Zadnje dni je kar nekaj govora o referendumu glede obveznega članstva v Obrtni zbornici Slovenije. Referendum je pri nas velika beseda, o kateri se veliko govori, vendar pa takšne zlorabe še ni doživela. Načeloma imajo najbrž člani vsakega društva pravico, da se odločajo glede tega, kaj bojo s svojim društvom počeli – seveda tudi glede tega, kako bojo svoje društvo financirali.  Vendar pa OZS ni navadno društvo, v katerem bi se svobodni posamezniki na prostovoljen način združevali zaradi svojih skupnih interesov, temveč prisilna organizacija, v katero mora vstopiti in plačati obvezno članarino vsak, kdor se hoče ukvarjati z obrtniško oziroma sorodno dejavnostjo: referendum, ki ga izvaja OZS je nekaj podobnega, kot da bi nacionalna balinarska zveza med svojimi člani naredila referendum o tem, da se mora včlaniti vsak, kdor bi morda hotel kdaj balinati – če se ne včlani, potem je balinar na črno.

Vendar pa balinarska zveza v prvi vrsti nima mandata države, ki bi zapovedoval obvezno članstvo, zato tudi pri OZS gre predvsem za manipulacijo, kako prikazati, da se nekakšna večina članov strinja glede tega, da članstvo in članarina še vedno ostajata obvezna. Skratka ta referendum je v primeru, da se potrdi obvezno članstvo pravzaprav popolnoma brezpredmeten – v končni fazi je predvsem zakonodajalec tisti, ki lahko odloča o tem, kaj naj velja za celotno državo: dobrih 52.000 članov neke zbornice (ali Partije) v državi, ki naj bi bila demokratična, ne more na nekakšnem internem referendumu, kjer bojo najbolj zainteresirani preštevali glasove, odločati o tem, kar naj bi veljalo za celotno državo, najbrž pa lahko izglasujejo, kaj bo veljalo zanje.

Načeloma je jasno, kaj vse je tukaj v igri: gre za svobodo posameznika, da lahko služi denar in ga pri tem ne obirajo na vsakem koraku. Samo v fašističnih in fašistoidnih državah pa naj si bo to Belorusija ali Avstrija ima legitimiteto dilema glede tega, ali naj bo članstvo v nekem cehovskemu združenju in/ali katerikoli organizaciji prostovoljno ali prisilno. 10 – 50 € na mesec se morda ne zdi veliko, vendar če gre ta denar za to, da si lahko funkcionarji izplačujejo bajne odpravnine (zadnji šef zbornice je “pobasal” okrog četrt milijona (257.000 €) “odpravnine”) in visoke plače, hkrati ko se večina članstva bori za preživetje na trgu in nima od tega nič, potem je jasno, da takšne prisilne zbornice niso vredne obstoja. In ukiniti bi jih moral zakonodajalec, ki je prisilne zbornice tudi uzakonil.

Vsekakor verjamem, da je neka organizacija na tem nivoju potrebna, vendar pa ne na takšen prisilni način: konec koncev se lahko kvaliteta takšnih organizacij izkaže šele na trgu. Ob spoznanju koristi, jim članstva najbrž ne bo zmanjkalo (tako kot ljudje prostovoljno plačajo članarino v balinarskem klubu, če vidijo, da bojo zato lahko balinali bolje in ceneje). Vprašanje, če potrebujemo obvezna članstva v nekakšnih zbornicah, je po moje povsem brezpredmetno. Pravo vprašanje je: Kakšne zbornice potrebujemo? In odgovor je tukaj jasen: ne potrebujemo nekakšnih neprostovoljnih organizacij, ki so zmožne obstati, samo, če se jih vzdržuje s prisilnim plačevanjem članarin, temveč takšne, ki bodo s svojim delovanjem v korist članstva dobile dovolj sredstev za svoje delovanje.

___________________

*Stalinov rek nekoliko apokrifnega izvora, se večkrat pojavlja tudi v obliki “Niso ljudje, ki volijo, tisti, ki štejejo; temveč ljudje, ki glasove preštejejo.”

Da smo “socialna država” je zapisano tudi v ustavi (v 2. členu takoj za besedami “Slovenija je pravna in”), kar pa pomeni predvsem neko načelno ustavno obljubo države, da si bo po svojih močeh prizadevala za uresničevanje socialnih pravic v skladu s svojimi zmožnostmi. Pravzaprav je socialna država skrajno izmuzljiv in nedefiniran pojem, ki ga vladni birokrati pojasnjujejo otrokom in mladincem na naslednji način:

V zadnjem času se čedalje bolj poudarja socialnovarstvena vloga države. Naloga države je poskrbeti za kakovost življenja, varnost in blaginjo svojih prebivalcev, še zlasti, če se ti znajdejo v neugodnih življenjskih razmerah. Tako se država zaveže, da bo skrbela za svobodo dela, razna socialna zavarovanja ter razvoj zdravstva, šolstva in kulture.
Njena vloga je spodbujevalnega značaja, kaže se predvsem v zagotavljanju denarnih sredstev, odstranjevanju ovir za uresničevanje socialne funkcije ter v upoštevanju pravne države.
Pri socialnih pravicah gre načelno za ustavno obljubo države, da jih bo poskušala uresničevati v skladu s svojimi možnostmi. Za resnično socialno državo je pomembno, da so te pravice trdno in nedvomno zagotovljene ter da je zanje zagotovljeno tudi sodno varstvo.

Socialna država je precej ponesrečen prevod angleškega “welfare state”, zato bi bilo najbrž bolje govoriti o “državi blaginje”, hkrati pa nam to ponesrečeno poimenovanje ponuja tudi dober pogled na razliko med “socialo”, ki je namenjena le najbolj prikrajšanim in zagotavlja minimalno raven blaginje  in idealom države blaginje, za katero velja univerzalnost v smislu, da so ukrepi namenjeni in storitve dostopne vsem, vse skupaj pa se izvaja na najvišji mogoči ravni. Povedano po domače, gre pri taki državi blaginje za izenačevanje državljanov na nivoju potrošnikov pri dostopu do pomembnih dobrin: nek primer socialne države sta dostopnost izobrazbe in zdravstvene oskrbe; z uničevanjem javnega šolstva in uvajanjem šolnin se uničuje tudi socialna država, saj je tako določenim onemogočen dostop do kolikor toliko spodobne izobrazbe.

Trenutno je torej velika uničevalka pravne države predvsem tekoča vlada (čeprav je večino uničevanja precej dobro opravila že prejšnja in še tista prednjo ter ostale), ki si na vse kriplje prizadeva, da bi čim bolj uničila javno šolstvo, obe univerzi in ostale kolikor toliko samostojne raziskovalne inštitucije. Varčevanje je v tem primeru zelo slab izgovor še posebej zato, ker hkrati birokrate še vedno zaposluje namesto, da bi jih odpuščala, podpira razne “zasebne” izobraževalne ustanove, absolutno nepotrebne agencije in celo verske organizacije, še vedno okupiramo Afganistan in se gremo razne mirovne policaje, o vladni podpori najbolj kriminalno zavoženem projektu TEŠ 6 (z nižanjem plač učiteljem in ostalim javnim uslužbencem ter nižanje sredstev univerzam naj bi prihranili približno toliko, za kolikor se je v zadnjem mesecu podražil TEŠ 6), podpiranju propadlih banksterskih projektov in izgubljenemu drugem tiru za Koper pa nima smisla izgubljati besed. Skratka pri varčevanju so se naši politiki in “ekonomisti” dela očitno lotili tako, da so na predebelem telesu najprej začeli hujšati možgane.

Vendar je to le najbolj očiten kapitalsko-politični del teh uničevalcev “socialne države” – obstaja še drugi pol, ki ni tako očiten, čeprav ga v precejšni meri ustvarja ravno politika. Živimo namreč v državi, kjer takšne ali drugačne “socialne transferje” prejema kar ena tretjina prebivalcev – absurdistansko skrajno neumno: vsak tretji državljan RS – vsak tretji ne zasluži dovolj, da bi zadostil standardom, ki jih za preživetje postavlja država. Imamo torej takšno socialno državo, kjer “mora”, na primer, socialne transferje prejemati tudi družina, kjer sta starša univerzitetno izobražena in oba zaposlena v zasebnem sektorju s plačami, nekoliko nad povprečjem – na tej točki se nam razkrije največji krivec za razkroj socialne države: to je sociala kot taka. Sociala, ki ni več skrb za tiste, ki potrebujejo pomoč, temveč je postala orodje za družbeni inženiring: za razlaščanje ljudi in ukinjanje osebne svobode v imenu nekakšnega paternalizma vsemogočne Države. Vse skupaj je prejšnja vlada pripeljala celo tako daleč, da je država pravzaprav postala nekakšna posojilnica, ki ti najprej socialno “pomaga”, na koncu pa te v škodo dedičev razlasti.

Človeka, ki ima popolnoma spodobno zaposlitev in precej spodobno plačo, najprej država v imenu nekakšne “socialne države” do dobra obere, potem pa mu v imenu socialne države ponuja socialne transferje, kar pomeni povsem nepotrebno izgubljanje časa, denarja in energije, hkrati pa se pri določenih ljudeh ustvarja nevarna iluzija, da opravljajo neko pomembno delo, čeprav niso nič drugega kot popolnoma nepotrebni paraziti, od katerih ni prav nobene niti najmanjše koristi – pravzaprav bi jih bilo še najbolj ustrezno primerjati z rakastimi celicami, ki so se razvile kot napačen odziv telesa na določeno neželeno stanje in lahko na koncu to telo tudi pokončajo. Tak je postal tudi naš sistem sociale: razvil se je kot sistem pomoči za tiste, ki so je najbolj potrebni, vendar se je prelevil v pošast, ki je samo še sama sebi namen in za svoj obstoj potrebuje vedno več takšnih in drugačnih revežev, zato jih tudi ustvarja: to da je iz 2-3% teh, ki so najbolj revni, začelo prejemati razne socialne transferje kar dobrih 30%, ni znak, da imamo neko dobro socialno državo, temveč znamenje tega, da gre na slabše: znamenje, da je celoten sistem sociale in socialnih politik popolnoma zgrešen.

Tako smo torej namesto mehanizma, ki bi skrbel za izenačevanje državljanov kot potrošnikov v smislu dostopa do življenjskih sredstev v širokem pomenu, (tu sta v grobem možni dve poti: neka bolj socialistična v smislu uravnilovke vseh prihodkov, ki se v praksi, kot lahko vidimo pri nas, ni izkazala ravno najbolje in zmernejša, kjer ta mehanizem izenačevanja pomeni predvsem izenačevanje možnosti za dostop do spodobne izobrazbe, zdravstva in osnov kot je stanovanje, internet ali morda celo pitna voda), dobili nekakšno socialno državo, ki je socialno prijazna in skrbna predvsem za razne birokrate, ki bi si drugače morali poiskati kakšno pravo delo.

Rešitev socialne države pred socialo ni nič kaj pretirano zapletena: ukinitev vseh socialnih transferjev in zaprtje vseh teh CSD-jev in podobnih socialnih jajc, od katerih ni prav nobenega pozitivnega učinka ter uvedba univerzalnega temeljnega dohodka (UTD tukaj navajam kot eno od možnih rešitev, bistveno je pri tej zadevi to, da naj bi delovala čim bolj samodejno in povzročala čim manj režijskih in birokratskih stroškov ter zapletov). Seveda bi najbrž še vedno potrebovali  tudi dodatne transferje za ljudi s posebnimi potrebami, zato bi najbrž še vedno ostalo nekaj takšne birokracije (kar bi jo najbrž povsem spodobno opravili znotraj zdravstva), v veliki meri pa bi bila stvar elegantno rešena. Za preživetveni minimum vseh državljanov bi bilo tako brez nepotrebnega izgubljanja časa, papirologije in ponižanj pred socialnimi kavičarkami  poskrbljeno, za ostalo pa je dolžan vsak poskrbeti sam.

Grška zgodba nam lahko pove marsikaj o človeški naravi predvsem pa o tem, kakšno je naše mesto tukaj na tem svetu omejenih razsežnosti in neovrgljivih zakonitosti veljajo za vse v isti meri – ne to niso zakoni pravne države, temveč zakonitosti, ki jih zaznava fizika. Titanik je tako po eni strani simboličen dogodek: velika pomorska nesreča, na simbolnem nivoju pa je zadeva mitološka.

