Sicer sem hotel izvesti določeno anarhistično sabotažo zadeve (kaos in tako dalje pa zardevanje pred papeži), vendar me je Mesar v petek uničil, ko je rekel: “Pek, ti si proti, jaz pa za in se izničiva, če greva na referendum.” Bilo pa je tako, da je zadeva potekala na isti vikend kot Dan SCL.

Naj že crkne taka demokracija, da bomo spet lahko živeli kot ljudje!

Tako bojo mirno spregledali določeno manjšino, ki je očitno dovolj zafrustrirana, da se je zatekla k zadnjemu sredstvu – nasilju. Vsaj kakor sem vse skupaj videl, nekako ni mogoče za vse skupaj preprosto okriviti alkohola in navijaških strasti – zadeva vsekakor nekako ni bila videti na nekakšnem alkoholno-navijaškem nivoju.

Čeprav je bilo videti marsikaj zabavnega, so padle nekatere zelo resne besede, ki so dale vedeti, da se govoreči zavedajo, kam jih pelje tale vlada – čeprav je res, da z novim zakonom izgubljajo tudi študentski funkcionarji in študentske organizacije, še največ izgubljajo ravno študenti in dijaki, saj izgubljajo določen privilegiran položaj na trgu dela in dobijo najmanj 5x konkurence (100,000 brezposelnih in x nezaposlenih +  400,000 upokojencev), poleg tega pa se za dobrih 20% poveča tudi strošek njihovega dela, tako, da pristanejo na istem nivoju, kot ostali pogodbeniki. Za dijake pa je vse skupaj še bolj izrazito jasno: mladoletni bojo ob štipendije, določen del pa najbrž tudi ob malice. Vse to pa so vsekakor nekateri privilegiji, za katere se splača boriti.

Zadeva je v marsikaterem pogledu prestopila meje dobrega okusa – še posebej, če pogledamo obnašanje koalicijskih podmladkov, za katere zdi kot, da razmišljajo z glavo Boruta Pahorja, videlo pa se je tudi, kako se jim že nasmihajo cekinčki, ki so doslej po defoltu leteli študentskim organizacijam, po novem pa bi se delili na raznih “javnih razpisih.” Hja del velikega plana tukaj je vsekakor tudi uničenje študentskih organizacij, ki so v določenih primerih vsekakor predstavljale precej trd oreh za vsakokratne vladajoče klike – vsekakor bi se bilo laže pogajati z lastnimi podmladki.

Ko sem zgoraj rekel, da zadeva nekako ni bila na navijaško-alkoholnem nivoju in je zato ne bi smeli spregledati, še manj pa označevati za goli vandalizem, je tukaj dejstvo, da so trezni kamni leteli v precej točno določeno smer: večinoma so leteli čez glave in čez ščite policistov tja proti onim posrancem, ki se sedaj gredo moraliziranje, ki ostro odklanjajo vsakršno nasilje, hkrati pa nimajo “jajc”, da bi stopili pred svojo prihodnost – čeprav imajo polna usta socialnega dialoga – in se raje obkrožajo z železnimi ograjami ter do zob oboroženimi organi pregona. Jajca so letela k tistim, ki jih nimajo, kamenje pa bi morali razumeti kot opozorilo na trdo realnost in ostale realne možnosti…

Pa naj tisti prvi vrže kamen, ki je brez greha!

Kako lepo so jih stari borci za Slovenijo naložili temu “predsedniku vlade” po riti:

dr. France Bučar: Pahorjevo ravnanje je izrazito protiustavno…

“Pahor se obnaša, kot da je slovenski narod skupnost mentalno zaostalih ljudi. To je oživljanje mentalitete, ki smo jo z osamosvojitvijo pustili za sabo.” (dr. France Bučar)

“Ti argumenti so iz arzenala starega komunističnega sistema… Ko sta se Bakarić in Kardelj sama zmenila o tem, kakšna bo meja med Slovenijo in Hrvaško, – zopet nista imela nobenega pooblastila -  so nekako to zagovarjali: to je brezpredmetno, ko bo enkrat prevladal sovjetski komunistični sistem po svetu, bojo meje odpadle. Danes imamo isto floskulo…  Ko bomo vsi skupaj v EU, itak meje postanejo brezpredmetne. Kaj se je zgodilo s prvo argumentacijo vemo, kaj se bo zgodilo s to, še ne vemo, bodočnost je neznana…” (dr. France Bučar)

“Vsak člen je luknja, v katero bomo padli mi.” (dr. Tine Hribar)

Še o “statusu quo”, saltu mortale Boruta Pahorja in padcu na hrbet:

Skratka: “Naša vlada ne ve, kaj dela pa tudi ne ve, kaj govori.” (dr. Tine Hribar)

IZJAVA SLOVENSKEGA PANEVROPSKEGA GIBANJA O ARBITRAŽNEM SPORAZUMU REPUBLIKE SLOVENIJE Z REPUBLIKO HRVAŠKO

Na razpisanem referendumu bomo odločali, ali naj se uveljavi ratifikacija arbitražnega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško glede razmejitve med državama,

Na tem referendumu se ne bomo odločali o razmejitvi ozemlja (kopnega in morja) med državama, pač pa o tem, da pravico določiti mejo med državama prepustimo tretjemu, mednarodnemu arbitražnemu sodišču, In to brez kakršnegakoli zagotovila, da bodo pri tej odločitvi obvezno upoštevane pravice in zakonite koristi Slovenije.

Odločitve arbitrov bodo dokončne. Nobene višje, pritožbene instance ne bo!

Torej ne gre za odločitev o meji, pač pa za odpoved eni temeljnih in bistvenih sestavin naše državnosti -zaščiti in varstvu nacionalnega ozemlja. Tej dolžnosti se ne more odpovedati noben državni organ, zlasti ne tisti, ki je bil posebej izvoljen za to, da predstavlja in varuje narodne koristi. Brez ozemlja ni države.

Noben odgovoren organ, niti posameznik, ne more nastopati proti načelu, da se morebitni spori in nesoglasja rešujejo s sporazumevanjem in dogovarjanjem, po potrebi tudi s posredovanjem tretjega, V sporu, ki je predmet te arbitraže, pa je Slovenija kot stranka povsem izključena in pristaja na položaj objekta, o katerem odločajo drugi.

Odpoved položaju enakopravne stranke v sporu je odpoved lastni državni suverenosti in s tem identiteti: to je začetek procesa, v katerem lahko izgubimo dele nacionalnega ozemlja, postopoma pa tudi lastno državnost.

Pristanek na ta arbitražni sporazum pomeni za nas, da se odpovedujemo načelom in izhodiščem, na katerih smo vzpostavili svojo državo, Zato temu arbitražnemu sporazumu prav iz teh razlogov ne moremo dati svojega soglasja,

V primeru, da bi z njim soglašali, svoje usode ne bomo več imeli v svojih rokah.

Zato bomo obkrožili NE!

V Ljubljani, 10. maja 2010

Težka dilema je torej, ali naj verjamem, profesorju dr. Tinetu Hribarju, ki je že naredil marsikaj za to državo in slovensko filozofijo ali pa kašnemu veseljaku Vlačiču oziroma diplomiranemu filozofu Golobiču in kresničasti blond odvetnici, ki ji niti kuhanja kave ne bi zaupal…

Da ne bi kdo rekel, da modreci niso podali nobene ideje o tem, kako se lotiti zadev s Hrvaško, tukaj podajam še en starejši posnetek, kjer dr. France Bučar precej podrobno nakaže določene smernice.

In če vključimo možgane nazaj, obstajajo zelo dobri argumenti zato, da smo proti. Zakaj bi svojo usodo metali v roke nekoga tretjega?

Moji osnovni razlogi, zakaj sem proti temu Arbitražnemu sporazumu:

Prvič zato, ker je sklenitev tega arbitražnega sporazuma zelo slaba poteza, saj hrvaška stran razen svojega podpisa ni prispevala ničesar, mi pa smo jim dovolili, da nadaljujejo pogajanja za vstop v EU.

Drugič, ker se bo s to arbitražo čakalo, dokler Hrvaška ne vstopi v EU, čeprav za to pravzaprav ni nobenega dobrega razloga, razen takih, ki so za nas vsi po vrsti neugodni.

Tretjič, ker so v ozadju delovali Američani in Vatikan in smo tako dobili nekakšno indijansko pogodbo – kaj se je z Indijanci dogajalo po takih podpisovanjih pa mi, ki znamo brati, dobro vemo.

Četrtič, ker se zavaja že pri samem prevajanju sporazuma – kar sem že obdelal, še bolj pa se zavaja pri interpretacijah, ki se pravzaprav opirajo na ta zavajajoč prevod – čeprav v samem sporazumu, tudi v slovenskem prevodu, lepo piše, da sporazum interpretira arbitražno sodišče in da bo tam zadeva v angleščini.

Petič, ker vsi zagovorniki te indijanske pogodbe govorijo, da ni alternative, čeprav je jasno, da alternative so in da obstajajo tudi boljše alternative: na primer ta, da se hrvaškim prijateljem in EU ter ostalim zaveznikom jasno pove, kakšni so naši pogoji za njihov vstop v EU in morda še za kakšno drugo stvar ali pa tudi alternativa, da se morajo meje urediti pred vstopom Hrvaške v EU…

Šestič, ker je več kot očitno, da imamo dejansko zelo malo možnosti, da bi pod pogoji, ki so našteti v sporazumu, dobili tisto, kar je za nas bistveno in kar vemo, da nam pripada. To je razvidno tako iz odzivov vseh poštenih strokovnjakov, kot tudi iz odzivov tistih “pravnikov”, ki so najeti za zagovarjanje te škodljive poteze – še bolj lepo pa je to razvidno iz odzivov hrvaške strani, iz sporazuma samega in iz vseh zgornjih točk.

Sedmič, proti temu kolaborantskemu sporazumu sem tudi samo zato, da zajebem vse naše politikante, te popolnoma nesposobne nevretenčarje, ki očitno ne znajo opravljati dela, za katerega jih preveč plačujemo, kaj šele, da bi si upali prevzeti odgovornost za svoje izdajalske poteze. Proti sem zato, da zajebem Boruta Pahorja in levakarje ter, da zajebem Janeza Janšo in desnjakarje.

Vsaj tako pravijo in nadaljujejo:

Teme umeščamo v aktualni kulturni in civilizacijski prostor ob primerjavi različnih religioznih sistemov. V oddaji v studiu gostimo več gostov, ki so strokovnjaki z različnih področij in z različnimi pogledi na obravnavano temo.

V današnjem svetu se zdi, kot da vse vemo. Znanost nam je razkrila in morda celo ‘razložila’ večino čudežev. Tehnika in napredek pa sta obljubljala , da bomo sodobni ljudje rešeni vseh težav. Pa je res tako? Podatki kažejo, da se danes vse več ljudi zateka po pomoč pri premagovanju življenjskih izzivov v različne vere. O tem v nocojšnji oddaji Sveto in svet.
Voditeljica: Katarina Vukovič

Včerajšnja realnost je bila nekako diametralno nasprotna, dovolj je samo, da pogledamo seznam nastopajočih:

• dr. Janez Juhant, Teološka Fakulteta;
• Matjaž Črnivec, Svetopisemska družba, KUD Logos;
• pater dr. Tadej Strehovec;
• prof. Rudi Cipot (matematik – evangeličan);
• dr. Robert Petkovšek, Teološka Fakulteta;
• Nevzet Porić, (muslimanki tajnik, ki ve povedati, da Koran govori o prstnih odtisih…).

