Peter Lovšin (foto by Ajda, šop by zirosi)

Od vseh teh naših legend je edino Peter Lovšin tisti, ki ga nikakor ne bi hotel zamuditi, kadar se nahaj nekje v naši bližini. Ne vem zakaj, najbrž je to stvar okusa ali pa morda za tiste bolj njuejđersko navdahnjene, stvar energije.

Zadnjič se je tako znašel na našem koncu (na nekem Maštikfestu…), tako, da sploh ni bilo vprašanja kam ? (hvala še Horsu za karte)

Pa kaj naj še rečem? Prvič sem ga videl še v prejšnjem tisočletju kot Sokola in v vsem tem času se še ni spremenil: še vedno je v službi rokenrola.

Pa tudi tale kompanija s Španskimi borci je še kar posrečena. Zadeva gre sicer proti bolj hitri in trdi sceni, vendar pa pač tako je, taki so ti časi.

Peter Lovšin in Španski borci (foto by Ajda, šop by zirosi)

In Pero? Isti kot takrat – morda samo nekoliko starejši – na pogled.

Odšpilali so nam par lepih starih in še nekaj lepih novih. Same tiste taprave…

Ampak tele pa niso :

Slava jim!

(pa hvala Ajdi za slike)

“Delia’s Gone”

Delia, oh, Delia Delia all my life
If I hadn’t have shot poor
Delia I’d have had her for my wife
Delia’s gone, one more round Delia’s gone

I went up to Memphis
And I met Delia there Found her in her parlor
And I tied to her chair
Delia’s gone, one more round Delia’s gone

She was low down and trifling
And she was cold and mean
Kind of evil make me want to Grab my sub machine
Delia’s gone, one more round Delia’s gone

First time I shot her I shot her in the side
Hard to watch her suffer
But with the second shot she died
Delia’s gone, one more round Delia’s gone

But jailer, oh, jailer Jailer,
I can’t sleep ‘Cause all around my bedside
I hear the patter of Delia’s feet
Delia’s gone, one more round Delia’s gone

So if you woman’s devilish
You can let her run
Or you can bring her down and do her
Like Delia got done
Delia’s gone, one more round Delia’s gone

Delia’s Gone-Johnny Cash

Pa še en upornik črne barve:

taqkle mamo…

Mater vam zažgem garjavo usem!

In, če seštejem: jst sm anarhist: preprosto ne verjamem niti v Putina (čeprav vem, da ga u judu sesujem), niti v Obamata (un pa sploh nima šans – bi ga na splošno brcal tam nekje na tleh).

So pa me naučili, da lahko miže sestavim unu tistu: pa reč temu karkoliže: u glavnem zirosi ne potrebuje nikogar: niti malo ne.

Je anarhist sam sebe car en tuk, so ga že pretepli pa tudi tepel je nazaj in ko pride revolucija, ne se žalit.

(My name is Sue , how do you do & now you’re gona die!)

hoka heia!

Slava mu!

Jasno, da zadeve nisem zmogel pogledati v celoti, saj mi estetski čut in pomanjkanje potrpežljivosti za ta mazohizem tega ni dopuščal. Svoje je k vsemu temu dodala tudi Severina, ki so jo tolmačili na tako beden način, da je bilo preprosto nemogoče poslušati (sicer pa žal niti ni zmogla česarkoli pametnega povedati): za naslednjič naj si nadresirajo takšnega tolmača, ki bo znal tipkati, še bolje pa je, da se takim neprijetnostim izognejo in prihranijo pri tolmačenju.

