Vsekakor je hvale vredno, da se je vlada odločila za varčevalne ukrepe, vendar pa se vsaj v tem primeru zdi, da nekako niso najbolj na mestu. Z razdiranjem dogovorov, ki so prej solidno delovali, smo naenkrat pred pravo krizo. Pri vsem skupaj pa naj bi privarčevali 12 milijonov evrov.

Če postavimo stvari v perspektivo: skupni stroški vojaških misij so lani znašali 31,2 milijona evrov: rezultat je ena mrtva vojakinja (kar je zagotovo majhna cena za mir na svetu)…

Po drugi strani pa je sedaj menda zaradi borih 12 milijonov menda ogroženih mnogo nedolžnih življenj tukaj pri nas doma – torej bi lahko začeli varčevati kar tukaj: menda je za letos načrtovanih 25,5 milijona evrov mednarodnih vojaških operacij – zadevo samo razpolovimo pa je.

Naslednja plat zadeve je sledeča: mlad zdravnik zasluži ob nedeljah in praznikih ponoči 14 evrov neto na uro, 25 evrov neto pa ponoči zasluži kirurg na vrhuncu kariere. Kar je vsekakor veliko več kot velika večina ostalih (čez dan pa najbrž tudi ponoči). Vendar pa poskušajte v soboto ponoči prepričati vodovodarja, da vam bo pride popraviti puščajočo cev za 14 €…

Še boljša primerjava pa je drugje: dobro plačani odvetniki, ki imajo pogodbe sklenjene ravno tako z zdravstvenim sektorjem, prejemajo tudi do 100 evrov bruto (65 evrov neto). Vsakovrstni svetovalci Vzajemne so, na primer, prejemali 80 evrov bruto na uro.

O tem, da ima zdravniška stroka resnične probleme z etiko sem že razpredal. Vendar je tukaj  problem predvsem na strani vladajočih, ki očitno nimajo občutka za prioritete: v ospredje bi morali postaviti zdravje in življenja svojih državljanov, pri čemer tudi 380 milijonov evrov ne bi smel biti noben problem, šele nato pa bi šli s preostankom delati red po svetu oziroma najemati kredite za reševanje tujih bankirjev…

sekira v roki

Črna kronika je seveda vsem nam v  zabavo in poduk. Časopis dandanes ni več časopis, če zjutraj vsaj malo ne zadiši po sveži krvi. Na vsake toliko pa se najdejo kakšne res dobre povezave, da ne rečem asociacije.

Še posebej pri e-škartih*:

Simbolični Ribničan

Zadeva je tako na simbolnem kot na simboličnem nivoju več kot pomenljiva.

vir

zanimivo

_______________________________________________________

*škart je oznaka za izdelek, ki ne more na trg; to ni roba prvega ali drugega razreda, temveč izdelek, ki gre v smeti ali mogoče v ponovno obdelavo. Škrat pri tem nima ničesar – niti tiskarski ne…

Lažnivi Zoran Janković

Pa ga imamo! Še enega v vrsti politikantskih lažnivcev: Zoran Janković je lažnivec. Zadeva se je jasno izkazala v kolobociji z najnovejšim in najboljšim od najlepših stadionov. Ljubljanski župan se je usedel za mizo in ne da bi trenil lagal prav vsem, ko je obtožil direktorja Leke, da laže. Karikatura Mikija Mustra je tukaj povsem na mestu.

Grozljivo je, da živimo v državi, kjer se lahko karkoli doseže le z golo silo, tako kot so to storili delavci Leke, še bolj grozljivo pa je to, kako lahko nekateri lažejo vsem neposredno v obraz in jo mirno odnesejo.

Če na hitro obnovim celo zgodbo: Leka je že pred več meseci poskušala dobiti denar za opravljeno delo, na kar jih je Ljubljanski Župan Janković vse označil za lažnivce in jim grozil, da jih bo ovadil za motenje posesti in ne vem še kaj…

Na koncu se je izkazalo, da je Grepa dejansko dolžna denar podizvajalcem izvajalcev, da sploh ni bil problem nabrati dobrih 3 milijonov € in še nekaj stanovanj, ki pa so pod hipoteko.

Dodatna grozljiva razsežnost te grozljive zgodbe pa je to, kako je odreagirala država, saj je prometni inšpektor preprosto odredil zaprtje severne obvoznice – vse za to, da bi lahko orgija ob odprtju potekala mirno…

Naj že crkne ta država, da bomo lahko spet živeli kot ljudje!

______________________________________________

PS

Menim, da je ta stadion bil potreben, vendar sem mnenja, da cilji v takih primerih ne posvečujejo sredstev. Prepričan pa sem, da bi še bolj potrebovali novi NUK…

Kasneje se je izkazalo, da so bili ti umazani kamni nebrušeni diamanti, ki naj bi jih poslal Charles Taylor – možakar precej krvavih rok in kosmate vesti. Raje ne bi ugibal o nivoju manekenske inteligence, vendar pa se mi je Naomi zdela vse prej kot neumna, saj je celotna predstava bila videti kot del inserta iz kakšnega filma. Poleg tega, da so vsi skupaj večerjali doma pri Nelsonu Mandeli. Zadeva je voda na moj mlin in potrjevanje očitnega dejstva, da so vsi svetniki samo ljudje – taki kot drevesa, bi rekel kolega Friederich: bolj ko iztezajo svoje roke k svetlobi, globlje v temi so njihove korenine…

Zadeva, ki je zares zanimiva pa je sam izraz “krvavi diamanti”, saj zareže neposredno v samo bistvo celotne svinjarije, po imenu diamant. Na eni strani namreč gre za navaden ogljik, kar ga naredi za diamant je zgolj značilna vezava posameznih atomov ogljika. Gre za posebno alotropno modifikacijo elementa ogljika, ki nam da slavni kristal, ki se odlikuje po svoji trdnosti in lomnosti svetlobe; kot mineral pa nastaja pod velikim pritiskom približno 150 kilometrov pod površjem. Zadeva je bila včasih strašna redkost, dandanes pa jih lahko izdelujemo serijsko – “umetni” diamanti se v ničemer ne razlikujejo od naravnih, razen po temu, da niso požegnani s strani edino pravih.

Menda letno nakopljejo okrog 26 ton tega kristala (za približno 9 milijard $), malo manj znano dejstvo pa je, da ima roko nad celotno trgovino ena sama družba – De Beers, katero je ustanovil Cecil Rhodes s pomočjo bankirske združbe Rothschild.  Družbi je dal Cecil ime po butastemu kmetu iz Afrike, ki je naletel na prvi odprti kop diamantov in nato svojo kmetijo za majhne denarje prodal tistim, ki danes slišijo na njegovo ime. Kako globoko monopolistična je celotna zadeva, je nekoč ušlo kar samemu Rhodesu, ki je rekel, da je njihovo največje tveganje odkritje novih rudnikov – tveganje, ki ga je skupaj z bankirsko bando izničil tako, da je nad celotno trgovino s takšnim ogljikom ustvaril absoluten monopol.

