Ena takih izjav, se je včeraj zarekla naši obrambni ministrici Ljubici Jelušič (upajmo, da v odhodu), ki jo tudi sicer mirno lahko uvrščamo med najbolj militaristične politikante, brez resnega stika z realnostjo. Glede na povedano pa nas ministrica, milo rečeno, zavaja oziroma nam laže.

Če gre verjeti novinarjem Dela in RTV Slovenija, naše zunanje politike ne vodi samo zunanje ministrstvo, temveč tudi Slovenska vojska. Kaj dobesedno je zaenkrat še ministrica za obrambo Ljubica Jelušič povedala, mi ni uspelo izvedeti, načeloma pa smisel povzemanja obeh medijev ostaja, da tudi vojska vodi/gradi neko našo zunanjo politiko.

Ministričino govorjenje je najprej zaskrbljujoče zato, ker naj vojska v demokratično-republikanskih ureditvah ne bi imela politike, ampak mora biti politiki podrejena: ko začne vojska delati politiko, se temu reče vojaški udar.

Izjava je tudi kontekstualno, milo rečeno, smešna, mogoče celo poneumljajoče bebava, saj jo ministrica podaja kot gostja oporišča Villaggio Italia (po naše: Italijanska vas) pri Peći na Kosovu: ja naši vrli “Kforjevci” se pravzaprav nahajajo pod Italijanskim poveljstvom.

Citiram: “Po njenih besedah je ta kontingent dokaz, da zunanje politike Slovenije na gradi le ministrstvo za zunanje zadeve.” Slovenski vojaki torej v Italijanski vasi na Kosovu gradijo našo zunanjo politiko in to kar pod poveljstvom Italijanske vojske.

Do neke mere pa  njena izjava tudi opisuje našo realnost: postali smo država, ki se, prosto po Carl von Clausewitzu, gre nadaljevanje politike z drugimi sredstvi: uvrstili smo se na seznam okupatorskih držav – se pravi med države, ki so v vojni.

Čeprav je naš prispevek zgolj simboličen, to vseeno pomeni, da smo na simbolnem nivoju okupatorji. Pri čemer je dobro poznati razliko med simbolnim in simboličnim: simbolično pomeni malenkostno, kar pomeni, da naše udejstvovanje v vseh teh okupacijah, ki se jih največkrat nevtralizira in omili v “posredovanja”, iz vojaškega stališča ni vredno niti pol pizde mrzle vode; simbolno pa pomeni vse: smo zraven in vse, kar je pozitivnega ali negativnega, ne glede na to, kdo to stori, pade tudi na nas. Z drugimi besedami: čeprav Slovenska vojska ne more metati kasetnih in ostalih bomb po civilistih v Afganistanu in Pakistanu, spadamo v množico tistih, ki to počnejo.

Izjave gospe ministrice, se tako berejo kot blodnje (ali pa smo ga resnično najebali); nekje je nekako pomešala časovnico in dejstva: niso vojaki v tujini zato, da bi se šli politike, temveč so (neki) politiki poslali Slovenske vojake v tujino, da se grejo svoj posel – vojno.

Nekoliko se je bulšit detektor oglasil že ob včerajšnjem Dnevniku, ko je šla novica nekako takole (11:33): “Nemčija se je s podporo Vatikana postavila na čelo držav.” (Ena najmočnejših Evropskih držav je pri svojem priznavanju Slovenije potrebovala patetične pritlikavke, ki niti prava država ni, prej nekakšen pedofilski lobij – sveta preproščina!) Danes pa izvemo, da praznujemo 20. letnico od priznanja, s podnaslovom: Nemčija, Švedska in Islandija so kot prve zahodnoevropske države pred 20 leti priznale samostojnost in neodvisnost Slovenije.

Kar pa je veliko zavajanje: samostojnost Slovenje je prva priznala samostojna Hrvaška, ki smo jo prvi priznali mi, nato pa baltske države, Gruzija in Ukrajina:

1. Hrvaška    26. junij 1991
2. Litva    30. julij 1991
3. Gruzija    14. avgust 1991
4. Latvija    29. avgust 1991
5. Estonija    25. september 1991
6. Ukrajina    12. december 1991
7. Islandija    19. december 1991
8. Nemčija    19. december 1991 (Odločitev stopila v veljavo 15. januarja 1992)
9. Švedska    19. december 1991 (Odločitev stopila v veljavo 15. januarja 1992)

Takšni so torej dejanski datuma priznavanja samostojnosti Republike Slovenije in res ne vem, čemu služi takšno potvarjanje zgodovinskih dejstev, ki je najpoprej žalitev spomina, do neke mere pa tudi žalitev inteligence: največkrat se namreč govori, da nas je prvi priznal kar Vatikan, oziroma se to podobno kot pri Dnevniku relativizira, da nas se imamo za priznanje naše samostojnosti v prvi vrsti zahvaljevati vsemogočnemu Vatikanu, ki pravzaprav niti ni član ZN, ampak je to samo pritlikav center vesoljne pedofilije.