Vsekakor pa je najbolj bodla v oči bednost “strokovne” komisije, ki je svoje odločitve znala utemeljevati nekako takole: mlada je, izžareva neko energijo, lepa balada… Totalno sranje. Je pa res, da je tokrat “strokovna” komisija imela zelo težko delo, saj je morala pred javnostjo vsaj nekoliko upravičiti in pojasniti svoj izbor, hkrati pa seveda pri tem popolnoma pogrnila. Stvar je preprosto povedano taka: če znaš obuti čevlje pa tudi, če delaš v Alpini za trakom ali pa magari v pisarni oziroma v trgovini s čevlji,  to še ne pomeni, da si strokovnjak za čevlje. Gospe ali gospodične preprosto niso bile dovolj kompetentne, da bi se lahko šle strokovnjakinje, saj je za to potrebno marsikaj drugega: potrebno je znati vsaj nekoliko kolikor toliko razumljivo argumentirati svoje strokovne odločitve. Bile so lepa komisija, o strokovnosti pa ni bilo ne duha ne sluha oziroma so jo znale resnično dobro skriti.

Ok, tisti Feliks Langus so bili katastrofa, Aprilsko strašilo je bilo nekako poslušljivo pa tudi zmagovalka ni bila najslabša možna, slišal pa sem tudi LeeLooJamais (jodlanje je tirolski ne pa slovenski izum in običaj – pri nas se vriska), ki so se meni zdeli vsaj tako dobri kot zmagovalka, vsekakor pa boljši od strašila – več preprosto nisem zmogel (ostale sem si na hitro preposlušal iz njihovih predstavitev: pri meni bi v superfinale prišli Tabuji in elektroničarji, celo klovni v uniformah pa bi prehiteli strašilo). Ampak pri vsem tem preprosto ni bilo nobene argumentacije zakaj: no ja, od “strokovnjakinj” smo zvedeli, da je jasno, da Maja itak gre naprej na prvo žogo. Pravzaprav se nekako nisem mogel znebiti občutka, da je bilo vse odločeno že precej prej, kar pa je najbrž predvsem posledica njihove nezmožmosti pojasnjevanja svojih odločitev. Vse skupaj je zato delovalo skrajno poljubno. Tako je bil nekako “logično” pristranski tudi njihov izbor: imamo dve pevki popevkarici “šlagerpjevačici” s šlagerističnim glasbenim okusom in eno novinarko, ki, roko na srce, človeka največkrat osupne predvsem s svojo omejenostjo; torej lahko z lahkoto trdim, da je bilo tukaj pri izboru na delu vsaj nekaj pristranskosti za ostale bende in nekoliko bolj moderne ali drugačne pristope in žanre.

Pristop s komisijo na tak način se mi sicer zdi precej posrečen, ni pa se jim posrečilo izbrati pravih strokovnjakinj. Pravzaprav bi se moralo od strokovnjakinj zahtevati, da sestavijo nekakšno lestvico in seveda tudi pojasnijo svoj vrstni red, potem pa se naj iz tega skombinira zmagovalec, ne pa, da gredo na kavico in se malo pomenijo.

Je pa vse skupaj nekakšen odsev stanja v naši politiki: imamo ljudi, ki naj bi opravili svoje delo, vendar pa so tako nesposobni, da se na koncu se za to razpiše še referendum (zmaga je tudi za RTV Slovenijo, da so s klici zaslužili tistih slabih 20,000 €)…

Na koncu je vse skupaj  dobro reševal Slakonja, ki je poskrbel za genijalno priredbo (skupaj s kritiko) vseh evrovizijskih naših in seveda tudi s svojim prevodom štikle, z mokasimom – mogoče pa bi na Evrovizijo morali poslati Klemena?

Drafi bo zapeu:

__________________________

velja pa ta refren tudi za vse sovražnike:

dam dam
dam dam

Slava jim – je pa še en komad, ki je nekoliko bolj filozofsko-meditacijski:

kwa ti ustane druzga?

Ko bo Sonce zahajalo, se bo polna Luna pričela na nasprotni strani dvigovati in odsevati sončno svetlobo. Ker bo tako blizu obzorja bo Luna zaradi učinka, ki se mu reče lunina iluzija. Nebo pa bo bosta nekaj trenutkov osvetljevala Sonce in Luna hkrati in ustvarila redko viden prizor – zanimiv 360 stopinjski somračni efekt.