Kje sta tukaj znanost in vera?

Kje so tukaj predstavniki različnih področij z različni pogledi?

Ali pa, kje je kdo, ki bi vedel povedati kaj o tem, zakaj se ljudje zatekajo k veri?

Kdo tukaj zastopa stališča znanosti nasproti različnim verskim združbam?

Tudi, če bi govorili o uravnoteženosti sodelujočih, imamo tukaj 1 muslimana, 1 evangeličana in 4 katoličane (zagotovo je voditeljica povsem nevtralna), od tega dva profesorja s Teološke fakultete.

Kje je kdo, ki bi sploh lahko povedal kaj relevantnega o znanosti: matematiki so pač na nivoju abstrakcije, tajniki raznih Svetopisemskih družb in muslimanskih skupnosti tudi niso ravno neke reference, od katerih bi lahko zvedeli, kaj šele pričakovali, da bi imeli kakršenkoli “objektiven pogled” na vse skupaj. Zagotovo pa niso teologi tisti, ki bi jih spraševali o znanosti – oziroma so ravno toliko usposobljeni, kot, na primer, profesorji primerjalne književnosti, ki vse življenje berejo samo eno knjigo.

Zagotovo bi bilo pretirano pričakovati, da bi šlo vse skupaj 1:1 pri izenačenju med teologi in humanisti ali mogoče vsaj družboslovci in da bi mogoče poiskali celo kakšnega pravega naravoslovca, kaj šele, da bi dobili izenačitev med temi, ki zastopajo izrazito verska stališča določenih verskih skupnosti, nasproti tistim, ki bi zastopali sekularna ali drugačna stališča. Toda lahko bi poiskali vsaj enega (1) ateista ali agnostika oziroma človeka, ki se ne identificira z nobeno versko skupnostjo ali ustaljenim organiziranim verovanjem. Očitno je za katolibane na TV Vatikan celo to pretežka naloga.

Tako pa smo dobili nekakšen trop istomislečih religioznežev, ki bi se lahko kvečjemu nekoliko sprli ali sporekli glede delitve teritorija (tudi religiozna “megla” je danes samo tržno blago, ki gre odlično v prodajo, trg pa je očitno v neprestanem porastu), tokrat pa so dobili prosti termin za napad na skupne sovražnike: na znanost, resnico in racionalizem. In roko na srce, na trenutke se mi je zazdelo, da je nekaterim pri tem celo nekoliko nerodno.

In kako to, da mi je uspelo zdržati ob spremljanju neizčrpne količine nebuloz in patetično polpismenih svetopisemskih napadov na znanost in resnico, ki sta tam obstajali samo kot nekakšni razgaljeni besedi, napol psovki, brez kogarkoli, ki bi se  pri vseh teh skupinskih posilstvih postavil zanju? Celo oddajo sem se spraševal in oprezal ali ima Katarina Vukovič tokrat oblečene gate ali ne. Glede na včerajšnji pravoverni katolibanski pristop je bila zagotovo brez – tako odkritosrčne pripadnice edino prave vere na svojo rit ne bi nikoli nataknile takšnih krivoverskih izumov…

Celoten pogovor si lahko preberete na spletni strani Dela.

Dejansko je uspela tudi v dveh stavkih razgaliti celotno bedo naših zakonopiscev in zakonodajalcev:

Modra pravna ureditev, recimo britanska, predpisuje tiste zakone, ki so realistični. Napišete tisto zakonsko normo, ki jo potem lahko realistično prakticirate in ki bo zmanjševala stopnjo konfliktnosti.

Če ostanem pri družinskem zakoniku, je vsekakor pravično upravičljivo in nujno, da se uredi tudi zakonodaja glede istospolnih družin in tu ne sme biti nobenega dvoma.

Hkrati pa je jasno, da so se tega lotili na zelo neroden način, saj je več kot očitno, da so s takšnim pristopom sprožili pravo pravičnjakarsko vojno, ki se odvija na najnižjem možnem nivoju – na nivoju pravičnjakarskega pedofilizma. Poleg tega pa je večina njihovih argumentov zelo slabih in nesmiselnih.

Na primer, ta argument, da z zakonom samo opredeljujejo to, kar je že družbena realnost, je vsekakor lepo slišati, vendar pa preprosto ne drži, saj urejajo samo tisti del realnosti, ki so istospolne zakonske zveze, mirno pa spregledajo vse ostale oblike (na primer mnogoženstvo in mnogomoštvo ter ostale mikse), ki so ravno tako del družbene realnosti, vendar se jih sploh ne dotikajo.

Potem imamo povsem nerealne zadeve, kot je prepoved telesnega kaznovanja, ki je prepoved (zaenkrat) brez predvidene sankcije, poleg tega pa sploh ni opredeljeno, kaj naj bi telesno kaznovanje bilo (ali je to klofuta, ritualno pretepanje namesto večerje, udarec po prstih dvoletnika, ki v vtičnico drega z žebljem, odvzemanje nevarnih predmetov, ali prepoved prenažiranja s sladkarijami ali prepoved čokolade…), če rečemo, da je takšen pristop nerealen, je to mila ocena, ker je neumen in če bi možganske kapacitete iz ministrstva za absurd in pedofilizime, pokazale še kakšno drugo vrsto inteligence kot četrtpismeno, bi človek lahko celo sklepal, da v ozadju poteka nekakšna zarota levosučnih socialnih kavičark…

Precej dober kompromis (čeprav pravi, da to ni) je v članku Pomanjkljivosti novega družinskega zakonika predstavil Rok Svetlič, ki je lepo opozoril na bistvo problema in se razen pri besedni zvezi “družinski zakonik” v besedilu takorekoč v celoti izognil besedi družina:

Po nepotrebnem je zakonodajalec pri odpravljanju diskriminacije odgovoril na naslednje vprašanje: Ali gre pri tradicionalni in istospolni ZZ tudi za identičen (!), in ne zgolj za enakopraven socialni fenomen? Odgovor je pritrdilen, pri čemer postavi tiste, ki želijo skleniti tradicionalno ZZ, v nesprejemljiv položaj.

Gre za vprašanje ali je istospolna zakonska zveza istovetna (identična – taka, da se po lastnostih, značilnostih ujema, ne razlikuje od drugih; ista, enaka, =) kot tradicionalna: tukaj je odgovor seveda jasen, da ni in niti ne more biti (mama+otrok ≠ mama+mama+otrok ≠ ata+ata+otrok ≠ ata+mama+otrok ≠ ata+otrok, čeprav lahko tudi vsemu temu zgoraj naštetemu skupaj rečemo ena sama velika srečna “mnogopartnerska družina”), lahko pa je enakopravna – torej taka, da zanjo veljajo vsi isti zakoni na enak način kot za tradicionalno. Zato gre Svetličev kompromis, ki to naj ne bi bil, v smeri, da se področje istospolne ZZ uredi v ločenem členu, s čemer imajo istospolne ZZ vse iste pravice, kot tradicionalne. Vendar pa se nekaterim vseeno to zdi nesprejemljivo.

Če povzamem, je šla debata na Drugem svetu v smeri, da Svetličev kompromis pomeni segregacijo, in da logika, po kateri so tudi danes istospolni pari enakopravni (zato, ker se tudi poročijo tudi danes lahko pod istimi pogoji, na isti način, kot vsi ostali: ), pomeni pravzaprav nekakšen rasizem – da je to nekaj istega, kot prepoved medrasnih zakonskih zvez. Kar je pravzaprav podtaknjena zadeva (nekakšen moralistični argument slamnatega moža), saj pri nas noben Družinski zakonik sploh ne prepoveduje istospolnih ZZ (pravzaprav jih prej niti omenjali niso – česar nikakor ne moremo enačiti s prepovedjo), niti jih po Svetličevemu predlogu ne bi prepovedoval, temveč bi zadevo samo uredil v ločenem členu. Nekako po načelu volk sit, koza cela.

Zame je pri vsej tej celotni debati, ki se pri nas večinoma napleta okrog novega družinskega zakonika, najbolj moteč pedofilizem, ki se ga poslužujejo tako zagovorniki, kot tudi nasprotniki novega družinskega zakonika, pedofilizem je zloraba otrok in pravic za namene ideološkega boja (na primer Cerkveno nasprotovanje splavu je pedofilizem po sebi pa tudi krst novorojenčkov – fukanje ministrantov in ostale otročje črede pa je pedofilija). Oboji se na nekem načelnem nivoju predvsem borijo za otroke in otroške pravice, hkrati pa so pravzaprav oboji razvajeni otroci v peskovniku: eni imajo igračo, za katero so prepričani, da jo je Bog namenil samo njim, drugi pa na na vsak način hočejo imeti točno to isto igračo, ker je Bog pravičen in je naredil igrače za vse.

Skratka takole od strani vidim v celi zadevi predvsem veliko infantilnosti na vseh treh straneh. Da ti sitni pamži nehajo težit, jim pač daš svoje. Čeprav ni nobenega argumenta za to, da bi to bila nekakšna pravica. Je bolj pravica do tega, da si preprosto izmisliš nekakšno pravico do nečesa (pravzaprav nekakšen patološki narcisizem, kot ga opisuje tudi Godina) – mene načeloma to ne moti, dokler ni v igri moja svoboda – in tu je vseeno moja kritika Svetliča: da se je zakavsal na mestu, kjer je nehal govoriti o enakopravnosti in začel kritizirati svobodo na račun družbene enakosti. Enakopravnost ja, enakost pa nikakor ne.

S tega stališča se mi zdi pravica do sklepanja zakonske zveze načeloma popolnoma upravičena. Določene težave pa imam z upravičljivostjo nekaterih drugih pravic, ki naj bi nato po nekakšni logiki pravic iz tega sledile – na primer pravica imeti otroka. Na splošno se mi zdi nekakšna taka apriorna pravica zelo sporna tudi pri tradicionalnih hetero parih predvsem iz ekološkega vidika,  saj nas je svetu trenutno že nekaj več kot 6.8 milijard, poleg tega pa več ljudi ponavadi pomeni tudi več neumnosti, vsekakor pa zelo veliko dreka. Človek dandanes potrebuje izpit tudi avto in denar ter po možnosti še vsaj streho ali parkirni prostor. Svoje otroke ima pa lahko kar vsak osebek, ki se lahko razmnožuje – naj si raje kupijo psa – otrok ne sme biti pravica.