Od začetka do konca je torej vse skupaj čudovita metafora za trenutek, v katerem se nahajamo, hkrati pa tudi za pot, na katero smo krenili. Titanik je v svojem času veljal za “praktično” nepotopljivega (torej je bil teoretično potopljiv?). Menda naj bi sam kapitan na noč potopa razlagal, da se ladja lahko razlomi na tri kose pa še vedno ne bi potonila. Skratka čudo tehnike, za katerega ni ovir.

Seveda je bila to iluzija, ki se je izkazala za usodno. Zemlja mu je na pot postavila ledeno goro, ki jo je skrila v optično iluzijo mrzle vode, od kateri se je raztreščil kot jajčna lupinica. In tako kot so ga iz legende povlekli, ga je v legendo tudi izstrelilo. Od potopa naprej je Titanik najbrž največkrat uporabljena metafora za nečimrnost naše civilizacije. Dobili smo cel kup legend in zgodbic, ki nam govorijo o plemenitosti in presenetljivih dogajanjih na krovu. Imamo orkester, ki igra medtem ko se ladja potaplja, imamo gospode, ki si prižigajo cigare in v najboljših oblekah in dobili smo Leonarda DiCaprija.

Vse skupaj je najbrž potekalo precej bolj kruto realno: za razliko od nekega Italijana, ki je pozdravljal otoke, se Anglež ob ugotovitvi, da se potapljajo, ni prepustil paniki, temveč je oborožil svoje mornarje ter naredil red: najprej otroci in ženske, ostale streljamo – od tu naprej nastopi učinek krivde preživelih, iz katerega vznikne večina vseh teh legendarnih zgodb o človeški plemeniti naravi.

Zgodba s Titanikom je zgodba o nesreči, ob kateri bi se morali zamisliti o človeški majhnosti, na primer o tem, da lahko zmečemo celoten jedrski arzenal tistih dobrih 30 tisoč bomb, vendar s tem ne bomo uničili planeta, ampak kvečjemu sami sebe, lahko sežgemo vso nafto in premog pa zaradi tega ne bo konec sveta, kvečjemu konec neke živalske vrste, ki ima o sebi popolnoma izkrivljeno podobo in se ne zaveda, da je na krovu letala, brez pilota in brez  cilja v slepem upanju, da se nekje nahaja neko letališče, na katerem naj bi s pomočjo zakona naravnega izbora in “nevidne roke trga” srečno pristali.

V teh dneh, ko se je odvijala 100 obletnica te nesreče me je vedno znova presunilo, kako se ljudje iz zgodovine nekako ne naučijo ničesar, hkrati pa tudi gnus ob komercializaciji cele zadeve (ko ti kot novico prodajajo 100 let staro nesrečo, lahko vidiš, ideologijo na delu): ko človek vidi nekakšne pravnuke ljudi, ki so na “žalni plovbi”, kako se bašejo s hrano iz Titanikovega menija, našemljeni v kostume iz začetka prejšnjega stoletja, hkrati pa blebetajo o sočutju, si lahko reče kvečjemu: dobrodošli na ladji norcev.

Nekaj malega sem se pozabaval tudi z idejo enakih možnosti, vendar pa se takrat nisem poglobil v samo absurdnost tega urada za zapravljanje denarja in izgubljanje časa. Pravzaprav se celotna absurdnost in nesmiselnost takega urada v vsej njeni celoti razkrije kar na njihovi strani. Med pristojnosti imajo tako povsem jasno opredeljen cilj:

Cilj politike enakih možnosti žensk in moških je enakost spolov – enaka prepoznava, moč in udeležba obeh spolov na vseh področjih javnega in zasebnega življenja.

Urad za enake možnosti - pristojnosti

Vsekakor je zadeva skladna  z imenom urada in vizijo, vendar pa me je dobesedno vrglo na rit, ko sem pogledal še, kako ta cilj izpolnjujejo sami pri sebi. Žalosten dokaz neuspešnost, nepotrebnosti in nesmiselnosti tega urada, se namreč nahaja samo en klik stran, na podstrani Organiziranost.

Urad za enake možnosti - organiziranost

Urad, ki ima med prednostnimi nalogami za leto 2012 “ustvarjanje enakih možnosti žensk in moških na področjih trga dela, usklajevanja družinskega in poklicnega življenja, uravnotežene zastopanosti žensk in moških pri političnem odločanju ter na drugih področjih, pomembnih za doseganje enakosti spolov,” ima zaposlenih 10 ljudi, od tega je 9 (DEVET) žensk in samo en (1) moški. Kaj nam torej to pove o načelnosti, načinu delovanja in o smiselnosti nekega urada, ki ima že v svojem imenu enakost, med svojimi cilji pa prizadevanje za uravnoteženo zastopanost žensk in moških pri področjih, ki so pomembna za doseganje enakosti spolov? Neka logična rešitev zagate bi bila, da urad za enake možnosti ni področje, ki bi bilo pomembno za doseganje enakosti spolov in zato uravnoteženje zastopanosti žensk in moških ni potrebno – vendar iz tega potem logično sledi tudi to, da ga ne potrebujemo.

Zgoraj sem torej podal dokaz za popolno neuspešnost tega urada, ki načeloma ne govori o tem, kakšni so njegovi plemeniti cilji, področja delovanja in ostalo (prav tako ne o dejstvu, da moški in ženske nismo enaki – načeloma smo lahko enakopravni, nikoli pa ne moremo biti enaki).

Še največ nam zgornji dokaz pove o tem, da devet birokratk in birokrat, ki so v tem uradu zaposleni, ne opravlja svojega dela in poslanstva niti tam, kjer bi z lahkoto dosegli svoj ideal – popolno enakost zastopanosti za oba spola. Vsekakor pa je na mestu vprašanje, kako si lahko takšni birokrati predstavljajo enakost kjerkoli drugje, če te neenakosti niso sposobni zaznati in urediti niti znotraj svojega urada.

________________

Da se danes na koledarju nahaja 40 mučenikov je seveda čisto naključje. Pravilen odgovor je menda 42.

Najprej imamo Cicibana, ki mu ptička namesto standardne dobrodošlice zapoje Cicifuj, fej in fuj. Tudi tukaj imamo očitno kar nekaj takšnih Cicifujev, ki so se najprej prepoznali v tem, da so zagamani – vendar žal niso tiste vrste Cicibani, ki bi se nad sabo zamislili, temveč so za svojo zagamanost raje okrivili kar ptičko, ki jim je pokazala njihovo stanje. Ne oni že niso zagamani homofobi, temveč so drugače misleči, se je pridušal največji krjavelj med kolumnisti.

In potem pride ta Ciciban, s svojimi slaboumnimi zgodbicami. Roko na srce, zgodbica o homoseksualnemu paru s hčerko je skrajno slaboumna, vendar pa ne verjamem, da se dosti razlikuje od ostalih slaboumnih zgodbic in risank, s katerimi se dandanes posiljuje otročad. Vseeno pa je zgodbica precej bliže opisu realnosti, kot zgodbice, s katerimi otročad posiljujejo tisti, ki so se oglasili najprej in bili najglasnejši (če začnemo z brezmadežnim spočetjem pa vse tja do prve homoseksualne družine, ki naj bi jo prestavljala sveta trojica: Oče, Sin in Sveti Duh (ta sveta družina je pravzaprav precej zapletena oblika družine, ki se ji reče poliandrija, saj sta, če je verjeti svetim spisom, očitno devico Marijo brezmadežno nategnila tako Oče kot Sveti duh, krušni oče Jožef pa je potem moral skrbeti za Jezusa). Iz cele zgodbe nekako izpadeta tako spočetje kot rojstvo – torej vse tisto, kar bi najbrž bilo bistveno in zanimivo (razen, če ni Jezuščka prinesel Sveti Duh, Ano pa štorklja). Vendar pa je to bolj stvar estetskega premisleka in morda bi takšne zgodbice celo lahko imele kakšen pozitivni učinek, čeprav v to močno dvomim, vsaj v kolikor pogledam nazaj na svoje otročje dneve in na trenutno mladež, sem prepričan, da vsi ti strokovnjaki za vzgojo s svojimi permisivnimi pristopi preprosto nimajo pojma.

Je pa pri vsem skupaj še dodaten cicifujevski vidik. Zagamani Cicifuji so na podoben način, kot so se prepoznali v svoji zagamanosti in si po cicifujevsko dejali, mi nismo Cicifuji, temveč nekoliko drugače dišimo, so tudi Cicibansko zgodbico videli predvsem kot propagando za referendum, kar je skrajno slaboumno, saj je zgodbica objavljena v reviji, ki je namenjena otročadi, ki zaenkrat še nima volilne pravice. Našle pa so se tudi zagamanke, ki so v zgodbi videle “agresijo proti etičnim vrednotam in krščanski morali.” Le kaj bi uboga zagamanka storila, če bi Dančija, Ano in Tjaža srečala v kavarni? Bi zahtevala moralni pregon? Bi poklicala moralno milico?

Ciciban – Cicifuj

(Oton Župančič)

Ciciban teče v zeleni dan;
ptičica znanka v goščavi
vsak dan lepo ga pozdravi:
“Ciciban, Ciciban, Ciciban,
Ciciban, dober dan.”

Ciciban, kaj pa je danes, čuj!
Kaj ti to ptička prepreva?
Po vsej dobravi odmeva:
“Cicifuj, Cicifuj, Cicifuj,
Cicifuj, fej in fuj!”

Ciciban misli: “Zakaj Cicifuj?”
Takrat si roke zagleda,
pa se domisli: “Seveda.
Danes se nisem umil še, fej, fuj,
danes sem res Cicifuj!”

Bister potoček se vije čez plan,
preko kremenov se lije;
Ciciban v njem se umije,
ptička zapoje spet: “Ciciban,
Ciciban, dober dan!

Nasploh so vse te kolobocije okrog družinskega zakonika prava greznica, v kateri se dejansko sploh ne govori o pravih temah, saj tako zagovorniki kot nasprotniki padajo v neke vrste pravičnjakarski pedofilizem. Pravzaprav je kampanja prešla predvsem v slaboumno zavajanje s strani nasprotnikov, ki jim ni pod častjo nobena laž in bedarija. Dosti boljši pa niso niti pravičnjakarski zagovorniki, dejstvo je, da je ta zakon slab in da se bere kot, da bi ga na kavici s socialnimi delavkami spisal kakšen postaran homoseksualec, ki se je naveličal psov, čeprav je najbrž nekoliko boljši od starega, po katerem človek ne more biti oče svojega otroka, če ob rojstvu otroka še ni minilo 300 dni od ločitve, če je bila ženska prej poročena z drugim.

Načeloma lahko torej rečem, da je novi družinski zakonik boljši od starega, čeprav je še vedno paternalistična kloaka, ki daje preveč pooblastil osebam, ki nimajo niti pameti niti hrbtenice za takšno vmešavanje v življenja drugih ljudi. Prav tako zakonik ne zajema družbene realnosti: če zakon zajeme še dva toplovodarja je to več  družbene realnosti kot samo hetero družine, ki jih požegna župnik, vendar še vedno daleč od tega, kar je realno (Družina iz hiše nasprot sonca je ostro proti tako ozkim definicijam) družbena realnost je tudi poligamija ali poliandrija ne pa samo razne navzkrižno sparjene dvojice.

Seveda je res, da novi zakonik nikomur ničesar ne jemlje (dokler tako ne odločijo socialne supetruper strokovne kavičarke na CSD) in daje neke nove opredelitve, pravice in dolžnosti določenim novim skupinam, vendar zakaj bi se morali zadovoljiti z malim, če hočemo vse?

Kaj torej pomeni takšna “ocena stanja” v EU? Prva možnost, ki se nam ponuja, je, da se Janez Janša nalezel pahorizma in da ne ve, kaj pravzaprav govori ter strelja take (01:50): “dejstvo je, da je kriza v evro-območju vsaj za enkrat stabilizirana…”

Stabilizirati namreč pomeni, da smo nekaj naredili takšno, da je stabilno, da smo nekaj ustalili oziroma utrdili. Recimo to, da smo stabilizirali cene, pomeni, da se cene ne spreminjajo, če smo stabilizirali električno napetost, smo zmanjšali njeno spreminjanje na določeno vrednost. Če je neko stanje stabilno, pomeni, da se ne spreminja – dobili torej nespreminjajočo se krizo. Skratka premier nam je povedal, da so v Bruslju dosegli to, da imamo krizo še naprej.

