Najočitnejši pozitivni učinek je ta, da se bo na ta račun zaposlilo manj politikantskih podrepnikov: vsak minister je po navadi s seboj pripeljal še za kakšen razred svojih pomočnikov, ki so ponavadi vsi ostali. Naslednji učinek bo morda ta, da se bo morda kakšna stvar celo poenostavila in morda ne bo prihajalo do medsebojnih nasprotovanj, ko eno ministrstvo podeli subvencije za postavljanje, drugo pa ukazuje rušenje. Po naslednjih volitvah bomo tako imeli manj bivših ministrov in višjih funkcionarjev ter morda celo kakšen poenostavljen postopek.

Vsekakor pa se postavlja vprašanje, katera ministrstva ukiniti oziroma združiti. Tudi tukaj ni težko ugotoviti, kaj spada skupaj in kaj ne ter kaj je popolnoma nepotrebno. Združevanja za enkrat niti ne vzbujajo neke posebne pozornosti – izjema je le Ministrstvo za kulturo, ki naj bi se združilo z Ministrstvom za šolstvo in šport ter Ministrstvom za visoko šolstvo znanost in tehnologijo, kjer se je sprožila cela akcija proti ukinitvi.

Pri čemer najbolj bije v oči to, da je ukinitev označena za neracionalno, hkrati pa ni podanega nobenega racionalnega razloga, zakaj se jim zdi ohranitev Ministrstva za kulturo racionalna:

Slovenija se sooča z resno družbeno krizo. Iščemo odgovore. Kultura je prav v nemirnih časih polje, ki odpira horizonte in prebuja potenciale. Tudi zato – in ne zgolj zaradi zgodovinske vloge – se zdijo razmišljanja o ukinitvi samostojnega resorja za kulturo neracionalna. Bomo res kaj privarčevali? In koliko bomo izgubili? Vse, ki se spogledujejo s to mislijo pozivamo, da resno premislijo ob konkretnih korakih.

Zaradi zgodovinske vloge in ker je kultura prav v nemirnih časih polje, ki odpira horizonte (po slovensko bi lahko rekli tudi obzorja) in prebuja potenciale, je ukinitev samostojnega resorja za kulturo neracionalna? Vse skupaj je slišati, kot da je samostojni resor nekakšen predpogoj za kulturo: kot da brez ministra za kulturo, bi hodil po proslavah, kultura propade – plodno polje odpiranja horizontov se naenkrat posuši.

Ali pa se podpisani “kulturniki” mogoče bojijo le, da se  posuši ustaljeni tok davkoplačevalskega denarja – koliko bomo (kdo že?) izgubili? Peticija, kot je obrazložena, me vsekakor ne prepriča. Kako naj kultura pomaga k odpiranju horizontov in potencialov, če za to potrebuje nekakšen predpogoj, nekakšen kvazi samostojen birokratski aparat – kar ministrstvo vsekakor je: bistvo vsakega ministrstva je, da je to birokratski aparat oblasti, ki se ukvarja s prekladanjem papirjev, zapletanjem življenja, podeljevanjem statusov in nenazadnje prerazporejanjem denarja.

Pravzaprav je vse skupaj nekoliko patetično: s podpisom naj bi pokazali svojo željo, da se ohrani nekakšna funkcija nekega samostojnega organa, ki do sedaj ni dal nobenih omembe vrednih rezultatov (načeloma se prvopodpisani Čander zaveda, da zadnjih 20 let ni bilo sprememb). No ja, pozidali in dozidali so kič, ki se mu reče operna hiša v Ljubljani, ki je po ocenah študentov arhitekture najgrša v Evropi. Lepo vas prosim, opera? Kje so tukaj novi horizonti in potenciali? Ali je morda MZK izposlovalo kakšne posebne ugodnosti za knjige? Kar se mene tiče, se kultura začne pri knjigi, v tem primeru je dovolj, da pomislim na NUK in mahinacije okrog njega, da me začne popadati besnilo.

Ministrstvo za kulturo je tekom let svojega obstoja zgolj opravljalo vlogo ideološkega aparata države, ki se ne razlikuje dosti od šole, s pomembno razliko: medtem ko šola vzgaja k povprečju kadrov, potrebnih za reprodukcijo in obstoj sistema, se je MZK ukvarjalo s klikami in podpiranjem tistih, ki so nesposobni. MZK je potemtakem del problema – je v del teh, ki so do družbene krize pripeljali. Ukinitev ministrstva za kulturo je najboljše, kar se naši kulturo lahko zgodi – temu bomo res lahko rekli odpiranje novih obzorij in potencialov.

Naveza med pedofilskimi praksami in religijami se najprej začne na duhovnem nivoju, pri čemer skorajda ni izjem med posameznimi religioznimi praksami in organizacijami, saj je najzgodnejše posiljevanje s pravljičarstvom in poljubnimi dogmami, ki dobijo status verskih resnic, najbolj temeljni predpogoj za to, da religije še vedno obstajajo in se kot virus neumnosti širijo v neskončnost (tudi za pedofile velja, da so največkrat sami bili žrtev pedofilije in vse žrtve ne postanejo pedofili). Gre za najhujšo zaroto neumnih ljudi, ki gre nekako tako, da moji otroci nikakor ne bi smeli vedeti več, kot vem jaz.

Otroški možgani so nepopisan list oziroma kot nekakšna goba, ki vsrkava vase vse, kar počnejo njegovi bližnji, zato je z indoktrinacijo potrebno začeti že v najzgodnejših letih, najbolj pa je uspešna, če jo naredijo kar starši. Da zadeva ne bi postala preveč poljubna (ta, ki ima dobre starše, ne potrebuje boga), se to prepusti duhovnikom, ki so si v ta namen celo privzeli ime “oče” in “mati”, kar naj bi njihove subjekte postavilo v položaj otrok in seveda višalo njihovo kredibilnost, najvišji od njih so potem “sveti” očetje in matere. Religije so pravzaprav ena od ideoloških metod indoktrinacije, s katerimi se ustvarjajo črede, in psihologija črede je povsod precej ista, pa naj nastane kakor si že bodi. Črede pa, seveda, potrebujejo pastirje in še bolj pastirji čredo.

Problem je seveda, ker slej ko prej nastane potreba po tem, da se nivo indoktriniranosti tudi dokaže: kako naj dušni pastir ve, če mu čreda zares sledi, s čim naj preveri, če se je indoktrinacija prijela in še huje: kaj bo storil pastir, ko bo postal lačen, če nima, razen svoje črede, nobene druge hrane. Seveda si bo postregel s kakšnim jagenjčkom: če je čreda dovolj velika se sploh ne bo poznalo, novi jagenjčki neprestano prihajajo na plano, včasih kakšnega nese orel ali zakolje volk, nihče ne ve točnega števila drobnice, zato si tudi pravi pastirji lahko postrežejo – Gospodar je pač odsoten in milostljiv, dokler se čreda ne zmanjšuje preveč.

Seveda nas ne sme čuditi, da si iz svoje črede največkrat postrežejo tisti, ki nimajo drugih možnosti in seveda tisti, ki so na “najvišjem nivoju”. Dandanes so to predvsem duhovniki Rimskokatoliške Cerkve, od katerih se zahteva “najčistejše” duhovno življenje, med ostalimi pa so to razni guruji, kot na primer rokohitrec Sai Baba, ki s svojimi penisi posvečujejo ustne in analne odprtine otrok svojih najbolj gorečih privržencev ali njegova svetost Mahatma Ghandi, ki je svojo mesenost “krotil” z ležanjem med mladimi devicami in občasnim sranjem po njihovih teleščkih.

Pedofilija in religija imata torej, poleg načina prenašanja, kar nekaj skupnih točk: v bistvu gre za dokazovanje svoje moči nad nekom, ki se ne more upirati, zadeva mogoče izhaja še iz tistih mitsko-opičjih časov, ko je alafa samec skupaj svojimi podrepniki lahko nategoval vse po vrsti. Civilizacija pa je naredila cel kup nekakšnih alfa samcev, ki po pravilih ne morejo do pravih subjektov in se zato lotijo tistih, ki se jih lahko – najšibkejših. Religija je tako idealno zatočišče za vse take spake, saj imamo versko svobodo, ki pravi nekako tako, da je opravičljiva vsaka neumnost, samo da  ima status verskega prepričanja. Poleg tega pa religije podobno kot ostale ideologije svet razdelijo na naše ter nenaše in obojim je potrebno dokazovati, da je naša vera dovolj močna. Šibak nesamostojen in nedorasel subjekt pa lahko svojo moč dokaže le nad nekom, ki je še šibkejši.

Le malo katera verska organizacija (razen nekaj bolj ali manj obskurnih sekt, ki so vse klavrno končale) pa je pedofilijo spravila v svoj sistem tako, kot je to uspela RKC, ki je vse do leta 2001 imela svoje notranje akte Crimen sollicitationis z navodili, kako prikrivati svoje pedofile in ostale spolne iztirjence pred civilno roko pravice. Da se zadeva leta 2001 ni končala lahko vidimo tako iz tega primera, kjer je mogoče najti tudi prstne odtise trenutnega “Svetega očeta,” kot iz ostalih primerov, saj praktično ni meseca, ko ne bi prišla na dan taka ali drugačna grdobija te pedofilske organizacije. In menda smo v Sloveniji celo tako napredni, da Cerkev ni dolžna prijavljati spolnih zlorab v svoji instituciji.

Zato bom skupaj s politično nekorektno Svetlano Makarovič rekel: Sovražim RKC. Ker sovražim sluzave lažnivce ter gnusobe od pedofilov in sovražim organizacije, ki sistemsko skrivajo pedofile v svojih vrstah. In to sovraštvo čutim kot svojo jebeno sveto dolžnost. In jebem vam sovražni govor.

Vendar, da ne bo pomote: Ne sovražim vernikov oziroma katolikov, saj bi potem moral sovražiti tudi celo svojo žlahto, večino svojih prijateljev in najbrž tudi samega sebe. Ne sovražim niti pobebavljenega Sveta katoliških laikov – njih pomilujem, iz vsega srca se mi smilijo v vsej nedorasli revščini njihovega do konca spedofiliranega duha.

“Zlato pravilo,” kot so si ga zamislili naši politiki pravi: ko se bo Oblast odločila, da ti vzame vse, boš lahko samo preklinjal. Kot pravi vršilec dolžnosti Pahor: “zlato pravilo” sproži tudi mehanizem, ki avtomatično regulira izvedbo referendumov s fiskalno vsebino. Ustavno sodišče bi namreč tako imelo jasno ustavno podlago pri presoji upravičenosti referendumov. . . ne gre za omejevanje pravice ljudi do referendumskega odločanja, temveč za preprečevanje, da zadolženost onemogoči suverenost države. MMC Pahorja povzema na naslednji način: Politične stranke, ki so bile danes na sestanku, se niso sešle, da bi omejevale pravico do referenduma. To ni bilo naše izhodišče. Naše izhodišče je bila presoja, kaj je treba storiti zato, da javni dolg ne bo pokončal suverenosti naše države.