Morda res ne gre pričakovati od ljudi, ki imajo “samoupravno-vojaško polizobrazbo“, da bi vsaj površno poznali Dostojevskega. Bi pa pričakovali od filozofa, da prej preveri, kaj je kdo rekel – še posebej, če ga citira:

“Boga ni. Vse je dovoljeno”. Vsak, ki le bežno pozna Dostojevskega, ve, da je misel o tem, kako je, če boga ni, vse dovoljeno, izrekel Ivan Karamazov v Bratih Karamazovih – to misel bomo zaman iskali v Zločinu in kazni. Žalosten pokazatelj stanja v Sloveniji je, da tega – kolikor je meni znano – ni opazil nihče. Postajamo pač narod polizobražencev.

Vsak, ki natančno pozna Dostojevskega, menda ve, da Ivan Karamazov ni nikoli izrekel ničesar niti približno takšnega in bi kaj takega zaman iskali tudi v romanu Bratje Karamazovi. Je pa res, da lahko s tem stavkom na kratko povzamemo način razmišljanja Ivana Karamazova v začetnih poglavjih. Sledi pa menda vodijo do Sarta.

Skratka Ivan Karamazov (niti Dostojevski) menda ni nikoli izrekel tega stavka “Boga ni. Vse je dovoljeno”. – razen, če se slovenski in angleški prevod radikalno razlikujeta od originala (sam sem lahko preveril samo v angleškemu, zaradi časovne oddaljenosti mojega branja pa za slovenskega ne dajem roke v ogenj, pa tudi v srbskem prevodu ni ničesar takšnega). No ja, Ruščine se ne bom učil zaradi tega, vsekakor me pa res zanima, kako je s tem – da ne gre samo za “izgubljeno v prevodu“.

Vsekakor pa je naš filozof kljub gornjemu potencialnemu “kiksu” podal nekaj zares vzgojnih, na primer tale:

Poglejmo stavek: “Žegnana voda, s katero so poškropljeni pripadniki izbrane tranzicijske elite, pa ni prozorna, temveč rdeče obarvana tekočina. Je kri.” Le kaj bi rekli naši branilci vrednot, če bi – ciljajoč na množično pedofilijo v vrstah katoliške duhovščine – kakšen kritičen komentator napisal, da žegnana voda, s katero duhovniki škropijo mlade dečke, ni prozorna, ampak je mešanica krvi in sperme, ki curlja iz njihovih penetriranih anusov? Res hočemo po tej poti?

Zelo lepo izpostavi tudi religiozno logiko množičnih pobojev:

Kaj pa stalinistični komunistični množični poboji? Kaj pa zunajsodni poboji milijonov brezimnih ljudi? Zlahka opazimo, da se je te zločine opravičevalo z njihovim lastnim nadomestnim bogom, z “bogom, ki mu je spodletelo”, kot se je izrazil Ignazio Silone, eden velikih razočaranih bivših komunistov: imeli so svojega boga, zato jim je bilo vse dovoljeno. Drugače rečeno, tu je veljavna logika verskega nasilja. Stalinistični komunisti se nimajo za hedonistične individualiste, prepuščene svoji svobodi; ne, imajo se za orodje zgodovinskega napredka, nujnosti, ki žene človeštvo k “višji” stopnji komunizma – in prav to sklicevanje na lasten Absolut (in svoj privilegiran odnos do njega) jim dovoljuje, da počnejo, kar hočejo (ali, kar smatrajo za nujno)…

Odličen, zabaven in zelo poučen članek našega zvezdnika med filozofi, ki pa ima že dlje časa težave z natančnim navajanjem…

Najprej razprava o “Družinskem zakoniku”. Da je ta zakon slab, je lahko jasno že iz zatrjevanja največjih nasprotnikov – tistih , ki imajo najbolj radi otroke in njihove pravice, da je zakon večinoma dober. Zakon so spisale socialne kavičarke, ki sploh niso uradnice, temveč “strokovne delavke“, po nareku homoseksualnega lobija in pomeni samo še večja pooblastila za vtikanje države v zasebno sfero – ob kar pa se sploh ni nihče obregnil. Govorjenje, da zakon samo zajema družbeno realnost, je samo lepa laž: družbena realnost je, da imamo lahko tudi družinske skupnosti, ki se jim reče mnogoženstvo in mnogomoštvo, vendar o tem stroka naših “strokovnih delavk” ni uspela zakonsko zajeti ničesar. Govorjenje o ščitenju “otrokovih pravic” pa je samo subverzivna ideologija državno-paternalističnega pedofilizma.

Vendar pa je bilo vse to samo ogrevanje za veliki finale – Ustavno obtožbo našega Turka. Tam je prišla na plano vsa četrtpismenost in škodljivost vseh naših posrancev – z izjemo čredice pod vodstvom Plemenitega, ki je bila tiho, so vsi po vrsti izpadli kot navadni škodljivci, ki nam samo kradejo denar in delajo iz kruha drek.  O utemeljenosti in nesmiselnosti take obtožbe sem že napisal.

Je pa bilo zanimivo videti, kako sta se med seboj borili četrtpismenost tadesnih, ki raje fukajo otroke in četrtpismenost talevih, ki raje jebejo pse. Prvi so vse skupaj preprosto posplošili na vse: čeprav jim je pri obtoževanju nekako vseeno uspelo zgrešiti orožarske afere in komunistične obveščevalce iz lastnih vrst. Drugi pa so pogumno stali na branikih pravne države, na katero se tako odlično spoznajo, da je vedno vse pokradeno in pofukano po črki zakona.

Naj že crkne taka demokracija, da bomo spet lahko živeli kot ljudje!

*črvasti podaljšek slepega črevesa – neuporaben in nekoristen del  telesa, ki pravzaprav nima nobene funkcije, v njem se predvsem nabira nesnaga, zato se se lahko vname in pomeni konec za vse skupaj…

Zato sem si iz principa privoščil šilce domačega (en šnopc na dan odžene dohtarja stran) še pred jutranjim kosom ocvirkovice. Resno pa premišljujem tudi o tem, da bi uvedel 40 dni z alkoholom – v imenu škrlatne barve posta in resnične solidarnosti do vseh, ki imajo probleme z alkoholom.

Sploh se mi zdi, da prihaja pri vseh teh problemih do zamenjevanja posledice in vzroka – alkohol sploh ni problem: problem so ljudje, ki preveč ali premalo pijejo. Še večji problem pa so tisti, ki se v tak problem vtaknejo, čeprav se jih sploh ne tiče in ga hočejo rešiti tako, da obtožijo sredstvo samo. Pravilno bi se morali vprašati, zakaj ljudje narobe pijejo, ne pa kar ad hoc delati problema iz alkohola (na koncu bojo rekli še, da ne smemo biti srečni in da se ga ljudje ne smemo zadevat) -  tako, kot da bi hrano obtožili za to, da so ljudje predebeli.

Da bo paradoks še toliko večji pa se vse skupaj zvede še na religiozni kontekst posta, češ:  dajmo ovce, blejajte, blejajte skupaj z nami, da bo svet še bolj poln ovčjega blejanja in bulšita…

Marx se je krepko zmotil, ko je rekel, da je religija opij za ljudstvo, dr. Haus ima prav: Religija je placebo za ljudstvo…

Metafore so sicer zelo običajno umetniško sredstvo, znotraj retorike pa slogovno sredstvo , ki čutno-nazorno posreduje bolj abstraktno vsebino. Da je delo za Pahorja očitno zelo abstraktna zadeva je jasno že od nekdaj – ravno tako kot to, da pri njemu šteje predvsem forma, malo ali skoraj nič pa vsebina.

Kaj pa če nam je Borut Pahor nezavedno samo sporočil resnico o naši realnosti? Kaj pa, če je vse res?

Srednjeveški družbeni sistem je bil fevdalizem in je temeljil na kmetijski proizvodnji. Oblast nad kmeti (tlačani, podložniki) – ti so zemljo obdelovali – je imelo plemstvo (fevdalci) kot lastnik zemlje. Tlačani so bili dolžni fevdalcem dajati del vsakoletne proizvodnje bodisi v obliki delovne (tlaka) bodisi naturalne (desetina) ali denarne rente. Fevdalci, ki so zemljo dobili od vladarjev kot fevd, so bili večinoma neodvisni in suvereni v okviru svojega fevda. S fevdalizmom so bile povezane: nerazvita delitev dela, močna decentralizacija oblasti, prevlada vojaške elite, pogosta pravna negotovost in zelo majhne možnosti za vzpon na družbeni lestvici.
Zasnove fevdalizma pri nas so se kazale že v Karantaniji (kar bi nam nekateri radi prikazovali celo kot začetek demokracije…), in sicer v posebnem položaju kneza, kosezov in nastajajočega plemstva. Od vključitve v frankovsko državo v 9. st. je bil razvoj fevdalizma povezan z razvojem v zahodni Evropi, fevdalni dvori in hube so nastajali še v 10. in 11. st. Razen v Posočju in Istri je postalo zemljiško gospostvo tudi nosilec javne oblasti. Z razvojem denarnega gospodarstva in mest ter zaradi teženj deželnega kneza po centralizaciji je fevdalizem postal zavora gospodarskega razvoja. Na Slovenskem so posebno v 16. st. fevdalizem zamajali kmečki upori, po zmagi katoliške reformacije 1600–28 pa se je moč pretežno protestantskega plemstva zlomila. Reforme Marije Terezije in Jožefa II. 1747–89 so omejile pomen zemljiškega gospostva v upravi in sodstvu, 1782 je bila odpravljena osebna nesvoboda podložnikov. Dokončno odpravo fevdalizma je 1848 izsilila marčna revolucija, 7.9.1848 je bil izdan zakon o odpravi tlačanstva. Po letu 1945 pa se je začelo novo fevdalistično obdobje (tlako so nadomestile prostovoljne delovne akcije, desetino obvezna oddaja itd.), ki očitno v glavi našega premierja še vedno traja.

Kaj nas torej čaka?

Glede na to, da nam naš premier obljublja ukinitev srednjeveškega sistema nas najbrž čaka prehod v zgodnji primarni kapitalizem, kjer se bo začela primarni liberalni kapitalizem, kjer bodo nekdanji fevdalci postali lastniki kapitala (nekateri so se tega že lotili – reče se jim tajkuni). Glede na to, da naš premier išče zgled pri Angležih pa bodo na trg delovne sile najbrž poleg nas osvobojenih tlačanov vstopili še sužnji, ki jih bodo (upajmo!?) novonastali liberalni kapitalisti pripeljali od drugod.

Seveda so možni tudi drugačni scenariji: tistega s požiganjem fevdalnih gradov je včeraj v Odmevih omenil prvi sindikalist…

Puntarska

Le vkup, le vkup, uboga gmajna!
Heja, hejo!
Za staro pravdo zdaj bo drajna.
Heja, hejo!
Zimzelen za klobuk!
Punt naj reši nas tlačanskih muk!

Le vkup, v poslednji boj tlačani!
Heja, hejo!
Sedaj se kmečka gmajna brani!
Heja, hejo!
Puško, meč, kopje v dlan!
Bije za svobodo se tlačan!

Iz grajskih kevdrov teče vino,
Heja, Hejo!
Zažgali grofu smo graščino,
Heja, hejo!
Grad gori, grof beži,
vino teče naj, če teče kri!