Če govorimo v ekonomistični terminologiji je kriza periodično se ponavljajoče stanje v kapitalističnem gospodarstvu, ki nastane zaradi neskladja med proizvodnjo in potrošnjo. Stabilna kriza po ekonomsko torej pomeni, da so nas spravili v zanesljivo stoječe ustaljeno in nespremenljivo stanje neskladja…

Zadeva s krizo je nasploh zanimiva, saj etimološko izhaja iz starogrške κρίσις, ki je izpeljanka iz κρίνω, ki pomeni odločanje, razsojanje, v evropskih jezikih je krísis prvotno pomenila odločilen trenutek pri razvoju bolezni; trenutek, ko se ne ve, v katero smer bo potekala stabilizacija stanja: v ozdravitev ali v smrt. “Diagnoza,” stanja, ki nam jo je ponudil predsednik vlade je torej, da je stanje stabilizirano kritično: ekonomija je nespremenljivo bolna. Diagnostik pravi, da je gospodarstvo vsaj za zdaj v ustaljenem stanju nekje med ozdravitvijo in smrtjo.

Če se vrnem nazaj na področje politične ekonomije (tudi ekonomija pride iz grške sestavljanke οἰκονόμος, se pravi “tisti, ki upravlja gospodinjstvo”, ki je sestavljena iz οἴκος (oikos “hiša”) in νέμω (nemō “upravljati, prerazporejati, vladati”); οἰκονομία (“upravljanje z gospodinjstvom”) pravzaprav je dandanes , če se primerjamo s starimi Grki, zadeva nekoliko sramotna: medtem, ko je politika segala skoraj v vsa območja človeškega delovanja, se je tam ekonomija omejevala na posamezna gospodinjstva, se dandanes zdi, da je pri nas obratno: čeprav imamo politiko vsega, je način delovanja politike samo še goli ekonomizem), smo torej trdno zasidrani v stanju neskladja med proizvodnjo in potrošnjo, težava je v tem, da imamo na enem koncu preveliko proizvodnjo, na drugem koncu pa se nahaja premajhna potrošnja. Težava je v tem, da to stanje traja že vsaj zadnjih 30 let in se je teh zadnjih 30 let potrošnja dvigovala predvsem z zadolževanjem in ostalimi finančnimi triki (pravzaprav je bilo tako, da so varčevali predvsem tisti, ki so proizvajali, potrošniki pa so si od njih sposojali in od njih kupovali). Vse skupaj naj bi bilo videti tako, da je potrebno za gospodarsko rast, ki jo potrebujemo za to, da bi obstajala teoretična možnost za odplačilo dolgov in obresti, samo čim več trošiti in čim manj varčevati.

Vse skupaj v teoriji niti ne zgleda tako slabo, v praksi pa imajo vse stvari neko svojo mejo: neskončna rast je mogoča samo v teoriji, praktično pa se zadeva zlomi – ekonomisti pravijo, da pride do krize. Čeprav bi tokrat morda morali končno priznati, da je prišlo do sesutja sistema oziroma ekonomske ideologije, ki pravi, da je gonilo gospodarstva potrošnja. Pravzaprav bi se morali vrniti na tisto staro definicijo ekonomije kot razmišljanja o tem, kako razporejati omejene vire, ki jih lahko uporabljamo za različne namene – ekonomija kot  reševanje optimizacijskih problemov med omejenimi sredstvi in zunanje danimi cilji.

Bistvo ekonomije, ki izhaja iz take definicije, je varčevanje. Vendar ne varčevanje, o katerem se tako na široko razpreda danes: to je varčevanje na način, da ne bomo jemali novih dolgov, temveč varčevanje na način, ko zapraviš manj kot pridobiš, se pravi, varčevanje, ko je proizvodnja nekoga (na primer države, ki proizvaja in pobira davke), večja od potrošnje.

Vseeno pa je zgornja ocena stanja strašljiva na najmanj dva načina: če predsednik vlade ne ve, o čem govori, potem je to slabo. Pravzaprav se zdi, da nihče od politikov ne ve, o čem govori, ko govorijo o varčevanju, čeprav ni nikjer izkazanega nobenega presežka, s katerim bi lahko varčevali, ampak preprosto ni več ničesar, kar bi lahko zapravljali. Po drugi strani pa je to, kar je predsednik vlade povedal, ne glede na to, ali je dejansko dojel ekonomsko stanje ali ne, povsem natančen opis tega, kar se dogaja. Na ta način “stabilizacija krize” še najbolj spominja na fenomen gasilcev-piromanov, le da je tukaj nek perverzen zasuk: najprej je seveda res, da so požar podtaknili oni sami, vendar pa nam je, če dolžniško-finančno krizo primerjamo s požarom, predsednik vlade sporočil tudi, da je požar pod kontrolo, saj so ga obilno zalili z bencinom.

Okej. Prušnikovi pač sta bili zanič (mnogo bolj zanič od marsikoga, ki ni v paru prilezel iz vagine pa še zmeraj boljši od Gašperja Riflja). Na površini ju je držalo to, da sta dvojčici. In da sta mladi. Mlada je tudi Eva, vendar je pred ostalimi imela to prednost, da zmore peti. Ostali so pač peli, eni bolje, drugi slabše. Nihče ni znal nastopati, Eva pa je pokazala, da zna peti najbolje od vseh.

Koničiva!

__________________________________________________________

Narod zjeban slovensko-telefonski ima posluh in očitno tudi ljubezen do patetike. Jonas & co ga pač ne bo obrnil.

Par RT-jeu:

40mJizah ‏ @JizahDaFunk

Kakšni efekti, kwa je to pizda piskajoč maček od Slakonje na grozni kameri… In ene bedne zavlačevalki #ema

41mJizah ‏ @JizahDaFunk

Pizda, kok pa upam, da Slovenija ne zmaga. A si predstavljata, da gostimo ta drek in pridejo te tipi sm nastopat… Jst bi se odselu #ema

Jizah ‏ @JizahDaFunk

K bojo tole u Evropi vidl bodo zmeril, če mata dvojčici nek skupni napad vročine… Še slabe noge morm gledat. Bruh #ema

Jizah ‏ @JizahDaFunk

Jonas še zmer forsira te dve wanna be klovnici, Tina pa prav 100 posto s to frizuro slabo pobrite povečane vagine #ema

___

Takole naj bi to zgledalo, če pošiljamo mladinke – petje in gibanje (francosko niti žvižgati ne znam in ta komad dobi vse pike):

Za začetek so jih tokrat odlično, na duhovit način obdelali v oddaji The Daily Show:

PETA (kratica dobesedno pomeni ljudje za etično ravnanje z živalmi) za to, da je nihče ne jemlje resno, s svojimi izpadi največ naredi kar sama. Največkrat so namreč s svojim pristopom tako vizualno neokusni, da bi  se marsikdo lahko iz golega nasprotovanja takšnemu ekstremizmu oblekel v krzna najbolj kruto pobitih glodalčkov in se lotil utapljanja mladih kužkov.

Najbrž nas večina premore dovolj empatije, da smo proti krutemu ravnanju z živalmi, vendar pa je Peta to pripeljala do takšnega ekstrema, da je pravzaprav njo mogoče obravnavati kot enega od kršiteljev, kot to stori v zgornjem filmčku Wyatt Cenac. Peta se je namreč odločila sprožiti tožbo za osvoboditev nekih ork v smislu, da so orke sužnji in bi jih morali spustiti na prostost (neko takšno ekstremistično društvo za osvoboditev imamo tudi pri nas in tudi oni se v preveliki zgledujejo po Peti). Zgodba dobi nepričakovan obrat, ko novinar razkrije, da ima Lisa Lange, ki v prispevku nastopa kot “Senior VP communications, P.E.T.A.“, svojega psa, takorekoč “domačega sužnja“, ki ga celo privezuje na vrvico – Lisa Lange je torej vzorčni primerek pasjefukcev, ki menijo, da naj bi živali imele iste pravice kot ljudje (in seveda nobenih dolžnosti).

Zgornji primer je seveda samo del celotne nekonsistentnosti in neumnosti, ki jo generira Peta, organizacija, ki po strukturi svojega bulšita in prepričanj še najbolj spominja na skrajne verske organizacije, ki jih vodi in usmerja samozadostno pravičnjakarstvo, s katerim si opravičujejo tudi najhujše zločine – za “dobrobit” živali so pripravljeni pobijati in mučiti ljudi in ne samo to, pripravljeni so tudi pobijati živali (seveda ima glavna šefica Pete Ingrid Newkirk ima opravičilo za to: “včasih je za nekatere živali edina usmiljena možnost, da jih uspavamo za vedno”).

Mogoče se komu zdi, da z mučenjem pretiravam, vendar ni res. Pomislijo naj na vse bolnike, ki čakajo na zdravila za svoje bolezni, medtem ko razne Pete in njim sorodne organizacije nasprotujejo poskusom na živalih – za začetek na vse sladkorne bolnike, ki bi po načelih Pete ostali brez inzulina. Inzulin omenjam zato, ker ena od šefic Pete “senior vice president Mary Beth Sweetland” brez njega ne bi preživela in ko gre za njeno rit celo prizna, da zaradi tega “sebe ne vidi kot dvolične, saj potrebuje svoje življenje zaradi pravic živali” s tem implicitno namigne, da ji je za dobro ostalih povsem vseeno: s prepovedjo medicinskih raziskav na živalih, odpade najmanj 85 odstotkov vseh raziskav.

P.E.T.A. je potemtakem v vsej svoji razsežnosti takorekoč istovetna z religioznimi inštitucijami, kot je RKC – le da je še precej bolj ekstremen kult oziroma sekta. Celovitost fenomena pasjefukcev in gibanj za pravice živali kot je Peta pa sta pred časom na zabaven način obdelala tudi Penn&Teller:

Zadeva nekoliko bolj poglobljena, prikaže pa tudi določene povezave med Peto in skrajnimi terorističnimi gibanji, ki se v imenu živali gredo pobijanje ljudi. Kje je torej tukaj njihova etika? Oziroma kakšna je ta njihova etika?

Na prvi pogled njihova “etika” spominja na nekega slovenskega profesorja filozofije, ki se se zadnje čase veliko pojavlja po medijih tudi v zvezi z okoljskimi tematikami in je nekoč priznal, da ne je mesa, včasih pa je ribe. Da bo absurdnost situacije večja, je svoje kvazi vegetarijanstvo utemeljeval z ekologijo, nekoliko v stilu klimatološke psihoze, pri tem pa mirno spregledal, da so se najbrž tudi po zaslugi takšnih “ekologov” mnoge ribje vrste znašle na robu izumrtja. Profesor je očitno izpustil nekaj lekcij iz zgodovine (filozofije), na primer tisto, da je bil tudi Hitler vegetarijanec (ali pa se misli, da je vegetarijanstvo ekologija in ne etika) in da so bili nacisti prvi borci za pravice živali – Židje so namreč mučili svojo košer zaklano hrano, namesto tega, da bi jo humano klali na arijski način…

Na drugi pogled pa nekonsistentnost ni njihova najhujši problem. Največji problem je njihova morala, ki pravičnjakarsko postavlja njihov pogled na svet nad vse ostale. Z drugimi besedami najbolj problematična je njihova religiozna razsežnost oziroma verska gorečnost, ki meji na versko blaznost. Ta njihova verska blaznost se najlepše izkaže v izjavah, da etični cilj opravičuje sredstva: da nasilje in nenasilje nista stvar etike in morale, temveč stvar taktike in kot taka upravičena.

Na tretji pogled pa so religioznim organizacijam še najbolj podobni: tudi Peta deluje kot multinacionalna korporacija – in Peta seveda pobija živali, ki jih reši (približno 80%), ker bi je hrana zanje predraga. Peta pobija živali, medtem ko nasprotuje vsem ostalim ljudem, ki pobijajo živali.