Zadeva se morda zdi dlakocepljenje, vendar je hud nesmisel s samim naslovom – 20. let priznanja Slovenije pravzaprav štejemo zato, ker nas je priznala, hm - Islandija, saj je Nemško in Švedsko priznanje stopilo v veljavo 15. januarja (2 dneva prej pa nas je priznal  Vatikan, ki pravzaprav sploh niti ni članica ZN – njegova samostojnost je nekje na nivoju Palestine).

Nadaljnji absurd celotne te situacije pa je, da potem nikoli več nismo bili tako samostojni in suvereni kot pred tem “priznanjem”, saj se je potem začelo lezenje v rit in “mednarodne” povezave – z vsako tako povezavo pa smo svojo samostojnost in suverenost predvsem izgubljali. Skratka, ne gre za to, kdo vse ti priznava tvojo samostojnost, temveč to ali si samostojen ali nisi in če že gre za to, katera mednarodno priznana država je bila prva, potem je bila to Hrvaška oziroma Litva. Kakršnokoli drugačno razglašanje obletnic je v najboljšem primeru znamenje patetičnega razglašanja hlapčevske miselnosti (nek umetnik nas je zmerjal z Bećkimi konjušarji – očitno ni dosti zgrešil), v najslabšem pa lažnivo vatikansko pedofiliranje.

_______________________________

Jezus je hodil po svetu, prišel je tudi k nam v Slovenijo. Kraji so bili tako bogati, da se je sam začudil, kakor da jih je čisto ponevedoma ustvaril. Šel je, šel po cesarski cesti; njegovo srce je bilo tako zvrhana polno ljubezni, da je gledalo in iskalo, kam bi dalo svoj blagor.
Na kantonu kraj cesarske ceste je sedel človek in bridko jokal.
Jezus je stopil k njemu in ga milo vprašal: Kaj ti je mož, da tako bridko jokaš?
Človek je zmajal z glavo, ni pogledal, nič odgovoril.
Jezus pa se je nagnil k njemu in je rekel nadalje: Povej kaj je, da ti morem pomagati!
Človek je rekel v svoje mokre dlani: Meni ni pomoči ne na zemlji ne v nebesih!
Jezus se je zgrozil in rekel:Jaz sem Jezus tvoj Bog! Kdo si?
Zaihtel je človek in odgovoril: Slovenec sem!
Takrat se je Jezus sam bridko razjokal in je šel dalje svojo pot.

(Ivan Cankar: O človeškem napuhu/Politični članki in satire)

Trenutno lahko spremljamo nekakšen dvoboj med skupino precej notoričnih lažnivcev, ki jim je bila laž že večkrat dokazana in preskušenim diplomatom, ki naj bi ga  ravno ti slednji dobili na laži prvič. Zadeva sploh ne bi bila zanimiva, če se dokazovanje laganja ne bi razvijalo na dokazano prirejenih dokazih.

Sicer pa da gremo od začetka, ki je tukaj.

Sporna “lažniva” izjava (tako kot jo dojema predsednik SDS Janez Janša) se glasi:

Na novinarsko vprašanje, ali je med akterji (teroristične akcije v Velikovcu leta 1979) tudi današnji predsednik republike, je predsednik SDS prejšnjo sredo (2.2.2011) odgovoril: »Predsednik republike je takrat dejal, da je za omenjeno teroristično akcijo izvedel iz medijev in da tudi danes ne ve nič, razen tistega, kar je izvedel iz medijev. Po tem, kar smo našli v javnem delu arhiva, predsednik laže. On je bil o akciji neposredno obveščan.«

Problem je v tem, da zaenkrat iz vseh teh nabranih “dokazov” in “lažnivih izjav” nikjer ni razvidno, da bi predsednik republike kadarkoli rekel, da ne ve nič, razen tistega, kar je izvedel iz medijev, on pravi, da sploh ne ve nič o podrobnostih in ozadju, za eksplozijo pa je izvedel iz medijev. Janša tako nekako na hitro podtakne *slamnatega moža, češ, da je predsednik Danilo Türk rekel, da ve samo to, kar je bilo v medijih in potem napade z “dokazi”.

