Kar pripovedujem, je zgodovina prihodnjih dveh stoletij.[1]
Na prelomu prejšnjega stoletja sta se pojavila dva znanilca prehoda iz dobe Rib v novo dva tisoč letno obdobje Vodnarja. Oba imata nekaj skupnih točk in oba sta, vsak na svoj način, oznanjala prihod neke nove dobe in nekega novega časa.
Očitno se je Vojko na Razgledih lotil tistega, ki kaže, namesto tistega, ki laže. Vse v imenu lepega politično korektnega in tolerantnega “demokratičnega diskurza”, medtem ko nam lahko politiki lepo lažejo v obraz, nesmotrno zapravljajo denar in uničujejo ugled celotne države.
Ali pa mogoče k psihiatru, da vas popravi. Menda te namreč ljudje, ko pokažeš svoje občutke pošljejo k psihiatru – in najbrž to niti ni tako slabo. Vsekakor bolje kot, da vas dobi v roke Dajana z njenimi knjigami.
Nekje sem prebral, da so vojaki menda ogledalo družbe, menda celo naš izvozni artikel.
Res ne vem, kaj to pomeni, saj sem bil svoje čase tudi jaz vojak slovenske vojske. Star 26 let sem prostovoljno vstopil v obrambo najine domovine, in sovragov k sreči ni bilo. Nekaj časa sem celo računal na plačo, toda še preden se je zadeva preobrazila iz tabornikov v katoliške skavte, sem vedel, da to ni zame.
Nova vlada, nam sploh še ni začela vladati, vendar se že začenjajo debate o tem, kdo je kompetenten. Vprašanje kompetentnosti v danem demokratičnem kontekstu sploh ni docela na mestu: konec koncev se v demokraciji kompetenca odloča na volitvah, najbolj kompetenten pa postane tisti, ki pobere največ glasov.
Vsekakor je popolno naključje, da je najslavnejši prvi in najbolj pošten minister za finance preko svoje stranke začel z akcijo za zbiranje 30 000 podpisov za spreminjanje ustave v smeri, da bi dobili dva nova poslanca: enega za zamejske Slovence in enega za Slovence, ki živijo drugje v tujini - zdomce.