Če se imajo Nemci za narod pesnikov in filozofov, so nekateri državljani to kuro preimenovali v kulturo (vsi ostali, ki se nimamo ravno za kulturnike smo tukaj predvsem zaradi tega, da bo Veno lahko dobro jedel in sral po vseh nas). Zgoraj je moja tretja doslej objavljena pesem, v formi haikuja. Potemtakem sem torej pesnik, poet, ki ima v stopnišču Prešernov portret:

Moj Prešern, ki se prenaša iz roda v rod (očitno je bil na trenutke nekoliko podcenjen)

Pesmic raznih imam menda še na stotine (oziroma na tisoče je še teh, ki jih bom napisal, ali pa tudi ne), nekaj jih je prav zabavnih, da ne rečem bojevitih še iz časov, ko sem se ukvarjal z ekstremnimi športi (športu bi lahko po domače rekli tudi telesna kultura) vseh vrst. Na primer, preplezal sem v tistih časih obiskovanja Srednje elektrotehniške in strojne šole Kranj Čopov steber in Slovensko v severni triglavski steni in si tudi polomil par členkov v gostilniških pretepih, neki huligani pa so mi zlomili nos – na stroške zdravstvene blagajne ti ga poravnajo še v istem večeru (če bi še enkrat zbiral, bi šel še enkrat za štromarja in filozofa potem).

Kar se kulture tiče, pa se moja umetniška ustvarjalnost ne neha s poezijo (celo prevedel sem že par zadev in naredil nekaj zelo ostrih stvari). Če je treba sem lahko tudi konceptualni umetnik: ENA OD PREMNOGIH MOJIH UMETNIJ. Kdor ni razumel umetnika, naj mu podrobneje razložim svojo družbeno angažirano umetnino z naslovom Nacionalna bit v Gorenjevem hladilniku. Umetniško delo naslavlja vprašanje, “Kaj je kultura?”, sprašujem se ali se res kultura začne s knjigo in ali s(m)o tisti, ki verbalizirajo, res na nekem višjem nivoju, kot ostali, ki nerazumno ponavljajo razna bolj ali manj fizikalno materialistična opravila: režejo pločevino, rišejo načrte, spajkajo žice, jedkajo tiskana vezja, nameščajo žarnice, polnijo kompresorje z oljem, lepijo tesnila in to vse počnejo za svoj ljubi kruhek.

Naj vas ne zamoti napis v hladilniku znamke Gorenje, na katerem piše nacionalna bit, saj je to le poimenovanje umetniškega dela oziroma instalacije (kar ne morem se načuditi svojemu umetniškemu geniju – hehe), bistvena je ostala vsebina, ki bi morala biti v ponos vsakemu zavednemu Slovencu. Od leve proti desni se tako najprej postavi Cabernet souvignion iz Vipave, sledi mu Cabernet iz Goriških brd, pika na i pa je postavljena s Kristančičevim belim – ne jaz nisem niti za tabele, niti za tardeče, jaz pijem, kar mi zapaše. Linija se zaključi z esencijo – tista prozorna neugledna steklenica, to predstavlja žganje. Na spodnji polički je domača salama iz Stare Oselice, nekoliko višje pa je nacionalna bit, nekaj kozarcev konzerviranega čemaža iz okolice in še par drugih stvari… Kako naj torej nek stari prdec, ki je napisal par pesniških zbirk in prevaka iz srbske, hrvaške in makedonske poezije itd. potemtakem govori, da v Gorenjevem hladilniku ni nacionalne biti? To je žalitev mojega hladilnika, to je žalitev mene, žalitev Gorenja in vseh, ki tam delajo za to, da se nek Veno Taufer, ki je predsednik tretje najbolj prezira vredne organizacije (takoj za RKC in Ministrstvom za delo…) gre nekakšno kulturo, ki je neskončno vzvišena nad nekimi bednimi inženirji in fizikalci, ki delajo hladilnike, v katerih ne more biti nacionalne biti – namesto, da bi pisali knjige in pesmice oziroma se šli urednike na RTV ali birokrate na Ministrstvu za kulturo. Dragi Veno, če hočeš bit do-biti, moraš najprej odpreti: knjigo ali pa hladilnik. In če ti pišeš knjige, žena pa ti polni hladilnik, to še ne pomeni, da je v knjigi (tudi, če bi karkoli tvojega prebral, nikoli ne bom tega priznal), bit, drugje pa je ni.

Pravzaprav me še najbolj moti ta smrdljivi nacionalistični egalitarizem: kultura (v smislu pisanja knjigic, glasbe (bog ne daj, da je to pop, kaj šele rok ali rokenrol) upodabljajočih umetnosti, in razkazovanja riti – šteje kvečjemu Opera in mogoče še kakšne orgle ali pevski zbor) je nekaj najvišjega, vse ostalo pa je manj vredno. Ne, ne dajem v nič prispevka, ki so ga narodu doprinesli razni literati in ostali, vendar pa me spravi na obrate, da se nekdo spravlja dajati v nič to, kar počnejo ostali. Brez nekega resnega gospodarstva oziroma brez panog, ki bi nekaj dejansko proizvajale: od hladilnikov pa do čevljev in stvari, ki se v hladilnik postavijo – brez hladilnika dandanes ni nobene kulture!

Nacionalna bit v hladilniku Gorenje

Veno Taufer nima prav.

Kaj pomeni to, da so se s pohodom “pomladnikov” na oblast začeli najhladnejši zimski dnevi, lahko samo ugibamo. To sta dva dogodka, ki sta se pojavila hkrati, vendar najbrž ni nujno, da sta v neki medsebojni vzročni zvezi.

Kaj pomeni to, da se Ministrstvo za kulturo, ne ukinja, temveč se združuje, je drugo branje, na eni strani lahko gre za racionalizacijo: Ministrstvo za kulturo je birokracija, ki upravlja z dobrimi 200 milijoni €, od tega pa jih 100 porabi zase – racionalizacijo je potrebno podpreti. Po drugo branje pa je lahko precej bolj črno – nekaj teh strahov sem že omenil. Ukinjanje ministrstev je lahko dobro znamenje, da se je vladajoča politika odločila za racionalizacijo, lahko pa je to tudi znamenje, da se bo reorganizacija zgodila za kakšne bolj črne namene.

Pri tem ukinjanju so bila že na začetku tudi slaba znamenja: prvo slabo znamenje je bilo to, da niso ukinili Ministrstva za Slovence po svetu. Slabo znamenje najprej zato, ker je Janez Janša pojedel svojo predvolilno obljubo, da bo samo 11 ministrstev. Nato pa tudi zato, ker nam je ostala pokveka nekega ministrstva samo zato, da je lahko v vlado prišla Ljudmila Novak – Ljudmila Novak je v vsakem primeru lahko samo slabo – črno znamenje.

Najbolj črno znamenje je to, da je bil najprej zamenjan direktor urada za verske skupnosti Aleš Gulič. Poleg Guliča so sicer zamenjali še direktorja urada za komuniciranje in direktorja sove, pri čemer je do neke mere razumljivo, da nastaviš svojega šefa za stike z javnostjo, manj razumljivo je, da se takoj menja šefa varnostno obveščevalne službe  – temu bi rekel prvi znaki paranoje in težnje k čimprejšnji vzpostavitvi absolutne oblasti.

Ekspresno odstranitev Guliča je, za razliko od ostalih, mogoče brati samo na en način: prihajajo sile teme. Gulič je namreč ateist in kot tak za Ljudmilo hujši kot sam satan – on je v očeh religioznežev vse tisto, česar se najbolj bojijo: človek, ki je svoboden in si upa priznati, da ne verjame v pravljičarske čirulečarule. Začenja se kulturni boj, ki naj bi enkrat za vselej opravil z vsem, kar ni po volji RKC. Kako naj si človek drugače razlaga dejstvo, da je bilo najprej potrebno zamenjati šefa nekega skrajno nepomembnega urada, ki bi ga bilo sicer v sklopu racionalizacije najbolje ukiniti in registriranje verskih društev prepustiti kakšni tajnici na Ajpesu ali še bolje na ministrstvu za notranje zadeve (recimo, na oddelku za pedofilijo in spolne prestopnike)? Čemu torej takšna ihta, saj bi Guliču mandat potekel že čez dobri dve leti in čemu taka potratnost, saj mu bo najbrž pripadala tudi kakšna odškodnina?

Odstranitev Guliča lahko torej najprej razumemo kot obljubo ostrega kulturnega boja pod parolo: za pet kristusovih ran, naj odstranjen bo “pogan”. Zadeva pa je najbrž še hujša. Najbrž ne gre zgolj za kulturni boj, temveč za reševanje proslule pedofilske združbe, ki sliši na ime RKC, ki si je poleg moralnega propada, privoščila tudi gospodarski bankrot, ki lahko pripelje do ukinitve Mariborske nadškofije. Čas bo pokazal, kako se bo vse skupaj razpletalo, vendar pa hitrost, s katero se vse skupaj dogaja, zagotovo pomeni, da je v ozadju nekaj večjega.

Skratka, če je to šele začetek, se nam obeta pestro obdobje – ogrožen ne bo več samo naš denar in lastnina, temveč tudi naši otroci in svoboda.

___________________

Mogoče je tukaj na delu tista znana ironija zgodovine, saj sem postavitev Guliča za šefa tega urada nekoč označil za prvo pozitivno potezo prejšnje vlade, na kar je bilo potrebno čakati. Pomladna vlada se je izkazala za precej bolj bliskovito in to takoj anihilirala. Dialektika na delu…

Dogodek pred vhodom v Cankarjev dom je nadvse podučen. Zbranim protestnikom, ki jih delim v dve skupini na koritarje in levosučnike (razočarane volivce tistih, ki niso prišli na oblast), namreč očitno manjka nekaj, čemer se reče omika ali pa tudi kultura, čeprav se sami sebi in morda še komu najbrž zdijo povsem kulturni, očitno niso bili omikani.

Omika ima namreč neko dodatno razsežnost, ki je pri nas kultura očitno nima: izobrazbo in vzgojenost v lepem obnašanju. V lepi slovenski besedi “omika” (“kultura” je v slovenščino iz latinščine prišla prek nemščine) se lepo združuje vse, kar je najboljšega od kulture, kulturnosti, znanja, izobrazbe, vzgoje, športa oziroma telesne kulture in v precejšnji meri tudi znanost.

Kar mi najprej da misliti je, kako to, da se zaradi takšnega “ukinjanja” ne razburjajo tudi ostali, ki bojo ob svojega ministra: znanstveniki, učitelji, športniki?

Ena razlog bi lahko bil, da jih pač ne skrbi za to, kako bojo jedli iz skupnega korita. Drugi pa mogoče ta, da “kulturnikom” njihov status daje občutek nekakšne večvrednosti, kjer lahko v imenu lastnih ciljev uporabijo vsa sredstva – za kulturo so lahko tudi povsem nekulturni. Na tretji razlog pa je lepo pokazal zaključek proslave, ko je voditeljica komentirala, da bi bili brez kulture v tišini in temi; morda bi bili v tišini, v temi pa bi bili, če ne bi bilo elektrike – znanosti (da ne pozabimo tehnikov; vprašanje, če bi kulturnica Blažka sploh znala prižgati kakšno luč tam v Cankarjevemu domu – mogoče tisto na WC-ju).

Če vzamemo stanje kulture pri nas tako, kot je, potem lahko kvečjemu priznamo, da trenutna “slovenska kultura”, kot je simbolizirana z ministrstvom, preprosto ni vredna pol pizde mrzle vode. V 20. letih jim je uspelo predvsem nakopičiti novih 100 birokratov na MK, stanje pa je kulturno gledano porazno. V Mariboru imamo menda nekakšno prestolnico kulture, medtem pa knjige ležijo v mariborski knjižnici kar po tleh, o projektu, ki se mu reče novi NUK , seveda, sploh nima smisla izgubljati besed.

Kulturniki bi pravzaprav morali zagrabiti za priložnost, da bi lahko bolje vplivali tudi na vzgojo in izobraževanje – naši učenci namreč vztrajno drsijo navzdol po lestvicah funkcionalne pismenosti, stanje pa je zelo kritično tudi pri ostalih. Pravzaprav bi se morali vrniti k osnovam in pogledati, kaj je bistveno in kaj ne, kaj je umetnost in kaj poustvarjanje: nehati podpirati razne državne burgteatre (gledališče je “kultura” za tiste, ki ne znajo brati in mislijo, da se znajo lepo obleči, za pismene je to neke vrste zabava – nekoliko bolj dolgočasne sorte – je v marsikateri gostilni več kulture kot pa po raznih od države podpiranih gledališčih) in podpreti knjižnice in knjige nasploh.