“Zlato pravilo” naj bi torej omejevalo višino, do katere se država lahko zadolži – kar se niti ne sliši slabo, čeprav načeloma politiki tako jemlje nekaj manevrskega prostora. Vendar pa to očitno ne bo pomenilo, da naj bi se oblastniki v neki določeni točki nehali zadolževati ali zaradi nesposobnosti celo odstopili s položajev, temveč to, da bodo lahko povišali davke, ostalim državljanom pa bo na podlagi tega pravila Ustavno sodišče preprečilo izvedbo referenduma.

Perverznost situacije je več kot očitna: politiki nam pod nekim pozitivnim imenom za osnovno etično načelo, prodajajo spremembo ustave, ki pomeni, da nam lahko v imenu državne suverenosti nabijejo 100% davke, oziroma kar zaplenijo vse prihranke in politično znotraj danega sistema ne moremo storiti ničesar.

Naj že crkne taka demokracija, da bomo spet lahko živeli kot ljudje!

Gregor Virant naj bi tako po desnosučnem prepričanju postal novi Ciril Pucko, tisti Pucko, ki je leta 1996 prevesil parlamentarno tehtnico v levo stran. V žaljivem besednjaku, ki so ga za desnosučnimi politiki nekritično prevzeli tudi v medijih in nato še vsi ostali, je “pucko” postal oznaka za izdajalca strankokratskih interesov. Že dobra tri leta kasneje, ko sta Polonca Dobrajc (SNS) in Eda Okretič Salmič (DeSUS) s prestopom v SDS iz premierskega sedla vrgli Drnovška ter nanj za pol leta posadili Andreja Bajuka (NSi), z desne strani ni bilo slišati niti glasu o kakšnem izdajstvu, kar je skrajno pritlehna dvojna morala, saj sta bili gospe za svoj prestop nagrajeni.

V tem smislu je zanimivo tudi zasedanje DZ in izbiranje predsednika, kjer se je zgodila pri del “tragedije” in še enkrat utrdila tisto staro modrost, kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima. In tudi v nadaljevanju te zgodbe lahko skupaj s Heglom opažamo, da se lahko iz zgodovine naučimo predvsem to, da se doslej iz nje še nihče ni nič naučil. Visoka zmaga Gregorja Viranta pri glasovanju za predsednika DZ, s katero si je uspel pridobiti naziv “pucko” še iz levega tabora,   bi lahko levi polovici dala vsaj približno vedeti, kako je z razmerjem sil in kako je s taktičnim delovanjem. Skratka zamudili so odlično priložnost, da bi bili tiho, hkrati pa so tudi levosučniki uspeli dokazati vso svojo primitivnost in nedostojnost. Vendar ne. Saj se je, nepotrebno, neumno in netaktno govoričenje tudi v drugo izkazalo za usodno in tragično: decembrska “črna sreda” je bila le prvi del tragedije, ki se je skoraj kot farsa zaključila v januarski “črni sredi”. Levosučni so po katarzi odšli na pijačo, desnosučni pa menda na “delo”…

Vprašanje, ki je bistveno za razumevanje celotne situacije, je, čigav Pucko je Gregor Virant. Pucko je negativen pojav, ki so ga kot takega naredili desnosučni in so ga uporabljali enako uspešno. Če se bo Virant priključil v nastajajočo desnosučno koalicijo Janeza Janše, potem bo kristalno jasno, da je Virant postal Janšev “pucko” in nič drugega – kot tak bo najbrž tudi izginil in odšel zapisan v zgodovino. Skozi trenutno dogajanje mu je namreč uspelo že dokončno dokazati, da je od njegovega idealizma ostala le še gola preračunljivost, saj mu je kot borcu za pravno državo in celo predsedniku Državnega zbora uspelo že na prvem glasovanju poteptati eno od temeljnih načel naše predstavniške “demokracije”: 82. člen ustave, ki določa, da so poslanci predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršna koli navodila.

Dokazovanje šefov strank SDS, NSi, SLS in DLGV, da v njihovih vrstah ni “izdajalcev” ,  v sredo ni bilo niti najmanj uspešno. Pravzaprav so ga preprečili, saj so dokazali samo to, da znajo dovolj zastrašiti svoje poslance, da sploh ne glasujejo. Pri tem so jim pomagali tudi posranci omenjenih strank sami (dobrih 40 posrancev, ki že drugi dan službe ne opravijo svojega dela – imamo pa tudi dva funkcionalno nepismena in dva popolnoma odvečna), ker so temu nedemokratičnemu ukazu ubogljivo sledili – svoje nasprotovanje Jankoviću bi demokratično izrazili tako, da bi glasovnice prevzeli in obkrožili besedico Proti. Argumentacija desnosučnih šefov, da svojim poslancem povsem zaupajo, vendar naj bi s tem, da ti ne bodo glasovali, dokazali, da med njimi ni “puckov”, je v očitnem protislovju sama s sabo. Če bi bilo res, da poslancem zaupajo, jih ne bi odvračali od tega, da prevzamejo glasovnice in glasujejo, kot so se dogovorili. V primeru, da bi kdo med njimi vendarle glasoval za Jankovića, bi se to videlo iz rezultata, ime “izdajalca” pa bi prej ali slej prišlo na dan. Vsekakor pa zaradi tega ni bilo treba suspendirati dveh ključnih demokratičnih načel: pravice poslancev, da se volitev udeležijo, in načela, da so volitve tajne.

Čez slabe tri tedne bomo najbrž lahko prisostvovali drugi ponovitvi glasovanja, ki bo dejansko samo še farsa. Namreč takrat, ko bo prišel na vrsto drugi mandatarski krog, Janša, Virant, Žerjav in Novakova kljub vsemu ne bodo mogli vedeti, ali je med njimi še vedno kakšen poslanec, ki mu ni do vladavine pod trdo Janševo roko, vendar takrat ne bodo mogli zaukazati še enega bojkota.

Lahko pa se v tem času zgodi celo, da Virant ostane sam svoj “pucko” in ne podpre niti Janeza Janše, potem se ta farsa lahko izteče kvečjemu v nove volitve, oziroma lahko celo dobimo tudi kakšnega “tehnokrata“, na primer, takega, ki bi bil hkrati tudi po volji naših najboljših “prijateljev” in zaveznikov iz ZDA, EU in ECB.

Ena takih izjav, se je včeraj zarekla naši obrambni ministrici Ljubici Jelušič (upajmo, da v odhodu), ki jo tudi sicer mirno lahko uvrščamo med najbolj militaristične politikante, brez resnega stika z realnostjo. Glede na povedano pa nas ministrica, milo rečeno, zavaja oziroma nam laže.

Če gre verjeti novinarjem Dela in RTV Slovenija, naše zunanje politike ne vodi samo zunanje ministrstvo, temveč tudi Slovenska vojska. Kaj dobesedno je zaenkrat še ministrica za obrambo Ljubica Jelušič povedala, mi ni uspelo izvedeti, načeloma pa smisel povzemanja obeh medijev ostaja, da tudi vojska vodi/gradi neko našo zunanjo politiko.

Ministričino govorjenje je najprej zaskrbljujoče zato, ker naj vojska v demokratično-republikanskih ureditvah ne bi imela politike, ampak mora biti politiki podrejena: ko začne vojska delati politiko, se temu reče vojaški udar.

Izjava je tudi kontekstualno, milo rečeno, smešna, mogoče celo poneumljajoče bebava, saj jo ministrica podaja kot gostja oporišča Villaggio Italia (po naše: Italijanska vas) pri Peći na Kosovu: ja naši vrli “Kforjevci” se pravzaprav nahajajo pod Italijanskim poveljstvom.

Citiram: “Po njenih besedah je ta kontingent dokaz, da zunanje politike Slovenije na gradi le ministrstvo za zunanje zadeve.” Slovenski vojaki torej v Italijanski vasi na Kosovu gradijo našo zunanjo politiko in to kar pod poveljstvom Italijanske vojske.

Do neke mere pa  njena izjava tudi opisuje našo realnost: postali smo država, ki se, prosto po Carl von Clausewitzu, gre nadaljevanje politike z drugimi sredstvi: uvrstili smo se na seznam okupatorskih držav – se pravi med države, ki so v vojni.

Čeprav je naš prispevek zgolj simboličen, to vseeno pomeni, da smo na simbolnem nivoju okupatorji. Pri čemer je dobro poznati razliko med simbolnim in simboličnim: simbolično pomeni malenkostno, kar pomeni, da naše udejstvovanje v vseh teh okupacijah, ki se jih največkrat nevtralizira in omili v “posredovanja”, iz vojaškega stališča ni vredno niti pol pizde mrzle vode; simbolno pa pomeni vse: smo zraven in vse, kar je pozitivnega ali negativnega, ne glede na to, kdo to stori, pade tudi na nas. Z drugimi besedami: čeprav Slovenska vojska ne more metati kasetnih in ostalih bomb po civilistih v Afganistanu in Pakistanu, spadamo v množico tistih, ki to počnejo.

Izjave gospe ministrice, se tako berejo kot blodnje (ali pa smo ga resnično najebali); nekje je nekako pomešala časovnico in dejstva: niso vojaki v tujini zato, da bi se šli politike, temveč so (neki) politiki poslali Slovenske vojake v tujino, da se grejo svoj posel – vojno.

Najglobje je uspelo glavo zariniti v lastno rit tetam na FDV-ju, ki se v službenem času na stroške davkoplačevalcev igrajo policaje. Vse skupaj na Spletnem očesu, izgleda kot nekakšna parodija na vaške straže, ker pa so tete večinoma levo usmerjene, bi jih lahko označili kar za nekakšno FDV milico. Ne pravim, da take pobude niso dobrodošle (in tete imajo vedno samo izključno najboljše namene ), vendar naj takšne pobude izhajajo iz zasebne sfere in žepa. Država ima namreč menda za lov na pedofile in ostale kriminalce neko institucijo, ki se ji reče policija, medtem ko je FDV (Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani) državna institucija, ki naj bi se ukvarjala z izobraževanjem in raziskovanjem.

Če bi bilo Spletno oko nek raziskovalni projekt, je tetam na FDV uspelo dokazati predvsem nekaj: da je sovražnega govora zelo malo, pravzaprav najbrž ni nobenega kriminala tako malo, kot sovražnega govora. V vsem tem času so namreč bile na temo sovražnega govora, od slabih 4000 prijav (lepo je biti anonimni špicelj) in vloženih 162 prijav sodišča obravnavane samo tri (3!!!) zadeve, od katerih je samo ena pravnomočno obsojena. Vsak “raziskovalec”, ki da kaj nase in mogoče pogleda iz svoje riti ven, bi na podlagi tega prišel do spoznanja, da sovražni govor ni problem. Ker pa tete na FDV že v osnovi vedno vse najbolje vedo, so se odločile, da je sovražni govor velikanski problem, ki postaja vedno večji.

Sovražni govor je zelo dobro opredeljeno kaznivo dejanje, ki je ga prepoveduje najprej Ustava Republike Slovenije:

63. člen – Prepoved spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti ter prepoved spodbujanja k nasilju in vojni

Protiustavno je vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti.

Protiustavno je vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni.