Sporočilo iz predsednikovega urada, ki ga navaja novinarka:

Ker je predsednik države sejo državnega zbora zapustil po svojem govoru, so danes iz njegovega urada pisno sporočili, da je Danilo Türk za eksplozijo v muzeju v Velikovcu izvedel iz medijev in bil ob tem, tako kot večina, predvsem osupel. O kakšnih podrobnostih in ozadju dogodka ni vedel nič takrat in ne ve danes.

Vendar pa je potrebno takoj dodati, da je ta izjava največkrat vzeta iz konteksta (začuda medijev tukaj niti ni zraven, mediji se pojavijo v zgornjem kontekstu, ki je kontekst sporočila iz predsednikovega urada), saj je to odgovor na postavljeno vprašanje, ki se glasi (RA SLOVENIJA 1, 04.03.2010, DOGODKI IN ODMEVI, 15.44):

Predsednik države Danilo Türk je ob današnjem obisku na Goriškem, odgovoril tudi na javna vprašanja, ki mu jih je v zvezi z bombnim atentatom pred tremi desetletji, v Velikovcu na Koroškem, postavil predsednik SDS Janez Janša v državnem zboru ob obravnavi predloga ustavne obtožbe. Janša je predsednika države med drugim vprašal kaj ve o ozadju tega atentata, za katerega je odgovorna Služba državne varnosti, koliko časa osebno pozna odlikovanca Tomaža Ertla in pri katerih projektih sta sodelovala? Predsednik države Danilo Türk je odgovoril:

»Takrat, ko se je ta dogodek zgodil, sem bil osupel, tako kot mnogi drugi ljudje pri nas. Nobenih ozadij tega dogodka takrat nisem poznal in tudi danes mi niso znana.«

Tako nam torej razpade že prvi del enačbe, saj gre to dokazovanje proti “lažem”, ki pravzaprav sploh niso bile izrečene. Po domače bi lahko rekli, da se je v tem primeru Janez Janša zlagal laž, za katero so potem pomočniki v SDS zbrali dokaze.

Lahko pa tudi nadaljujemo; zadeva se tako časovno deli na dva dela:

• na tedaj, ko se je dogodek zgodil (ko je počilo): takrat Danilo Türk ni mogel biti neposredno obveščen, na kar bi lahko sklepali iz priloženih dokumentov, saj sploh še ni bil na taki funkciji, dokumenti pa se nanašajo na čas po 9. mesecih, hkrati pa v dokumentih, ki pravzaprav samo povzemajo tisk in dogajanje na sodišču, ni nikakršnega govora o kakršnihkoli podrobnostih in ozadjih – zato je to, kar pravi, povsem verodostojno;
• na danes, tu se nekoliko zaplete (vendar niti ne v zgornji izjavi, temveč samo v izjavi, ki jo poda urad), vendar pa še vedno ni podanih nobenih pravih dokazov za to, da bi lahko vedel za kakršnakoli ozadja in podrobnosti – tudi to, da naj bi bila v ozadju napada Služba državne varnosti zaenkrat še ni oprto na nobenih neposrednih dokazih (obstaja samo zaznamek v nekih dnevnikih in originalni ponaredek potnega lista); hkrati pa je ta drugi del mogoč šele po poljubni interpretaciji.

V nobenem primeru tako Danilu Türku z dokazi, ki so nam jih podali doslej, ni mogoče dokazati, da je karkoli vedel o kakršnihkoli ozadjih tega dogodka, mogoče mu je samo očitati, da je bil nekoliko bolje obveščan, iz česar pa še ne moremo sklepati na to, kaj naj bi vedel: po domače rečeno, se dela Danilo Türk takole po diplomatsko neumnega, oziroma nekoliko serje svoj diplomatski bulšit. Dosledno upoštevanje tistega nasveta: nikoli ne laži, če se lahko izvlečeš s sranjem.