Kot sem povedal že na začetku se je višek trenutne kulturnosti izkazal v izpadu kulturniške drhali, pri čemer je še posebej blestel igralec Uroš Potočnik, ki je najbrž silno ponosen na svoje “umetniške” presežke poustvarjanja raznih literarnih del, ki jih pismeni lahko preberemo. Podobno nerazumevanje kulture pa je izkazalo tudi pri ostalih 7000, ki so se kot bedna čreda podpisovali pod peticijo:  na simbolni ravni so pokazali, da sploh ne razumejo tega, kaj je kultura. Na nivoju vednosti pa, da ne razumejo razlike med simbolnim in simboličnim. Če je namreč kultura simbolno odvisna od nekega kvazi samostojnosti nekega birokratskega aparata, potem je ta kultura mrtva in ubili so jo oni sami.

Kje so bili vsi ti kulturniki, vsi ti branilci in reševalci slovenstva in slovenskosti, ko je, na primer, Janković po Ljubljani organiziral svoje orgije najbolj neumnega srbohrvaškega popa? Kje so bili, ko se je nek norec (kasneje je menda zaklal svojo ženo) skupaj s “pravno državo” spravil na Matjaža Pikala in njegov roman, kje so bili vsi ti borci za kulturo, ko je sodišče prepovedalo knjigo Brede Smolnikar (kaj je glede tega počelo Ministrstvo za kulturo)? In kje so vsi ti borci za kulturo, ko pridejo na dan podatki o vedno manjši pismenosti? Vprašanja bi lahko lahko bila retorična, vendar je odgovor jasen: bili so na Ministrstvu za kulturo in se prerivali za čim večji delež tega, kar je bilo v koritu.

Zato se mi zdi združitev teh treh ministrstev odlična zamisel, Žiga Turk pa mogoče najbolj pravi človek za njeno izvedbo (kar se mene tiče, bi nad kulturniško drhal z lahkoto spustil kakšnega Grimsa). Tukaj si lahko ogledate njegovo predstavitev:

Tega najbrž ni uspelo prebrati nikomur od drhali, ki se je drla na kandidata za ministra pred Cankarjevim domom – oziroma jim njihova četrtpismenost ni pustila, da bi karkoli razumeli, v svoji neomikanosti pa niso zmožni dati človeku možnosti, da bi vsaj poskusil. Še najbolj morda v oči bije ta njihova ozkost: kultura so v najširšem smislu vsi dosežki in vrednote človeške družbe, ki so rezultat človekovega delovanja in ustvarjanja, kulturniška drhal pa bi to skrčila na razkazovanje riti po “gledališčih” ali pa kvečjemu še na pisanje leposlovja, glasbo in ostale upodabljajoče umetnosti.

Bodoči minister si je vsekakor naloži precejšnje breme in napisal lep spisek želja – za moj okus je na določenih mestih nekoliko preveč njuejdžersko osladen, na drugih pa preveč nekonsistenten. Veseli me, da je omenil tudi e-knjige. Skrbi pa me, koga vse si bo vzel za najbližje “pomočnike” (Simoniti zapiti (pivski kolega iz A3-ja, o katerem sem do tedaj imel dobro mnenje) je bil v prejšnjem mandatu desnosučne garniture zgolj lutka od ministra, medtem ko je iz ozadja razsajal primitivizem, ki se začne na črko G), skrbi me njegova podpora zahrbtnemu dogovarjanju, ki se mu reče ACTA, skrbi me neka nedoločena brezhrbteničnost, ki je morda bolj posledica tega, da je politik in član SDS. In skrbi me njegova četrtpismenost in nerazumevanje bistva znanosti. Nekaj prostora za optimizem mi ostaja zato, ker je edinemu uspelo nekoliko obsoditi objavo Majerjeve pisarije in zato, ker je človek 21. stoletja (konec koncev ima svoj iPad). Odločilno bo njegovo srce, še bolj pa hrbtenica – in  naš skrben nadzor nad tem, kar bo počel.

Najočitnejši pozitivni učinek je ta, da se bo na ta račun zaposlilo manj politikantskih podrepnikov: vsak minister je po navadi s seboj pripeljal še za kakšen razred svojih pomočnikov, ki so ponavadi vsi ostali. Naslednji učinek bo morda ta, da se bo morda kakšna stvar celo poenostavila in morda ne bo prihajalo do medsebojnih nasprotovanj, ko eno ministrstvo podeli subvencije za postavljanje, drugo pa ukazuje rušenje. Po naslednjih volitvah bomo tako imeli manj bivših ministrov in višjih funkcionarjev ter morda celo kakšen poenostavljen postopek.

Vsekakor pa se postavlja vprašanje, katera ministrstva ukiniti oziroma združiti. Tudi tukaj ni težko ugotoviti, kaj spada skupaj in kaj ne ter kaj je popolnoma nepotrebno. Združevanja za enkrat niti ne vzbujajo neke posebne pozornosti – izjema je le Ministrstvo za kulturo, ki naj bi se združilo z Ministrstvom za šolstvo in šport ter Ministrstvom za visoko šolstvo znanost in tehnologijo, kjer se je sprožila cela akcija proti ukinitvi.

Pri čemer najbolj bije v oči to, da je ukinitev označena za neracionalno, hkrati pa ni podanega nobenega racionalnega razloga, zakaj se jim zdi ohranitev Ministrstva za kulturo racionalna:

Slovenija se sooča z resno družbeno krizo. Iščemo odgovore. Kultura je prav v nemirnih časih polje, ki odpira horizonte in prebuja potenciale. Tudi zato – in ne zgolj zaradi zgodovinske vloge – se zdijo razmišljanja o ukinitvi samostojnega resorja za kulturo neracionalna. Bomo res kaj privarčevali? In koliko bomo izgubili? Vse, ki se spogledujejo s to mislijo pozivamo, da resno premislijo ob konkretnih korakih.

Zaradi zgodovinske vloge in ker je kultura prav v nemirnih časih polje, ki odpira horizonte (po slovensko bi lahko rekli tudi obzorja) in prebuja potenciale, je ukinitev samostojnega resorja za kulturo neracionalna? Vse skupaj je slišati, kot da je samostojni resor nekakšen predpogoj za kulturo: kot da brez ministra za kulturo, bi hodil po proslavah, kultura propade – plodno polje odpiranja horizontov se naenkrat posuši.

Ali pa se podpisani “kulturniki” mogoče bojijo le, da se  posuši ustaljeni tok davkoplačevalskega denarja – koliko bomo (kdo že?) izgubili? Peticija, kot je obrazložena, me vsekakor ne prepriča. Kako naj kultura pomaga k odpiranju horizontov in potencialov, če za to potrebuje nekakšen predpogoj, nekakšen kvazi samostojen birokratski aparat – kar ministrstvo vsekakor je: bistvo vsakega ministrstva je, da je to birokratski aparat oblasti, ki se ukvarja s prekladanjem papirjev, zapletanjem življenja, podeljevanjem statusov in nenazadnje prerazporejanjem denarja.

Pravzaprav je vse skupaj nekoliko patetično: s podpisom naj bi pokazali svojo željo, da se ohrani nekakšna funkcija nekega samostojnega organa, ki do sedaj ni dal nobenih omembe vrednih rezultatov (načeloma se prvopodpisani Čander zaveda, da zadnjih 20 let ni bilo sprememb). No ja, pozidali in dozidali so kič, ki se mu reče operna hiša v Ljubljani, ki je po ocenah študentov arhitekture najgrša v Evropi. Lepo vas prosim, opera? Kje so tukaj novi horizonti in potenciali? Ali je morda MZK izposlovalo kakšne posebne ugodnosti za knjige? Kar se mene tiče, se kultura začne pri knjigi, v tem primeru je dovolj, da pomislim na NUK in mahinacije okrog njega, da me začne popadati besnilo.

Ministrstvo za kulturo je tekom let svojega obstoja zgolj opravljalo vlogo ideološkega aparata države, ki se ne razlikuje dosti od šole, s pomembno razliko: medtem ko šola vzgaja k povprečju kadrov, potrebnih za reprodukcijo in obstoj sistema, se je MZK ukvarjalo s klikami in podpiranjem tistih, ki so nesposobni. MZK je potemtakem del problema – je v del teh, ki so do družbene krize pripeljali. Ukinitev ministrstva za kulturo je najboljše, kar se naši kulturo lahko zgodi – temu bomo res lahko rekli odpiranje novih obzorij in potencialov.

Naveza med pedofilskimi praksami in religijami se najprej začne na duhovnem nivoju, pri čemer skorajda ni izjem med posameznimi religioznimi praksami in organizacijami, saj je najzgodnejše posiljevanje s pravljičarstvom in poljubnimi dogmami, ki dobijo status verskih resnic, najbolj temeljni predpogoj za to, da religije še vedno obstajajo in se kot virus neumnosti širijo v neskončnost (tudi za pedofile velja, da so največkrat sami bili žrtev pedofilije in vse žrtve ne postanejo pedofili). Gre za najhujšo zaroto neumnih ljudi, ki gre nekako tako, da moji otroci nikakor ne bi smeli vedeti več, kot vem jaz.

Otroški možgani so nepopisan list oziroma kot nekakšna goba, ki vsrkava vase vse, kar počnejo njegovi bližnji, zato je z indoktrinacijo potrebno začeti že v najzgodnejših letih, najbolj pa je uspešna, če jo naredijo kar starši. Da zadeva ne bi postala preveč poljubna (ta, ki ima dobre starše, ne potrebuje boga), se to prepusti duhovnikom, ki so si v ta namen celo privzeli ime “oče” in “mati”, kar naj bi njihove subjekte postavilo v položaj otrok in seveda višalo njihovo kredibilnost, najvišji od njih so potem “sveti” očetje in matere. Religije so pravzaprav ena od ideoloških metod indoktrinacije, s katerimi se ustvarjajo črede, in psihologija črede je povsod precej ista, pa naj nastane kakor si že bodi. Črede pa, seveda, potrebujejo pastirje in še bolj pastirji čredo.

Problem je seveda, ker slej ko prej nastane potreba po tem, da se nivo indoktriniranosti tudi dokaže: kako naj dušni pastir ve, če mu čreda zares sledi, s čim naj preveri, če se je indoktrinacija prijela in še huje: kaj bo storil pastir, ko bo postal lačen, če nima, razen svoje črede, nobene druge hrane. Seveda si bo postregel s kakšnim jagenjčkom: če je čreda dovolj velika se sploh ne bo poznalo, novi jagenjčki neprestano prihajajo na plano, včasih kakšnega nese orel ali zakolje volk, nihče ne ve točnega števila drobnice, zato si tudi pravi pastirji lahko postrežejo – Gospodar je pač odsoten in milostljiv, dokler se čreda ne zmanjšuje preveč.

Seveda nas ne sme čuditi, da si iz svoje črede največkrat postrežejo tisti, ki nimajo drugih možnosti in seveda tisti, ki so na “najvišjem nivoju”. Dandanes so to predvsem duhovniki Rimskokatoliške Cerkve, od katerih se zahteva “najčistejše” duhovno življenje, med ostalimi pa so to razni guruji, kot na primer rokohitrec Sai Baba, ki s svojimi penisi posvečujejo ustne in analne odprtine otrok svojih najbolj gorečih privržencev ali njegova svetost Mahatma Ghandi, ki je svojo mesenost “krotil” z ležanjem med mladimi devicami in občasnim sranjem po njihovih teleščkih.

Pedofilija in religija imata torej, poleg načina prenašanja, kar nekaj skupnih točk: v bistvu gre za dokazovanje svoje moči nad nekom, ki se ne more upirati, zadeva mogoče izhaja še iz tistih mitsko-opičjih časov, ko je alafa samec skupaj svojimi podrepniki lahko nategoval vse po vrsti. Civilizacija pa je naredila cel kup nekakšnih alfa samcev, ki po pravilih ne morejo do pravih subjektov in se zato lotijo tistih, ki se jih lahko – najšibkejših. Religija je tako idealno zatočišče za vse take spake, saj imamo versko svobodo, ki pravi nekako tako, da je opravičljiva vsaka neumnost, samo da  ima status verskega prepričanja. Poleg tega pa religije podobno kot ostale ideologije svet razdelijo na naše ter nenaše in obojim je potrebno dokazovati, da je naša vera dovolj močna. Šibak nesamostojen in nedorasel subjekt pa lahko svojo moč dokaže le nad nekom, ki je še šibkejši.