Ta monopol je bil v začetku povsem očiten, danes pa je nekoliko bolj neopazen, dejstvo, iz katerega lahko sklepamo, da ta monopol še vedno traja pa je cena teh brušenih kamenčkov. Na nek način je monopol danes še hujši, saj ima dandanes vsak tak omembe vreden kamenček z laserjem vžgano svojo registrsko številko – če je nima se mu reče krvavi diamant.  In samo ta združba je tista, ki izdaja registrske številke ter ima monopol nad diamanti, ostali ogljikovi kristali, ki jih ta združba ne registrira, pa se imenujejo krvavi diamanti – v najboljšem primeru se jim morda reče “umetni”.

Pa naj še kdo reče, da ogljik ni dober biznis…

Jasna pa pek

Kuljaj. Najprej mi je bila všeč kot del ekipe najljubšega radia. Nato pa pohotljiva pri čukarjih. Ne vem, kaj mi je bilo, mogoče je za vse kriva banjška planota – ali pa kaj drugega.

Vsekakor smo vsi radi v družbi slavnih, morda pa obstaja še kaj več…

Recimo srečanje z Martinom Krpanom:

Pek pa Mrtn Krpanou

Ali pa te nožice:

Nogice od srnice...

Ali pa vse skupaj, kot se že povedano: KLIK

In poslikano

No ja ni kej pa ni de ni. V trenutku sem se prijel Jasne Kuljaj, ki jo je ravno odnašalo, popolnoma naključno je tam bil mesar, da je to slikal:

Z Jasno v naročju

taq je bl…

Potem pa taq:

Pogled od Jasne Kuljaj

Na koncu še taq:

Pek Artur Mesar

Na neki čisto drugi planoti…

Čarovnikov vajenec

Dobrih petnajst let kasneje z dobrimi petnajstimi kilogrami dodatka, ki se mu reče mišica preživetja, pri slabih 30 stopinjah celzija. Vsak pri normalni pameti, bi se usedel v senco, naročil špricer in počakal, da mine. Kaj se zgodi s človekom, da po vseh teh letih spet prične z odkloni – morda pa sploh nikoli ni zares nehal?

Plezanje je ultimativna oblika gibanja – nikjer ne pride v poštev toliko mišic in nikjer ne pridemo v tolikšni meri v stik s svojo prvobitno naravo – tisto opičjo, ki se boji padca in uživa v tem, da spleza nad ostale.

Šli smo štirje: Ana s Krana, Šuškouc, Bejži in jaz (med Žirovsko plezalsko elito bolje znan kot Ešter Klasse).  In vsekakor moram priznati, da sem na ves glas zavriskal, ko sem spičil prvo smer – užitki nepopisni. Nato pa sem se lahko kvečjemu zamislil nad splošnim fizičnim stanjem; duh je močan, meso pa šibko – in težko.

Je pa še par zanimivih zadev: Šuškovc mi je ob pogledu na mojo opremo predlagal, da naj ustanovim muzej: kompleti zastareli, da o osmici ne govorim, sedaj je varovalna tehnika v dobi grigrija. Ostalo je samo nekaj čudenja nad plezalkami La Sportiva kenda, ki še vedno delujejo precej sodobno, da ne rečem kozmonavtsko – obnovljena guma pa od starosti počasi odpada. Laharna (sedanje moderno ime sem pozabil) pa je postala zares lepo plezališče – Slavc Svetličič je vsekakor srečen…

In vsekakor je naslednjič Čarovnikov vajenec prvi v vrsti!

(potem pa še Čarovnikova žena, Čarovnik in Pasji sin)

Sicer pa je bilo vse skupaj videti približno tako (ToshibaCamileo S20):

[View with PicLens]

12►

SFRJ zgodba se je za nas srečno zaključila z uspešnim izstopom, kratkotrajno samostojnostjo, nato pa smo vstopili v nove bratske povezave, ki se na prvi pogled zdijo skoraj tako slabe kot Jugoslavija, na drugi pogled pa so še slabše. O NATO povezavah nima smisla izgubljati besed – tam se nahajamo nekje na nivoju hlapcev, oprod in pozerskega kanon futra. Poglejmo raje EU (nekakšen IV. Rajh).

V SFRJ smo lahko preklinjali nad lenimi južnjaki, ki jih moramo sponzorirati, vendar smo od teh južnjakov dobivali surovine, nazaj pa smo jim prodajali izdelke. Danes pa lahko najdemo kar nekaj primerov, ko izvažamo surovine (na primer, les v Avstrijo) in uvažamo izdelke ali pa se gremo nekakšno ceneno delavno silo, ki za EU naročnike večinoma proizvaja kvalitetne polizdelke.

Kam smo padli pa se je najlepše videlo včeraj, ko smo lahko s stisnjenimi zobmi poslušali, kako bomo prisilno posojali najprej Grčiji (380 milijonov evrov oziroma vsak Slovenec cca 200 €), nato pa bomo za pomoč PIIGS-om prispevali v nekakšen sklad še za 2,851 milijarde evrov državnih garancij.

Koliko od tega denarja bomo kdaj videli, je stvar težke matematike (menda so Grki že dobili prvo rundo 20 milijard posojil in jih 10 porabili za vračanje dolga – s preostalimi desetimi pa najbrž rešujejo EU pred vdorom barbarov), vse skupaj pa je videti nekako tako, kot da bi se lotili gašenja požara z vedri bencina.

Vendar se vse skupaj pri Grčiji šele začne. Dolgovi Portugalske znašajo 286 milijard evrov, Irske 867 milijard, Španije 1.100 milijard in Italije 1.400 milijard evrov. Vseh javnih dolgov omenjenih držav je za 3,889 trilijona evrov. Če bi moral biti prispevek Slovenije približno tak, kakor pri Grčiji, to pomeni, da bi se vsak Slovenec zadolžil za 3.200 € oziroma Slovenija za 6,4 milijarde evrov prisilnih posojil.

Za prezadolženost so poleg kleptokracijskih politikov soodgovorne banke in druge finančne organizacije, ki so neodgovorno posojale denar. To so večinoma francoske, nemške in angleške banke. 52 odstotkov ali za 2.033 milijard evrov posojil ponujajo prezadolženim državam Francija, Nemčija in Velika Britanija. Posojila Francije prezadolženim državam znašajo 911 milijard evrov ali 23 odstotkov vseh posojil, Nemčije 704 milijarde evrov ali 18 odstotkov vseh posojil in Velike Britanije 418 milijard evrov ali 11 odstotkov vseh posojil.

Slovenci tako ne rešujemo niti sebe, niti Grkov, niti €, niti EU, temveč neodgovorne banke in superbogate bankirje. Če smo v Jugoslaviji bratsko podpirali tiste, ki so imeli manj od nas in smo mi vseeno imeli vsaj nekaj od njih, sedaj v EU plačujemo tistim, od katerih bomo imeli bore malo. Nemcem, Francozom in ostalim pomagamo reševati njihove banke, da nam bojo morda dajale draga posojila – ki jih bomo po možnosti celo primorani vzeti za poplačilo dolgov nekoga tretjega…

Iz bratskih sponzorjev smo postali samo še bratsko-solidarni sužnji, ki lahko samo še poslušno in ubogljivo izpolnjujejo tisto, kar se dogovorijo naši bogati gospodarji.