]]> http://www.zirosi.net/index.php/2010/01/12/srednjeveski-trg-delovne-sile/feed/ 2 http://www.zirosi.net/index.php/2009/12/17/telefoniranje-in-voznja/ http://www.zirosi.net/index.php/2009/12/17/telefoniranje-in-voznja/#comments Thu, 17 Dec 2009 08:40:53 +0000 zirosi http://www.zirosi.net/?p=1782 Seveda bo vsak izmed nas prekipeval od zadovoljstva in sreče, ko ga bo pohabila kakšna blondinka, ki se je med vožnjo začela dolgočasiti in je po telefonu kar tako poklicala svojo prijateljico, ne pa nekdo, ki si je privoščil kozarček preveč? Nekako v tej smeri najbrž razmišlja Saša, ki se zadnje čase rada postavlja v vlogo moralne presojevalke.

Čeprav obstaja cel kup raziskav, ki so pokazale, da kakršnokoli telefoniranje vpliva na voznive sposobnosti na podoben način kot prekomerna količina alkohola pa se še vedno velika večina ljudi spreneveda, še več: pri Saši se zdi, da raje vidi, da jo povozi nekdo, ki v avtu telefonira, kot pa nekdo, ki je pijan – na novo prostoročno opremljena Saša je vendarle za telefoniranje, ne pa za alko. (“vendarle” – kljub temu, vseeno…) Vendarle pomeni dvolično podpiranje vožnjo pod vplivom telefoniranja, hkrati pa je je proti vožnji pod vplivom alkohola, čeprav lahko tako telefon kot alkohol enako usodno vplivata na voznikove sposobnosti.

Ko je prostoročna blondinka iz komentarja izvedela, da je prostoročno telefoniranje bolj nevarnokot 0,5 alkohola v krvi (primerjave gredo proti 0,08 % (0,8 g na kilogram) telefonijada med vožnjo pa za štirikrat poveča možnost povzročitve nesreče – ne glede na način telefoniranja), se je vseeno raje – najbrž po temeljitem premisleku – odločila, da nas bo raje ogrožala s prostoročnim telefoniranjem. Po prostoročno slušalko pa se je takoj odpravila še ena komentatorka (ZA TELEFONIRANJE IN NE ZA ALKO). Vse skupaj lahko primerjamo s kakšnimi čudežnimi tabletkami za pijane, ki pred policaji skrivajo količino popitega alkohola.

Zadeva je povsem enostavna: telefoniranje med vožnjo je tako nevarno kot pijanost. Vsako izbiranje med telefoniranje in pijanostjo je podobno, kot izbiranje med ostalimi oblikami zadrogiranosti, bolezni in ostalimi faktorji, ki povečujejo možnost povzročitve nesreče. Saj to je vendarle tako, kot da bi nekdo izbiral med tem, ali nas bo ogrožal z nastavljanjem protipehotnih min ameriške ali kitajske izdelave – na primer, da ameriške zakonsko še vedno niso popolnoma prepovedane – vendarle vse mine spadajo med neselektivna ubojna sredstva.

Fizika je kruta znanost: pri “počasnih” 60 km/h (kilometrih na uro), v eni sekundi prevozimo “skromnih” 16,6666… metrov , med dolgčasom na skoraj prazni avtocesti pa med telofoniranjem blondinka pri 130 km/h v sekundi premeri 36,111111… metrov (in se tudi zaleti pri 130 km/h). Vsaka sekunda šteje! Posledice nepozornosti in odsotnosti prisebnosti pri vožnji so nam vsem dobro znane; telefoniranje zmanjša pozornost pri vožnji kar za 37%, seveda pa je vsega kriva samo hitrost, aklohol in mogoče še objestnost voznikov – objestnost, ki se odraža tudi v preračunljivi odločitvi za prostoročno telefonijado, kjub znanim dejstvom…

Mogoče bi res bil čas, da se neha delati razliko med tistimi, ki so pred vožnjo skočili na kozarček ali dva preveč in tistimi, ki vožnjo jemljejo kot prosti čas za klepetanje po telefonu. Zaradi lahkotnosti pristopa do problematike pa se mi zdijo telefonisti najmanj tako nevarni kot pijanci – s pomembno razliko, da se pijani vozniki vsaj do prvega šanka pripeljejo trezni.

Pod črto:

Precej jasno je že dokazano, da alkohol poneumlja (na primer, glej Drunken Ultimatums) in da se pod vplivom alkohola nagibamo v neumne odločitve, medtem ko menda ni nobenih dokazav za to, da bi sevanje mobilnih telefonov kratkoročno povzročalo možganske tumorje – vendarle pa se zdi, da imamo zgoraj precej očiten dokaz, da mobiteli poneumljajo; poleg tistega komunikacijskega, ko se z nekom po telefonu nekaj dogovarjaš in se potem na koncu dogovoriš samo to, da bo potrebna še najmanj ena telefonska seansa dogovarjanja. Se slišimo!

Tako smo torej dobili ateistične gozdove, jame, travnike, polja, kleti, kozolce, šotore, telovadnice, Luno, Sonce, Mars, Rimsko cesto, supernove, črne luknje…

Ideologija ateizma že od vekomaj vlada kozmosu.

Sem vedno vedel, da je logos ateist pa dao in qi tudi. Zdaj pa vidim, da so ateisti tudi Vsemogočni Oče, Sin in Sveti duh.

Amen.

Celoten članek je na voljo tukaj. O četrtpismenosti je nekaj že tukaj.

Turk v članku poskuša vzpostaviti razlikovanje med inteligenco kot nekakšnim komunističnim konstruktom oziroma od komunizma podedovanim družbenim razredom in družbenim razredom, ki ga sam poimenuje “ustvarjalni razred”. Ustvarjalni razred je tisti, od katerega je odvisna prihodnosti in ta bi tudi moral imeti največ moči in vpliva.

Vendar pa pri tem ideološkem prizadevanju zapade v četrtpismenost in se izkaže za vsaj tako ideološkega kot tista ideološka inteligenca, proti kateri sam nastopa.

Da je vse skupaj v službi nekakšnega ideološkega boja je očitno že iz postavljene definicije, kjer Turk o inteligenci pravi tole:

Beseda inteligenca je poljskega izvora, a se uveljavi šele v sovjetski Rusiji, da bi z njo označili sloj ljudi, “ki se ukvarja z zapletenim umskim in ustvarjalnim delom in je nekakšen vmesni sloj med proletariatom in buržoazijo”.

Izvor besed proučue znanost, ki se ji reče etimologija in če pogledamo v Slovenski etimološki slovar, lahko na 186 strani vidimo, da ima beseda “inteligenca” izvor v latinski besedi  inteligentia, k nam pa je prišla prek nemščine iz latinščine. (in če pogledamo v slovar k našim germanskim gospodarjem dobimo die Intelligentsia; inteligenca, razumništvo (kot sloj) – očitno so tudi Nemci pobirali od Poljakov in Rusov) Vsekakor pa ta beseda ni poljskega izvora. Najbž bi bilo dobro razločevati med pomenom, definicijo, izvorom in rabo besede – vendar pa koga to sploh zanima.

Nadaljevanje pa ga zaradi tega vodi v nove nesmisle, ko pravi:

Angleška beseda “intelligence” pomeni nekaj povsem drugega, skupinske oznake za razumnike ne uporabljajo, “intelectualls” je množinska oblika besede “intelectual”, ki kaže na množico posameznikov.

Pomen besede “intelligence” v angleščini je približno isti kot to, kar bi našel v SSKJ pod prvo definicijo oziroma rabo: nadarjenost za umske dejavnosti, drugačeniti ne more biti, saj ima isti latinski izvor – lahko pa se razlikujejo nadaljnje posamezne rabe, vendar pa se najsplošnejša in najpogostejša raba ne razlikujeta. Poleg tega pa tudi v angleščini poznajo rabo, kjer “intelligence” pomeni celo skupino ljudi, kadar govorijo o raznih organizacijah, ki zbirajo informacije (največkrat tajne). Precej nesmiselno pa je reči, da “intelektualci” (izhaja iz istega latinskega korena kot inteligenca – intellectus; um, razum) kot množinska oblika ednine pomeni nekaj povsem drugega, samo zaradi tega, ker je to množinska oblika glagola. Če rečem intelektualci s tem nisem naredil nič drugega, kot to, da sem podal skupinsko oznako za določen razred ljudi – tudi če rečem, “ustvarjalni razred” sem naredil točno to: podal sem skupinsko oznako za skupino ljudi (in to kar v obliki edninskega samostalnika).

V nadaljevanju tako začne Turk nasprotovati kar samemu sebi; najprej pride do zaključka, da:

Razsvetljeni individualistični, liberalni anglosaški svet ni prišel na idejo, da bi razumnike, intelektualce, obravnaval kot kompaktno skupino v edninski obliki. Intelektualec kot razmišljujoč človek zavrača, da bi bil član istomišljeniške skupine, saj je samostojen in avtonomen kot individuum.

Nato pa nam v naslednjem odstavku pove:

Danes, ko je moderno govoriti o družbi znanja in kreativni ekonomiji, bi sloju ljudi (iz definicije inteligence), ki se ukvarjajo “z umskim in ustvarjalnim delom”, rekli “ustvarjalni razred”. Pojem “creative class” je utemeljil progresivni ameriški urbanist Richard Florida.

Torej očitno tudi Američani poznajo edninsko obliko za označevanje cele skupine ljudi, ki si rečejo razumniki – to je pojem “creative class“. Tudi razsvetljeni individualni liberalni anglosaški svet je prišel na idejo, da bo razumnike in intelektualce, obravnaval kot kompaktno skupino v edninski obliki – in to je naredil tudi ta intelektualec, katerega pristop je nadvse simpatičen našemu razumniku Žigi Turku.

Načeloma se mi Turkov članek niti ne zdi slab, vsebuje nekaj dobrih ugotovitev in predlogov, vendar pa ga njegova želja po preganjanju napol zastarelih rab neke besede in duhov komunizma vodi v ideološko zaslepljenost, ki v veliki meri izniči njegovo dobre plati in se izkaže kot protisloven poskus zamenjave nekega “komunističnega konstrukta” z novim “kapitalističnim”.

Pod črto:

Da nekoliko politično uravnovesim svoj prispevek pa podam še en primer, ki ravno tako spada v polje ekonomsko/politične inteligence z drugačnim političnim predznakom. Poimenoval sem ga kar Lahovnikov odkritosrčnostni paradoks. Politik, minister za gospodarstvo, kandidat na volitvah in član stanke Zares, Matej Lahovnik: Ne grem se političnih igric… Kaj se torej potemtakem naš Lahovnik gre? Politik, ki nam pravi, da se ne gre politike, glasbenik, ki nam poje, da se ne gre glasbe…

Na nezavedanje novinarske vloge je lepo pokazal Vojko. Novinarji se ne bi smeli postavljatio v vlogo sodnikov ali razsodnikov, saj to ni njihova veja, niti ni to njihovo delo, čeprav bi zgodba pri tem izgubila nekaj čustvenega naboja in privlačnosti.

