zirosi

Arhiv za ‘Polemos’ kategorija

Kaj naj obnovimo? Pa čeprav je kriza in je socialna revščina, ki vlada v Sloveniji neskončna. Vsak normalen človek bi obnovil bolnico, ne pa cerkve – še manj pa dajal denar Cerkvi. Vendar se najde neka Ljudmila, neka predsednica neke obskurne izvenparlamentarne stranke, ki deluje nekako tako, kot da ne bi še nikdar v življenju nosila gat (spodnjega perila) in pravi, da država slovenskemu narodu za porušene cerkve še dolgo ne bo povrnila vse škode.

Poglej nadaljevanje

Nekdanji litvanski, latvijski, estonski, poljski, slovaški, češki, bolgarski in romunski politiki in “intelektualci” so napisali odprto ljubezensko pismo Obami, ki je še najbolj podobno pismu razočaranega zaljubljenca oziroma jokajoče nategnjene katoličanke, ki je ugotovila, da možu poroka ni zadostni razlog za to, da ne bi poflodral še katere druge. S tem pismom smo morda končno dobili nekakšen dokaz, da morda Slovenci, le nismo taki hlapci oziroma kurbe najnižjega razreda, ki bi jih politikantski zvodniki brezplačno ponujali prvemu, ki spregovori angleško (ali pa je morda Rupel nedosegljiv na dopustu in mu ni uspelo podpisati tega podrepniškega pisma).

Poglej nadaljevanje

Na današnji dan pred 40 leti je američan Neil Armstrong postal prvi človek, ki  je stopil na Luno. Kar neverjetno pa je, koliko ljudi se najde, ki nekako ne morejo sprejeti tega precej očitnega dejstva.

Poglej nadaljevanje

Hilary Putnam ni ameriška filozofinja, ki naj bi se podpisovala pod koherenčno teorijo resnice, ki jo Boris Jež v današnji Sobotni prilogi povzema takole: “neko prepričanje drži, če in samo če je del celotnega sistema, ki je »dosleden in harmoničen«, prepričan o tem”…

Poglej nadaljevanje

Prvi absurd Spomenke Hribar je seveda njena podpora Golobičevim lažem. Neke laži ne moremo opravičevati z neko drugo lažjo – ne glede na velikost ali usodnost laži. Vendar pa se ta absurd lahko hitro izkaže za past na lov velike divjadi, ki je seveda najbolj prepoznavna pod črko J.

Poglej nadaljevanje

Pa jebemti vse debilne reklamarje in prodajnike pa direktorje prodaje, ki mislijo, da če neki starci ali pa debili pojejo “eniting ju vont ju bejbi…” debiljo “ju gat it”. Pa ne vem koji kurac misli, da bo s tem karkoli naredu. Prisegam, da ne bom kupoval v Merkurju ničesar, dokler ne ukinejo te debilne reklame. Pa tudi, če me ima napasti čreda zombijev in so edina trgovina z mačetami na tem celem svetu. Prisegam!

Menda pesničina klofuta odmeva. Vsaj tako sem lahko prebral na teletekstu javne hiše. In menda odmeva tako, da naj bi celo vsak imel o temu svoje mnenje. Če sebe vprašam, lahko rečem samo še: VSA ČAST.

Poglej nadaljevanje

Naši posranci so nam še enkrat dokazali, da živimo v policijski državi. Da živimo ne živimo v demokraciji, temveč v birokratski policijski državi. Vsaka nova oblast nam namreč vedno znova, kaj novega nastavi in še malo zmanjša polje tega, čemur naj bi se reklo svoboda.

Poglej nadaljevanje

Dileme ni več. Ljubljana bo dobila Titovo cesto. Tita ni več, naj živi Tito. Tudi dneva mladosti ni več, naj živi mladost. Zmaga je jasna. Vendar pa vojna očitno še ni končana. MSi/Nsi jurišniki (včasih bi jim najbrž lahko poiskali njihov protipol v Skojevcih), še niso dorekli svoje, njihove akcije so še v pripravi in so karseda tajne – zanje bomo izvedeli tik pred zdajci.

Poglej nadaljevanje

V Vatikan. Mogoče bi pa moral reči, da gre samo po navodila. Mogoče po navodilo za to, kako zajebati vse, kar se bo zajebat dalo. Skratka, srečal se bo s tajnikom Svetega sedeža za odnose z državami Dominiquejem Mambertijem.

Poglej nadaljevanje

Človek, ki pri polni zavesti spremlja naša množična trobila, se nekako ne more znebiti občutka, da Slovenija ni samostojna država, še manj pa suverena. Tudi če pustimo ob strani naše EU poglavarje, ki jim naši politiki hitijo streči od spredaj in od zadaj, je še večji dokaz to, kako pozorno se spremlja potovanja neklega šefa neke druge države, ki naokrog potuje v kikli.

Poglej nadaljevanje