Začne pa lahko kar predsednik Društva novinarjev Slovenije sam pri sebi in nam pove to, o čemer je sam molčal nekaj let nazaj, ko je tudi on menda vstopil v neko lastniško strukturo.

Tedaj je namreč Finančna družba KB1909 iz Gorice (bog si ga vedi, če premorejo pisarno in kakšen računalnik), ki je v lasti italijanskih Slovencev, dokapitalizirala Mladino, do 40-odstotnega lastniškega deleža. V lastniško strukturo pa je menda vstopil tudi Grega Repovž, ki pa za komentarje o tem tedaj ni bil dosegljiv.

Čas je torej idealen: nehajmo blefirati in povej Grega, kolikšen si ti lastnik odgovorni urednik Mladine..

Novinarji pa bi lahko že kdaj koga kaj vprašali…

Bodimo transparentni!

U boj za staro pravdo – naj nam že povejo drekači novinarski, kaj se sploh grejo!

Najprej nekoliko etične ontologije: niti strpnost niti nestrpnost sami po sebi nista niti dobri niti slabi (ker gre za dopuščanje, drugačnega, lahko nasprotnega mnenja, nazora, obnašanja, običajev, do nekoga ali nečesa, kar nam je lahko drugo in drugačno); vedno sta dobri ali slabi, zaželeni ali nezaželeni samo in predvsem  v razmerju do nečesa ali nekoga.

Tako se je pač zgodilo tisto, kar se po logiki stvari in urnikov mora zgoditi:

Četrtkova anketa O NAŠI (NE)STRPNOSTI:

ČETRTEK, 01.07. od 5.00 do 9.00
Homofobni napadi, napadi na sodnike, nezaželeni tujci ali pa vsakodnevna nestrpnost na slovenskih cestah. Dr. Janek Musek v knjigi Psihološki portret Slovencev navaja, da “smo Slovenci v mednarodnem nadpovprečju, kar zadeva agresivnost, uporništvo, brezobzirnost in odpor zoper avtoritete”.
Zakaj smo Slovenci nestrpni in katere oblike nestrpnosti najpogosteje opazite?

Zadeva je že na prvi pogled najmanj škandalozna. Vsekakor strpnost do nasilja ni dobra ali zaželena, nekaj povsem drugega pa je z nestrpnostjo na cesti, kjer nikakor ne moremo biti strpni do nekoga, ki krši pravila in nas vse ogroža; tukaj se lepo razkrije cela beda novinarske četrtpismenosti, ki se s pomočjo neke pavšalne ugotovitve iz nekega pavšalnega psihološko-karakternega profila neke ideološke tvorbe, ki nestrpnosti niti ne omenja, sprevrže v vrhunsko neumno vprašanje, s katerim nas apriorno vse po vrsti (Slovence po narodnosti ali pa morda kar vse državljane Republike Slovenije) obtoži, da smo nestrpni – samo še povedati moramo, zakaj in kako.

Zirosi je vsekakor v nadpovprečju, kar zadeva agresivnost, uporništvo, brezobzirnost in odpor zoper avtoritete – še posebej, kadar se gre hlapčevskega Slovenca – prav tako je precej nestrpen, ne mara neumnosti in bulšita ter ne prenese jutranjih anket, ker ga niti najmanj ne zanima, kaj si o čemerkoli mislijo Janez iz Mute, Rok iz Krana in ostala kompanija (naj si naredijo bloge, forume, ali pa kar svoj radio in tam tupijo svoje – lahko jim tudi zirosi tedensko vsak četrtek ob 5:00 zjutraj pošilja anketna vprašanja).

Prav tako pa ne prenesem krivičnega in neumnega posploševanja, ki je pravzaprav induktivna logična napaka: če se, na primer, najde neka osebica, ki se gre pisanje “homofobnih” grafitov ali metanje molotovk, je ta osebica samo 1 ali (100?) od 2 milijonov in če najdeš eno gnilo jagodo v grozdu, to še ne pomeni, da je vse, čemer pravimo “grozdje”, gnilo.

Trenutno kolobocijo lahko do neke mere osmislimo z novinarsko nesposobnostjo lastnega mišljenja, še bolje pa s pogledom na celotno situacijo: vladajoči politikantje pravzaprav ne delajo drugega kot škodo, zato jim vsak takšen “nezaslišan škandal” koristi kot dobrodošlo odvračanje pozornosti (pa kaj je par molotovk v primerjavi z novim TE blokom ali pa vsemi pufi, ki jih bojo še najeli in davki, ki jih bojo dvignili ter birokrati, ki jih zaposlujejo???), zadeva je nadvse koristna tudi za gejevski lobi in sprejemanje družinskega zakona ter za uveljavljanje ideološke fronte proti opoziciji, ki je ravno tako neumna ter škodljiva in bo seveda v takšne vabe zagrizla z vso silo…

Vsekakor se vsi trudijo po svojih najboljših močeh – takole je videti eden od “vzorcev”, v katerem nastopa ameriški pop filozof Cornel West (po mojem mnenju glavna stranska vloga):

V filmu se lepo vidi tudi določena zagata ameriškega dojemanja grščine, saj precej slavno Sokratovo misel iz njegovega zagovora “ho de anexetastos bios ou biôtos anthrôpôi — ὁ δὲ ἀνεξέταστος βίος οὐ βιωτὸς ἀνθρώπῳ” (Apologija 38a), prevajajo kar kot “The unexamined life is not worth living”, čeprav bi bilo bolj natančno “The unexamining life is not worth living for a human being”.

V slovenščini pa vse skupaj pri Sovretu izgleda takole:

Z druge strani, če rečem, da je za čoveka najboljše, kar more početi, to, da se dan na dan razgovarja o kreposti in vseh drugih predmetih, o katerih me slišite govoriti ter preskušati samega sebe in druge, in da življenje brez takega razglabljanja ni vredno, da ga živiš -, mi boste pa še manj verjeli.

In še nastop slovenskega zvezdnika:

Ki je dejansko tako kompozicijsko kot tudi igralsko prekosil samega sebe – vsekakor vredno velikega genija. Čeprav ni slišati dosti novega, je vredno prisluhniti vsaj Cornelu, ki se filozofsko-življenjsko naveže na jazz in bluz in seveda tudi Žižku ter njegovi koncepciji smetiščno-straniščne realnosti – ostali so bolj ali manj dobri statisti.

Film pa je vsekakor vreden ogleda – vsaj za filozofe…

Še osnovni podatki o filmarjih in podatki o ostalih nastopajočih:

estetika tantre

Najprej naj povem, da idrijska čipka ne obstaja. Klekeljni pa so vedno v parih. In častna pokroviteljica Katarina Kresal ne zna klekljati – čeprav se ne spozna na klekljanje, se pa spozna na čipkasto (spodnje) perilo, zato je vsekakor najboljši možni častni pokrovitelj – poleg tega pa navijač Borut Pahor nima časa…

O klekljanju sem nekaj malega nekoč nedolgo tega že povedal. Tudi tedaj sem že izpostavil, da obstaja čisto estetska plat zadeve – taka, ki lahko preseže kič in zaobseže bistvo lepega, preko sublimnega prav tja nekam v čudenje, kako je to možno, zakaj sploh kaj je, zakaj ni raje nič in zakaj sploh nekaj je in zakaj je tako lepo.