Nekoliko bolj zaskrbljujoče pa je to, da znotraj tega nezavedanja in nerefleksiranja tega, kar počnejo stoji tudi četrtpismenost. Četrtpismenost je moj strokovni izraz za stopnjo pismenosti, ki se nahaja nekje med in nad nepismenostjo, ki pomeni, da človek ne zna niti brati, in polpismenostjo, ki označuje stanje nekoga, ki zna brati, ne zna pa pisati. Četrtpismenost je stopnja pismenosti, ki označuje nekoga, za  katerega se zdi, da zna pisati, vendar pa lahko iz tega, kar je napisal, vidimo, da pravzaprav ne zmore, ne zna ali noče razumeti tega, kar je prebral ali videl, torej je tudi tisto, kar je napisal lahko povsem nerelevantno. Četrtpismenost po drugi strani obsega tudi tako imenovano funkcionalno nepismenost in blefersko rabo strokovnih izrazov in tujk. To je nekaj, kar do določene mere počnemo vsi, kadar uporabljamo besede, za katere ne vemo, kaj pomenijo, vendar nezavedno poznamo njihovo rabo in seveda, kadar premalo pomislimo na to, kar se nam  je zapisalo ali zareklo. Četrtpismenost je pravzaprav nereflektirano stanje duha, kot se odraža v besedilih.

Prvi primer je lahko uporaba besedice le pri poročanju o odločitvah zdravniške zbornice, s čimer so se poročevalci postavili na mesto (nad)razsodnikov.

Drugi moj primer pa je že kar nemarna raba besede umor, morilec itd., ki se pogosto pojavlja v medijih, pravzaprav so tukaj zelo krivi lektorji – nekakšni strokovnjaki, ki naj bi skrbeli za slovenščino. Če se za trenutek naredimo nekoliko funkcionalno pismene in pogledamo v SSKJ, je zadeva jasna: “umoriti” pomeni povzročiti smrt človeka, zlasti namerno, medveda lahko ubiješ, zakolješ, ustreliš in kar je še takšnega, vendar zaradi tega ne postaneš morilec. Morilec je tisti, kdor umori človeka. Mogoče zveni pikolovsko ali puristično, vendar se mi vseeno zdi bistveno: če lahko rečemo morilec nekomu, ki je mimo zakona ubil neko žival, kje so potem meje takšnega relativiziranja: če, na primer, nekdo povozi srno, ali je tudi on zato postal morilec iz malomarnosti? Potemtakem lahko vsak postane množični morilec zato, ker po svoji hiši preganja mravlje, pajke in ostalo golazen, vključno z glivami…

Še en dodaten primer je novinarsko poročanje o klimatskih spremembah, kjer se preprosto ne loči več med posameznimi toplogrednimi plini in se kar naenkrat govori o strupenih plinih (kar so celo na političnem nivoju naredili v Ameriki): seveda je ogljikov dioksid plin, ki je za ljudi strupen, vendar pa je hkrati tudi nujen za preživetje rastlin in tako tudi za naše preživetje, seveda je poleg pri ogrevanju ozračja, vendar pa bi brez njega zmrznili, če ne bi že prej pa pomrli zaradi pomanjkanja hrane. Na tak način je strupena tudi voda (ki je po količini v obliki hlapov najpomembnejši toplogredni plin) saj se lahko v njej utopimo, čeprav je za naše preživetje skoraj tako nujna kot zrak (brez zraka lahko preživimo približno 3 minute, brez vode pa 3 dni).

Novinarska četrtpismenost pa je še toliko večji problem, ker zgledi vlečejo, želji po šokantni aktualnosti in zbujanju pozornosti vse prevečkrat prevladata nad objektivnostjo in vse prevečkrat tudi nad realnostjo, kar pa vodi v nadaljnje relativiziranje vsega. S tem, ko novinarji nižajo svoje standarde in opuščajo svoja načela, na široko odpirajo vrata vsem ostalim, ki nimajo in ne poznajo nobenih standardov in načel. Vse to pa vodi v nemarnost: če človeka ne skrbi za to, kar je napisal, potem o tem ne bo premišljeval, če ne bo premišljeval, sploh ne bo mislil. In nato bo na kakšnem plakatu pisalo: raje pišem kot mislim.

“Svetovanje”  je namreč šlo v smeri izganjanja in in zakonskih prepovedi v imenu nekakšne stroke, kvalitete bivanja in pravic tistih, ki gledajo, do vsiljevanja svojih subjektivnih estetskih norm (pravzaprav okusov).

Prva precej šokantna zadeva je bila, koliko imajo vsi za povedati proti nekoliko manj belim ali sivim fasadam: dobesedno vsi klicoči so vesoljnim poslušalcem sporočali, kakšne muke doživljajo ob pogledu, na kakšno živo-pisano fasado. Kar je načeloma enostavno razložljivo: pri nas pač vedno kličejo in uveljavljajo svoja omejena mnenja predvsem tisti, ki se pritožujejo ali kritizirajo. Pri tem seveda ne gre spregledati tega, da je vsak okus v največji meri stvar navade; in seveda tudi tega, da načeloma razpadajoče fasade niso motile nikogar od tistih, ki so se na ves glas pritoževali.

Na drugi strani pa je to vseljudsko zgraženost in trpljenja še podpihovala “strokovnjakinja”, češ da so ljudje tako neumni, da nasedajo raznim oglaševalcem, ki jim prodajajo barve. Da se skupaj z malarji sploh ne znajo odločiti, v kakšni hiši bi živeli.

Moja pozicija tukaj je preprosta: če živimo v državi, kjer je človek lastnik svoje lastnine, lahko z njo počne, kar hoče, dokler ne posega v lastnino drugega (ker je tako, da živimo v  svetu, kjer je naša svoboda u bistvu samo naša svoboda, da imamo sami sebe in svojo lastnino, ter s tem ne posegamo v lastnino in svobodo drugih). Če je človek lastnik svoje hiše, jo torej lahko barva tako, kot se mu zazdi. Vse ostalo je samo fašizem okusa (in najbrž tudi zavisti). In če nekaj ni tvoje, si načeloma lahko srečen, da to sploh lahko gledaš brazplačno – če se ti ne dopade, imaš vso pravico do tega, da se obrneš stran.

Ohranjanje kulturne krajine je lep primer takega nesmisla: kultura je stvar ljudi, ki so nekje in ni nekaj, kar bi sploh bilo mogoče zacementirati – ali, če bi morda gospa strokovnjakinja dohtarica arhitekture šla razlagati zamorcem v Afriko, da morajo živeti v slamnatih kolibah, ometanih s kravjim drekom, da ne bi uničili svoje kulturne krajine…

Drugi argument je šel v degradiranje bivanjskega okolja, ker naj bi določene barve sploh ne bile primerne (menda znanstveno). Recimo, da bi lahko bila ta stvar z barvami celo nekoliko znanstvena – žal je psihologija tukaj znanost, ki načeloma sploh nima svoje epistemološke zasnove (kar je lepo razkrinkal nedavno preminuli Levi Strauss), saj se različne barve v različnih kulturnih okoljih dojemajo različno, zato je tudi njihov vpliv na počutje različen. Vsa ta psihologija barv, o kateri je tako rad govoril naš znani uničevalec slovenskih gozdov, pa je utemeljena v kulturnih predsodkih (barve žalovanja so, na primer v različnih kulturah tako različne, da je nekje to bela, drugje pa črna, različne barve so lahko rezervirane tudi za določene razrede). Vsekakor pa živo-pisana fasada ne degradira bivanjskega okolja niti približno toliko kot kakšna stara razpadajoča…

Če pa bi sprejeli tezo, da je fasada samo nekakšna zunanja podoba lastnika hiše (tudi oseba kot persona pri starih Grkih pomeni gledališko masko – fasado), potem deluje vsakršno vsiljevanje glede podob fasad kot nekakšen rasizem večine, saj ljudjem prepoveduje, da bi prek svoje fasade pokazali svoj pravi zavedni/nezavedni jaz. Vsiljevanje, da bi ljudje barvali svoje fasade po določenih normah je tako, kot da bi od črncev, ki živijo pri nas, zahtevali, da so vsaj pribliožno take polti kot Michael Jackson.

Pod črto:

Tokrat sem se v svetovalni servis prvič vključil tudi sam – in napisal svoje:

Barve so stvar okusa vsakega posameznika. Vse to, kar se greste ni nič drugega kot fašizem okusa. Bil bi že čas, da se odločimo, ali živimo v svobodni deželi, kjer je človek lahko lastnik in svojo fasado barva, kakor mu ustreza, ali pa  živimo v diktaturi sivih fasad in rdečih streh.

Strokovnjakinji se je najprej nekoliko zaletelo, nato pa je začela razlagati, da rdeče strehe in sive fasade niso posledica komunistične preteklosti temveč materialov, ki so bili na razpolago (lahko bi torej učila afriške domorodce, naj še naprej živijo v slamjačah ometanih s kravjim drekom, eskime pa naganjala nazaj v igluje, namesto, da gradijo hiše po nekih kulturnih vzorcih, ki sploh ne sodijo v njihovo kulturno krajino) – od kje potem danes vse te razne steklene stolpnice, okrogli kovinski silosi; tisto pač niso navadni ljudje, katerim “strokovnjaki” določajo edini pravi okus in pravila…

Sem pa seveda že našel tudi svojo idealno fasado (navdih sem našel pri Anish Kapoorju britanskemu carju indijskega rodu ) – celo bajto bi oblekel v ogledalo (iz enega kosa – po možnosti iz platine): da bi lahko vsak kritiziral svojo lastno bedo.

Najprej pa nekoliko teorije pri mojstru Freudu:

Pojem narcisizma in polje njegove uporabnosti sta nastajala hkrati z razvojem teorije gonov, na drugi strani pa je sam pojem narcisizma bistveno prispeval k teoriji gonov. V nadaljevanju sledi kratek povzetek tekstov (in sicer le za narcisizem pomembnih pojmov), v katerih se je Freud dotikal te problematike.

V Treh razpravah (1905) govori Freud o avtoerotizmu, v dodatku iz leta 1910 omenja narcisizem v zvezi z objektom invertiranih. Ti iščejo svoji osebnosti podobne moške. V dodatku iz leta 1915 govori o teoriji libida in loči objektni libido in libido jaza oz. narcisistični libido.

V Študiji o Leonardu da Vinciju (1910) poleg avtoerotizma prvič eksplicitno omenja narcisizem kot tip objektne izbire v skladu z bajko o Narcisu.

V Primeru Schreber (1911) postavi narcisizem razvojno med avtoerotizem in objektno izbiro, ter bolj jasno postavi, da gre pri tem za razliko od avtoerotizma za “sebstvo”  kot objekt ljubezni. Govori tudi o nadaljnjih stopnjah izbire objekta – homoseksualna in heteroseksualna. V tem delu sta torej narcisizem in homoseksualni objekt ločena. Dalje govori o fiksaciji in možni regresiji na stopnjo narcisizma, katere posledica je “seksualizacija socialnih gonov”. Ko govori o paranoji, omenja narcisizem v zvezi s samopoveličevanjem kot regresijo na razvojno stopnjo narcisizma. Pri dementii praecox gre za regresijo k avtoerotizmu.