Le malo katera verska organizacija (razen nekaj bolj ali manj obskurnih sekt, ki so vse klavrno končale) pa je pedofilijo spravila v svoj sistem tako, kot je to uspela RKC, ki je vse do leta 2001 imela svoje notranje akte Crimen sollicitationis z navodili, kako prikrivati svoje pedofile in ostale spolne iztirjence pred civilno roko pravice. Da se zadeva leta 2001 ni končala lahko vidimo tako iz tega primera, kjer je mogoče najti tudi prstne odtise trenutnega “Svetega očeta,” kot iz ostalih primerov, saj praktično ni meseca, ko ne bi prišla na dan taka ali drugačna grdobija te pedofilske organizacije. In menda smo v Sloveniji celo tako napredni, da Cerkev ni dolžna prijavljati spolnih zlorab v svoji instituciji.

Zato bom skupaj s politično nekorektno Svetlano Makarovič rekel: Sovražim RKC. Ker sovražim sluzave lažnivce ter gnusobe od pedofilov in sovražim organizacije, ki sistemsko skrivajo pedofile v svojih vrstah. In to sovraštvo čutim kot svojo jebeno sveto dolžnost. In jebem vam sovražni govor.

Vendar, da ne bo pomote: Ne sovražim vernikov oziroma katolikov, saj bi potem moral sovražiti tudi celo svojo žlahto, večino svojih prijateljev in najbrž tudi samega sebe. Ne sovražim niti pobebavljenega Sveta katoliških laikov – njih pomilujem, iz vsega srca se mi smilijo v vsej nedorasli revščini njihovega do konca spedofiliranega duha.

“Zlato pravilo,” kot so si ga zamislili naši politiki pravi: ko se bo Oblast odločila, da ti vzame vse, boš lahko samo preklinjal. Kot pravi vršilec dolžnosti Pahor: “zlato pravilo” sproži tudi mehanizem, ki avtomatično regulira izvedbo referendumov s fiskalno vsebino. Ustavno sodišče bi namreč tako imelo jasno ustavno podlago pri presoji upravičenosti referendumov. . . ne gre za omejevanje pravice ljudi do referendumskega odločanja, temveč za preprečevanje, da zadolženost onemogoči suverenost države. MMC Pahorja povzema na naslednji način: Politične stranke, ki so bile danes na sestanku, se niso sešle, da bi omejevale pravico do referenduma. To ni bilo naše izhodišče. Naše izhodišče je bila presoja, kaj je treba storiti zato, da javni dolg ne bo pokončal suverenosti naše države.

“Zlato pravilo” naj bi torej omejevalo višino, do katere se država lahko zadolži – kar se niti ne sliši slabo, čeprav načeloma politiki tako jemlje nekaj manevrskega prostora. Vendar pa to očitno ne bo pomenilo, da naj bi se oblastniki v neki določeni točki nehali zadolževati ali zaradi nesposobnosti celo odstopili s položajev, temveč to, da bodo lahko povišali davke, ostalim državljanom pa bo na podlagi tega pravila Ustavno sodišče preprečilo izvedbo referenduma.

Perverznost situacije je več kot očitna: politiki nam pod nekim pozitivnim imenom za osnovno etično načelo, prodajajo spremembo ustave, ki pomeni, da nam lahko v imenu državne suverenosti nabijejo 100% davke, oziroma kar zaplenijo vse prihranke in politično znotraj danega sistema ne moremo storiti ničesar.

Naj že crkne taka demokracija, da bomo spet lahko živeli kot ljudje!

Gregor Virant naj bi tako po desnosučnem prepričanju postal novi Ciril Pucko, tisti Pucko, ki je leta 1996 prevesil parlamentarno tehtnico v levo stran. V žaljivem besednjaku, ki so ga za desnosučnimi politiki nekritično prevzeli tudi v medijih in nato še vsi ostali, je “pucko” postal oznaka za izdajalca strankokratskih interesov. Že dobra tri leta kasneje, ko sta Polonca Dobrajc (SNS) in Eda Okretič Salmič (DeSUS) s prestopom v SDS iz premierskega sedla vrgli Drnovška ter nanj za pol leta posadili Andreja Bajuka (NSi), z desne strani ni bilo slišati niti glasu o kakšnem izdajstvu, kar je skrajno pritlehna dvojna morala, saj sta bili gospe za svoj prestop nagrajeni.

V tem smislu je zanimivo tudi zasedanje DZ in izbiranje predsednika, kjer se je zgodila pri del “tragedije” in še enkrat utrdila tisto staro modrost, kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima. In tudi v nadaljevanju te zgodbe lahko skupaj s Heglom opažamo, da se lahko iz zgodovine naučimo predvsem to, da se doslej iz nje še nihče ni nič naučil. Visoka zmaga Gregorja Viranta pri glasovanju za predsednika DZ, s katero si je uspel pridobiti naziv “pucko” še iz levega tabora,   bi lahko levi polovici dala vsaj približno vedeti, kako je z razmerjem sil in kako je s taktičnim delovanjem. Skratka zamudili so odlično priložnost, da bi bili tiho, hkrati pa so tudi levosučniki uspeli dokazati vso svojo primitivnost in nedostojnost. Vendar ne. Saj se je, nepotrebno, neumno in netaktno govoričenje tudi v drugo izkazalo za usodno in tragično: decembrska “črna sreda” je bila le prvi del tragedije, ki se je skoraj kot farsa zaključila v januarski “črni sredi”. Levosučni so po katarzi odšli na pijačo, desnosučni pa menda na “delo”…

Vprašanje, ki je bistveno za razumevanje celotne situacije, je, čigav Pucko je Gregor Virant. Pucko je negativen pojav, ki so ga kot takega naredili desnosučni in so ga uporabljali enako uspešno. Če se bo Virant priključil v nastajajočo desnosučno koalicijo Janeza Janše, potem bo kristalno jasno, da je Virant postal Janšev “pucko” in nič drugega – kot tak bo najbrž tudi izginil in odšel zapisan v zgodovino. Skozi trenutno dogajanje mu je namreč uspelo že dokončno dokazati, da je od njegovega idealizma ostala le še gola preračunljivost, saj mu je kot borcu za pravno državo in celo predsedniku Državnega zbora uspelo že na prvem glasovanju poteptati eno od temeljnih načel naše predstavniške “demokracije”: 82. člen ustave, ki določa, da so poslanci predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršna koli navodila.

Dokazovanje šefov strank SDS, NSi, SLS in DLGV, da v njihovih vrstah ni “izdajalcev” ,  v sredo ni bilo niti najmanj uspešno. Pravzaprav so ga preprečili, saj so dokazali samo to, da znajo dovolj zastrašiti svoje poslance, da sploh ne glasujejo. Pri tem so jim pomagali tudi posranci omenjenih strank sami (dobrih 40 posrancev, ki že drugi dan službe ne opravijo svojega dela – imamo pa tudi dva funkcionalno nepismena in dva popolnoma odvečna), ker so temu nedemokratičnemu ukazu ubogljivo sledili – svoje nasprotovanje Jankoviću bi demokratično izrazili tako, da bi glasovnice prevzeli in obkrožili besedico Proti. Argumentacija desnosučnih šefov, da svojim poslancem povsem zaupajo, vendar naj bi s tem, da ti ne bodo glasovali, dokazali, da med njimi ni “puckov”, je v očitnem protislovju sama s sabo. Če bi bilo res, da poslancem zaupajo, jih ne bi odvračali od tega, da prevzamejo glasovnice in glasujejo, kot so se dogovorili. V primeru, da bi kdo med njimi vendarle glasoval za Jankovića, bi se to videlo iz rezultata, ime “izdajalca” pa bi prej ali slej prišlo na dan. Vsekakor pa zaradi tega ni bilo treba suspendirati dveh ključnih demokratičnih načel: pravice poslancev, da se volitev udeležijo, in načela, da so volitve tajne.

Čez slabe tri tedne bomo najbrž lahko prisostvovali drugi ponovitvi glasovanja, ki bo dejansko samo še farsa. Namreč takrat, ko bo prišel na vrsto drugi mandatarski krog, Janša, Virant, Žerjav in Novakova kljub vsemu ne bodo mogli vedeti, ali je med njimi še vedno kakšen poslanec, ki mu ni do vladavine pod trdo Janševo roko, vendar takrat ne bodo mogli zaukazati še enega bojkota.

Lahko pa se v tem času zgodi celo, da Virant ostane sam svoj “pucko” in ne podpre niti Janeza Janše, potem se ta farsa lahko izteče kvečjemu v nove volitve, oziroma lahko celo dobimo tudi kakšnega “tehnokrata“, na primer, takega, ki bi bil hkrati tudi po volji naših najboljših “prijateljev” in zaveznikov iz ZDA, EU in ECB.

Ena takih izjav, se je včeraj zarekla naši obrambni ministrici Ljubici Jelušič (upajmo, da v odhodu), ki jo tudi sicer mirno lahko uvrščamo med najbolj militaristične politikante, brez resnega stika z realnostjo. Glede na povedano pa nas ministrica, milo rečeno, zavaja oziroma nam laže.

Če gre verjeti novinarjem Dela in RTV Slovenija, naše zunanje politike ne vodi samo zunanje ministrstvo, temveč tudi Slovenska vojska. Kaj dobesedno je zaenkrat še ministrica za obrambo Ljubica Jelušič povedala, mi ni uspelo izvedeti, načeloma pa smisel povzemanja obeh medijev ostaja, da tudi vojska vodi/gradi neko našo zunanjo politiko.

Ministričino govorjenje je najprej zaskrbljujoče zato, ker naj vojska v demokratično-republikanskih ureditvah ne bi imela politike, ampak mora biti politiki podrejena: ko začne vojska delati politiko, se temu reče vojaški udar.

Izjava je tudi kontekstualno, milo rečeno, smešna, mogoče celo poneumljajoče bebava, saj jo ministrica podaja kot gostja oporišča Villaggio Italia (po naše: Italijanska vas) pri Peći na Kosovu: ja naši vrli “Kforjevci” se pravzaprav nahajajo pod Italijanskim poveljstvom.

Citiram: “Po njenih besedah je ta kontingent dokaz, da zunanje politike Slovenije na gradi le ministrstvo za zunanje zadeve.” Slovenski vojaki torej v Italijanski vasi na Kosovu gradijo našo zunanjo politiko in to kar pod poveljstvom Italijanske vojske.

Do neke mere pa  njena izjava tudi opisuje našo realnost: postali smo država, ki se, prosto po Carl von Clausewitzu, gre nadaljevanje politike z drugimi sredstvi: uvrstili smo se na seznam okupatorskih držav – se pravi med države, ki so v vojni.

Čeprav je naš prispevek zgolj simboličen, to vseeno pomeni, da smo na simbolnem nivoju okupatorji. Pri čemer je dobro poznati razliko med simbolnim in simboličnim: simbolično pomeni malenkostno, kar pomeni, da naše udejstvovanje v vseh teh okupacijah, ki se jih največkrat nevtralizira in omili v “posredovanja”, iz vojaškega stališča ni vredno niti pol pizde mrzle vode; simbolno pa pomeni vse: smo zraven in vse, kar je pozitivnega ali negativnega, ne glede na to, kdo to stori, pade tudi na nas. Z drugimi besedami: čeprav Slovenska vojska ne more metati kasetnih in ostalih bomb po civilistih v Afganistanu in Pakistanu, spadamo v množico tistih, ki to počnejo.

Izjave gospe ministrice, se tako berejo kot blodnje (ali pa smo ga resnično najebali); nekje je nekako pomešala časovnico in dejstva: niso vojaki v tujini zato, da bi se šli politike, temveč so (neki) politiki poslali Slovenske vojake v tujino, da se grejo svoj posel – vojno.

Nekoliko se je bulšit detektor oglasil že ob včerajšnjem Dnevniku, ko je šla novica nekako takole (11:33): “Nemčija se je s podporo Vatikana postavila na čelo držav.” (Ena najmočnejših Evropskih držav je pri svojem priznavanju Slovenije potrebovala patetične pritlikavke, ki niti prava država ni, prej nekakšen pedofilski lobij – sveta preproščina!) Danes pa izvemo, da praznujemo 20. letnico od priznanja, s podnaslovom: Nemčija, Švedska in Islandija so kot prve zahodnoevropske države pred 20 leti priznale samostojnost in neodvisnost Slovenije.