Najprej je seveda delo – zirosi, o klekljanju ve veliko več kot vsi ostali – več kot Katarina Kresal in slovenski FBI skupaj. Nekoč so ga celo učili tistih osnovnih vozlov (klekljanje je v svojem bistvu prepletanje niti – nekje vmes med tkanjem in vozlanjem), vendar me je tedaj zanimala samo ena nit -pa ne tista rdeča – tista, na kateri je na koncu trnek, na trnku vaba…

Najprej se poleg punkla (lahko bi mi rekli “blazina” – zadeva, na katero se kleklja), jerbasa (bi miu rekli “košarica, v katero je punkelj vmeščen”) in klekejnov (tiste zadeve, ki jih klekarice premetavajo po rokah) in cvirna . Seveda povprečneži za vse skupaj potrebujejo tudi načrt – reče se mu “papirc”. Potem seveda ne gre brez obveznih bucik, nespretne klekljarice pa si pri pretikanju nitk pomagajo tudi z nekakšnimi kvačkami (spretne to naredijo z bucikami).

Glavna naprava vsega skupaj pa je – človek ; ponavadi so to ženske, obstajajo pa tudi odstopanja. Vse skupaj se začne že zelo zgodaj:

taq se tu nardi awiš...

V ranih mladih letih (tam, kjer se dela izbira med lovci in nabiralci).

In vsekakor so te čipke idrijske toliko, kot je tokaj madžarski. Idrci so kopali rove in izkopavali živo srebro, njihove ženske pa so doma delale žlikrofe, dokler niso ugotovili, da v Žireh poleg čevljev, pretepov in puntov znajo še nekaj drugega – babe tudi kleklajo. In tako so pač o njihovi stari navadi izvedli industrijsko špijonažo, si priskrbeli papirce znanje in ostali material, na koncu pa vse skupaj razglasili za svoje…

Kakorkoli že; glede nato, da je v Žireh največ slikarjev na prebivalca, je vsekakor jasno, kdo je plonkal kaj od koga in kako.

Obstaja pa še tretja plat vozlanja (poleg praktične in pokvarjene): tantra, ki pomeni statve, statve, ki pomenijo tkanje in produkt, ki ima vsaj dve plati, poleg vsega pa je vse prepleteno: spodnje niti postajajo zgornje in zgornje spodnje…

Nekaj takega sem začutil včeraj ob obisku postavitve v galeriji:

Galerija Črni Orel: Ris, risba - čipka

Tako pa so stvari videne z moje strani prek tistega nabloganega gizmota:

[View with PicLens]

12►

Dalaj Egolov komad se nahaja tukaj.

Novakovičeva germanska podporna enota iz Kölna -  Junta Colonia – posebej za to priložnost.

Junta Colonia —  June 01, 2010  — Novagol – pesem o slovenskem napadalcu Milivoju Novakoviču. Poje jo Junta Colonia. Zdaj je izšla tudi v verziji za Svetovno prvenstvo. V slovenščini!

Novagol – das Lied über den slowenischen Nationalstürmer Milivoje Novakovic. Gesungen von der Junta Colonia. Jetzt erscheint es in der WM-Version – auf slowenisch!

Novagol — a song about the Slovenian national forward Milivoje Novakovic. By Junta Colonia. Out now: the latest release for the World Cup — in Slovenian!

In še nemška verzija:

Slava jim!

_________________________________________________

Nas pa Nemcev je velik milijonov…

O ostalih “fuzbalerskih himnah” raje ne bom izgubljal besed…

…čedna kot hudič tud

pa še ultimejt test – Sonny Terry stil:

____________________________________

Ok. Je treba prznat, da so orglice moja šibka plat, kar bi mogoče lahko navezali na zgodna religiozna doživetja – poleg Comodorja 64 (sem bil v bogokletni ekipi, ki ni hotela dvokolesnih ropotuljic) in zlate verižice s križem, so bile v mojem birmanskem paketu tudi orglice. Comodore 64 je zastaral, zlata verižica s križem je odpadla nekje v nekem pretepu, botra -starega ata- smo po zaslugi raka na črevesju pokopali in verjamem samo še v praznike, ostale pa so mi še Hohnerjeve orglice v C duru “BRAVI ALPINI!”.

Kadarkoli je sistem idej strukturiran z abstrakcijo v svojem središču in nam podeljuje vlogo ali dolžnosti iz svojih razlogov, je ta sistem ideologija. Ideologija na tak način je sistem lažne zavesti, v katerem posameznik ne obstaja več kot svoj v svojem odnosu s svetom. Različne oblike ideologij so vse strukturirane okoli različnih abstrakcij, vendar vse služijo koristim gospodujočega (ali povzpetniško gospodujočega) razreda, na takšen način, da nam dajejo občutek smisla za naše odrekanje, trpljenje in podrejanje. Religiozne ideologije so najstarejši primer; – ta umišljena projekcija, imenovana Bog, je Najvišji Subjekt kozmosa, ki se obnaša, kakor, da je vsako bitje »Njegov« subjekt.

V »znanstvenih« in »demokratičnih« ideologijah kapitalističnega podjetništva je kapitalski vložek »produktivni« subjekt, ki usmerja svetovno zgodovino – tista »nevidna roka«, ki vodi človeški razvoj. Buržoazija je zato nekoč morala napasti in oslabiti oblast, ki jo je nekoč imela religiozna ideologija. V svojih tehnoloških raziskavah je razkrinkala mistifikacijo religioznega sveta ter razširila domeno stvari in metod, iz katerih je lahko potem kovala dobiček. Drugo plat predstavljajo različne veje leninizma, ki so »revolucionarne« ideologije, v katerih je njihova stranka edini upravičeni subjekt za usmerjanje svetovne zgodovine in vodijo svoj objekt – proletariat – do cilja, ki je zamenjava buržoaznega aparata z leninističnim.

Vsak dan lahko vidimo še druge oblike glavnih ideologij. Nastanek novih religoznih misticizmov služi prevladujoči strukturi družbenih odnosov na podoben način, saj zagotavljajo brezhibno obliko, s pomočjo katere lahko prikrijemo praznino vsakdanjega življenja in nam podobno kakor droge omogočajo, da z njo laže živimo. Tudi volunterizem (jaz sem steber sveta) in determinizem (vse bo še dobro), nam preprečujeta, da bi spoznali naše resnično mesto znotraj sveta. V avantgardnih ideologijah pa je samo novost sama po sebi tisto, kar šteje.

S sprejemanjem ideologij, sprejemamo obrat subjekta in objekta; stvari prevzamejo človeško voljo in moč, ljudje pa pridejo na mesto stvari. Ideologija je na glavo postavljena teorija. V nadaljevanju sprejmemo še ločitev med ozko realnostjo našega dnevnega življenja in sliko svetovne celovitosti, ki je nekje izven našega dosega, saj nam ideologija ponuja samo nekakšno svoje voajersko razmerje s celoto.