Nato pa še Kazenski zakonik Republike Sloveniej KZ -1:

297. člen – Javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti

1. Kdor javno spodbuja ali razpihuje narodnostno, rasno, versko ali drugo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, ali spodbuja k drugi neenakopravnosti, se kaznuje z zaporom do dveh let.
2. Enako se kaznuje, kdor javno širi ideje o večvrednosti ene rase nad drugo ali daje kakršnokoli pomoč pri rasistični dejavnosti ali zanika, zmanjšuje pomen, odobrava, omalovažuje, smeši ali zagovarja genocid, holokavst, hudodelstvo zoper človečnost, vojno hudodelstvo, agresijo ali druga kazniva dejanja zoper človečnost.
3. Če je dejanje iz prejšnjih odstavkov storjeno z objavo v sredstvih javnega obveščanja se kaznuje tudi urednik oziroma tisti, ki ga je nadomeščal, s kaznijo iz prvega ali drugega odstavka tega člena, razen če je šlo za prenos oddaje v živo in dejanj iz prejšnjih odstavkov ni mogel preprečiti.
4. Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno s prisilo, grdim ravnanjem, ogrožanjem varnosti, sramotitvijo narodnostnih, narodnih ali verskih simbolov, poškodovanjem tujih stvari, skrunitvijo spomenikov, spominskih znamenj ali grobov, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.
5. Če stori dejanja iz prvega ali drugega odstavka tega člena uradna oseba z zlorabo uradnega položaja ali pravic, se kaznuje z zaporom do petih let.
6. Sredstva in predmeti s sporočili iz prvega odstavka tega člena, pa tudi pripomočki, namenjeni za njihovo izdelovanje, razmnoževanje in razpečevanje, se vzamejo ali njihova uporaba ustrezno onemogoči.

Takšne so torej pravne osnove. Teoretično je torej se torej objektivno “sovražni govor” opredeli z strani jasnimi kriteriji, ki morajo biti izpolnjeni (dr. Neža Kogovšek, dr. Andraž Teršek (06:40, 9:40)):

• javni govor mora biti usmerjen proti skupini (sicer gre za razžalitev ali obrekovanje), ponavadi proti neki manjšinski populaciji v družbi;
• skupino mora napadati kot manjvredno na podlagi osebnih okoliščin njenih pripadnikov;
• vsebovati mora neposredno spodbujanje k nasilju;
• obstajati mora verjetnost,da bodo besede pripeljale do nasilja.

Ti  objektivni kriteriji sovražnega govora se ne nanašajo samo na nasilje, temveč tudi na sovraštvo, razdor, neenakopravnost… Odločilna pa je pravna presoja glede na vse okoliščine ali so bili izpolnjeni, da se zadeva kvalificira kot sovražnio govor. Nekaj je ali ni dovoljeno, če je dovoljeno, ne more biti niti prekršek. Zadeva je taka, da imamo k sreči tudi Evropsko sodišče za človekove pravice in nekaj, čemer se reče svoboda govora. Tam bi drugačne sodbe padle, domnevni zločinci pa bi s tem postali žrtve.

Vse ostalo je povsem subjektivno mnenje, zato lahko vsak po svoje naredi definicijo nekako v tem slogu: zame je sovražni govor vse, s čimer se ne strinjam, predvsem pa so to vse kritike in nestrinjanja, ki letijo name in jih ne morem ali ne znam argumentirano ovreči.

Zmagovalci te situacije, ki prav tako živijo z glavami globoko v svoji riti, so seveda politiki in politikanti. Oni so vse skupaj vzeli kot orožje. Njihova definicija bi šla nekako takole: sovražni govor je predvsem to, kar govori druga stran. Sovražni govor je tako postal kvazipolitična nekorektnost. Kvazi politična nekorektnost zato, ker za politično korektnost ponavadi velja, da obstaja vsaj neka mera medsebojnega strinjanja, kaj je politično korektno in kaj ne, pri nas pa ima leva stran povsem svoja merila in desna seveda svoja, pri čemer so desnosučni že po defoltu nekoliko bolj butasti in manipulativni (tudi Bog in Nadškof sta namreč na njihovi strani):

Najboljši primer desne instrumentalizacije “sovražnega govora” je bedarija Iva Godniča, kjer sicer Godnič že v naslednjem stavku pove, da gre za sarkazem in najbrž je že takoj vedel tudi, da mu “šala” ni uspela. Vendar so desnjakarji vse to zmanipulirali ter ta drugi del preprosto izrezali (in seveda tudi vsi naši profesionalni novinarji iz javne hiše).

Primer leve instrumentalizacije pa je še vedno aktualna “trenirkarska zarota”. Članek je vsekakor butast, v najboljšem primeru slaba teorija zarote in zagotovo neprimeren za objavo na strani katerekoli stranke, ni pa sovražni govor. Zadevo je potrebno kritizirati in sesuti, tudi protesti proti takim objavam so povsem upravičeni in potrebni. V tem primeru se je z glavo v riti izkazala kar naša informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar, ki je celo pravnica, skupaj z njo pa seveda kar vsi, ki so ji veselo sledili – v tem primeru se je informacijska pooblaščenka, prostovoljno ali po neumnosti, instrumentalizirala kot orodje leve opcije.

Vse skupaj, seveda ni niti najmanj smešno, saj dobiva groteskne razsežnosti, ki se bojo najbrž končale v nadaljnjem zmanjševanju svobode govora: in vedno, kadar pride do konflikta med svobodo in politiko, najkrajšo potegne svoboda.

Zadeva pa je v bistvu povsem preprosta: svoboda vsakega posameznika se konča pri svobodi drugega posameznika ali skupine. To velja tudi za svobodo govora: dokler nekdo eksplicitno ne poziva, naj se tako ali drugače posega v svobodo drugih, je govorjenje povsem v mejah svobode govora. Od tam naprej je kriminal.

Če bi hoteli državi dobro, potem naj novo vlado sestavita največja tekmeca – Zoran Janković in Janez Janša, vse drugo je tako in tako drobiž. Logično je, da bi bil v taki vladi glavni tisti, ki je močnejši. Logično bi tudi bilo, da bi eni in drugi požrli neumnosti, ki so jih govorili pred volitvami, in bi v interesu države sedli skupaj. To je edini način, da bo ta država delovala. Zdaj je ogrožena, saj vlada ne more storiti ničesar, če ji vedno nekdo meče polena pod noge.

Čeprav sem se že obregnil ob SLS-ovsko prodajanje zdrave kmečke pameti, je potrebno priznati, da imamo tukaj na delu z izvrstnem primerom kmečke pameti, ki je zdrava, se pravi logična. Za razliko od Kučana, ki je v Večeru postavljal “leve” koalicije, je Oman celotno slovensko politikantsko ekipo, v stilu velikega ravnatelja postavil v kot: če je res, da hočete Republiki Sloveniji dobro, potem lahko to tudi dokažete. Če pa so vam od dobrobiti države Slovenije in njenih državljanov pomembnejše osebne razprtije, lastni napuh, ideološka razhajanja in povsem zasebno-mafijski interesi, potem…

Pravzaprav se moram v veliki meri z njim strinjati tudi v nadaljevanju, še posebej s kritično oceno SLS-ja:

SLS naj gre lepo v opozicijo, da mir in čaka naslednje volitve, saj je tako in tako vedno počela neumnosti. Zaradi mene sicer lahko gre v vlado, toda v tem primeru je čez štiri leta ne bo več.

Žebljico na glavico pa Oman pribije s tem, da bi moral biti v tej veliki koaliciji tudi Virant – z Virantom v vlogi pravosodnega ali/in notranjega ministra bi dobili vsaj nekašno varovalko pred dokončno ugrabitvijo države , vendar pa tudi tu ostaja Oman realno z obema nogama v Zmincu in doda, da mu v tem primeru ne bi pustili ukrepati, saj bi to pomenilo konec mafije.

Razporeditev po 99% preštetih glasovnic (Dnevnik)

Zadeva taka kot je, vsekakor ni ravno najbolj razveseljiva. Na simbolnem nivoju je najprej potrebno čestitati grafičarjem za tole pink barvo LZJ-PS, ki najbrž ponazarja prašičke – samo upamo lahko, da tiste, v katerih se varčuje in ne tistih, ki se prerivajo pri koritu.

Če smo imeli prej obdobje LDS-a, Janše in sedaj na koncu Pahorjevo obdobje, smo se tokrat znašli v Jankovičevem obdobju.

Poleg SDS so največje poraženke vse te agencije, ki so nas ves čas pumpale z merjenji javnega mnenja, saj so z izjemo zadnje Mladinine ankete popolnoma pogorele.

Naslednji v vrsti luzerjev pa so “politični analitiki”, ki so verjeli anketam in to, da so tako ali drugače razlagali rezultate raznih anket, je tudi vse, kar je na njih “analitičnega” – se pravi, da oni sploh niso analitiki, saj večinoma sploh ničesar ne analizirajo, temveč samo razlagajo. Relativna zmaga Jankovića jih ne bi smela presenetiti, če bi se lotili resne analize njegove liste: Janković ima dobro moštvo prepoznavnih osebnosti sestavljeno tako iz prepoznavnih kot tudi iz preizkušenih izvoljenih politikov. Vsi, ki so sedaj na njegovi listi, v očeh volilcev in najbrž tudi drugače, lahko odtehtajo kogarkoli na listi JJ in v končni fazi se izkaže, da ljudje raje kot abstrakten program izbirajo ljudi.

Matematika pa nam hitro razkrije celotno grozljivost položaja, v katerem se nahaja naša politika (ponovni vstop NSi (izpad Zares) nas vrača na konec 19. stoletja): dobili smo pad položaj, kjer bojo jeziček na tehtnici predstavljale manjše stranke ali pa kar manjšinska poslanca s svojimi specifičnimi interesi, v najskrajnejšem primeru pa lahko fašemo kar Kučanizem: JJ in ZJ imata skupaj zelo lepo večino. In če stopi na delo dialektika lepilnega traku, po kateri je pri nas Kučan nekaj takega kot lepilni trak, ki ima svojo temno stran Janeza Janšo in svetlo stran Zorana Jankovića ter tako na dialektičen način s prehajanjem nasprotij povezuje slovensko politično sceno v dialektiko gospodarja in hlapca.

Druga opcija je za nas, ki bomo posledice političnih odločitev čutili na svojih plečih, je vsekakor bolj ugodna katerakoli druga možnost (v bistvu ne rabimo močne operativne vlade in niti najmanj ne potrebujemo tehnokratov – in ravno to, kar predstavlja Janković deluje strašno tehnokratsko, še posebno s svojim zatrjevanjem, da ni politik): najbolje bi bilo, da Janković sestavi neko srednje močno koalicijo, potem pa se loti izvrševanja programa SDS, ki načeloma niti ni slab, zato bi pa s takšnim pristopom lahko uspešno jemal sapo opozicijskemu nasprotovanju: konec koncev je ena prvih napovedi iz ust poglavarja SDS-ja ta, da bomo kmalu imeli nove predčasne volitve. Lahko pa za nagrado dobimo tudi prisilno upravo…

Dokončna predaja je poslovenjeno ime za nek dokaj nov “šport”, ki v angleščini sliši na ime Ultimate Surrender (vse skupaj je precej žgečklijive, da ne rečem pohujšljive narave, zato s klikom na spodnji povezavi potrjujete, da ste polnoletni z volilno pravico – se pravi starejši od 18 let):

• Ultimate Surrender – uradna stran;
• primer tekme;

Pri popolni predaji, gre za nov “šport”, precej gledljive narave, kjer se v ringu pomerita dve dekleti, zmaga pa tista, ki doseže več točk (sistem točkovanja je razložen na uradni strani), vendar pa se ta tekma ne konča z zmago, temveč se nadaljuje s popolno predajo poraženke svoji zmagovalki, ki jo lahko neizmerno ponižuje in konkretno pofuka s plastičnim dildom, ki ji pripada po zmagi. Volilna tekma je kot borba za ta plastični dildo, ki se mu reče oblast, ko je volitev konec pa se začne oblastniška jeba in poniževanje vseh, ki niso na oblasti.