Ne moremo pa reči, da laže na način, kot to stori Janez Janša:

Kot dokazano laž pa lahko označimo drugi del Türkove trditve: »nobenih ozadij tega dogodka takrat nisem poznal in tudi mi danes niso znana« ter uradno izjavo njegovega urada, da je bil »o dogodku obveščen zgolj iz medijev in da ne takrat ne danes ne pozna ne ozadij ne podrobnosti dogodka«.

Bitka za laži tako poteka na dveh povsem različnih nivojih: Janez Janša je pravzaprav združil in spravil skupaj iz dveh izjav eno izjavo (v radijski izjavi Danilo Türk niti ne govori o tem, koliko in kako je bil obveščen, zato se spretno uporabi izjava iz urada, ki jo pravzaprav poda Petra Bezjak in se jo reinterpretira kakor, da je dejal, da bil vedno obveščen samo iz medijev), da Danilo Türk, laže o tem, kako in koliko je bil obveščen, Danilo Türk, pa je svojo obrambo postavil na nivo tega, da ga ni mogoče povezati s samim napadom, pri čemer mu gre, poleg datuma, na roko tudi to, da so med dokazi predvsem povzetki iz medijev. Vendar pa se je z razkritjem tega, da so “dokazom” dodali določen nov obseg, razkrit namen SDS, da bi prikazali obseg tega, kar naj bi po njihovem Danilo Türk vedel sedaj in tedaj – kar je še vedno zelo malo, mnogo premalo, predvsem pa preveč nedoločeno, da bi lahko govorili o poznavanju podrobnosti in ozadij.

Laž se lahko definira kot zavestno neresnična izjava z namenom zavajati v zmoto, zato moramo nekomu zato, da ga lahko razglasimo za lažnivca, najprej dokazati, da se zaveda in da ve, kaj je res, nato pa še, da nas namenoma zavaja v zmoto.

V trenutni bitki za laži precej bolje kaže predsedniku, saj je v veliki meri dokazano, da so si v SDS poleg zelo poljubne interpretacije izjav, privoščili tudi precej poljubno urejanje dokaznega materiala in s tem izdali nek povsem drugačen namen – povezovati ga s terorizmom in podpiranja terorizma ali pa ga spraviti vsaj v tak kontekst. Poleg vsega pa jih je Danilo Türk s svojim diplomatskim sranjem, ki ga ne spreminja, postavil v nekakšno defenzivo, saj on lahko tako ohranja zvestobo svojemu bullshitu, njim pa je celo podtaknil nekakšnega svojega slamnatega moža, da morajo naenkrat oni dokazovati, česa vsega ne govorijo, z razkritjem njihovih manipulacij pri “dokazih” pa so se začeli zapletati v lastne zanke: Vinko Gorenak, ki je nekoč imel v rokah cele kupe dokumentov, je, na primer, včeraj poznal samo še tiste, ki so bili objavljeni na SDS-leaksih, rezlikujejo se izjave, kdo je brskal po arhivih (tajništvo SDS ali poslanska pomoč), Janez Janša pa je včeraj nekako moral dopustiti, da morda pa le ni vse v tistem zaporedju, kot je bilo v arhivskem gradivu.

_________________

*slamnati mož, je sestavni del “argumentacije proti slamnatemu možu”, ki je ponavadi osnovan na napačni (poenostavljeni, karikirani, oslabljeni) predstavitvi določene nasprotnikove pozicije ali trditve in spada med neformalne logične napake, ki slišijo na ime “zmote relevance”, kamor med drugimi spadata tudi argumenta “ad hominem” in “ad ignorantiam“.

Lažnivi Zoran Janković

Pa ga imamo! Še enega v vrsti politikantskih lažnivcev: Zoran Janković je lažnivec. Zadeva se je jasno izkazala v kolobociji z najnovejšim in najboljšim od najlepših stadionov. Ljubljanski župan se je usedel za mizo in ne da bi trenil lagal prav vsem, ko je obtožil direktorja Leke, da laže. Karikatura Mikija Mustra je tukaj povsem na mestu.

Grozljivo je, da živimo v državi, kjer se lahko karkoli doseže le z golo silo, tako kot so to storili delavci Leke, še bolj grozljivo pa je to, kako lahko nekateri lažejo vsem neposredno v obraz in jo mirno odnesejo.