V tej ločitvi in v tem sprejemanju žrtvovanja za nekakšen smoter vsaka ideologija deluje v službi zaščite prevladujočega družbenega reda. Avtoritete, katerih moč je odvisna od ločitve, nam morajo odvzeti našo svojost zato, da bi lahko preživele same. Takšno odvzemanje se pojavi v obliki zahtevajočih žrtev za »skupno dobro«, »nacionalni interes«, »vojne žrtve«, »revolucije«…

Vseh teh ideoloških slepil se lahko znebimo predvsem z neprestanim spraševanjem:

Kako se počutim?
Ali uživam?
Kakšno je moje življenje?
Ali dobivam, kar hočem?
Zakaj ne?
Kaj mi preprečuje, da bi dobil, kar hočem?

S takšnim spraševanjem postajamo zavestni vsakdanjosti, zavestni svoje vsakodnevne rutine. To vsakdanje življenje – resnično življenje – obstaja in je javna skrivnost, ki postaja vsak dan manj zakrita, tako kot bednost dnevnega življenja postaja vse bolj očitna.

Takšno »vzpostavljanje svoje teorije«, je utemeljeno na razmišljanju po sebi in za sebe, ki je polno zavedanja svojih želja in njihove tehtnosti. Pristno »dvigovanje zavesti« je lahko samo »dvigovanje« razmišljanja ljudi na stopnjo pozitivne (brez-krivdne) samo-zavednosti: z razvijanjem njihove temeljne subjektivitete, osvobojene ideologij in vsiljene morale v vseh njihovih oblikah. Bistvo vsega, kar mnogi levičarji, razširjevalci terapij, antirasisti in podobni imenujejo »dvigovanje zavesti« ni nič drugega, kot posiljevanje nezavednega z njihovimi ideološkimi konstrukti.

Pot stran od ideologije (samozanikanja) k radikalni svojosti (samopotrjevanju) pelje skozi točko nič, ki je glavno mesto nihilizma. To je vetrovna točka miru v družbenem prostoru in času, nekakšne družbene vice, v katerih posameznik spozna, da je sedanjost oropana življenja in da v posameznikovem vsakodnevnem obstoju ni življenja. Nihilist pozna razliko med preživetjem in življenjem. Nihilisti gredo skozi preobrat perspektive o njihovem življenju in svetu. Zanje ni nič resničnega, razen njegovih želja in njegove volje do obstoja. V svojem sovraštvu do bednih družbenih razmerij v sodobni kapitalistično globalni družbi zavržejo vsakršno ideologijo. S te obrnjene perspektive lahko, z na novo doseženo jasnostjo, vidijo ta, na glavo postavljeni svet reifikacije [reifikacija – odtujitev: spreminjanje, ljudi in idej v predmete, proizvode], obrat subjekta in objekta, abstraktnega in konkretnega. To je teatralična pokrajina fetišiziranih udobij, miselnih projekcij, ločevanj in ideologij: umetnost, Bog, urbanizem, etika ter napovedovalci, ki vam govorijo, da vas ljubijo in detergenti, ki so z vso svojo petkratno močjo pranja še bolj usmiljeni do vaših rok. Usodna nihilistična napaka je, da nihilisti ne spoznajo, da obstajajo tudi drugi, ki so prav tako nihilisti. Zato posledično pridejo do sklepa, da sta skupno sporazumevanje in sodelovanje v projektu samouresničenja nemogoča.

Imeti »politično« orientacijo usmerjeno k svojemu življenju, pomeni predvsem zavedanje, da lahko svoje življenje spremenimo samo s spreminjanjem narave življenja samega skozi preobrazbo sveta – ta preobrazba pa zahteva kolektivno prizadevanje. Projekt kolektivnega samouresničenja lahko pravilno in ustrezno imenujemo politika, vendar pa je dandanes »politika« postala skrivnostna, ločena človeška dejavnost. Skupaj z vsemi ostalimi družbeno pogojenimi ločitvami človeške dejavnosti je tudi »politika« postala samo še eden od interesov. Ima celo svoje specialiste pa naj bodo politiki ali pa politikanti. Zanima nas lahko (ali pa tudi ne) nogomet, zbiranje znamk, glasba ali moda. To, kar dandanes ljudje vidijo kot »politiko«, je družbeni ponaredek projekta kolektivnega samouresničenja – in to tistim pri oblasti popolnoma ustreza.

Misliti po svoje pomeni uporabljati svoje življenje – kot je sedaj in kot hočete, da bo – kot center svojih razmišljanj. To pozitivno osrediščanje samega sebe se doseže z neprestanimi napadi na zunanjosti: na vse lažne vidike, lažne spore, lažne probleme, lažne identitete in lažne dihotomije. Ljudi se zato od analiziranja celovitosti vsakdanjega obstoja odvrača z neprestanim spraševanjem o njihovem mnenju za vsako podrobnost: vso to pompozno drobnjakarstvo, lažne protislovnosti in lažni škandali. Ali ste za ali proti sindikatom, medcelinskim raketam, osebnim izkaznicam; kakšno je vaše mnenje o mehkih drogah, teku, NLP, davkih? Vse to so popolnoma lažna izhodišča – edino, kar je za nas pomembno je, kako živimo.

Star židovski pregovor pravi: »Kadar imate samo dve izbiri, izberite tretjo.« S čimer subjektu ponuja način za iskanje novega pogleda na problem. Obe strani lažnega konflikta lahko takoj postavimo na laž z izbiro »tretje možnosti« – da pogledamo na situacijo s perspektive radikalne subjektivitete.

Zavedanje tretje (in šeste) možnosti pomeni zavračanje izbiranja med dvema domnevnima nasprotnostma, ki sta v resnici polarnosti, ki se poskušata določiti kot celovitost situacije. V svoji najpreprostejši obliki je to zavestnost izrazil delavec, kateremu so sodili zaradi oboroženega ropa, ko je odgovoril: »Nezaposlen sem.« potem, ko so ga vprašali, če se počuti krivega. Nekoliko bolj teoretična vendar enako klasična ilustracija je nepriznavanje kakršnekoli bistvene razlike med korporacijsko-kapitalističnimi vladajočimi razredi »Zahoda« in vladajočimi razredi »Vzhoda«. Vse, kar moramo za to storiti, je to, da pogledamo temeljna družbena razmerja produkcije v ZDA na eni strani in na Kitajskem na drugi strani: povsod velika večina hodi na delo za plačo, zaradi katere so se odrekli nadzoru nad produkcijskimi sredstvi in nad tem, kar proizvajajo – to pa se jim nato prodaja nazaj v obliki potrošniškega blaga. Na »Zahodu« je presežna vrednost (to je tisto, kar ostane po plačilu materiala in delavcev) last lastnikov produkcijskih sredstev (kapitalistov), ki vzdržujejo predstavo tržne konkurence. Na »Vzhodu« pa presežna vrednost postane last državne birokracije, ki ne dopušča tržne konkurence, hkrati pa sodeluje na mednarodnem trgu tako zagnano kot katerakoli kapitalistična država. Vsekakor velika in pomembna razlika.