Prva vzporednica med popolno predajo in volitvami, ki se nam ponuja, je na nivoju navadnih volivcev, ki nimamo nobene veze s strankami. Na primer, da se nam na volitvah zgodi, da obkrožimo zmagovalca: v tem primeru smo mi tisti, ki občutimo slast zmage in lahko s poražencem počnemo, kar nam paše, vendar je naš užitek zgolj na tem nivoju – kurac, s katerim se fuka ni naš (niti nismo izvrševalci), je samo plastični privesek, ki nam ne more dati užitka pravega fuka. Pravega dokončnega užitka je lahko do neke mere s predpostavljenimi mazohističnimi nagnjenmi deležna samo poraženka, resnični zmagovalci celotne zadeve pa so tisti, ki so stvar organizirali in tisti, ki vse skupaj gledamo.

Naslednjo vzporednico lahko potegnemo na nivoju strank, ki se potegujejo za oblast: tisti, ki bodo izšli kot poraženci so že sprejeli poniževanja zmagovalcev in nedvomno bodo nekateri v tem našli svoje užitke, medtem ko nam navadnim volilcem ostane samo užitek spremljanja. Na tem nivoju po koncu volitev, postanejo vsi volilci poraženci, saj so z odhodom na volitve svoj kos oblasti prenesli na tiste, ki bodo zmagali. Razlika je samo v tem, da so volilci zmagovalcev lahko izbirali tega, ki si bo navezal oblastniški dildo – uspelo jim je doseči to, da jih bo poniževal, njihov izbranec (recimo, da bodo v vsem skupaj nekoliko bolj uživali ali pa v slepoti svoje izbire sploh ne bodo spregledali, kaj se jim dogaja). Vsi tisti, ki so odšli na volitve, so se simbolno odrekli svoji suverenosti in predali usodo vseh v roke zmagovalcev – na nekoliko boljšem bojo tisti, ki se volitev ne bojo udeležili, saj njim ta simbolna pravica še vedno ostane.

Potemtakem torej, če se odločimo za odhod na volitve, stojimo pred povsem butastimi (ne)izbirami: izbrati nekaj, kar že poznamo in zmagati, vendar ob tem doživeti prostovoljno predajo, izbrati nekaj, kar nima upanja na zmago in pristati na poniževanja in posiljevanja (z nekašnim moralističnim užitkom najbolj butastega gesla, da je sodelovanje bolj pomembno od zmage in s tolaženjem, da smo izgubili, ker smo najbolj moralni in pošteni) ali pa mogoče protestno uničiti glasovnico, kar še vedno pomeni nek pristanek na celo igro.

Nekoliko več dostojanstva in simbolne suverenosti nam ostane, če ne odidemo na volitve. V tem primeru ne pademo v simbolično oddajanje svoje simbolne suverenosti. Seveda kljub temu še vedno delimo usodo s tistimi, ki so na volitve odšli, vendar pa nam ostane vsaj nekaj užitka, ob tem, da zadevo samo spremljamo in se nismo niti za trenutek pustili nategniti že s tem, da bi kadarkoli v upanju na zmago pomislili na to, da nas po volitvah ne bodo poniževali in nategovali.

V prvi vrsti gre pri iskanju zunanje podpore za star trgovski trik, ko se v pomanjkanju lastnih referenc prodajalec sklicuje na nekega domnevnega strokovnjaka, ki naj bi zadevo poznal bolje in prek tega tudi ustrezno svetoval – ta trik se največkrat uporablja pri raznih mrežnih marketingih, kjer vemo, da ta, ki nam nekaj poskuša prodati, nima pojma, poleg tega pa se tega zaveda tudi slednji. Rešitev problema je preprosta: pokliče se tujega strokovnjaka, za katerega kupec ne ve, pri čem je.

Sklicevanje na zunanjo podporo pa ima tudi obliko slabe argumentacije, saj se takšna podpora praviloma uporablja za argumentiranje v smislu: ta in ta avtoriteta pravi, da je to tako, zato mora tako biti. Zadeva nam je slovencem precej dobro znana že skozi papagajanje Prešerna. Le da ima tokrat nekakšno obrnjeno obliko, ki nahaja med argumentom  zmotnega sklicevanja na avtoriteto – ad verecundiam in v bolj skrajnih oblikah celo na argumentacijo s palico – ad baculum (argumente te vrste slišimo največkrat iz ust kvazi strokovnjakov ekonomske stroke).

Tudi če pristanemo na to, da je Angela Merkel svtovna avtoriteta, za izbiranje predsednikov vlad (podprla je tudi Iva Sanaderja!?), s katero se strinja vsa svetovna stroka, je problem še vedno vsebinski. Kljub navideznem ugodju take podpore, je to še vedno zunanja podpora. Zunanjo podporo pa vodijo zunanji interesi, za katere ni nujno, da so isti ali podobni, kot notranji. Kar je v nemškem interesu, ni nujno tudi v našem, poleg tega pa izbira določene politične opcije Angele ne zadeva niti približno toliko, kot zadeva prebivalce te države. Zato moramo biti do vsake take podpore vedno zmerno sumičavi in zelo kritični.

Poleg vsega tega pa mene tukaj moti še nekakšna izdajalska mentaliteta, ki se je de naših politikov vse prevečkrat poslužuje. Gre za tisto mentaliteto tožibab iz vrtca – tistih tožibab, ki so ponavadi najhujši pobalini, ko jih fašejo pa stečejo do vzojiteljice in ji vse zatožijo. Kant bi temu rekel nedoraslost. Zadeva je do neke mere sprejemljiva tja do konca osnovne šole, vendar pa je očitno, da nekateri tega niso nikoli prerasli. Spomnimo se vseh teh raznih čudnih pisem raznim ambasadorjem in evropskim inštitucijam, ki služijo nekim povsem partikularnim interesom ideološkega obračunavanja, hkrati pa kažejo Slovenijo kot nezrelo in smešno banana državo.

Skratka to, da Janeza Janšo podpira tako Angela Merkel, ki je prej že podpirala Iva Sanaderja, kot Julija Timošenko, ki so jo dobili z roko v žaklju in seveda nenazadnje tudi madžarski populist Orban, (in seveda tudi notranja Boško Šrot in Igor Bavčar), je stvar, ki bi nas morala predvsem skrbeti. Merklova podpira tistega, ki bo najbolje služil nemškim interesom, podobno tudi Baroso in tudi Janša je eden tistih, ki bi se lahko izkazal za uspešnega tehnokrata v prihajajoči policijski državi.

Očitno živimo v časih, ko je demokracija postala nekakšna politična puhlica, ki je brez vsebine in pravzaprav ne pomeni ničesar – razen, da je odlično sredstvo za to, da raja pokasira vse napake voljenih vladarjev. In če bi vsakokrat, ko je kakšen politik rekel, da je nekaj treba narediti, ker je takšna direktiva iz Bruslja, bi bil med najmanj 10%. Ne samo, da nam posredno zastopniško vladajo stranke skozi svoje partikularne interese, tudi te stranke imajo svoje birokratske komandante, ki niti izvoljeni niso bili, temveč se jih je preprosto postavilo na položaje moči, s katerih potem upravljajo kot nekakšni absolutni gospodarji, svoje vladanje pa definirajo skozi kvazi apolitično strokovnost, ki se ji reče tehnokracija.

Politika v širšem smislu pomeni neko delovanje za uresničitev ali ohranjanje družbene ureditve predvsem v državi in med državami zato je vsako govorjenje o tehnokratski apolitičnosti velik nesmisel. Drugi del zloženke tehnokrat “kracija” izhaja iz starogrškega “kratos”, ki pomeni vladati, tehnokracija naj bi potemtakem pomenila vladanje tehnikov, torej teh, ki obvladajo neko veščino ali stroko – “tehne”. Ker pa ti “tehniki” niso neka nadbitja, ki so padla iz nebes, se je dobro vprašati, kdo so ti tehniki, še bolj nujno pa je, da pogledamo, kaj je ta njihova veščina, kje leži ta njihova strokovnost, zaradi katere naj bi si takorekoč brez vsakega premisleka ali demokratičnega odločanja zaslužili naše zaupanje.

Trenutno se kot primer ponujajo trije taki tehnokrati: Mario Draghi, šef Evropske centralne banke, Lucas Papademos, novi šef Grkov in Mario Monti, ki velja za “umirjenega in pogumnega evropskega tehnokrata”. Prva stvar, ki je skupna vsem trem tehnokratom, je, da so to banksterji iz iste šole in s povezavami v bankststerski družini Goldman Sachs, oba Italijana sta oba bila tam zaposlena, Grk pa je z Goldman Sachsom intenzivno sodeloval kot grški šef centralne banke ter Grčiji omogočil, da se je lahko priključila evrskemu denarnemu območju (po domače rečeno: skupaj so ponarejali bilance), zadnji dve leti (prej je bil podpredsednik ECB) pa je ta grški tehnokrat svetoval svojemu predhodniku – zelo modro najbrž… Zadeve tako postanejo naenkrat precej bolj jasne: ti tehnokrati so del problema, ne pa del rešitve, saj so tudi njihova ravnanja in neravnanja pripeljala do stanja, kjer se nahajamo sedaj.

Prosto po Einsteninu težav ne moremo reševati z uporabo tistega razmišljanja, ki smo ga uporabljali, ko smo težave povzročili. Zato je precej ilozorno pričakovati, da bojo tisti “strokovnjaki”, ki vsekakr nosijo precejšen del krivde za trenutno stanje, lahko vse skupaj razrešili – vsekakor pa ni nikjer nobenega znaka, da bi ti tehnokrati spremenili svoje razmišljanje.

Nepolitične vlade ni, vsaka vlada je po definiciji politična in tako kot ne more biti nepolitične vlade, ne more bit  politično nevtralne vlade, zato se nam skozi evrokratsko vsiljevanje tehnokracije pravzaprav vsiljuje neka oblika tehnokratske diktature, kjer se v imenu strokovnosti tehnokratov ukinja vsakršno politično razpravo, ki bi bila v nasprotju z njihovimi interesi

Zato se moramo vprašati, kaj je pravzaprav politika tehnokratov, kaj je njihov politični cilj? Rešitve, ki jih ponujajo evrokrati in so del globalnih “reform”, s katerimi naj bi se rešili iz krize, so povsem nasprotne od sprememb sistema na bolje ali odprave napak sistema. Ker so ti tehnokrati del sistema, so tehnokratske rešitve predvsem sistematičen poskus za vsako ceno rešiti sistem, ki je prišel v krizo. Zato so njihove rešitve radikalizacija tega sistema in vsega tistega, kar je v njem najbolj narobe in nevzdržno. Napačen je v bistvu sistem sam skupaj s svojimi tehnokrati, zato ga je mogoče ohranjkati in vzdrževati samo z diktaturo, ki si je po novem nadela ime tehnokracija.