Če na hitro obnovim celo zgodbo: Leka je že pred več meseci poskušala dobiti denar za opravljeno delo, na kar jih je Ljubljanski Župan Janković vse označil za lažnivce in jim grozil, da jih bo ovadil za motenje posesti in ne vem še kaj…

Na koncu se je izkazalo, da je Grepa dejansko dolžna denar podizvajalcem izvajalcev, da sploh ni bil problem nabrati dobrih 3 milijonov € in še nekaj stanovanj, ki pa so pod hipoteko.

Dodatna grozljiva razsežnost te grozljive zgodbe pa je to, kako je odreagirala država, saj je prometni inšpektor preprosto odredil zaprtje severne obvoznice – vse za to, da bi lahko orgija ob odprtju potekala mirno…

Naj že crkne ta država, da bomo lahko spet živeli kot ljudje!

______________________________________________

PS

Menim, da je ta stadion bil potreben, vendar sem mnenja, da cilji v takih primerih ne posvečujejo sredstev. Prepričan pa sem, da bi še bolj potrebovali novi NUK…

Začne pa lahko kar predsednik Društva novinarjev Slovenije sam pri sebi in nam pove to, o čemer je sam molčal nekaj let nazaj, ko je tudi on menda vstopil v neko lastniško strukturo.

Tedaj je namreč Finančna družba KB1909 iz Gorice (bog si ga vedi, če premorejo pisarno in kakšen računalnik), ki je v lasti italijanskih Slovencev, dokapitalizirala Mladino, do 40-odstotnega lastniškega deleža. V lastniško strukturo pa je menda vstopil tudi Grega Repovž, ki pa za komentarje o tem tedaj ni bil dosegljiv.

Čas je torej idealen: nehajmo blefirati in povej Grega, kolikšen si ti lastnik odgovorni urednik Mladine..

Novinarji pa bi lahko že kdaj koga kaj vprašali…

Bodimo transparentni!

U boj za staro pravdo – naj nam že povejo drekači novinarski, kaj se sploh grejo!

Višek cinizma je, ko po takem piratsko-morilskem napadu obrnejo ladjo, naberejo nekaj kuhinjskih nožev in nekaj frač, nato pa temu rečejo rečejo orožje in dodajo, da so za vse skupaj krivi tisti, ki so se ob napadu pravzaprav samo branili:

Glede na to, da je bilo teh nevarnih humanitarcev tam nekje okrog 600, se tile kupi “orožja” zdijo nekam majhni – kot da bi posneli kakšno nekoliko nepospravljeno garažo ljubiteljskega avtomehanika, ki je hkrati tudi lastnik manjše burekarne – večina nožev je kar kuhinjskih ali žepnih; pa da ne najdejo niti ene pištole ali pa vsaj kakšno bombo ali puško (v povprečni gangsterski oštariji  imajo gangsterji s seboj več orožja, kot so ga dobili pri teh alkajdovskih humanitarcih).

Tukaj se lepo vidi, kako je celotna stvar organizirana – mednarodno pravo in ostali civilizacijski dogovori veljajo samo toliko, kolikor to ustreza ZDA in njihovim prijateljem. Še posebej, če pomislimo, da so ravno Izraelci svetovni prvaki na področju političnih zapornikov – imajo jih nekajkrat več kot barabarski Iranci, da o koncentracijskih odprtih taboriščih, kot je Gaza niti ne govorimo.

Potem se pa še čudijo, kako to, da jih nihče ne mara…

In če pomislimo, so mogoče protestniki k celo prispevali k tako opevanemu BDP, saj bo nekdo z odpravljanjem povzročene škode celo zaslužil in seveda najbrž plačal davke in prispevke – učinek bo najbrž zelo enakovreden predsednikovemu…

Govori se tudi o 160.000 € zavrženih toplih malic, za kakršne so šli na protest dijaki, hkrati pa se daje milijonsko odpravnino nekomu, ki je NLB uspešno vodil do stanja za ponovno dokapitalizacijo. Da o 2 milijardah €, ki smo jih menda preplačali za naše avtoceste in 400 milijonih, ki jih bomo najbrž podarili Grkom, kateri imajo precej višji standard kot mi,  niti ne govorimo.

Govori se tudi o 15 milijonih €, ki jih pobašejo študentske organizacije, le malo pa se govori o milijonih, ki jih država ni pobrala od tistih, ki ne plačujejo raznih prispevkov (junija lani 160 milijonov evrov neplačanih socialnih prispevkov), o milijonih, ki so namenjeni za plačevanje lizingov raznih prijateljev ali pa so namenjeni za obrambo naše domovine kje v kakšnem Afganistanu – da o mega ugodnih nakupih oborožitve niti ne govorimo.