Drugi primer lažnega problema je slaboumno pogovorno vprašanje, »Kakšna je tvoja življenjska filozofija?« To vprašanje prikazuje abstrakten pojem »Življenja«, ki z resničnim življenjem, kljub pogostemu pojavljanju besede v pogovorih, nima ničesar skupnega, saj ignorira dejstvo, da je »življenje« nekaj, kar počnemo sedaj v sedanjem trenutku.

V odsotnosti prave skupnosti se ljudje oklenejo vseh različnih lažnih družbenih identitet, ki ustrezajo njihovi individualni vlogi v tej predstavi, v kateri ljudje motrijo in konzumirajo podobe tega, kaj življenje je, tako da lahko pozabljajo, kako živeti za sebe same. Te družbene identitete so lahko narodne, rasne, organizacijske, teritorialne, seksualne, kulturne, religijske in tako naprej – vse pa koreninijo v skupni želji po vključitvi v članstvo, v sorodstvo znotraj skupnosti. Očitno je identifikacija biti črn precej močnejša in bolj resnična, kot biti nogometni navijač, vendar pa izven določene točke te identitete služijo samo zakrivanju našega resničnega mesta v družbi. Ponovno je za nas edino pomembno vprašanje, kako živimo. Konkretno pomeni to razumevanje razlogov za naravo posameznikovega življenja v njegovem odnosu do družbe kot celote. Da bi to naredil, se mora posameznik znebiti vseh lažnih identitet, delnih povezav in začeti s samim seboj kot središčem. Od tu lahko raziskujemo materialne osnove življenja, očiščene vseh mistifikacij. Neprestano nas silijo naj izbiramo med dvema stranema v lažnemu konfliktu. Vlade, institucije in propagandisti vseh vrst nam radi predstavljajo izbire, kjer sploh ni nobene izbire. Kamena doba se ni končala zato, ker bi zmanjkalo kamenja…

Tisti, ki imajo svoje izvorne interese v ohranjanju te sedanje situacije, nas neprestano vlečejo nazaj k svojim lažnim izbiram – to je, katerakoli izbira, ki ohrani njihovo moč nedotaknjeno. Z miti kakor »Če bi razdelili vse, potem bi ne bi bilo dovolj za vsakogar,« poskušajo zanikati obstoj kakršnekoli izbire in pred nami skriti dejstvo, da materialni predpogoji za družbeno revolucijo že obstajajo.

Vsako popotovanje proti samo-demistifikaciji pa se mora izogniti dvema pastema izgubljene misli – absolutizmu in cinizmu; dvema identičnima zankama, ki se skrivata v grmovju subjektivitete.

Absolutizem je popolno sprejemanje ali zavračanje vseh komponent posameznih ideologij, predstav in reifikacij. Absolutist ne more videti nobene druge izbire, kot popolno sprejemanje ali popolno zavračanje, zato tava med policami ideoloških supermarketov in išče idealne dobrine, nato pa jih kupi – popolnoma in brezpogojno. Vendar pa je ideološki supermarket, podobno kot vsak supermarket, dober samo za prebiranje. Za nas je bolj produktivno, če se lahko samo premikamo med policami, trgamo in odpiramo embalažo ter vzamemo, kar izgleda pristno in koristno, ostalo pa zavržemo. Cinizem je – v svoji vulgarni realizaciji – reakcija na svet, kjer gospodujeta ideologija in morala. Ko se cinik sooča s konfliktnimi ideologijami samo reče: »vsi skupaj niste vredni niti pol pizde mrzle vode«. Tudi cinik je takšen potrošnik kot absolutist, vendar takšen, ki se je odpovedal upanju, da bo kadarkoli našel svoje idealno blago – cinik ne kupuje.

Postopek dialektičnega mišljenja je konstruktivno mišljenje, proces nenehnega sintetiziranja posameznikovega trenutnega telesa svoje teorije z novimi opažanji in prilagoditvami; razrešitev protislovnosti med tistim prejšnjim telesom teorije in novimi teoretičnimi elementi. Tako dobljena sinteza pa potemtakem ni nek kvantitativni seštevek prejšnjega in novega, temveč njihova kvalitativna nadomestitev, nova celovitost. Taka sintetično-dialektična metoda, vzpostavljanja teorije nasprotuje eklektičnemu slogu, ki samo pobira in tlači v svojo malho svoje najljubše kose iz najljubših ideologij, ne da se bi kadarkoli soočila s protislovnostmi, ki tako nastanejo. Kot sodobne izdelke eklekticizma lahko navedemo, liberalni kapitalizem, krščanski socializem in liberalizem na splošno, če pogledamo v zgodovino pa nikakor ne moremo mimo zahodne Cerkve.

Za koherentno svojo teorijo si ne prizadevamo samo zaradi njene skladnosti same. Praktična uporabna vrednost skladnosti je v tem, da nam koherentna osebna teorija omogoča lažje razmišljanje. Razvoj družbenega nadzora je, na primer, lažje dojeti, če imamo koherentno razumevanje ideologij in tehnik modernega družbenega nadzora skozi zgodovino do danes. Ko imamo koherentno lastno teorijo pa nam to omogoča lažje razumevanje teoretične prakse za uresničevanje naših želja v našem življenju.

hawgh

taq je tu…

še cela do konca:

Sicer bi pa za letos predlagal novo južnoafriško zmagovalno geslo:

KDOR NE SKAČE NAJ FAFA NAŠE MAHEDRAČE!

milijon X (krat) boljše od tega, kar so se do zdej spounl

no ja – tlele imajo naši glasbeni “ustvarjalci” dober “mušter” – hujšega kot vroča voda

Sicer sem hotel izvesti določeno anarhistično sabotažo zadeve (kaos in tako dalje pa zardevanje pred papeži), vendar me je Mesar v petek uničil, ko je rekel: “Pek, ti si proti, jaz pa za in se izničiva, če greva na referendum.” Bilo pa je tako, da je zadeva potekala na isti vikend kot Dan SCL.

Naj že crkne taka demokracija, da bomo spet lahko živeli kot ljudje!

Višek cinizma je, ko po takem piratsko-morilskem napadu obrnejo ladjo, naberejo nekaj kuhinjskih nožev in nekaj frač, nato pa temu rečejo rečejo orožje in dodajo, da so za vse skupaj krivi tisti, ki so se ob napadu pravzaprav samo branili:

Glede na to, da je bilo teh nevarnih humanitarcev tam nekje okrog 600, se tile kupi “orožja” zdijo nekam majhni – kot da bi posneli kakšno nekoliko nepospravljeno garažo ljubiteljskega avtomehanika, ki je hkrati tudi lastnik manjše burekarne – večina nožev je kar kuhinjskih ali žepnih; pa da ne najdejo niti ene pištole ali pa vsaj kakšno bombo ali puško (v povprečni gangsterski oštariji  imajo gangsterji s seboj več orožja, kot so ga dobili pri teh alkajdovskih humanitarcih).