V Formulacijah o dveh načelih psihičnega dogajanja (1911), kjer narcisizma sicer ne obravnava, Freud med drugim govori o “jazu ugodja” in “realnemujazu” in v zvezi z goni Jaza in seksualnimi goni ugotavlja, da slednji zavoljo možnosti avtoerotične in fantazijske zadovoljitve lažje uhajajo načelu realnosti.

Vpeljava narcisizma (1914) podrobno obravnava narcisizem. Freud tu loči primarni in sekundarni narcisizem in ponovno loči libido Jaza od objektnega libida. Narcisizem proučuje na naslednjih področjih – pri organskih boleznih, spanju, hipohondriji in ljubezenskemu življenju. Loči naslonitveni in narcisistični tip izbire ljubezenskega objekta in opredeli več možnih izidov glede na vsak tip. Vpelje Ideal jaza in idealni jaz in govori o njuni genezi v zvezi z narcisizmom. V zvezi z narcisizmom opredeli tudi naravo sublimacije in idealizacije.

V Gonih in njihovih usodah (1915) jasno definira pojem gona loči gone jaza od seksualnih  in postavi tri pare polarnosti, ki vodijo duševno življenje (pasivnost – aktivnost, ugodje – neugodje, jaz – objekt) Freudu je spet pomembna razločitev jaza ugodja in realnega jaza.

V Žalovanju in melanholiji (1917) poveže melanholijo z identifikacijo z izgubljenim objektom, in jo imenuje kot narcisistično motnjo.

“Pregled transfernih nevroz (1915)” prinaša klasifikacijo nevroz. Freud uporablja pojem “narcisistične nevroze” in izgradi zanimivo spekulacijo o filogenezi nevroz.

Delo Onstran načela ugodja (1920) prinaša preobrat v teoriji gonov, saj Freud vpelje gon smrti, hkrati pa na novo razmeji libidinalno udeležbo pri gonih jaza. V jazu delujejo poleg drugih tudi seksualni goni.

V Jaz in Ono (1923) obširno govori o temah povezanih z narcisizmom – o idealu jaza, objektnih investicijah, melanholiji, sublimaciji in o razcepu jaza. Nauk o narcisizmu dopolni z ugotovitvijo, da je narcisizem jaza sekundaren – odvzet objektom – kar je sicer na drug način povedal že v Vpeljavi narcisizma. Novost je v tem, da je zbiralnik libida ono in ne jaz.

Ekonomski problem mazohizma (1924) prinaša nekaj novih ugotovitev o tej problematiki, predvsem kar se tiče razločitve primarnega od sekundarnega mazohizma.

V Nelagodju v kulturi (1929) povzame Freud razvoj teorije gonov in poudarja vlogo ponotranjene agresije, ki se obrača proti jazu (in se utelesi v nadjazu).

Podobno tudi Nova predavanja (1932) med drugim povzemajo in jasneje izražajo že znane ugotovitve glede gonov, narcisizma, sadizma in mazohizma ter nadjaza. Narcisizem je tu izpostavljen kot mejnik v razločevanju gonov jaza in seksualnih gonov.

Področja uporabe pojma narcisizem:
1) klinično kot opredelitev seksualne perverzije
2) v razvojnem smislu kot razvojna faza
3) kot tip izbire objekta
4) v ego psihologiji kot opis kompleksnega stanja samovrednotenja

Freud vpelje primarni narcisizem preko opisovanja patoloških stanj dementie praecox in shizofrenije, kjer gre za samoveličje in odvrnitev zanimanja od zunanjega sveta. Parafreniki se od histerikov in prisilnih nevrotikov razlikujejo po tem, da realnih objektov ne nadomestijo z imaginarnimi iz svojega spomina in fantazije. To pa je le stopnja v razvoju bolezni, saj se pri takih bolnikih rado zgodi, da se fantazija vendarle vzpostavi, vendar kot pravi Freud, je to šele sekundarno, kot proces zdravljenja in vračanja libida k objektom. Od tod Freudu torej ideja, da je narcisizem, ki “…nastane z vrnitvijo objektnih investicij, treba razumeti kot sekundarni; ta nadgrajuje neki primarni narcisizem, ki ga zamegljujejo različni vplivi.” Če sledimo temu miselnemu toku, ki vzame za izhodišče opazovanje hudih duševnih motenj, (pa tudi življenja otrok in primitivnih ljudstev), potem lahko ugotovimo, da je primarni narcisizem smatran kot odsotnost motorične dejavnosti, ki bi poskušala zadovoljevati gon in stanje nekakšne avto-zadovoljitve, ki se vrača k svojim somatskim izvirom. V tem smislu postane ločitev avtoerotizma in narcisizma jasnejša – primarni narcisizem zajema izjemno zgodnje stanje, verjetno pred-motorično stanje, v katerem se organizem ne zmore zadovoljiti sam od sebe, poseduje pa neko izvorno količino gonske energije.

Avtoerotizem predpostavlja motorično delovanje, ne pa nujno jaza. Objekt gona je tudi njegov vir. Sekundarni narcisizem opredeljuje vsako vračanje objektnega libida nazaj k jazu. Vprašanje je, če je njegov nastanek možno časovno določiti. Pri ekonomiji libida gre namreč za dolgotrajen formativen proces, s katerim se tvori Jaz in z njim neke količine narcisističnega libida, ki je sekundaren, torej odvzet objektom. Narcisizem kot karakterna opredelitev avtoerotizem najbolj verjetno predpostavlja, saj, kjer ni objektnih investicij, tudi objektnih zadovoljitev ni, tako, da bi bil avtoerotizem posledica narcisizma, njegova nadaljnja regresija.

Freud opazuje narcisizem tudi v ljubezenskem življenju in loči dve vrsti izbire objekta. Pri naslonitvenem tipu gre za izbiro matere ali njenega nadomestka, torej osebe, ki je povezana z zadovoljitvijo življenjskih funkcij posameznika in ki postane prvi seksualni objekt. Naslonitveni tip naj bi bil bolj značilen za moškega. Značilno je seksualno precenjevanje, ki izhaja iz otroškega narcisizma, ki je prenesen na objekt. Drugi tip je narcisistični.  Pri ženski pubertetni razvoj z izoblikovanjem spolnih organov prinaša stopnjevanje izvornega narcisizma. Freud omenja žensko samozadostnost, saj ženske ljubijo sebe in nimajo potrebe, da bi ljubile, temveč, da bi bile ljubljene. Naklonjene so moškemu, ki jih zna ljubiti in so za moške nasploh bolj mikavne, saj naj bi narcisizem izžareval privlačnost tistim, ki se prizadevajo za objektno ljubezen, tako kot zaradi tega privlačen otrok ali nekatere od živali. Od tod menda izvira pregovorna ženska skrivnostnost.

V skladu z narcisističnim tipom človek ljubi:

• kar je sam (samega sebe)
• kar je sam bil
• kar bi sam želel biti
• osebo, ki je bila nekoč njegov del.

V skladu z naslonitvenim tipom:

• žensko, ki ga hrani
• moškega, ki ga brani

Če na kratko povzamem: po Freudu smo načeloma do neke mere narcisi kar vsi (zagotovo pa smo vsaj nekoč bili). Vprašanje pa je, kje je meja, ko lahko rečemo, da gre duševno motnjo – načeloma je to takrat, ko v normalnih pogojev sami ne zmoremo več normalno delovati (scati, srati pa spat, piti jesti pa obleči, obuti in recimo še umiti).

Po priročniku ameriškega psihiatričnega združenja za diagnosticiranje in statistiko duševnih motenj je definicija narcistične osebnostne motnje naslednja:
»Pervazivni vzorec grandioznosti (tako v domišljiji kot v vedenju), potreba po občudovanju, pomanjkanje empatije, ki se začne z obdobju zgodnje odraslosti in se pojavlja v različnih kontekstih, opredeljuje pa ga najmanj pet od naslednjih značilnosti:

1. mogočno občutenje lastne pomembnosti (pretiravanje o lastnih dosežkih in talentih, pričakovanje, da bodo drugi opazili njegovo/njeno superiornost brez merljivih dosežkov),
2. prezaposlenost s sanjarjenjem o brezmejni uspešnosti, moči, odličnosti, lepoti ali idealni ljubezni,
3. prepričanje o lastni enkratnosti in posebnosti, ki ju lahko razumejo le najodličnejši posamezniki in ustanove,
4. zahteva po pretiranem občudovanju,
5. nerazumno pričakovanje naklonjenega ravnanja ali samodejnega zadovoljevanja pričakovanj,
6. izrabljanje drugih za dosego lastnih ciljev,
7. nepripravljenost za priznavanje ali spoznavanje čustev in potreb drugih,
8. nevoščljivost ali prepričanje, da so nevoščljivi drugi,
9. ošabnost in nadutost.

In seveda sedaj k moji novi odkriti vrsti: najprej sem našel samo en primerek, potem pa se mu je pridružil še drugi. In kratka demonstracija, kako si lahko hitro najdemo še pa še primerkov, ki jim nalepimo podobno zveneča imena, kot je grandiozni narcis s poudarkom na “patološko” plat…

Hijene imajo to lastnost, da je njihova sreča predvsem nesreča drugih; ko ugasne življenje pohitijo hijene vsaka po svoj kos mesa:. 1. od zgoraj naštetih lastnosti je vsekakor zaznana že s tem, da se primerek hvali, da so mu zavrnili doktorat – zato ga seveda sploh ne potrebuje, zadeva se vsekakor potegne še na drugo točko, ko nam napopa kar vse možne “dosežke” in nekako tako bi lahko šli vse do 6. točke, ki je kar najbolj očitna: naš subjekt je izrabil nesrečo Tomaža Humarja, da se je lahko igral teoretskega psihoanalitika in vesoljni Sloveniji (spet) pokazal, kako pameten in enkraten je (7. čustva drugih ga seveda v imenu teorije ne zanimajo). Seveda pa se že kar sami po sebi izpolnita tudi 7. in 8. točka. Recimo tole: “Po moje ga je mučila edino občasna depresija – reden spremljevalec velikih narcisov, ki bi jim v Sloveniji lahko rekli samoljubci. Tega, da mu je verjetno primanjkovalo sočutja do drugih, ne moremo šteti za patologijo.” - iz tega res kar veje ošabnost (9): možakar najbrž Humarja sploh nikoli ni srečal, niti ga ni videl od blizu in vendar ga ni prav nič sram dajati o njem take ugotovitve (podobno kot je naredil že na svojem blogu, ko je ugotavljal marsikaj). Našega teoretskega psihoanalitika tako ni nič sram podajati vudu diagnoz na daljavo o nekom, ki ga najbrž niti srečal ni (Freud je vse svoje paciente, o katerih je pisal, preimenoval: in Freud najbrž nikoli ne bi v intervjuju rekel, da se mu zdi, da je Roman Vodeb “najbrž patološki” hijenski narcis).