Kar pa je veliko zavajanje: samostojnost Slovenje je prva priznala samostojna Hrvaška, ki smo jo prvi priznali mi, nato pa baltske države, Gruzija in Ukrajina:

1. Hrvaška    26. junij 1991
2. Litva    30. julij 1991
3. Gruzija    14. avgust 1991
4. Latvija    29. avgust 1991
5. Estonija    25. september 1991
6. Ukrajina    12. december 1991
7. Islandija    19. december 1991
8. Nemčija    19. december 1991 (Odločitev stopila v veljavo 15. januarja 1992)
9. Švedska    19. december 1991 (Odločitev stopila v veljavo 15. januarja 1992)

Takšni so torej dejanski datuma priznavanja samostojnosti Republike Slovenije in res ne vem, čemu služi takšno potvarjanje zgodovinskih dejstev, ki je najpoprej žalitev spomina, do neke mere pa tudi žalitev inteligence: največkrat se namreč govori, da nas je prvi priznal kar Vatikan, oziroma se to podobno kot pri Dnevniku relativizira, da nas se imamo za priznanje naše samostojnosti v prvi vrsti zahvaljevati vsemogočnemu Vatikanu, ki pravzaprav niti ni član ZN, ampak je to samo pritlikav center vesoljne pedofilije.

Zadeva se morda zdi dlakocepljenje, vendar je hud nesmisel s samim naslovom – 20. let priznanja Slovenije pravzaprav štejemo zato, ker nas je priznala, hm - Islandija, saj je Nemško in Švedsko priznanje stopilo v veljavo 15. januarja (2 dneva prej pa nas je priznal  Vatikan, ki pravzaprav sploh niti ni članica ZN – njegova samostojnost je nekje na nivoju Palestine).

Nadaljnji absurd celotne te situacije pa je, da potem nikoli več nismo bili tako samostojni in suvereni kot pred tem “priznanjem”, saj se je potem začelo lezenje v rit in “mednarodne” povezave – z vsako tako povezavo pa smo svojo samostojnost in suverenost predvsem izgubljali. Skratka, ne gre za to, kdo vse ti priznava tvojo samostojnost, temveč to ali si samostojen ali nisi in če že gre za to, katera mednarodno priznana država je bila prva, potem je bila to Hrvaška oziroma Litva. Kakršnokoli drugačno razglašanje obletnic je v najboljšem primeru znamenje patetičnega razglašanja hlapčevske miselnosti (nek umetnik nas je zmerjal z Bećkimi konjušarji – očitno ni dosti zgrešil), v najslabšem pa lažnivo vatikansko pedofiliranje.

_______________________________

Jezus je hodil po svetu, prišel je tudi k nam v Slovenijo. Kraji so bili tako bogati, da se je sam začudil, kakor da jih je čisto ponevedoma ustvaril. Šel je, šel po cesarski cesti; njegovo srce je bilo tako zvrhana polno ljubezni, da je gledalo in iskalo, kam bi dalo svoj blagor.
Na kantonu kraj cesarske ceste je sedel človek in bridko jokal.
Jezus je stopil k njemu in ga milo vprašal: Kaj ti je mož, da tako bridko jokaš?
Človek je zmajal z glavo, ni pogledal, nič odgovoril.
Jezus pa se je nagnil k njemu in je rekel nadalje: Povej kaj je, da ti morem pomagati!
Človek je rekel v svoje mokre dlani: Meni ni pomoči ne na zemlji ne v nebesih!
Jezus se je zgrozil in rekel:Jaz sem Jezus tvoj Bog! Kdo si?
Zaihtel je človek in odgovoril: Slovenec sem!
Takrat se je Jezus sam bridko razjokal in je šel dalje svojo pot.

(Ivan Cankar: O človeškem napuhu/Politični članki in satire)

Christopher Hitchens

Videti je, da se tudi Matilda trudi dosegati še zadnje letošnje kvote in tako nam je precej pričakovano vzela tudi Christopherja Hitchensa, angleškega pisatelja, ki je živel v ZDA in pisal za takorekoč vse omembe vredne medije. O njegovi veličini se lahko prepričamo najprej prek odzivov na njegovo smrt, ki jih takorekoč ni mogoče prešteti. Poleg hvale njegove pronicljivosti, elokventnosti in kritičnosti pa je v vseh teh odzivih mogoče zaslediti še nekaj:  nihče se ni z njim povsem strinjal.

Hitchens se je rodil leta 1949 v Portsmouthu, diplomiral pa je leta 1970 na Oxfordski univerzi. Po diplomi leta 1970 je kmalu zakorakal na ulice Fleet Streeta, do leta 1980 ulice tiska, kjer so bile locirane vse pomembne britanske časopisne hiše, pozneje pa se je preselil v New York in tam novembra 1992 postal redni sodelavec Vanity Faira.
Junija 2010 so mu diagnosticirali raka, o svojem pešajočem zdravju pa je pisal tudi v svoji kolumni pri zgoraj omenjeni reviji.

Umrl je v bolnišnici v Teksasu, vzrok smrti pa je bila pljučnica, posledica raka na požiralniku. Za seboj je pustil ženo, Carol Blue, in njuno hčer Antonio, pa tudi dva otroka iz prejšnjega zakona, Alexandra in Sophio.

Njegov opus obsega ogromno člankov in komentarjev ter okrog 20 knjig.  V prispevkih, komentarjih, recenzijah in knjigah je kritiziral mnoge, med drugim tudi Gandija, Mati Terezo (Missionary Position 1995), zakonca Clinton (No One Left To Lie To: Values of the Worst Family 1999) in politika ter Nobelovega nagrajenca Henryja Kissingerja (The Trial of Henry Kissinger 2001), najbolj pa je odmeval s kritiko religij v knjigi God Is Not Great (2007): How Religion Poisons Everything. Letos je izšla zbirka njegovih zapisov z naslovom Arguably.

Hitchens je vsekakor kontroverzna osebnost, vendar pa tega ne moremo pripisati zgolj nekakšnemu nasprotovanju zaradi nasprotovanja samega, temveč prej njegovi poziciji, ko izhaja iz povsem lastnega stališča in se nikakor ne ozira na to, kaj mislijo, še manj pa v kaj verjamejo vsi ostali, temveč večinoma izhaja iz lastne izkušnje: iz izkušnje raznih vojnih območij, ko je pri poročanju večkrat postavil na kocko svoje življenje – nazadnje je bil pretepen v Libanonu leta 2007. In tem svojim izkušnjam ter ugotovitvam Hitchens podredi tako svojo etiko kot tudi politično orientacijo. Čeprav je bil na začetku izrazito “levo” usmerjen (ter hkrati hodil po snobističnih žurih), ga sedaj pristaši leve scene obravnavajo takorekoč kot neokonservativca, ker je podpiral Busha pri njegovih okupacijah na Afganistan in Irak. Konservativci pa Hitchensa, ki je sicer zase vedno trdil, da ne spada nikamor, ne morejo sprejeti, ker je zapriseženi antiteist – ne le, da ne verjame v boga, temveč je prepričan tudi, da so religije škodljive.

Kako daleč je bil Hitchens pripravljen iti v lastni izkušnji, lahko vidimo pri njegovem nasprotovanju uporabi “posebnih metod zasliševanja” (sopomenka za mučenje): sam je se je podredil tako imenovanemu “vodnemu deskanju” in na podlagi te svoje izkušnje prišel do zaključka, da če “waterboarding” ni mučenje, potem mučenje sploh ne obstaja. Tej izkušnji vsekakor ne moremo dati statusa nekakšne objektivnosti, vendar po moji vednosti nihče od zagovornikov takih metod, ni šel tako daleč, da bi to poskusil tudi na lastni koži in potem še naprej zatrjeval, da to ni mučenje.

Na podlagi tega njegovega subjektivnega priseganja na lastno izkušnjo je mogoče razlagati tudi njegovo podporo Bushevega napada na Afganistan in Irak. Poleg tega, da je Hitchens oster nasprotnik vsakega totalitarizma, je namreč imel tudi izkušnjo vseh teh krajev – je eden redkih, ki je dejansko tudi obiskal vse te dežele iz bušistične “osi zla”.

Hitchens ni zgolj nekakšen politični komentator temveč tudi velik poznavalec literature in litrarni kritik. Znanci ga opisujejo kot nekakšnega enciklopedista, ki je lahko v danem trenutku priklicala v spomin vse, kar je kadarkoli prebral – ne glede na količino zaužitega viskija. Nekaj pa pove tudi njegov odnos do dela, zase je pravil, da je pisanje njegova rekreacija in da postane nesrečen, če ne more pisati, ljudje ki so z njim imeli opravka pa povedo, da ni nikoli zamudil roka oddaje.

Sicer pa Hitchens najbolje govori sam zase. Spodaj je nabranih nekaj njegovih izjav glede raznovrstnih tem, ki se jih je loteval. Kar nekaj od tega, kar je Hitchens izrekel ali napisal spada med milo rečeno politično nekorektne zadeve, včasih je žaljiv in celo nevljuden, vendar pa kot ugotavlja Daniel Dennett, se je lahko tudi iz njegove nevljudnosti česa naučimo.

Hitchens o politiki

• Plemeniti naziv »disident« mora biti zaslužen in ne prilaščen; označuje žrtvovanje ter tveganje in ne zgolj nestrinjanja.
• Kar sem ponavadi govoril ljudem, ko sem bil sam precej bolj vpleten, je, da ne moreš biti nepolitičen. Prišlo bo in te dobilo. Ne to, da ne bi smel biti nevtralen. Temveč to, da ne boš mogel ostati nevtralen.
• Kako so ZDA hkrati najbolj konservativna in najbolj komercialna IN najbolj revolucionarna družba na Zemlji?
• Hitchinsova presoja o George W Bushu: »Srečo ima, da je guverner Teksasa. Je neobičajno brezbrižen, nenormalno neinteligenten, osupljivo neartikuliran, fantastično nekulturen, izredno neizobražen in očitno tudi zelo ponosen na vse te stvari.«
• Splošno gledanje je, da ste [George W Bush] bil nek provincialen Teksačan, brez potrebe, da bi naredil karkoli, razen zmanjšal proračun in znižal najvišje davčne stopnje (Ta splošen pogled je bil bolj ali manj pravilen).
• George Bush je naredil napako, ko je režim Sadama Huseina označeval kot »zlo«. Vsak liberalec in levičar zna opraviti s takšnim črno-belim moralnim absolutizmom. To, kar bi predsednik moral storiti v malo verjetnem primeru, da bi želel podporo ameriških mirovničarjev, je opisovanje spopada s Sadamom za “manjše zlo”.
• Njegov opis Michaela Moora: »Evropejci mislijo, da so Američani debeli, vulgarni, pohlepni, neumni, ambiciozni, ignorantski in tako dalje. In za svojega so celo vzeli, kot lastnega predstavnika Američanov, nekoga, ki dejansko uteleša vse te lastnosti.«

Hitchens o vojni

• Kasetne bombe morda niso dobre same po sebi, toda, ko se jih meče na prepoznavne koncentracije talibanskih čet, imajo ohrabrujoč učinek.
• Ne zdi se mi, da je bila, da bi bila vojna v Afganistanu dovolj brezobzirna.
• Smrtni davek niti približno ni dovolj visok … preveč jih [džihadistov] je pobegnilo.
• Če »waterboarding« ni mučenje, potem ne obstaja nobena takšna stvar kot mučenje.