Za doživetje tega ni potrebno storiti nič drugega, razen, da se nahajamo na severni polobli in da se pred 19:00 (Sonce danes zaide ob 18:59) povzpnemo nekam, kjer imamo jasen razgled na vzhodno in zahodno stran.

Tako pa je – za tiste bolj astrološko navdahnjene – videti “Lunina konjunkcija z Jupitrom”, ki se začne ob 9:27

Jupiter in Luna

Danes smo namreč lahko deležni še posebnega bonusa, saj se bo poleg Lune pojavil tudi Jupiter, ki se ravno v teh dneh za razdobje od 1963-2022 najbolj približa Zemlji in je takoj za Luno najsvetlejše telo na nebu (malenkost svetlejši od Venere – Večernice oziroma Danice).

O današnji Luni pa vedo marsikaj povedati tudi pesniki:

Vreme menda bo…

Dalaj Egolov komad se nahaja tukaj.

Novakovičeva germanska podporna enota iz Kölna -  Junta Colonia – posebej za to priložnost.

Junta Colonia —  June 01, 2010  — Novagol – pesem o slovenskem napadalcu Milivoju Novakoviču. Poje jo Junta Colonia. Zdaj je izšla tudi v verziji za Svetovno prvenstvo. V slovenščini!

Novagol – das Lied über den slowenischen Nationalstürmer Milivoje Novakovic. Gesungen von der Junta Colonia. Jetzt erscheint es in der WM-Version – auf slowenisch!

Novagol — a song about the Slovenian national forward Milivoje Novakovic. By Junta Colonia. Out now: the latest release for the World Cup — in Slovenian!

In še nemška verzija:

Slava jim!

_________________________________________________

Nas pa Nemcev je velik milijonov…

O ostalih “fuzbalerskih himnah” raje ne bom izgubljal besed…

…čedna kot hudič tud

pa še ultimejt test – Sonny Terry stil:

____________________________________

Ok. Je treba prznat, da so orglice moja šibka plat, kar bi mogoče lahko navezali na zgodna religiozna doživetja – poleg Comodorja 64 (sem bil v bogokletni ekipi, ki ni hotela dvokolesnih ropotuljic) in zlate verižice s križem, so bile v mojem birmanskem paketu tudi orglice. Comodore 64 je zastaral, zlata verižica s križem je odpadla nekje v nekem pretepu, botra -starega ata- smo po zaslugi raka na črevesju pokopali in verjamem samo še v praznike, ostale pa so mi še Hohnerjeve orglice v C duru “BRAVI ALPINI!”.

taq je tu…

še cela do konca:

Sicer bi pa za letos predlagal novo južnoafriško zmagovalno geslo:

KDOR NE SKAČE NAJ FAFA NAŠE MAHEDRAČE!

milijon X (krat) boljše od tega, kar so se do zdej spounl

no ja – tlele imajo naši glasbeni “ustvarjalci” dober “mušter” – hujšega kot vroča voda

mater ti kockam!

hehe

Lipicanci

Časnik poroča:
lipicanci so sodelovali
pri zgodovinskem filmu.
Radio razlaga:
Milijonar je kupil lipicance,
plemenite živali so nemirne
ves čas poleta nad Atlantikom.
in učna knjiga uči:
lipicanci so hvaležni jezdni konji.
Doma so s Krasa, prožnega kopita,
gizdavega drnca, bistre čudi
in trmaste zvestobe.

In vendar ti dodajam, sinko,
da teh nemirnih živali
ni mogoče spraviti v razvidne obrazce:
dobro je, kadar sije dan,
lipicanci so črna žrebeta.
in dobro je, kadar vlada noč,
lipicanci so bele kobile,
najbolje pa je,
kadar prihaja dan iz noči,
kajti lipicanci so beločrni burkeži,
dvomi šaljivci njenega veličanstva,
slovenske zgodovine.

