zirosi

Arhiv za ‘Politika’ kategorija

“Veste tovariši,” je spregovoril Stalin, “glede tega si mislim tole: zdi se mi popolnoma nepomembno, kdo v Partiji bo volil, oziroma kako bo glasoval; temveč je izrednega pomena to, kdo bo prešteval glasove in kako jih bo štel.”*

Poglej nadaljevanje

Ta teden smo se lahko do sitega naposlušali demagoških zavajanj o tem, kaj vse je v igri in zakaj vse se stavkajoči uslužbenci javnega sektorja borijo. Njihov cilj naj bi bil predvsem zaščita socialne države, ki naj bi jo trenutna vlada poskušala razgraditi. Do neke mere to morda celo drži – še posebej, če v sklop socialne države sodi tudi pravica do izobrazbe. Vendar pa se ob natančnejšem pogledu stvari izkažejo za nekoliko drugačne.

Poglej nadaljevanje

Da je človek delal za Udbo, mu nekako še lahko oprostim (konec koncev jih je zanjo delala najmanj ena četrtina, najbrž kar ena tretjina). Da pa je dr. Gorenak tričetrtinsko pismen in se gre notranjega ministra, to pa je nekako težko razumljivo. Imamo šefa policajev – to je naš Gorenak, ki je poleg koroške deklice izvohal še “superbabico“, ki si je nabavila računalnik (zato, da lahko bere Gorenakov blog) leta 1999, ko je imela 92 let, danes pa se (v 2012) Superbabica bliža 95 letu.

Gorenak in "superbabica"

Vlada Janeza Janše med drugimi ukinja tudi Urad za enake možnosti in Urad za podnebne spremembe. O nesmiselnosti urada za podnebne spremembe sem nekaj malega že napisal pred časom tukaj – ustanavljanje takega urada lahko pripišemo predvsem norosti prejšnje vlade, največ koristi pa so od njega imele razne letalske družbe, ko so uradniki množično odhajali reševati planet pred vremenskim spremembam na razne bolj ali manj oddaljene in eksotične lokacije.

Poglej nadaljevanje

Ob vsej tej hinavsko-homofobni klimi, ki je pri nas udarila na dan ob sprejemanju skrajno slaboumnega družinskega zakonika, bi se lahko marsikaj naučili iz pesmice, ki gre o Cicibanu, ki je postal Cicifuj, ker se ni umil.

Poglej nadaljevanje

Pa jo imamo. Predsednik vlade Janez Janša pravi, da je “kriza vsaj za zdaj stabilizirana“. Ocena stanja, ki je vredna velikih filozofov, kot Hegel ali pa vsaj Slavoj Žižek, ki zadnjih nekaj let govori o permanentni oziroma neprestani krizi. Vendar pa je naš predsednik vlade tokrat – hote ali nehote – šel dlje.

Poglej nadaljevanje

Z znamenji je križ, ekonomski kazalci nam kažejo navzdol, bonitetne ocene nam znižujejo, imeli smo zimo brez zime, ko pa je na oblast prišla “pomladna stran”, se je (končno) začela prava zima. Pravilno branje znamenj naj nam bi omogočilo, da ugotovimo, kje smo in mogoče tudi, kaj nas čaka.

Poglej nadaljevanje

Ali mogoče ministrstvo za omiko in znanost. Kulture imamo očitno preveč, vsaj tako je namreč pokazal nekakšni “kulturniki“, ki si kulture očitno ne morejo predstavljati brez nekakšnega samostojnega resorja s svojim ministrom in kar je najbrž še pomembnejše s posebnim koritom.

Poglej nadaljevanje

Čeprav najbrž od ukinjanja ministrstev ne gre pričakovati preveč in se že na samem začetku vidi, da vse skupaj gre po prikritih političnih mešetarjenjih, sem prepričan, da bo ukinjanje ministrstev imelo tudi določene pozitivne učinke.

Poglej nadaljevanje

Pa smo ga dobili: nov največji dosežek stare stare nevlade, s katerim se kar naenkrat strinjajo vsi politiki. V svoji perverznosti so mu nadeli celo visoko zveneče ime: “zlato pravilo”. Ne to ni tisto zlato pravilo, ki so ga poznali že Egipčani in pravi: Ne stori drugemu tega, česar ne želiš, da bi drugi storil tebi.

Poglej nadaljevanje

Ko je Hegel ugotovil, da se zgodovinska dejstva ponavljajo, ga je Marx dopolnil, da se najprej pojavijo kot tragedija, nato kot farsa. Hegel je pri tem imel v mislih predvsem velike zgodovinske osebnosti in dogodke, vendar pa je njegovo opažanje očitno uporabno tudi pri dogodkih in osebnostih na naši politični sceni.

Poglej nadaljevanje