Je pa res, da s tem delam veliko krivico hijenam – hijene so, kar so po svoji naravi in tudi opravljajo svojo funkcijo. Razne mrhovinarske podvrste z narcisističnimi motnjami sodijo bolj med tiste posamezne nesrečne osebke hijen, ki so se v tropu znašle na repu hierarhije tropa in pač so kar so: kvazi-hoteli-bi-biti-teoretski-jebači-psihoanalitičarji.

Celotno pridigo si lahko preberete v Financah. Prototip konservativnega, krščanskega poslovneža je postal človek, ki zase pravi, da je agnostik in je 27 let svojega poročenega življenja preživel pri ljubici.

Res je, da se vsi radi sončimo v luči velikih zmagovalcev, vendar pa vseeno zaradi tega resnica ne bi smela trpeti. Še toliko manj, če si lastimo razne akademske nazive in se ukvarjamo izobraževanjem. Konec koncev naš pater komunikiologije  z izmišljanjem bulšita, ki bi ga lahko označili kar za laž, ne koristi niti sebi niti organizacijam, znotraj katerih deluje.

Tokrat je našega komunikološkega patra resnično zaneslo in si je v maniri pristnega vegeterjanca prilastil nekoga, ki preprosto ne spada v njegovo domeno (ali pa?!). Wiki nam tako lepo pokaže nekaj dejstev: Warrena so vzgajali v prezbiterjanca, danes pa sam zase pravi, da je agnostik. Prav tako ne vem če sodi v prototipičnost konzervativca to, da s svojo ženo živi 27 let ločenega življenja, po njeni smrti pa se takoj poroči z ljubico, pri kateri je bil ves ta čas. Zato bi se morda eden od mednaslovov njegove pridige glasil Ena žena, eno podjetje in ena ljubica.

Seveda mi tu ne gre za ocenjevanje uspešnega poslovneža in njegovega življenja, moti me lažnivo spreobračanje dejstev. Za možakarja lahko rečemo predvsem, da je uspešen pragmatik (svoj denar in nasvete je delil tako dcemokratom kot tudi republikancem), ki se giblje svetlobna leta stran od krščanarskih zadev ali kakršnihkoli konservativizmov: uspel je zato, ker je brez predsodkov pograbil vsako priliko in jo po svojih najboljših močeh izkoristil ne glede na vse ostalo.

Drži pa se te pridige še en zanimiv fenomen: kljub komentatorskemu opozarjanjem na očitne “napake” našega patra, se je še vedno našel cel kup zagrizenih vernikov, ki je še vedno glasno pritrjeval podani pridigi – pa naj še kdo reče, da vera ni škodljiva za resnico.

Nekaj malega sem o  tem že pisal tukaj. Uradna slovenska stran šova pa se nahaja na tem mestu.

Na vse skupaj je možnih več pogledov, mene pa je zanimalo predvsem, kdo bi dejansko lahko preživel; kdo ima dovolj znanja in veščin, da bi lahko dlje časa preživel tam nekje na nekem osamljenem tropskem otoku. Že v prvi oddaji pa je bilo jasno, da česa takšnega ni zmožen nihče od sodelujočih. Na prvi pogledi je bilo jasno, da vsi računajo predvsem na svoja lepa in natrenirana telesa ter na družbene veščine, nihče pa na svoje znanje in veščine, ki bi mu v danemu okolju lahko dejansko pomagale preživeti.

Že v začetku je bilo kar nekaj govora o strategijah, vendar pa je postalo kmalu jasno, da ni imel nihče takšne strateguije, da bi se pozanimal, kam sploh gre, kaj ga tam čaka in kaj bi se lahko predhodno še naučil, da bi tam lahko bolje preživel.

Vodo nekaj hrane in orodja so dobili kar od organizatorjev. Naslednja višjha stopnja bi bil ogenj, vendar ga nikomur ni uspelo zakuriti. Pri čemer je bilo zanimivo, da se je skupina, ki je v začetku izgubila vsaj trudila, da bi si priskrbela ogenj, medtem ko samozadostna in samovšečna skupina zmagovalcev tega niti poskušala ni. Iz vseh njihovih patetičnih poskusov pa je bilo več kot očitno, da zadeve niso preštudirali niti teoretično s prakso pa so začeli šele, ko je bilo prepozno. Na youtube, dabimo na geslo “fire starting” dobrih 97 tisoč zadetkov, s parimi kliki bi lahko pokrili teorijo z nekoliko vztrajnosti, vloženega časa in truda pa bi lahko prišli tudi do prakse.

Osnove s svedrom, ki jih s pomočjo domorodca lepo pokaže Ray Mears, kjer se lepo vidi bistvo – bistvo je v zarezi in v predhodni pripravi materiala:

Še en način z bambusom, ki bi bil najbrž za tamkajšnje okolje primernejši, saj je tam tega materiala v izobilju:

Toliko o tem. Vse to iskanje mi je skupaj z vstavljanjem vzelo približno 2 minuti, če bi si kdorkoli od borcev za preživetje vzel še nekoliko več časa, s prižiganjem ognja ne bi imeli večjih težav, saj so vsi njihovi neuspešni poskusi bili predvsem posledica osnovnih napak in popolnega neznanja.

Zadeva je očitno predvsem zabavljaški šov, kjer se razkazuje meso,  za katerega pa se je vsaj v začetku zdelo, da bo precej omehurjeno, vendar so jim najbrž poleg vode in hrane organizatorji priskrbeli tudi dovolj najvišjih zaščitnih faktorjev…

Od vsega govorjenja o preživetju tako ostane samo še preživetje v raznih igricah brez meja in družbenih intrigah znotraj obeh plemen. Zaenkrat se mi zdi, da gre našima tekmovalcema precej dobro in če Klemen ne bi bil ravno Slovenec, bi zanj lahko celo rekel, da ima zelo dobre možnosti za zmago.

Tony Blair, poleg tega, da je neposredno kriv za najmanj eno zločinsko vojno in smrt tisočih ljudi – za eno vojno, v katero nas je skupaj s svojim ameriškim prijateljem Bushem potegnil kar vse, čeprav za to ni bilo nobenega pravega razloga, oziroma so bili razlogi za poboje tisočih ljudi v Iraku preprosto izmišljeni, ni primeren za predsednika EU tudi zaradi določenih drugih razlogov.

Najprej je to, da Britanci preprosto, čeprav se sliši čudno, niso dovolj evropski. Pri tem ne mislim na to, da so na otoku, temveč na to, da niso del Šengenskega območja in na to, da niso del evro območja – če že hočejo biti najbolj glavni, potem naj se tudi podredijo določenim pravilom, ki jih je sprejela večina ostalih.

Posebej velja še enkrat omeniti Britanske najbližje prijatelje Američane. Oboji so namreč tako incestuozno združeni, da človek sploh ne ve več, kdo ga komu vleče. Tukaj načeloma ne gre za nekakšno evropocentrično ljubosumje, temveč za preprosto dejstvo, da se Britanci raje igrajo z ameriškimi prijateljčki, kot pa z evropskimi. Če bise na tem svetu kadarkoli začela uveljavljati kakršna koli resnična vladavina prava, ki bi resnično veljala čez državne meje, bi najbrž večino zaporov napolnili z Britanskimi in Ameriškimi oblastniki.

Če se vrnem nazaj k Blairu, se lahko vprašamo še kako je z njim zdaj. Ko je v Veliki Britaniji zapravil vso svojo kredibilnost in možnosti za kakršnokoli politično zmago ter se dal prekrstiti v katolibana, so ga postavili za nekakšnega posebnega odposlanca Evropske unije, Združenih narodov, Združenih držav Amerike in Rusije za Bližnji vzhod. Vse, kar je od tega njegovega odposlanstva pa je to, da zaenkrat na Bližnjem vzhodu (še) ni nobene nove vojne – je pa Tony eden najbolj nevidnih in najbolj neučinkovitih mirovnih odposlancev, kar jih je ta svet videl, ki ni sposoben niti zavzemanja kakšnih jasnih stališč do trenutnih spopadov.

Obstaja pa še en dodaten problem, ki se tiče samega postavljanja tega našega EU predsednika – da ne bomo držvljani pri tem imeli nikakršnega vpliva. Vse skupaj bo očitno potekalo nekako tako, kot izbiranje papeža: možakarji bojo najbrž potegnili svoje premoženje na plano in merili, kdo ima daljšega. Največ, kar lahko storimo podaniki je, da se vsaj odločno nestrijnamo z določenimi predlogi. In trenutno se sam ne morem spomniti nikogar manj primernega za to funkcijo – edini, ki mi pride na misel, ki bi bil še slabša izbira, je nek slikar iz Avstrije, kateremu je rok trajanja potekel nekje v sredini prejšnjega stoletja.

Pod črto:

Nekaj malega je slišati tudi o tem, da bi lahko dobili prvo predsednico. Sam osebno sem za, vendar naj potem vsaj izberejo takšen tak kos mesa (recimo iz severnih krajev, kjer je v paketu menda tudi pamet), da ga bo užitek pogledati, ne pa kakšne stare vešče, ob pogledu na katero človeka kar vse mine.

Zadeva je – vsaj kar se mene tiče – popolnoma enostavna: prejšni šef je bil že po videzu in občutku prava podlasica, poleg tega pa je bil tudi zaprisežen katoliban. Kako lahko od nekoga, ki pripada necivilni organizaciji, ki se razglaša za največjo civilno organizacijo, ki je tudi najbolj ogrožena (najbrž ravno zato, ker je največja), pričakujemo, da bi lahko enakopravno obravnaval vse “verske skupnosti”?

Najprej, da razčistimo pojem civilne družbe: civilna družba so državljani, ki ne spadajo v katerikoli državni ali politični (politični v smislu strank, ki se borijo za oblast) sistem. Sem lahko katoličani sodijo samo, če naredijo svoje nekatoliško gobarsko društvo, Rimskokatoliška cerkev je namreč totalitarna organizacija (pravzaprav totalitarni režim), ki ima svojo lastno državo s svojim lastnim diktatorjem, ki se mu reče Papež, funkcionarji, ki so škofi in birokrati, ki se jim reče župniki. Zdeva je strogo hierarhizirana ter avtokratska in zgolj spletu okoliščin se lahko zahvalimo, da inkvizicija tudi dandanes nima (še?  zmeraj?) svoje policije.

Torej. Drago Čepar kot katoličan pri teh stvareh nikakor ni mogel biti in ne more biti objektiven (lahko je katoličan, ali pa objektiven), poleg tega pa so bile z njim zadovoljne vse največje verske skupnosti (še posebej Rimskokatoliška cerkev), ki so temu rekle celo pozitivna diskriminacija in na vse skupaj gledale po logiki: večji si, več pravic in denarja ti pripada…

In seveda tukaj ne gre spregledati našega verskega “rasizma”. Pri nas obstaja tudi verska skupnost, ki se ji reče Cerkev svete preproščine (CSD), ki se kljub temu, da je po vseh pravilih črno na belem prava in resnična verska skupnost s predpisano veroizpovedjo obredjem in zahtevami pod prejšnjim katolibanom nikakor ni mogla registrirati kot verska skupnost (ker se mi je zadeva zdela simpatična, sem se za število (eden od razlogov je (nekoč bil) tudi število verujočih) vpisal tudi jaz – kljub svojemu načelnemu antiteizmu.