Zadevo sem nekoliko izpostavil že pred časom, pred dobrim letom, ko se je začelo z reševanjem Grčije. Pri vsem skupaj je bilo več kot očitno, da nekako ne more delovati drugače kot uničevalno – očitno je pri finančnih zadevah povsem zdravorazumsko analiziranje povsem dovolj.

Vse skupaj pa je postalo samo še bolj absurdno: celotno reševanje je namreč zastavljeno tako, da tisti, ki so že tako na meji prevelike zadolženosti, rešujejo tiste, ki so to mejo prestopili. Če se komu zdi absurdno, da bi se lotil gašenja požara z bencinom, je trenutna situacija še bolj absurdna: politiki, pod modrim vodstvom raznih banksterjev in četrtpismenih ekonomistov ne samo, da goreče prezadolžene hiše gasijo z bencinom – z bencinom že v naprej zalivajo tudi tiste hiše, ki se še niso vžgale.

Zadeva je povsem predvidljiva: prvi paket ni bil uspešen, sedaj pa je vedno globlje tudi Italija, ki ji Roubini ne napoveduje nič kaj lepe prihodnosti (je pa Roubini Eurodramo napovedal že leta 2006 in razpizdil – ne boste vejeli italijanskega ministra).

Zadeva je grafično videti takole, številke pa so še bolj zanimive:

• Nemčija: €2.062 milijard dolga, kar pomeni 83 odstotkov njenega BDP.
• Italija: €1.843 milijard dolga, kar pomeni 118 odstotkov njenega BDP.
• Francija: €1.59 milijard dolga, kar pomeni 82 odstotkov njenega BDP.
• Združeno kraljestvo: €1.337 milijard dolga, kar pomeni 81 odstotkov njenega BDP.
• Španija: €642 milijard dolga, kar pomeni 61 odstotkov njenega BDP.
• Grčija: €329 milijard dolga, kar pomeni 145 odstotkov njenega BDP.
• Portgualska: €161 milijard dolga, kar pomeni 93 odstotkov njenega BDP.
• Irska: €148 milijard dolga, kar pomeni 95 odstotkov njenega BDP.

Takole na oko, je zadeva videti precej apokaliptična. In čeprav Slovenije zgoraj ni (tako na oko in z veliko mero kreativenga računovodstva smo zadolženi dobrih 16 milijard oziroma naš javni dolg gre preko 45 odstotkov BDP), se tudi nam ne piše dosti bolje: milijarda, ki si jo bomo izposodili za deset let, nas bo v bodoče stala slabih 700 milijonov €.

Skratka zadeve so takšne, kot so, napovedi bi prepustil vedeževalcem, moja matematika  namreč tukaj ne vidi ničesar lepega ali pozitivnega.

Apokalipsa niti ni nujno nekaj slabega, apokalipsa lahko pomeni konec nečesa starega in slabega (pri vsaki stvari, ki jo plačamo, damo 40% za obresti) ter začetek novega boljšega – edina kolikor toliko normalna rešitev bi bila, da države zaščitijo varčevalce, banksterje pa prepustijo, da se utopijo v lastnem govnu, potem pa celotno finančno/bankirsko zadevo zastavijo nekoliko bolj smiselno: nekako tako, da vsak lahko posodi samo toliko, kolikor ima…

Kaj točno naj bi ta zdrava kmečka pamet bila, ni nikoli popolnoma pojasnjeno pa tudi njen izvor je zelo skrivnosten. Nekateri njen izvor locirajo na sam začetek civilizacije, ko naj bi se kmetovanje začelo, spet drugi pravijo, da izvira nekje v 19. stoletju, ko se je uveljavljal mit o poštenem nepokvarjenem kmečkem človeku v pristnem odnosu z naravo – nekakšen romantičen “Blut und Boden” (kri in zemlja), ki ga še vedno lahko zasledimo predvsem v kakšnih pocukranih nemških nadaljevankah tipa Gozdarska koča Falkenau in pri naših posnetkih le tega, na primer to, kar nam na TV prinaša kakšnega Tavčarja, še več take zdrave kmečke pameti pa lahko najdemo v raznih vzgojnih ljudskih povestih.

Najprej je zanimiva že sama besedna zveza “zdrava kmečka pamet”, ki nam nekako daje vedeti, da naj bi obstajala tudi bolna kmečka pamet. Najbrž pa se zadeva vsaj do neke mere nanaša na zdrav razum (angleški “common sense”) in zdravorazumnskost, v katerega se je nekako vpletla še kmečka pamet.

Kmečka pamet po moje predstavlja nek način razmišljanja in iskanja rešitev, ki naj bi bil lasten preprostim ljudem, predvsem kmetom in ostalim fizikalcem, ki imajo vsakodnevno opraviti s trdo realnostjo ročnega dela in robustnimi neposrednimi izzivi, ki jih pred človeka meče mati narava, katera ni nič kaj ljubezniva do svojih otrok temveč jih prepušča njihovi lastni iznajdljivosti, moči in prilagodljivosti pri čemer je prav nič ne briga njihova usoda. Robustni izzivi pač zahtevajo robustne rešitve. Kot taka je utemeljena na tradiciji in preprostih rešitvah.

Zdrav razum kot pravilna in skrbna presoja, ki temelji na preprostem zaznavanju situacije ali dejstev in je nekakšna osnovna raven praktičnega znanja preračunljivosti in presojanja, katerega naj bi imela večina ljudi, pravzaprav tvori osnovo kmečke pameti, le da ni obremenjen s kmečkim cehom: nekatere stvari so lahko popolnoma v skladu s kmečko pametjo (na primer to, da kmetom plačujemo subvencije), vendar kaj hitro pa lahko pridejo v nasprotje z zdravim razumom – če je edino orodje, ki ga poznaš kladivo, potem je tudi vsak problem videti kot žebelj. Poleg tega pa je zdravi razum nanjnižja predteoretična stopnja vednosti oziroma modrosti, ki deluje bolj kot ne na intuitivni ravni in na ravni navad in se kot tak tudi hitro lahko moti: čuti nas lahko varajo, navade pa zavajajo. Zdrav razum žal ni vedno tako zdrav, kot se morda zdi na prvi pogled.

Zdrava kmečka pamet, kot nam jo priporočajo v SLS pa je prav posebne vrste zdrava kmečka pamet: je take vrste, da je imajo oni preveč, celo tako zelo preveč, da bi je dali vsem nam. Njihova zdrava kmečka pamet jim veleva, da je za poslanca nadvse primeren Uroš Rotnik: tisti “strokovnjak”, ki mu je uspelo nadvse strokovno voden in nadvse transparenten projekt, ki temelji na tehnologiji iz prejšnjega tisočletja, podražiti za več kot dvakrat.

Moja zdrava kmečka pamet mi pravi, da je “strokovnjak”, ki mi neko zadevo, za katero se nisem niti odločil ali jo potrebujem in kakšno potrebujem, podraži za več kot dvakrat, en navaden butelj ali pa oderuški lopov. In tisti, ki za takega človeka menijo, da je primeren za poslanca, niso daleč od tega.

In ko si takole ogledujem Slovenijo, se mi zdi, da imamo pri nas ta zdrave kmečke pameti, kot jo pčonuja SLS več kot dovolj – lahko bi jo začeli zvažati na tone.

Pravna država, ki je pravzaprav sopomenka za vladavino zakona namreč, niti ni odvisna od tega, koliko državljani ali kdorkoli spoštuje veljavne zakone in/ali inštitucije pravne države (policijo, vlado, sodišča), temveč od tega, kako se ti zakoni udejanjajo v praksi in kako inštitucije pravne države delujejo. Ideal pravne države je, da je vsaka kršitev zakona tudi sankcionirana ne pa to, da nobeden ne krši zakonov ali da vsak absolutno spoštuje vse inštance pravne države.

O inštitucijah nima smisla izgubljati črk. Kako brezupno neracionalna je postala “naša” zakonodaja lahko lepo ponazorim, če se nekoliko preštejem besede pri posameznih “zakonih”:

• Arhimedov zakon: 6 besed.
• Zlato pravilo: 12 besed.
• Pitagorov izrek: 12 besed.
• Biblijskih 10 zapovedi: 249 besed; (katolibanskih deset pa se skrči in preuredi na 45 besed).
• Ameriška Deklaracija o neodvisnosti: 1.457 besed.
• Ameriški ustava ima 4.543 besed; z vsemi 27 spremembami in dopolnili: 7.818 besed.
• Ustava Republike Slovenije: 8.105 besed.
• Predpisi EU o prodaji zelja: 26.911 besed.

Zgornji primer morda na prvi pogled združuje neprimerljive zakone in pravila, saj so vmes tudi fizikalne zakonitosti in matematična pravila, vendar pa lahko služi kot lep primer, kako se vse preobilje raznih zakonov oddaljuje od racionalnosti, še bolj pa to, kako za nekega navadnega človeka pravzaprav ni mogoče, da bi materijo predelal, kaj šele razumel:  zlato pravilo je mogoče prebrati v nekaj trenutkih in tudi razumevanje povedi “Ne stori drugemu tega, česar ne želiš, da bi drugi storil tebi.” normalnim ljudem ne bi smelo delati preglavice, prav tako ne bi smelo biti problematičnih 10 zapovedi, ki jih je mogoče prebrati v nekaj minutah, branje Ameriške deklaracije o neodvisnosti traja dobrih 15 minut, Ameriško ustavo pa je mogoče brez hitenja prebrati v slabi uri in načeloma bi si vsak državljan Republike Slovenije lahko vzel tisti 2 uri in vsaj enkrat v življenju preletel naš temeljni akt. Povsem nerealno pa je pričakovanje, da bi se kdorkoli lotil prebiranja zadev, ki se ga načeloma niti ne tičejo, čeprav imajo vpliv na njegovo življenje: ne predstavljam si, da bi Lojze iz Zeljarstva Lojz, ki ima kot dodatno dejavnost na kmetiji registrirano prodajo zelja, lahko kakorkoli predelal in izpolnil vse, kar so si namislili evrobirokrati.

Prepoved točenja alkohola vinjenim gostom, ki jo obravnava Vojko je pravzaprav idealen primer tega, zakaj pravna država ne deluje. Vendar pravne države ne uničujejo tisti, ki točijo mimo zakona, temveč je problem v tem, ker je ta prepoved neumna, saj ne postavlja nobenih resnih meril, prav tako pa natakarju ne daje nikakršnih pooblastil, s katerimi bi lahko neko domnevno vinjenost dokazoval (kot preizkus alkoholiziranosti – zato je praktično tudi zelo težko nekomu dokazati, da je vedel, da je nekdo vinjen): to je samo eden od tistih neživljenjskih in neizvedljivih zakonov, ki predstavljajo pesek v kolesju pravne države. Tisti, ki točijo vinjenim, zgolj kršijo zakon, pravno državo pa spodkopujejo tisti, ki ne poskrbijo, da bi bili kršitelji sankcionirani (kot bi rekel profesor: kazen ni maščevanje, kazen je ponovna vzpostavitev vladavine zakona), še bolj pa tisti, ki so tak butast neživljenjski in neuresničljiv zakon napisali in tisti, ki so ga sprejeli v naš pravni red.