Drugi so častili svete krave in zmaje,
tisočletne želve in leve s perutmi,
samoroge, dvoglave orle in fenikse,
mi pa smo si izbrali najlepšo žival,
izkazala se je na bojiščih in v cirkusih.
prepeljevala je kraljične in zlato monštranco,
zato so dunajski cesarji govorili
francosko s spretnimi diplomati,
italijansko z zalimi igralkami.
špansko z neskončnim Bogom
in nemško z nešolanimi hlapci,
s konji pa so se pogovarjali slovensko.
Spomni se, otrok, kako skrivnostno
sta spojena narava in zgodovina sveta
in kako različna je vzmet duha
pri slehernem ljudstvu na zemlji.
Dobro veš, da smo zemlja tekem in dirk.
Zato tudi razumeš, zakaj so se beli konji
iz Noetove barke zatekli na naša čista tla,
zakaj so postali naša sveta žival,
zakaj so stopili v legendo zgodovine
in zakaj razburjajo našo prihodnost,
nenehoma nam iščejo obljubljeno deželo
in postajajo zanosno sedlo našega duha.

Kar naprej sem na beločrnem konju.
mili moj sinko,
kakor poglavar beduinov
sem zrasel s svojo živaljo.
vse življenje potujem na njej,
bojujem se na konju in molim na njem,
spim na konju in sanjam na konju
in umrl bom na konju,
vse naše prerokbe sem spoznal
na skrivnostni živali,
in tudi to pesem sem doživel
na njenem drhtečem hrbtu.

Nič temnejšega ni
od jasne govorice
in nič resničnejšega ni od pesmi,
ki je razum ne more zapopasti,
junaki šepajo v svetlem soncu
in modrijani jecljajo v temi,
burkeži pa se spreminjajo v pesnike
krilati pegazi vedno hitreje dirjajo
nad votlinami naše stare zemlje
in poskakujejo in trkajo,
nestrpne slovenske živali
še vedno budijo kralja Matjaža.

Kdor še ne zna zajezditi konja,
naj se čimprej nauči
ukrotiti iskro žival,
obdržati se svobodno v lahkem sedlu
in uloviti ubrano mero drnca,
predvsem pa vztrajati v slutnji,
kajti naši konji so pridirjali od daleč
in so daleč namenjeni,
motorji radi odpovedo,
sloni preveč pojedo,
naša pot pa je dolga
in peš je predaleč.

1977, Edvard Kocbek, Matjaž Kocbek

Odlično zveni tudi v Avtodafejevski izvedbi…

New Hit

Zvijezda Kanade i Amerike Ekrem Jevric Gospoda

Kuca poso

vredno svojga dnarja…

Kar se analize stanja tiče – je doktor sociologije in ekonomije.

Hwala ti Mirko za tole – pa še velik let pa srečnih za Mauha…

Še jamajška razdelava spota za amaterje

Če se ne spominjaš, ne obžaluješ…

enkrat bomo vedl…

kej je rokenrol

od sam do tam

Hank  Williams  Jr.

Najprej naj se vsi “možakarji”, predvsem Kalamari (kalamari bi lahko bili oblečeni tudi v mornarčke – vsak Kalamar s čupo pa lahko izbira med žensko in moško narodno nošo), oblečejo v noše, pevka pa mora biti oblečena tako kot se spodobi za prave rokerske pičke (čim manj in v črnem – če res ne gre drugače pa naj si sposodi kakšen kompletek od Turbo Angelsov ali Atomic Harmonic); Kalamari naj bojo pri miru, ostali pa lahko plešejo. Če skupaj z njimi na Norveško pošljemo še kakšen CD Damjana Murka in jim vljudno damo na znanje, da je to njihova usoda, dokler ne zmagajo naši, nam je zmaga zagotovljena že v tej rundi.

Na tak način pa res ne garantiram več kot finala:

Najbooooooooo premik v glavi…

Zmaga nam ne uide!

Jebeš permisivo!

Happy Mondays – Step On

bom še razdelal zadevo…

žal so unga zjebal, očtn si kapitalisti še 90 let potem lastijo zadeve… pas nem jebau mater garjavo

Sonny Terry & Brownie McGhee – Hootin’ the Blues

uuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii

Uživajte:

Več:

Mr Peculiar