjem prve pomoči človeku, ki so ga prvega poklali njeni kosmati otroci – kar ji je zapovedovala njena medicinska prisega (pravzaprav sem pozabil – morda so ji celo odvzeli licenco?). Niti se ni odzvalo na kasnejša ravnanja njenega člana “uglednega zdravnika”, ki je kazalo vse prej kot znamenja kakršnekoli etičnosti, osebne odgovoronosti ali osebne integritete. Tiho pa so tudi danes…  Morda to res ni njihovo osnovno delo, vsekakor pa je ta njihova tišina pomenljiva, saj veliko pove o dejanski skrbi za etična ravnanja njenih članov. Posebne strokovne etike niso posebne zato, ker bi  dovoljevale več, temveč so posebne, ker postavljajo več omejitev – ne postavljajo pozitivne zakonodaje, temveč presegajo goli legalizem formalne zakonitosti…

Za vzor Zdravniški zbornici bi lahko dali neko drugo cehovsko združenje (nekoliko paradoksno ampak očitno eno redkih, ki resnično funkcionira) – Odvetniško zbornico, ki je svojega člana Matoza prijela za ušesa že “samo” zaradi tega, ker se je v neki babji reviji nekoliko preveč razgovoril o svojem zasebnem življenju.

In potem imamo tukaj še veterinarsko, kinološko in pasjo stroko. O strokovnosti in etiki, slednjih ne bom več zgubljal besed – strokovnost je v našem primeru skoraj nevidna, etike pa sploh ni, zato takšno početje nima pomena.