Hitchens o religiji

• Čeprav se ne maram nestrinjati s takšnimi velikani, je bil Voltaire preprosto norčav, ko je je rekel, da bi morali izumiti boga, če ne bi obstajal. Človeški izum boga je problem za začetek.
• Islam zase postavlja velike zahteve. V njegovi umetnosti je predsodek proti kakršnem koli uporabljanju človeške podobe. Prepoved upodabljanja preroka – ki je bil samo eden od človeških sesalcev – je očitno absolutna. Prav tako prepoved svinjine ali alkohola ali, v nekaterih muslimanskih družbah, glasba ali plesanje. Dobro torej, naj se potemtakem dobri muslimani strogo držijo vsega tega. Toda, če si Islam prisvaja pravico, da v vzdržnost sili tudi mene, potem ponuja najboljše možno svarilo in dokaz določene agresivne namere.
• Biblija je lahko in vsekakor tudi vsebuje garancijo za trgovanje z ljudmi, za etično čiščenje, za suženjstvo, za kupovanje nevest in za vsesplošne pokole, vendar nas ne zavezuje k ničemer od tega zato, ker so jo sestavili surovi, nekultivirani človeški sesalci.
• Ko je bil Hutchins povabljen, da se pridruži pogovoru o »božični vojni« na NBC, so ga zaradi njegovega pristopa vrgli iz oddaje. Rekel je: »Obstajalo je praznovanje … odkar je obstajal zimski solsticij, mnogo pred kakršnimkoli mitičnim dogodkom na Bližnjem vzhodu, datum rojstva, ki ga niti Biblija ne more določiti pravilno in se vedno znova moti.« Religijo je tudi označil za »odpadek znanosti« in trdil, da nas Krščanstvo »pušča v posmeh svetu, ko se pretvarja, da se nismo razvili.«
• Religiozno prigovarjanje in nagovarjanje ljudi, dopovedovanje otrokom, da če ne bodo storili prave reči, bodo deležni strahovitih kazni ali neverjetnih nagrad, je preživljanje z laganjem otrokom. To je tisto, kar počne duhovščina. In tudi, če bi laganje otrokom bilo vse, je dovolj slabo. Vendar jih posiljujejo in jih mučijo ter potem upajo, da bomo temu rekli »zloraba«.
• Religija je človeški izdelek. Celo ljudje, ki so jo naredili, se ne morejo strinjati o tem, kaj so njihovi preroki ali odrešeniki ali guruji dejansko rekli ali naredili.
• Vse glede Krščanstva je vsebovano v patetični podobi »te črede«.
• Judaizem ima nekaj prednosti pred krščanstvom v tem, da, na primer, ne spreobrača – razen med Židi – in ne dela kretenske napake govorjenja, da se je Mesija že pojavil. Vendar skupaj z Islamom in Krščanstvom vztraja, da neki bombastični in protislovni in včasih zlobni in nori teksti, ki so jih očitno napisali precej neizjemni ljudje, dejansko so beseda boga. Mislim, da je nepogrešljiv pogoj kakršnekoli intelektualne svobode spoznanje, da takšna stvar ne obstaja.
• Hitchens je nekoč Mati Terezo označil za »lažnjivo, kradljivo Albansko pritlikavko« in dodal: “Ona ni bila prijatelj revnih. Bila je prijateljica revščine. Rekla je, da je trpljenje božji dar. Svoje življenje je porabila za nasprotovanje edinemu znanemu zdravilu za revščino, to je, krepitvi vloge žensk in njihovi osvoboditvi izpod živinorejske različice prisilne reprodukcije.”
• Vera je predaja uma; je predaja razuma, je predaja edine stvari, ki nas dela za različne od ostalih sesalcev. Naša potreba je, da verjamemo in da predamo svoj skepticizem in naš razum, naše teženje, da to zavržemo in položimo naše zaupanje ali vero v nekoga ali nekaj, to je zame zlovešča stvar. Od vseh domnevnih vrlin, je vera najbolj precenjena.

O življenju

• Ko je Hitchens prebral prezgodnjo oznanilo njegove smrti v katalogu neke galerije, se je pošalil: »Nič ne osredotoča uma boje kot branje o samem sebi v preteklem času.«
• Na vprašanje, ali je resna bolezen spremenila njegov pogled na posmrtno življenjem, je Hitchens odgovoril: »Rečem lahko, da deloma stopnjuje moj prezir do tega lažnega elementa tolažbe pri religijah in moj odpor do njenega diktatorskega in totalitarističnega dela. V tej družbi se smatra za popolnoma normalno, da se pristopi k umirajočim ljudem, ki jih ne poznaš in so neverniki ter rečeš: “Torej, ali boste sedaj spremenili svoje mišljenje?” To se šteje za takorekoč nekakšno vljudno vprašanje.«
• Lastniki psov opažajo, da psi mislijo o njih kot o bogovih, če poskrbijo za njihovo hrano, vodo, zavetje in naklonjenost. Medtem ko morajo lastniki mačk priznati, da pridejo one, če poskrbijo za njihovo hrano, vodo, zavetje in naklonjenost do zaključka, da so mačke bogovi.
• Štiri najbolj precenjene stvari v življenju so šampanjec, jastog, analni seks in pikniki.
• Pisanje je zame rekreacija. Nesrečen sem, kadar ne pišem.
• Na splošno upoštevaj isto pravilo glede gin martinijev – in vseh gin pijač – kot bi ga pri ocenjevanju ženskih prsi: eden je mnogo premalo in trije so eden preveč. Poskušaj pojesti olive: lahko so hranilne. Poskušaj kaj pojesti, zares, pri vsakem obedu. Pij veliko tekoče ali destilirane vode. Ne mešaj iz različnih steklenic rdečega vina: pleši s tem, kar te je zavrtelo.
• V surovem fizičnem svetu, in v tistem, ki ga obkroža medicina, je vse preveč stvari, ki bi te lahko ubile pa te ne ubijejo in potem pustijo znatno šibkejšega.
• Ponovno simpatiziram z veličastnim Voltairom, ki je, ko so ga na smrtni postelji nadlegovali in silili naj se odreče hudiču, zamrmral, da to ni čas, ko bi si delal sovražnike.

Najglobje je uspelo glavo zariniti v lastno rit tetam na FDV-ju, ki se v službenem času na stroške davkoplačevalcev igrajo policaje. Vse skupaj na Spletnem očesu, izgleda kot nekakšna parodija na vaške straže, ker pa so tete večinoma levo usmerjene, bi jih lahko označili kar za nekakšno FDV milico. Ne pravim, da take pobude niso dobrodošle (in tete imajo vedno samo izključno najboljše namene ), vendar naj takšne pobude izhajajo iz zasebne sfere in žepa. Država ima namreč menda za lov na pedofile in ostale kriminalce neko institucijo, ki se ji reče policija, medtem ko je FDV (Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani) državna institucija, ki naj bi se ukvarjala z izobraževanjem in raziskovanjem.

Če bi bilo Spletno oko nek raziskovalni projekt, je tetam na FDV uspelo dokazati predvsem nekaj: da je sovražnega govora zelo malo, pravzaprav najbrž ni nobenega kriminala tako malo, kot sovražnega govora. V vsem tem času so namreč bile na temo sovražnega govora, od slabih 4000 prijav (lepo je biti anonimni špicelj) in vloženih 162 prijav sodišča obravnavane samo tri (3!!!) zadeve, od katerih je samo ena pravnomočno obsojena. Vsak “raziskovalec”, ki da kaj nase in mogoče pogleda iz svoje riti ven, bi na podlagi tega prišel do spoznanja, da sovražni govor ni problem. Ker pa tete na FDV že v osnovi vedno vse najbolje vedo, so se odločile, da je sovražni govor velikanski problem, ki postaja vedno večji.

Sovražni govor je zelo dobro opredeljeno kaznivo dejanje, ki je ga prepoveduje najprej Ustava Republike Slovenije:

63. člen – Prepoved spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti ter prepoved spodbujanja k nasilju in vojni

Protiustavno je vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti.

Protiustavno je vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni.

Nato pa še Kazenski zakonik Republike Sloveniej KZ -1:

297. člen – Javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti

1. Kdor javno spodbuja ali razpihuje narodnostno, rasno, versko ali drugo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, ali spodbuja k drugi neenakopravnosti, se kaznuje z zaporom do dveh let.
2. Enako se kaznuje, kdor javno širi ideje o večvrednosti ene rase nad drugo ali daje kakršnokoli pomoč pri rasistični dejavnosti ali zanika, zmanjšuje pomen, odobrava, omalovažuje, smeši ali zagovarja genocid, holokavst, hudodelstvo zoper človečnost, vojno hudodelstvo, agresijo ali druga kazniva dejanja zoper človečnost.
3. Če je dejanje iz prejšnjih odstavkov storjeno z objavo v sredstvih javnega obveščanja se kaznuje tudi urednik oziroma tisti, ki ga je nadomeščal, s kaznijo iz prvega ali drugega odstavka tega člena, razen če je šlo za prenos oddaje v živo in dejanj iz prejšnjih odstavkov ni mogel preprečiti.
4. Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno s prisilo, grdim ravnanjem, ogrožanjem varnosti, sramotitvijo narodnostnih, narodnih ali verskih simbolov, poškodovanjem tujih stvari, skrunitvijo spomenikov, spominskih znamenj ali grobov, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.
5. Če stori dejanja iz prvega ali drugega odstavka tega člena uradna oseba z zlorabo uradnega položaja ali pravic, se kaznuje z zaporom do petih let.
6. Sredstva in predmeti s sporočili iz prvega odstavka tega člena, pa tudi pripomočki, namenjeni za njihovo izdelovanje, razmnoževanje in razpečevanje, se vzamejo ali njihova uporaba ustrezno onemogoči.

Takšne so torej pravne osnove. Teoretično je torej se torej objektivno “sovražni govor” opredeli z strani jasnimi kriteriji, ki morajo biti izpolnjeni (dr. Neža Kogovšek, dr. Andraž Teršek (06:40, 9:40)):

• javni govor mora biti usmerjen proti skupini (sicer gre za razžalitev ali obrekovanje), ponavadi proti neki manjšinski populaciji v družbi;
• skupino mora napadati kot manjvredno na podlagi osebnih okoliščin njenih pripadnikov;
• vsebovati mora neposredno spodbujanje k nasilju;
• obstajati mora verjetnost,da bodo besede pripeljale do nasilja.

Ti  objektivni kriteriji sovražnega govora se ne nanašajo samo na nasilje, temveč tudi na sovraštvo, razdor, neenakopravnost… Odločilna pa je pravna presoja glede na vse okoliščine ali so bili izpolnjeni, da se zadeva kvalificira kot sovražnio govor. Nekaj je ali ni dovoljeno, če je dovoljeno, ne more biti niti prekršek. Zadeva je taka, da imamo k sreči tudi Evropsko sodišče za človekove pravice in nekaj, čemer se reče svoboda govora. Tam bi drugačne sodbe padle, domnevni zločinci pa bi s tem postali žrtve.

Vse ostalo je povsem subjektivno mnenje, zato lahko vsak po svoje naredi definicijo nekako v tem slogu: zame je sovražni govor vse, s čimer se ne strinjam, predvsem pa so to vse kritike in nestrinjanja, ki letijo name in jih ne morem ali ne znam argumentirano ovreči.

Zmagovalci te situacije, ki prav tako živijo z glavami globoko v svoji riti, so seveda politiki in politikanti. Oni so vse skupaj vzeli kot orožje. Njihova definicija bi šla nekako takole: sovražni govor je predvsem to, kar govori druga stran. Sovražni govor je tako postal kvazipolitična nekorektnost. Kvazi politična nekorektnost zato, ker za politično korektnost ponavadi velja, da obstaja vsaj neka mera medsebojnega strinjanja, kaj je politično korektno in kaj ne, pri nas pa ima leva stran povsem svoja merila in desna seveda svoja, pri čemer so desnosučni že po defoltu nekoliko bolj butasti in manipulativni (tudi Bog in Nadškof sta namreč na njihovi strani):

Najboljši primer desne instrumentalizacije “sovražnega govora” je bedarija Iva Godniča, kjer sicer Godnič že v naslednjem stavku pove, da gre za sarkazem in najbrž je že takoj vedel tudi, da mu “šala” ni uspela. Vendar so desnjakarji vse to zmanipulirali ter ta drugi del preprosto izrezali (in seveda tudi vsi naši profesionalni novinarji iz javne hiše).

Primer leve instrumentalizacije pa je še vedno aktualna “trenirkarska zarota”. Članek je vsekakor butast, v najboljšem primeru slaba teorija zarote in zagotovo neprimeren za objavo na strani katerekoli stranke, ni pa sovražni govor. Zadevo je potrebno kritizirati in sesuti, tudi protesti proti takim objavam so povsem upravičeni in potrebni. V tem primeru se je z glavo v riti izkazala kar naša informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar, ki je celo pravnica, skupaj z njo pa seveda kar vsi, ki so ji veselo sledili – v tem primeru se je informacijska pooblaščenka, prostovoljno ali po neumnosti, instrumentalizirala kot orodje leve opcije.

Vse skupaj, seveda ni niti najmanj smešno, saj dobiva groteskne razsežnosti, ki se bojo najbrž končale v nadaljnjem zmanjševanju svobode govora: in vedno, kadar pride do konflikta med svobodo in politiko, najkrajšo potegne svoboda.

Zadeva pa je v bistvu povsem preprosta: svoboda vsakega posameznika se konča pri svobodi drugega posameznika ali skupine. To velja tudi za svobodo govora: dokler nekdo eksplicitno ne poziva, naj se tako ali drugače posega v svobodo drugih, je govorjenje povsem v mejah svobode govora. Od tam naprej je kriminal.