Ok. Sam sem pač po defoltu antitetist (kar se praznikov (pozitivna plat vsake religije) tiče sem vraževerni multiteist) zato, ker ne verjamem v skupinska posilstva duha. Čez mene je šla cela katoliška vzgoja, pri raznih mašah, molitvah in veroukih pa sem po približnih izračunih zgubil najmanj 3 mesece svojega življenja, ki bi jih zagotovo lahko izkoristil drugače. Na načelnem nivoju me sploh ne moti, če ljudje verjamejo v neumnosti, moti pa me, če se ljudi institucionalno organizirano posiljuje z neumnostmi (in če se to posiljevanje dogaja že od malega, se temu reče pedofilija): proti neumnim nimam nič – ničesar zares učinkovitega. Duhovnost, iskanje smisla in sledenje ciljem je zame stvar posameznika – ne pa stvar ljudi, ki niso Škoti pa se vseeno radi oblačijo v kikle ali pa v kravate.

Če torej že moramo “tolerirati” organizacije, ki prodajajo meglo ljudem in skrbijo za poneumljanje mase (Marx nima prav: religija ni opij za ljudstvo – religija je placebo), potem moramo dopustiti vsakomur, da lahko izvaja svojo veroizpoved, dokler s tem ne škoduje ostalim. Zato bi pričakoval, da se zadeva čimprej res osvobodi – predvsem trenutnega zakona o verski svobodi (lep paradoks, da napišeš neke nujneomejevalne pogoje za to, da bo nekaj svobodno), zato predlagam nov zakon o verski skupnostih in verski svobodi: “Verska skupnost je skupnost, ki obsega najmanj 2 polnoletna člana, ki znata povedati, v kaj verjameta in prakticirata svoje obrede ter s tem nimata namena neposredno škodovati tistim, ki so neverniki”.

(Resnično ne vem, kaj bo delal roker, zagotovo pa bo boljši šef pisarne teh verskih zadev od katoličana, muslimana, evangeličana, jehovca ali harekrišnovca…)

hawgh!

Totalitarizem je enostrankarska politična ureditev, v kateri oblast vodi vse ravni družbenih odnosov na podlagi vladajoče ideologije, je oblika politične vladavine, v kateri država urejuje in nadzoruje vsa družbena in osebna področja. Totalitarizem ne pozna avtonomnih področij, je takšna politična ureditev, v kateri se celotno družbeno in osebno življenje državljanov nasilno enoti in podreja ciljem državnega vodstva, kar omogoča državna oblast, ki je osredotočena v rokah razmeroma zaprte skupine. Kot tak je seveda vsak totalitarizem tudi avtoritáren, se pravi, oblasten nasilen, samovoljen, takšen, da se naslanja na načelo brezpogojne pokorščine oblasti, ki terja brezpogojno pokorščino.

Totalitáren in avtokratski je torej tak režim, ki ne dopušča drugega mnenja ali opozicije, ki nasilno enoti in podreja družbeno in osebno življenje državljanov ciljem državnega vodstva.

In če pogledamo nazaj v človeško zgodovino, lahko vidimo predvsem takšne oblastne ureditve, za katere lahko mirno rečemo, da so avtokratske in totalitarne. Sam pridevnik totalitaren pa lahko nalepimo kar na vse ideologije in religije, ki zase trdijo, da imajo v posesti razne poslednje in najvišje Resnice in v kolikor si prizadevajo svoje ideologije uvajati tudi na ravni civilne oblasti, je potrebno obsoditi tudi njih. Kot najbolj idealni kandidati se nam tukaj kar sami vsiljujeta religiji Katolištvo skupaj Vatikanom (Rimskokatoliška Cerkev), Islam ter trenutna vladajoča družbeno-ekonomska ideologija, ki se ji reče kapitalizem.

Kapitalizem je družbeno-ekonomska ureditev, v kateri so proizvajalna sredstva v zasebni lasti in ki temelji na prostem trgu in konkurenci. Kapitalizem je pojem, ki označuje gospodarski in družbeni sistem, za katerega je značilno, da so proizvajalna sredstva v zasebni lasti, izrazita individualna odgovornost za dejanja, pridobitništvo kot motiv na eni strani in trg kot poglaviten selekcijski in regulacijski mehanizem proizvodnje, dohodka (velikost in razdelitev) in uporabe dohodka (zasebna poraba in investicije) na drugi. Seveda sam kapitalizem zajema različne oblike, ki bi jih lahko nekako enačili z njegovimi razvojnimi fazami (liberalni kapitalizem, monopolni kapitalizem, socialno-tržno gospodarstvo…). Vendar pa povsod najdemo lastnika »proizvodnih sredstev«, s katerimi lahko bolj ali manj svobodno dela, kar hoče, zato bi lahko zanj rekli, da ima oblast nad tem, kar se z njegovimi sredstvi počne: v tem smislu lahko zanj rečemo da je avtokratski in totalitaren. Poleg tega pa je tudi sama struktura »oblasti« v tem čemer se reče podjetje popolnoma piramidalna: če bi podjetju rekli država, bi morali priznati, da v njem vlada totalitaristični režim. Da je kapitalizem po svojem bistvu avtokratski in totalitaren pa lahko vidimo tudi na primeru Kitajske, kjer se je lepo oženil s komunizmom in pri ostalih totalitarizmih – konec koncev tudi nacistične Nemčije. Na takšen način je kapitalizem nasproten demokraciji (več demokracije, manj dobička) – primer demokratičnega upravljanja tovarn smo doživeli v nekem drugem sistemu, ki je bil bojda totalitarističen, vendar pa se inovacija, ki se ji je reklo samoupravljanje ni obnesla ravno najbolje.

Islam je že sam po sebi religija, ki zajema tudi civilno sfero primere takšnega delovanja lahko najdemo v celem kupu zgodovinskih primerov, kar nekaj pa jih lahko najdemo tudi v sedanjosti, saj lahko takorekoč za vse države, ki se razglašajo za islamske, rečemo, da so totalitarne in avtokratske. Ves ta totalitarizem in avtokratskost pa izvira iz samega bistva Islama, ki ne dela razlike med državno ureditvijo in religijo.

Vatikan pa je zares prečudovit šolski primer totalitaristične državne ureditve: nima nobene stranke eno samo elito in ima enega samega šefa, (če se za Lukašenka govori, da je zadnji Evropski diktator, potem je Papež prvi), ki je nezmotljiv, hkrati pa se vtika v vse pore življenja svojih državljanov – od načina oblačenja pa do njihovega spolnega življenja. O samem načinu delovanja rimskokatoliškega totalitarizma in njegovih žrtvah pa imamo seveda tudi dovolj dokazov v zgodovini; nenazadnje je tudi v zadnji vojni, ki se je začela ravno na današnji dan pred 70. leti, RKC  sodelovala s fašizmom, ki mu dolguje tudi svojo suverenost in nacizmom – kar je še posebej očitno počela ravno njena podružnica na naših tleh. In če zares obsojamo vse totalitarne sisteme, potem moramo obsoditi tudi državo Vatikan in Rimskokatoliško cerkev skupaj s celo dinastijo krvoločnih pedofilskih kiklarjev.

Na primer takšnega mnenja je Matjaž Vizjak, ki se v kolumni vest.si, zgraža nad “žaljivo” novinarko in nad vsemi Slovenci, ki bi kadarkoli podvomili v dejanja našega najvišjega simbolnega predstavnika. Pritrjuje pa mu tudi precejšen del komentatorjev.

Celoten dogodek je videti in slišati tako (6 sekund resnice):

In tako smo med politiki dobili vsemogočnega in nezmotljivega ljubljenega vodjo ali pa novega izpričanega lažnivca med našimi politiki:

Novinarka: “A niste mel dons nč pametnejšga za delat?”

Predsednik države dr. Danilo Türk: “Jaz ves čas delam in ves čas delam pametne stvari.”

Danilo se je tako našel v najmanj tridelni zagati:

1. Nihče, noben človek ne dela ves čas.
2. Nihče, noben človek ne dela ves čas pametnih stvari.
3. Tudi če bi našemu predsedniku to uspevalo, se mi zdi, da vsaj zgornja izjava ne spada ravno v kategorijo početja pametnih stvari. (Kaj lahko pametnega dela predsednik države, ki niti gradbenik ni, na kateremkoli gradbišču?)

Skratka, zdi se mi, da je novinarka ujela predsednika z odpetimi hlačami, on sam pa jih je spustil na kolena in vsem nam pokazal, kako izgleda predsednik s spuščenimi hlačami.

Tudi, če naredimo pri predsednikih in ostalih funkcionarjih določeno izjemo in rečemo, da je njihovo delo že preprosto to, da nastopajo v neki funkciji, ki pač traja 4 leta 24 ur na dan (kar je še vedno precej manj kot ves čas) ter ga tako rešimo zagate številka 1,  še vedno obstajata zagati 2 in 3. Da lahko nekdo reče, da ves čas dela samo pametne stvari, mora biti najmanj nezmotljiv, oziroma vedeti mora vsaj, da še nikoli ni naredil nečesa, kar ne bi bilo pametno. S tem pa pride spet prvi del izjave, v katerem trdi, da dela ves čas, čeprav vsi vemo, da to preprosto ni mogoče – vsaj v normalnem smislu takega stavka. Torej lahko rečemo, da takšno govorjenje že ni ravno početje nekih pametnih stvari; izjavo bi lahko formuliral tudi drugače, na primer, predsednik dela ves čas, kar bi zagotovo bilo bolj smiselno, saj bi pač to veljalo za nekakšno funkcionarsko izjemo.

Predsednik dr. Danilo Türk se je tako ujel v klobčič nesmislov in laži; da bi njegova trditev bila resnična ali pa vsaj smiselna bi namreč morel biti vsaj nezmotljiv, če že ne kar vsemogočen. V njegovo zmotljivost lahko podvomimo že zaradi izjave same, saj bi se lahko izrazil tudi drugače, vsemogočnost pa mu uide hkrati z nezmotljivostjo: kdor je zmotljiv namreč sploh ne more biti vsemogočen.

V to svoje brezno nesmislov pa je povlekel še vse svoje vernike, ki so tako kot Vizjak poskušali reševati njegovo “čast” s simbolnim pomenom njegove funkcije (v smislu, kdor dvomi v smiselnost predsednikovih dejanj, si ne zasluži države). Vsega naj bi bila kriva nesramna novinarka, ki ne spoštuje naše lastne države in simbolov (žaljiva je do predsednika, žaljiva je do države…) ter si drzne spraševati ljubljenega vodjo, kaj počne na gradbišču stadiona, če pa vsi vemo, da ljubljeni vodja vedno počne same pametne stvari. Najbrž si je ljubljeni vodja, ki ves čas dela pametne stvari, prišel ogledati, kako bo z igrami – s kruhom ne kaže ravno najbolje…