Tukaj se lepo vidi, kako je celotna stvar organizirana – mednarodno pravo in ostali civilizacijski dogovori veljajo samo toliko, kolikor to ustreza ZDA in njihovim prijateljem. Še posebej, če pomislimo, da so ravno Izraelci svetovni prvaki na področju političnih zapornikov – imajo jih nekajkrat več kot barabarski Iranci, da o koncentracijskih odprtih taboriščih, kot je Gaza niti ne govorimo.

Potem se pa še čudijo, kako to, da jih nihče ne mara…

Na ameriške obale dostavljamo nafto.

Najprej so seveda precej uspešno lagali tako, da so oblasti skupaj s predstavniki BP več dni trdili, da na dan v morje odteče le okoli tisoč sodov nafte (800.000 litrov), dokler niso, menda prek satelitskih posnetkov, ugotovili, da je ta količina približno petkrat večja. Nato se je začelo ustanavljanje komisij, ki pa so prišle do precej različnih ugotovitev:

• Ena je ugotovila, da se na dan izlije kakih 12.000 sodov (1,9 milijona litrov) nafte.
• Druga je izračunala, da odprtina na dan onesnaži morje kar s 25.000 sodi (4 milijone litrov) nafte.
• Na univerzi Purdue so še bolj pesimistični, saj govorijo o 56,000-84,000 sodih (8-14 milijonov litrov) izlite nafte na dan, kot o skrajni možnosti. Do 28. maja naj bi se po tej najbolj skrajni oceni razlilo kar več kot 700,000 sodov oziroma 110 milijonov litrov nafte.

Vendar tudi če velja najbolj optimistična od znanstvenih ocen, se je do danes iz vrtine izlilo že skoraj pol milijona sodov nafte.

V doslej največji tovrstni ameriški nesreči, ki jo je leta 1989 povzročil brodolom tankerja Exxon Valdez ob obali Aljaske, je je v morje izteklo pol manj. Pri čemer pa se po več kot dveh desetletjih še vedno ne ve, niti, kdo bo plačal (prvotno družbo so nekoliko “preoblikovali”), niti koliko – naftarjem je tokrat šlo naroke kar ameriško ustavno sodišče, ki je ugotovilo, da je cena zanje previsoka.

Najbrž bi bil ob tem vsak nadaljnji komentar odveč – še posebej ob neuspelem zadnjem  “top kill”poskusu in raznih čistilnih sredstev, ki so nekajkrat bolj strupena od nafte.

SpongeBob je umrl v naftnem madežu zaradi British Petroleuma

Dodatna zanimivost pa prihaja tudi z filma Knowing (2009), kjer Nicholas Cage, gleda poročila, ko poročajo o nesreči na naftni ploščadi, ki se zgodi točno 20. aprila:

Vsekakor zanimiva “sinhroniciteta”.

Posebej zanimivo pa je spremljati glavne medije (ala CNN, BBC), kako so nekako ostale samo še lepe slikice in kvečjemu panoramski pregledi ter animacije – takorekoč nobenih crkavajočih ptičev, nobenih poginjenih rib. “The biggest oil spill” pa tako postaja “big oil spin”…

mater ti kockam!

hehe

In če pomislimo, so mogoče protestniki k celo prispevali k tako opevanemu BDP, saj bo nekdo z odpravljanjem povzročene škode celo zaslužil in seveda najbrž plačal davke in prispevke – učinek bo najbrž zelo enakovreden predsednikovemu…

Govori se tudi o 160.000 € zavrženih toplih malic, za kakršne so šli na protest dijaki, hkrati pa se daje milijonsko odpravnino nekomu, ki je NLB uspešno vodil do stanja za ponovno dokapitalizacijo. Da o 2 milijardah €, ki smo jih menda preplačali za naše avtoceste in 400 milijonih, ki jih bomo najbrž podarili Grkom, kateri imajo precej višji standard kot mi,  niti ne govorimo.

Govori se tudi o 15 milijonih €, ki jih pobašejo študentske organizacije, le malo pa se govori o milijonih, ki jih država ni pobrala od tistih, ki ne plačujejo raznih prispevkov (junija lani 160 milijonov evrov neplačanih socialnih prispevkov), o milijonih, ki so namenjeni za plačevanje lizingov raznih prijateljev ali pa so namenjeni za obrambo naše domovine kje v kakšnem Afganistanu – da o mega ugodnih nakupih oborožitve niti ne govorimo.

Predsednik državnega zbora Pavel Gantar je izrecno proti vsakemu nasilju, hkrati pa očitno ni bil tako proti, ko so čredi, ki je bila tik pred stampedom, postavili ograje, skupaj z do zob oboroženimi robokopi. Še več: rekel je, da je bil pripravljen tudi sprejeti delegacijo protestnikov – sprejel  jih je z ograjami in do zob oboroženimi policaji, ki nikogar niso spustili čez . Vsekakor eklatanten primer zavračanja nasilja in vodenja socialnega dialoga.

Naravnost simptomatično pa je podajanje krivde: preprosto dejstvo je, da so študentje napovedali proteste proti malemu delu (za zdravo pamet je žaljivo tudi zagovarjanje tega zakona, da je za študente dober – razen moralnega občutka, da lahko prispeva v državne vreče brez dna, od katerih najbrž ne bo nikoli imel nič: študent, ki je v povprečju prek študentskih napotnic zaslužil 440 evrov neto na mesec, bo v primeru uvedbe malega dela zaslužil v povprečju le 365 evrov neto na mesec – ob dejstvu, da je danes vse ceneje, kot je bilo včeraj, v planu pa so tudi dodatne vladne pocenitve energentov in najbrž po grškem zgledu še kakšno nižanje DDV – ob tem pa bo zaradi prispevkov, ki jih prinaša zakon o malem delu, za delodajalca v povprečju za skoraj 70 evrov dražji kot sedaj) in da so jih bili pripravljeni tudi odpovedati, če se zakon umakne -  zdaj naenkrat zatrjujejo razni ministri, da zakon sploh še ni v parlamentu in da so se oni vedno pogovarjali. Temu se reče socialni dialog, v katerega se veliko vlaga – tako kot v žuganje s prstom na študentski tržnici. Izbira je tukaj nekako podobna izbiri med tem ali naj človeka boli vrat ali glava; povsem racionalno je, da človek izbere manjšo bolečino in manjše “davke” – vse ostalo so prazne obljube in populizem.

Simptomatično oblastniška pa je tudi tista Gantarjeva izjava, da tisti, ki meče jajca že ne more biti lačen, pri čemer je zanimivo predvsem to, da je bil ravno Gantar v skupini tistih, ki so se zgražali nad izjavo nekdanjega mandatarja Janeza Janše, ko je govoril o tem, da sploh še ni tako slabo, dokler imamo štruce kruha, ki ležijo po smetnjakih – kar je očitno podoben oblastniški paradoks, ki ga urbana legenda pripisuje neki kraljici.