Prvi velik problem so tisti, ki zakone pišejo (še posebej tisti, ki jih sprejemajo in potrjujejo): četrtpismeni poslanci in ostali politiki, neživljenjski (četrtpismeni) birokrati in odvetniške pisarne, ki služijo parcialnim interesom ter pravzaprav pišejo zako tako kot jim najbolj ustreza. Drugi največji problem so izvrševalci zakonodaje (vlade, birokracija, policaji, uradniki, sodniki…), ki se ne držijo in ne izpolnjujejo lastnih zakonov in zavez. Še najmanjši problem smo državljani, ki praktično ne moremo niti prdniti več, ne da bi prekršili kakšnega od neštetih zakonov in predpisov.

Če grem od začetka. Od uveljavljenih akterjev me nekako ne prepriča nihče (še posebej ne SD posranci). Nekoliko mi je morda nekoliko žal za Zares, ki je doživela pravi pravcati pogrom, čeprav so vseeno dejansko poskušali delovati znotraj svojih postavk – so poskušali, vendar sem imel občutek, da ne dovolj. Na primer tista govoričenja o lobijih o lobijih, ki pa so vedno ostali povsem neimenovani kot nekakšne entitete, katerim se nekako kar ni moglo stopiti na prste, niti se jih poimenovati in našteti.

Opozicija je pač taka kot je SDS so brezhrbteničarski primitivci s psihopatskim šefom, ki so se že izkazali, SNS se bo uspelo prebiti, zato moje podpore niti ne potrebuje, SLS pa je kmetavzarska kontinuiteta, ki je vedno počela samo škodo in skrbela za lastne žepe. DESUS pa je pač stranka mehkih cur, ki skrbi samo za interese svoje klientele in bi jo bilo najbolje prestaviti kar v državni svet (skupaj z manjšinskima poslancema in SLS).

Potem imamo tudi cel kup novih akterjev, na primer, Poljšak je legenda, vendar pa se druži z žnidano gnido – najdete ga med pizdeki. Tudi Hanžek je legenda, vendar ne obljublja nobenih pretresov za birokrate – konec koncev je tudi on le birokrat.

Velika nova “novinca” pa si zaslužita posebno obravnavo:

Za Jankovića se mi zdi, da so ga nekako prisilili in bi bil popolnoma zadovoljen v svoji županski vlogi. Zanimalo bi me predvsem to, s kakšno argumentacijo ga je šel podpreti France Bučar. Prednost bi mu dal predvsem zato, ker je izvajalec – po drugi strani pa je človeka lahko tega kar nekoliko strah – čeprav je res, da je ta strah pred tem precej manjši od strahu pred pohodom klerofašistov, ki so se že izkazali v prejšnjih mandatih. Janković je človek, ki ga skrbi za biznis, ideologija pa mu je malo mar; načeloma me sicer motijo ljudje, ki mi kradejo – še bolj pa me motijo ljudje, ki mi kradejo in govorijo, kaj naj  počnem in kakšen naj bom.

Virant je po eni strani zelo simpatičen (morda kvečjemu nekoliko preveč skavtski; vendar ne vem, kam bi ga dal med “boy scouts” ali med katoliške skavete in skavtinje), morda celo najbolj simpatičen od vseh – cel ta bes SDS mi je nadvse simpatičen, vendar sta pri njemu najmanj dva problema: najprej to, da šel bo v koalicija s SDS in/ali SLS in tako fašemo klerofašizem ter, da ima v svoji ekipi ljudi, ki prodajajo lažno vero v prosti trg – vero, ki so jo pravi ekonomisti (pravi teoretiki) že potunkali in zavrgli, še vedno pa se je oklepajo tisti, ki ne znajo dovolj dobro brati in nimajo dovolj pojma o matematiki (in pravzaprav samo služijo tistim, ki so nas pripeljali sem, kjer smo: na rob propada).

Skratka morda bi bil samo en zares dober razlog za odhod na volitve: če bi nekako vedel, da je ravno moj glas tisti, ki bi NSi onemogočil vstop v parlament. Sicer pa, če bi volitve lahko karkoli spremenile, bi bile prepovedane.

Naj že crkne ta demokracija, da bomo spet lahko živeli kot ljudje!

Če preberemo odločbo ustavnega sodišča, nam je hitro jasno, da se ustavni sodniki niti niso spustili na nivo vrednotenja zgodovine sv stliu raznik konvertitov in izdajalcev, temveč ocenjujejo delo občinskega sveta, ki ni bilo v skladu z Ustavo.

V neskladju z ustavo je to, da je mestni svet odlok, s katerim je novo cesto v mestu poimenoval po Titu, sprejel osemnajst let po uveljavitvi ustave Republike Slovenije. Ne gre za to, da bi bila sporna vsaka ulica in vsak trg, poimenovan po kakem funkcionarju nekdanjega režima. Sporna so poimenovanja po dosmrtnem vodji nekdanje totalitarne  države (pričemer so sodniki izkazali še svoje nepoznavanje – Jugoslavija je bila totalitarna samo v zgodnjih začetkih, na koncu pa je bila avtokratska), Titu, in to tista, ki so bila sprejeta po uveljavitvi nove ustave. V smislu: Ok, kar je bilo, je bilo, sedaj pa ne dražite več ubogih na umu, kajti njih je nebeško kraljestvo.

Kar pa je pravzaprav v popolnem nasprotju s tem, kar lahko prebere kakšna Ljudmila Novak, ki je na tiskovni konferenci lamentirala, da so v stanki zadovoljni z odločitvijo, ker je to odločitev za več resnice. “Tito je bil zločinec in to je tudi priznal državni organ,“ je dodala. Spotoma pa je razkrila še, svoje upanje, da se bomo v Sloveniji končno odločili za civilizacijsko vrednoto, ki se ji reče resnica, in na podlagi te obsodili vse medvojne in povojne zločine ter tudi odstranili imena zločincev iz naših mest in ulic ter tudi njihove kipe…

Vsakomur, ki je prebral odločbo, je lahko takoj jasno, da Ljudmila nemarno laže in zavaja (vprašanje je, če dejansko laže, saj je za laganje potrebna določena mera samozavedanja in razumevanja tega, o čemer se govori – Ljudmila in njeni sledilci se mi za kaj takega zdijo preveč neumni), saj Ustavno sodišče ni nikjer govorilo o tem, da bi bil Tito zločinec (v kontekstu raznih sodišč najbrž tudi za Tita velja domneva nedolžnosti?).

Toliko o NSi-jevskih vrednotah in moralah ter zavezah h kakršnimkoli vrednotam: njihova vrednota ostaja laž in zavajanje, njihov cilj pa je vrnitev v katolibansko 19. stoletje (najbrž zato, ker Ljudmili v njeni zahojenosti še vedno ni jasno, zakaj naj bi nosila gate). O resnici pa preprosto nimajo niti najmanjšega pojma.

Spet se lahko vsi strinjamo, da je reforma našega zdravstva res potrebna.  In vsaj tako na hitro vsekakor prinaša nekaj poziotivnih premikov, kot so črtanja raznih storitev, ki z zdravstvom pravzaprav nimajo ničesar skupnega, kot so razne pogrebnine in toplice, ki s samim zdravljenjem nimajo ničesar skupnega.

Do neke mere je smiselna tudi ukinitev dodatnega zdravstvenega zavarovanja, ki pravzaprav sploh ni bilo tako prostovoljno temveč kar nekakšna obveznost, ki je v veliki meri služila predvsem zavarovalnicam, čeprav po drugi strani namesto trenutnega prostovoljnega obveznega zavarovanja, tokrat dobimo samo še eno dodatno obvezno zavarovanje, ki se mu po novem reče participacija. Skratka, namesto enega obveznega in enega kvazi prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja dobimo dve obvezni zdravstveni zavarovanji. Čemur bi le težko rekli racionalizacija: zadeva naj bi se pravzaprav pobirala po istih kriterijih (več imaš več daš), vendar na dva načina – dva načina pa najbrž pomenita tudi dvojne stroške in dvojne komplikacije.

Še boljša pa je tale z dodatno skrbjo, ki jo za naše zdravje kaže zdravstveni minister na tak način, da nam bo priskrbel nove davke na “nezdravo” hrano: za začetek se bo  tem davkom reklo trošarine na sladkarije in sladke pijače (zakaj ne bi potemtakem obdavčili kar sladkorja in njegovih umetnih nadomestkov, ki so ponavadi še bolj strupeni in kako bodo obdavčili tiste, ki si sladkarije pečejo doma?), najbrž pa nas čakajo tudi trošarine na mastno hrano, na suhomesnate izdelke, na čevapčiče in tako naprej. In seveda ostaja še bistveno vprašanje: kam se bodo te trošarine stekale?

Ker je državna blagajna brez dna, se tudi tukaj kažejo skora neomejene možnosti pobiranja denarja, ki se mu pravzaprav reče davek na odvisnost; gre namreč za pobiranje tam, kjer pravzaprav s takim pobiranjem obiramo ljudi, ki so odvisni od nečesa, od hrane pa smo tako ali drugače od takšne ali drugačne odvisni prav vsi in prav vsa hrana je do neke mere nezdrava: zakaj torej ne bi obdavčili še vse konzervirarne hrane in vse tiste hrane z E-ji, pa vse tiste škropljene zelenjave, rafiniranega sladkorja, bele moke, oluščenega riža, kitajskega česna, ribe, ki nabirajo težke kovine…

Tale dodatek s trošarinami, ki naj bi spodbujale zdravje, je seveda čista neumnost, temveč povsem očitno polnenje prazne blagajne. Vsaj nekoliko bi ga lahko upravičili s tem, da bi se vse te silne trošarine zbirale v zdravstveni blagajni. Morda bi bilo bolje, da bi nagrajevali “zdrav” življenjski slog in bi potemtakem morali tisti, ki živijo bolj nezdravo plačevati več, vendar tudi tu pridemo do določenih nesmislov, na primer, debeli ljudje, bi tako morali plačevati več, po drugi strani pa imamo tudi množico rekreativcev, ki s svojimi aktivnosti ravno tako tvegajo poškodbe. Morda pa bi morali poleg zdravstvenih trošarin na hamburgerje in tobak uvesti tudi trošarine na superge, smuči in na teniške žogice?

Kljub vsemu se mi ta “nadgradnja” niti ne zdi tako slaba vseeno pa ima tozadevni minister tukaj še velike rezerve in vseeno nekako ne rešuje bistvenega problema, ki je dostopnost do zdravstvenih storitev (vrste – nikjer nisem videl, kako naj bi ta zdravstvena nadgradnja pripomogla k temu, da bi mati doživela okulistični pregled znotraj sistema javnega zdravstva “že” naslednji teden, ne  pa drugo leto aprila ).

Lahko pa nakažem na področje, ki je zaenkrat popolnoma neobdavčeno tudi po krivdi ministrstva za zdravje: prepovedane droge – minister naj se zavzame za legalizacijo prepovedanih drog in jih primerno obdavči, denar, ki gre sedaj za preganjanje le teh in denar, ki bi ga s takšnimi trošarinami nabrali pa naj gre v zdravstveno blagajno.