______________________________________________________

Tistemu, ki je brez greha, ostanejo samo še jajca in kamenje – ostali imajo vsaj pendreke in pištole (nekateri imajo to v kompletu z ograjami in organi pregona). Če pred deročo vodo postaviš jez, se nikakor ne smeš čuditi, ko voda vdre čezenj. Tukaj je zares samo en krivec – to je “oblast” ter njen način komuniciranja in reševanja tega, čemur rečejo kriza. Vsekakor ni krivo pročelje parlamenta ali kamenje z jajci, krivi so tisti, ki niso hoteli slišati žvižgov, ki so jim bili namenjeni – tisti, ki bodo sedaj vse skupaj izkoristili, nekoliko pomoralizirali in glave potisnili še globlje v pesek kriznega “meneđmenta” ter po možnosti obtožili “pijano drhal” in njihove koristoljubne kolovodje tudi za katastrofalni 20 mestni zdrs Slovenije po lestvici konkurenčnosti. In tako naprej do naslednje poplave…

Lipicanci

Časnik poroča:
lipicanci so sodelovali
pri zgodovinskem filmu.
Radio razlaga:
Milijonar je kupil lipicance,
plemenite živali so nemirne
ves čas poleta nad Atlantikom.
in učna knjiga uči:
lipicanci so hvaležni jezdni konji.
Doma so s Krasa, prožnega kopita,
gizdavega drnca, bistre čudi
in trmaste zvestobe.

In vendar ti dodajam, sinko,
da teh nemirnih živali
ni mogoče spraviti v razvidne obrazce:
dobro je, kadar sije dan,
lipicanci so črna žrebeta.
in dobro je, kadar vlada noč,
lipicanci so bele kobile,
najbolje pa je,
kadar prihaja dan iz noči,
kajti lipicanci so beločrni burkeži,
dvomi šaljivci njenega veličanstva,
slovenske zgodovine.

Drugi so častili svete krave in zmaje,
tisočletne želve in leve s perutmi,
samoroge, dvoglave orle in fenikse,
mi pa smo si izbrali najlepšo žival,
izkazala se je na bojiščih in v cirkusih.
prepeljevala je kraljične in zlato monštranco,
zato so dunajski cesarji govorili
francosko s spretnimi diplomati,
italijansko z zalimi igralkami.
špansko z neskončnim Bogom
in nemško z nešolanimi hlapci,
s konji pa so se pogovarjali slovensko.
Spomni se, otrok, kako skrivnostno
sta spojena narava in zgodovina sveta
in kako različna je vzmet duha
pri slehernem ljudstvu na zemlji.
Dobro veš, da smo zemlja tekem in dirk.
Zato tudi razumeš, zakaj so se beli konji
iz Noetove barke zatekli na naša čista tla,
zakaj so postali naša sveta žival,
zakaj so stopili v legendo zgodovine
in zakaj razburjajo našo prihodnost,
nenehoma nam iščejo obljubljeno deželo
in postajajo zanosno sedlo našega duha.

Kar naprej sem na beločrnem konju.
mili moj sinko,
kakor poglavar beduinov
sem zrasel s svojo živaljo.
vse življenje potujem na njej,
bojujem se na konju in molim na njem,
spim na konju in sanjam na konju
in umrl bom na konju,
vse naše prerokbe sem spoznal
na skrivnostni živali,
in tudi to pesem sem doživel
na njenem drhtečem hrbtu.

Nič temnejšega ni
od jasne govorice
in nič resničnejšega ni od pesmi,
ki je razum ne more zapopasti,
junaki šepajo v svetlem soncu
in modrijani jecljajo v temi,
burkeži pa se spreminjajo v pesnike
krilati pegazi vedno hitreje dirjajo
nad votlinami naše stare zemlje
in poskakujejo in trkajo,
nestrpne slovenske živali
še vedno budijo kralja Matjaža.

Kdor še ne zna zajezditi konja,
naj se čimprej nauči
ukrotiti iskro žival,
obdržati se svobodno v lahkem sedlu
in uloviti ubrano mero drnca,
predvsem pa vztrajati v slutnji,
kajti naši konji so pridirjali od daleč
in so daleč namenjeni,
motorji radi odpovedo,
sloni preveč pojedo,
naša pot pa je dolga
in peš je predaleč.

1977, Edvard Kocbek, Matjaž Kocbek

Odlično zveni tudi v Avtodafejevski izvedbi…

Tako bojo mirno spregledali določeno manjšino, ki je očitno dovolj zafrustrirana, da se je zatekla k zadnjemu sredstvu – nasilju. Vsaj kakor sem vse skupaj videl, nekako ni mogoče za vse skupaj preprosto okriviti alkohola in navijaških strasti – zadeva vsekakor nekako ni bila videti na nekakšnem alkoholno-navijaškem nivoju.

Čeprav je bilo videti marsikaj zabavnega, so padle nekatere zelo resne besede, ki so dale vedeti, da se govoreči zavedajo, kam jih pelje tale vlada – čeprav je res, da z novim zakonom izgubljajo tudi študentski funkcionarji in študentske organizacije, še največ izgubljajo ravno študenti in dijaki, saj izgubljajo določen privilegiran položaj na trgu dela in dobijo najmanj 5x konkurence (100,000 brezposelnih in x nezaposlenih +  400,000 upokojencev), poleg tega pa se za dobrih 20% poveča tudi strošek njihovega dela, tako, da pristanejo na istem nivoju, kot ostali pogodbeniki. Za dijake pa je vse skupaj še bolj izrazito jasno: mladoletni bojo ob štipendije, določen del pa najbrž tudi ob malice. Vse to pa so vsekakor nekateri privilegiji, za katere se splača boriti.

Zadeva je v marsikaterem pogledu prestopila meje dobrega okusa – še posebej, če pogledamo obnašanje koalicijskih podmladkov, za katere zdi kot, da razmišljajo z glavo Boruta Pahorja, videlo pa se je tudi, kako se jim že nasmihajo cekinčki, ki so doslej po defoltu leteli študentskim organizacijam, po novem pa bi se delili na raznih “javnih razpisih.” Hja del velikega plana tukaj je vsekakor tudi uničenje študentskih organizacij, ki so v določenih primerih vsekakor predstavljale precej trd oreh za vsakokratne vladajoče klike – vsekakor bi se bilo laže pogajati z lastnimi podmladki.

Ko sem zgoraj rekel, da zadeva nekako ni bila na navijaško-alkoholnem nivoju in je zato ne bi smeli spregledati, še manj pa označevati za goli vandalizem, je tukaj dejstvo, da so trezni kamni leteli v precej točno določeno smer: večinoma so leteli čez glave in čez ščite policistov tja proti onim posrancem, ki se sedaj gredo moraliziranje, ki ostro odklanjajo vsakršno nasilje, hkrati pa nimajo “jajc”, da bi stopili pred svojo prihodnost – čeprav imajo polna usta socialnega dialoga – in se raje obkrožajo z železnimi ograjami ter do zob oboroženimi organi pregona. Jajca so letela k tistim, ki jih nimajo, kamenje pa bi morali razumeti kot opozorilo na trdo realnost in ostale realne možnosti…

Pa naj tisti prvi vrže kamen, ki je brez greha!