Najprej zato, ker je Osama že s prejšnjim predsednikom najmanj dve tekmi igral neodločeno, saj Bushu jr. v dveh mandatih ni uspelo pokončati tega glavnega zlobneža. Pravzaprav je Osama tokrat umrl že devetič…

nekaj takega bi moral Obama povedati na tiskovki

Še bolj pa se zaplete, če pri rezultatih upoštevamo še nekatere druge dosežke obeh igralcev: Osama je za začetek igre pobil dobrih 3000 ljudi in za to zapravil par sto tisoč dolarjev ter tako sprožil ameriško besnenje, ki jih je stalo dodatnih 6000 vojaških žrtev in še dobrih 46000 ranjencev za vsega skupaj dobrih 3 0000 milijard dolarjev, v času svojega vojskovanja proti terorju pa jim je bolj ali manj neposredno uspelo pobiti še kakšen milijon ostalih ljudi, od katerih večina s terorizmom ni imela nobenega opravka – razen, da so bili večinoma muslimani.

Zato je povsem na mestu vprašanje kdo je tukaj zares zmagal? Če je Osama imel namen, da naredi nekaj večjih zločinov in potem umre naravne smrti nekje na  begu ali skrit pri svojih dobrih prijateljih, potem je zmaga Obamova. Če pa je je bil teroristov namen, da povzroči razkol med muslimanskim in ostalim svetom, par pravih vojn ter spotoma ekonomsko izčrpa najmočnejšo državo na svetu, potem zmaga gre njemu.

Dodatne točke mu gredo še pri tem, da je pokazal, da med enimi in drugimi pravzaprav ni nobene razlike, saj nikomur ni mar takoimenovanih “nedolžnih” žrtev, še manj pa kakršnihkoli civilizacijskih in pravnih norm (na primer, pravica do poštenega sojenja, prepoved mučenja, in ostale norme, ki so zaobjete v mednarodnem pravu in ostalih konvencijah…) – te veljajo samo za ostale. Kakšna je torej razlika med pilotom, ki se zaleti v neko stolpnico in pilotom, ki iz varne višine meče bombe na mesta, kjer je vsakomur jasno, da so ljudje, ki z vsem skupaj nimajo nobene zveze?

Takole na na hitro je vsakomur jasno, da se ZDA nahajajo v popolnemu moralnem bankrotu in če drži, da jih je do sem z njihovo obilno pomočjo spravil ravno Osama, potem imajo sedaj idealno priložnost, da razglasijo konec raznih nesmislov kot je bila vsa ta vojna proti terorizmu (čeprav je Obamova administracija že precej bolj previdna in se ta bušistična besedna zveza le redko pojavlja v njihovih govoričenjih), in razpustijo razne vojaške zveze, ki so samo še relikti nekega prejšnjega obdobja in se jih je že prijela ta likvidatorska logika – če so sploh kdaj bili izven nje. Hkrati pa se začnejo obnašati kot nekakšen enakovreden suveren med ostalimi – po pravilih, ki naj bi veljala za vse. Skratka, zdi se, da nekega nobelovega nagrajenca za mir čaka še precej trnova pot preden bo lahko vsaj približno zaslužil to nagrado ali pa vsaj razglasil kakšno pravo zmago.

Besedo bankirji  lahko tukaj zamenjamo tudi z finančniki, bančniki, finančnim sektorjem finančno industrijo, skratka “bankirji” tukaj zajema celotno to industrijo, ki tipka denar, za katerega moramo ostali potem delati.

Najprej sem imel kar nekaj kandidatov, in označb, ki še vedno veljajo, vendar pa vsaka zajame samo del njihovega bistva in njihove zgodbe:

• Bankirji so psihopati: osebe z resno boleznijo, zaradi katere nekako ne zmorejo niti zaznavati niti priznavati nobene druge realnosti razen svoje, vsekakor pa tudi osebe z božjim kompleksom, nekako jim tudi ne znese dojeti tudi najbolj preprosto dejstva, da na omejenem svetu, ne more obstajati nič neomejenega (razen neomejene človeške neumnosti).
• Bankirji so gospodarski teroristi: ko je bilo potrebno naenkrat nabrati nedoumljive količine denarja, so prišli do politikov in jim rekli, da bodo iz sistema potegnili ves denar in tako najprej uničili Ameriško, nato pa celotno svetovno gospodarstvo. Lep primer tega imamo tudi pri nas, ko je neka nastavljenka zdravim podjetjem preprosto izdala ukaz, da morajo dokapitalizirati neko gnilo banko. Ali pa ko je naša “vlada” meni nič, tebi nič, v imenu Grkov mirno nakazala denar nemškim banksterjem, nato pa še četrt miliona NLB, nam pa govori, naj delamo več zato, da bomo imeli manj…
• Bankirji so mafijci – organizirani kriminalci – banksterji: nenehno delajo z mafijo in jim perejo denar. Za kakšne količine gre si lahko samo poskušamo predstavljati; na primer, leta 2009, se je govorilo, da operejo 352 milijard dolarjev, pred kratkim pa se je pisalo, da je banka Wachovia v letih od 2004 do 2007 oprala 378.3 milijard (in plačala “kazen” 110 milionov $); recimo, da so policaji tako uspešni, da dokažejo kar vsako deseto pranje…

Vendar pa zgornje tri oznake zajamejo le del bistva bankirjev. Bistvo bankirjev je, da so paraziti, v teh časih pa so  postali taki zajedalci, da ubijajo svoje gostitelje. (Vsa slava prof. dr. Michael Hudsonu za tole kratko in jedrnato razlago celotne zadeve, če pogledam realizirani intelektualni domet večine naših “ekonomistov”, se mi zdi, da vsi skupaj niso zmožni tako elegantnega in dokončnega uvida v to, čemer se po angleško reče “economy”…)

Ekonomija parazita in gostitelja je taka, da pameten parazit živi v simbiozi z gostiteljem in ga poskuša usmerijati k temu, da raste pa čeprav gostitelj ne bi več jedel in rastel; zato mora parazit prevzeti gostiteljeve možgane. Realno gospodarsvo produkcije in potrošnje je v tem našem primeru gostitelj, “finančna industrija” pa je parazit, ki je iz servisa, od katerega je svoj čas imelo svoje koristi tudi realno gospodarstvo, postala parazit, ki ga uničuje.
Problem je, da je “finančna industrija” tako neumen parazit, ki ne le, da je prevzel možgane (vlado/politiko), temveč se je zmešalo tudi njemu in si predstavlja, da lahko “finančni sistem” preživi samo, če vse skupaj spravi v gospodarsko krizo. Bankirji so se popolnoma prepustili parazitski logiki, da je več vrst gostiteljev in več gostiteljev, kot pa parazitov: če si prarazit, ti sploh ni potrebno biti vzdržen, saj lahko gostitelja, potem, ko ga uničiš, preprosto zamenjaš.

Osnova vse te parazitske “logike” pa je, da so banksterji naračunali, da, na primer, povprečen Američan porabi 20% tega, kar zasluži, za svoje osnovne potrebe in se po svojem parazitskem prepričanju hočejo polastiti vsega ostalega: namesto industrijskega kapitalizma tako vsi skupaj prehajamo v finančni kapitalizem (“postindustrijska ekonomija” je pravzaprav neofevdalizem), kjer morajo večino vsega presežka dobiti banke. Oziroma kot Hudson v zgornjem videu navaja Greenspana: Dolg je porok za stabilnost plač. (zapufani proletarci pač ne morejo protestirati, saj so še v istem tednu lahko ob svojo hišo in še kaj drugega)

Skratka: naj že crkne taka “ekonomija”, da bomo spet lahko živeli kot ljudje!

Cela ta kolobocija z malim delom je neumna že od vsega začetka: najprej so bili podani povsem napačni razlogi, nato pa se je vse skupaj izvajalo tudi na povsem napačen način. Če je problem študentsko delo, potem bi se moralo urejati, študentsko delo, ne pa upokojensko delo in bresposličarsko in ostalo delo. Zadeva je bilaže v samem začetku zastavljena zelo neumno: politika se je lotila neke majhne skupine z določenim privilegijem, ki se mu reče napotnica in jo poskušala sesuti, pri tem pa uporabila povsem napačna sredstva, saj je  gradila predvsem na tem – če se grem  ekonomista – kako neko določeno povpraševanje po delavni sili porezdeliti med več ljudi in kako od teh ljudi potem pobrati čim več: namesto, da gre denar za zlobne in razvratne študentske funkcionarke ter posredovalnice, naj bi ta denar šibal v državne blagajne.

Tukaj imamo prvi hakljc ekonomije: kako bo lahko kdorkoli imel od nekakšnega dela več, če se razširi skupina kandidatov, ki se bo potegovala za to isto delo: več je kandidatov, več se najde tudi tistih, ki so pripravljeni delati ceneje (na tej točki bi kapitalist v meni tako zadevo goreče podpiral). Torej je ta točka koristna za takoimenovane delodajalce (stric Marx je temu rekel alienacija: ko se zadeva obrne in lastniki kapitala postanejo tisti, ki delo dajejo, delavci pa tisti, k idelo jemljejo, čeprav  je v fiziki ravno obratno).

Potem pride hakeljc pravičnosti: zakaj bi nekdo, ki je poleg študija primoran delati, moral plačevati še za stvari, ki jih itak že ima (zdravstvbeno zavarovanje pri vseh, pokojnina pri upokojencih). Zakaj bi jaz upokojenec še vedno plačeval za pokojnino, čeprav jo že imam: ker je moja pokojnina tako nizka, da moram delati še malo delo, moram vplačevati na SPIZ, da bo moja mala penzija ostala moja mala penzija, jaz pa bom delal malo delo. Ali ker nimam dovolj denarja, bom delal malo delo in študiral, hkrati plačeval za zdravstvo in penzijo (česar tistim, ki imajo denar, ni potrebno početi) hkrati pa bom od tega plačevanja imel samo 75% pokojnine (od ene ure malega dela, bi imel 45 minut pokojnine), če zadeva nanese, da delam malo delo najprej kot študent, nato kot brezposelni, in potem še v penziji. Pravičnost?

Matematični hakeljc: menda ostane posrednikom malega dela nekih 15 milijonov evrov (kar se sliši veliko in veliko tudi je), vendar je 15 milijonov (pravzaprav nekaj čez 20) tudi cena naših vojn. 250 milijonov evrov pa so iz naših praznih žepov dali za NLB, da bojo bankirski psihopati lahko še nekaj časa dihali…

No ja, čaka nas še kar nekaj popravkov norosti naših politikantov: vse bo potrebno zavrniti: najprej pokojninsko reformo, nato še tisto brezvezarijo o delu na črno in če še kaj pride, potem še tisto.

Nikakor pa ne gre spregledati, da je vse to pravzaprav povezano, saj  se vse nanaš na trg dela: na trg sužnjev, ki so predragi in ki ne bi radi sužnjevali vse do smrti. Moj prijatelj Pek je predlagal sledečo reformo: najprej legalizirati kurbarijo in sajenje vseh rastlin, nato uveljaviti penzijo od 18 pa do 40 leta, potem uvesti univerzalni temeljni doihodek. In vsak naj dela, dokler le zmore.

To, kar se dogaja pri nas in drugje po svetu pa meji na blaznost: tudi, če se jim razleti vse skupaj, bo to še vedno imelo predvsem lokalne učinke. Zadeva je že v osnovi precej milejša kot je bila tista katastrofa v Černobilu ali tista druga ameriška.

In tu se spet pokaže stara dobra novinarska četrtpismenost, ki deluje predvsem po principu, da je panika dober posel: včeraj, na primer, poslušam po radiu studijo ob 17, kjer so hudi mojstri, ki dejansko nekaj vedo, poleg njih pa še lokalni šefe Greenpeaca (ki je pravzaprav postal nekakšna politična organizacija), ki je sral take neumnosti, da ga je bilo skoraj nemogoče poslušati – čakal sem samo še na to, da reče, da bi lahko veliko ljudi zaposlili pri proizvodnji elektrike iz obnovljivih virov, kjer bi gonili kolesa in poganjali razne generatorje…

Zadeva je preprosto taka, da je proizvodnja električne energije z jedrsko fizijo dejstvo, mimo katerega ob naši elektro požrešnosti preprosto ne moremo, kljub trenutni nesreči pa jedrska energija še vedno ostaja med najbolj čistimi in najbolj varnimi (zadeva je primerljiva z varnostjo letalskega prometa napram ostalimi transporta, s to razliko, da je lahko tudi precej bolj čista od ostalih).

Vse to govorjenje o alternativnih virih in obnovljivih virih se sicer sliši lepo in načelomo bo mogoče res nekoč čas, ko bo vsaka streha imela svoje sončne celice, vendar to preprosto ni dovolj. Brez jedrske energije nam matematično ostajata dve možnosti:

• še več izkoriščanja fosilnih virov; (ene termo eletrarna sproti spusti v zrak precej več radiacije kot pa jederska elktrarna, da o ostalih učnikih niti ne govorimo)
• radikalno zmanjšanje porabe, kar bi nas efektivno poslalo par stoletij nazaj (kar mene načeloma niti ne bi motilo preveč).

Seveda pa smo takoj dobili tudi svetovne prvake: Avstrijci. Avstrijci bi takoj pozaprli vse jedrske elektrarne na svetu, no ja ne na celem svetu, ampak samo v svoji bližini (še posebej našo), kajti Avstrijci so tukaj tudi svetovni prvaki v dvoličnosti, saj iz Ukrajine uvažajo ceneno elektriko iz jedrskih elektrarn, proti katerim imajo sedaj toliko za povedati in potem s to jedrsko elektriko prečrpavajo vodo v akomulacijske jezove, iz katerih dobijo elektriko, ki jo potem naprej prodajajo kot čisto elektriko iz obnovljivih virov.

Trenutno lahko spremljamo nekakšen dvoboj med skupino precej notoričnih lažnivcev, ki jim je bila laž že večkrat dokazana in preskušenim diplomatom, ki naj bi ga  ravno ti slednji dobili na laži prvič. Zadeva sploh ne bi bila zanimiva, če se dokazovanje laganja ne bi razvijalo na dokazano prirejenih dokazih.

Sicer pa da gremo od začetka, ki je tukaj.

Sporna “lažniva” izjava (tako kot jo dojema predsednik SDS Janez Janša) se glasi:

Na novinarsko vprašanje, ali je med akterji (teroristične akcije v Velikovcu leta 1979) tudi današnji predsednik republike, je predsednik SDS prejšnjo sredo (2.2.2011) odgovoril: »Predsednik republike je takrat dejal, da je za omenjeno teroristično akcijo izvedel iz medijev in da tudi danes ne ve nič, razen tistega, kar je izvedel iz medijev. Po tem, kar smo našli v javnem delu arhiva, predsednik laže. On je bil o akciji neposredno obveščan.«

Problem je v tem, da zaenkrat iz vseh teh nabranih “dokazov” in “lažnivih izjav” nikjer ni razvidno, da bi predsednik republike kadarkoli rekel, da ne ve nič, razen tistega, kar je izvedel iz medijev, on pravi, da sploh ne ve nič o podrobnostih in ozadju, za eksplozijo pa je izvedel iz medijev. Janša tako nekako na hitro podtakne *slamnatega moža, češ, da je predsednik Danilo Türk rekel, da ve samo to, kar je bilo v medijih in potem napade z “dokazi”.

Sporočilo iz predsednikovega urada, ki ga navaja novinarka:

Ker je predsednik države sejo državnega zbora zapustil po svojem govoru, so danes iz njegovega urada pisno sporočili, da je Danilo Türk za eksplozijo v muzeju v Velikovcu izvedel iz medijev in bil ob tem, tako kot večina, predvsem osupel. O kakšnih podrobnostih in ozadju dogodka ni vedel nič takrat in ne ve danes.

Vendar pa je potrebno takoj dodati, da je ta izjava največkrat vzeta iz konteksta (začuda medijev tukaj niti ni zraven, mediji se pojavijo v zgornjem kontekstu, ki je kontekst sporočila iz predsednikovega urada), saj je to odgovor na postavljeno vprašanje, ki se glasi (RA SLOVENIJA 1, 04.03.2010, DOGODKI IN ODMEVI, 15.44):

Predsednik države Danilo Türk je ob današnjem obisku na Goriškem, odgovoril tudi na javna vprašanja, ki mu jih je v zvezi z bombnim atentatom pred tremi desetletji, v Velikovcu na Koroškem, postavil predsednik SDS Janez Janša v državnem zboru ob obravnavi predloga ustavne obtožbe. Janša je predsednika države med drugim vprašal kaj ve o ozadju tega atentata, za katerega je odgovorna Služba državne varnosti, koliko časa osebno pozna odlikovanca Tomaža Ertla in pri katerih projektih sta sodelovala? Predsednik države Danilo Türk je odgovoril:

»Takrat, ko se je ta dogodek zgodil, sem bil osupel, tako kot mnogi drugi ljudje pri nas. Nobenih ozadij tega dogodka takrat nisem poznal in tudi danes mi niso znana.«

Tako nam torej razpade že prvi del enačbe, saj gre to dokazovanje proti “lažem”, ki pravzaprav sploh niso bile izrečene. Po domače bi lahko rekli, da se je v tem primeru Janez Janša zlagal laž, za katero so potem pomočniki v SDS zbrali dokaze.

Lahko pa tudi nadaljujemo; zadeva se tako časovno deli na dva dela:

• na tedaj, ko se je dogodek zgodil (ko je počilo): takrat Danilo Türk ni mogel biti neposredno obveščen, na kar bi lahko sklepali iz priloženih dokumentov, saj sploh še ni bil na taki funkciji, dokumenti pa se nanašajo na čas po 9. mesecih, hkrati pa v dokumentih, ki pravzaprav samo povzemajo tisk in dogajanje na sodišču, ni nikakršnega govora o kakršnihkoli podrobnostih in ozadjih – zato je to, kar pravi, povsem verodostojno;
• na danes, tu se nekoliko zaplete (vendar niti ne v zgornji izjavi, temveč samo v izjavi, ki jo poda urad), vendar pa še vedno ni podanih nobenih pravih dokazov za to, da bi lahko vedel za kakršnakoli ozadja in podrobnosti – tudi to, da naj bi bila v ozadju napada Služba državne varnosti zaenkrat še ni oprto na nobenih neposrednih dokazih (obstaja samo zaznamek v nekih dnevnikih in originalni ponaredek potnega lista); hkrati pa je ta drugi del mogoč šele po poljubni interpretaciji.

V nobenem primeru tako Danilu Türku z dokazi, ki so nam jih podali doslej, ni mogoče dokazati, da je karkoli vedel o kakršnihkoli ozadjih tega dogodka, mogoče mu je samo očitati, da je bil nekoliko bolje obveščan, iz česar pa še ne moremo sklepati na to, kaj naj bi vedel: po domače rečeno, se dela Danilo Türk takole po diplomatsko neumnega, oziroma nekoliko serje svoj diplomatski bulšit. Dosledno upoštevanje tistega nasveta: nikoli ne laži, če se lahko izvlečeš s sranjem.

Ne moremo pa reči, da laže na način, kot to stori Janez Janša:

Kot dokazano laž pa lahko označimo drugi del Türkove trditve: »nobenih ozadij tega dogodka takrat nisem poznal in tudi mi danes niso znana« ter uradno izjavo njegovega urada, da je bil »o dogodku obveščen zgolj iz medijev in da ne takrat ne danes ne pozna ne ozadij ne podrobnosti dogodka«.

Bitka za laži tako poteka na dveh povsem različnih nivojih: Janez Janša je pravzaprav združil in spravil skupaj iz dveh izjav eno izjavo (v radijski izjavi Danilo Türk niti ne govori o tem, koliko in kako je bil obveščen, zato se spretno uporabi izjava iz urada, ki jo pravzaprav poda Petra Bezjak in se jo reinterpretira kakor, da je dejal, da bil vedno obveščen samo iz medijev), da Danilo Türk, laže o tem, kako in koliko je bil obveščen, Danilo Türk, pa je svojo obrambo postavil na nivo tega, da ga ni mogoče povezati s samim napadom, pri čemer mu gre, poleg datuma, na roko tudi to, da so med dokazi predvsem povzetki iz medijev. Vendar pa se je z razkritjem tega, da so “dokazom” dodali določen nov obseg, razkrit namen SDS, da bi prikazali obseg tega, kar naj bi po njihovem Danilo Türk vedel sedaj in tedaj – kar je še vedno zelo malo, mnogo premalo, predvsem pa preveč nedoločeno, da bi lahko govorili o poznavanju podrobnosti in ozadij.

Laž se lahko definira kot zavestno neresnična izjava z namenom zavajati v zmoto, zato moramo nekomu zato, da ga lahko razglasimo za lažnivca, najprej dokazati, da se zaveda in da ve, kaj je res, nato pa še, da nas namenoma zavaja v zmoto.

V trenutni bitki za laži precej bolje kaže predsedniku, saj je v veliki meri dokazano, da so si v SDS poleg zelo poljubne interpretacije izjav, privoščili tudi precej poljubno urejanje dokaznega materiala in s tem izdali nek povsem drugačen namen – povezovati ga s terorizmom in podpiranja terorizma ali pa ga spraviti vsaj v tak kontekst. Poleg vsega pa jih je Danilo Türk s svojim diplomatskim sranjem, ki ga ne spreminja, postavil v nekakšno defenzivo, saj on lahko tako ohranja zvestobo svojemu bullshitu, njim pa je celo podtaknil nekakšnega svojega slamnatega moža, da morajo naenkrat oni dokazovati, česa vsega ne govorijo, z razkritjem njihovih manipulacij pri “dokazih” pa so se začeli zapletati v lastne zanke: Vinko Gorenak, ki je nekoč imel v rokah cele kupe dokumentov, je, na primer, včeraj poznal samo še tiste, ki so bili objavljeni na SDS-leaksih, rezlikujejo se izjave, kdo je brskal po arhivih (tajništvo SDS ali poslanska pomoč), Janez Janša pa je včeraj nekako moral dopustiti, da morda pa le ni vse v tistem zaporedju, kot je bilo v arhivskem gradivu.

_________________

*slamnati mož, je sestavni del “argumentacije proti slamnatemu možu”, ki je ponavadi osnovan na napačni (poenostavljeni, karikirani, oslabljeni) predstavitvi določene nasprotnikove pozicije ali trditve in spada med neformalne logične napake, ki slišijo na ime “zmote relevance”, kamor med drugimi spadata tudi argumenta “ad hominem” in “ad ignorantiam“.