Predsednik državnega zbora Pavel Gantar je izrecno proti vsakemu nasilju, hkrati pa očitno ni bil tako proti, ko so čredi, ki je bila tik pred stampedom, postavili ograje, skupaj z do zob oboroženimi robokopi. Še več: rekel je, da je bil pripravljen tudi sprejeti delegacijo protestnikov – sprejel  jih je z ograjami in do zob oboroženimi policaji, ki nikogar niso spustili čez . Vsekakor eklatanten primer zavračanja nasilja in vodenja socialnega dialoga.

Naravnost simptomatično pa je podajanje krivde: preprosto dejstvo je, da so študentje napovedali proteste proti malemu delu (za zdravo pamet je žaljivo tudi zagovarjanje tega zakona, da je za študente dober – razen moralnega občutka, da lahko prispeva v državne vreče brez dna, od katerih najbrž ne bo nikoli imel nič: študent, ki je v povprečju prek študentskih napotnic zaslužil 440 evrov neto na mesec, bo v primeru uvedbe malega dela zaslužil v povprečju le 365 evrov neto na mesec – ob dejstvu, da je danes vse ceneje, kot je bilo včeraj, v planu pa so tudi dodatne vladne pocenitve energentov in najbrž po grškem zgledu še kakšno nižanje DDV – ob tem pa bo zaradi prispevkov, ki jih prinaša zakon o malem delu, za delodajalca v povprečju za skoraj 70 evrov dražji kot sedaj) in da so jih bili pripravljeni tudi odpovedati, če se zakon umakne -  zdaj naenkrat zatrjujejo razni ministri, da zakon sploh še ni v parlamentu in da so se oni vedno pogovarjali. Temu se reče socialni dialog, v katerega se veliko vlaga – tako kot v žuganje s prstom na študentski tržnici. Izbira je tukaj nekako podobna izbiri med tem ali naj človeka boli vrat ali glava; povsem racionalno je, da človek izbere manjšo bolečino in manjše “davke” – vse ostalo so prazne obljube in populizem.

Simptomatično oblastniška pa je tudi tista Gantarjeva izjava, da tisti, ki meče jajca že ne more biti lačen, pri čemer je zanimivo predvsem to, da je bil ravno Gantar v skupini tistih, ki so se zgražali nad izjavo nekdanjega mandatarja Janeza Janše, ko je govoril o tem, da sploh še ni tako slabo, dokler imamo štruce kruha, ki ležijo po smetnjakih – kar je očitno podoben oblastniški paradoks, ki ga urbana legenda pripisuje neki kraljici.

______________________________________________________

Tistemu, ki je brez greha, ostanejo samo še jajca in kamenje – ostali imajo vsaj pendreke in pištole (nekateri imajo to v kompletu z ograjami in organi pregona). Če pred deročo vodo postaviš jez, se nikakor ne smeš čuditi, ko voda vdre čezenj. Tukaj je zares samo en krivec – to je “oblast” ter njen način komuniciranja in reševanja tega, čemur rečejo kriza. Vsekakor ni krivo pročelje parlamenta ali kamenje z jajci, krivi so tisti, ki niso hoteli slišati žvižgov, ki so jim bili namenjeni – tisti, ki bodo sedaj vse skupaj izkoristili, nekoliko pomoralizirali in glave potisnili še globlje v pesek kriznega “meneđmenta” ter po možnosti obtožili “pijano drhal” in njihove koristoljubne kolovodje tudi za katastrofalni 20 mestni zdrs Slovenije po lestvici konkurenčnosti. In tako naprej do naslednje poplave…

Moški naj bi tako, glede na britansko raziskavo, kjer je v anketi sodelovalo 3000 ljudi, na dan izrekli tri laži, ženske pa dve, kljub (ali pa zaradi?) temu pa so ženske prepričane, da so boljše lažnivke.

Zanimivo je tudi, da se moške laži nanašajo predvsem na alkohol, ženske pa na prikrivanje čustev. najpogosteje pa lažejo svojim mamam: 25% moških in 20 % žensk. Za primerjavo; samo 10% jih priznava, da bi lagali svojim partnerjem.

Deset najpogostejših laži, kijih moški in ženske govorijo svojim partnerjem:

Moški

1. Sploh nisem spil toliko.
2. Vse je v redu, dobro sem.
3. Nisem imel signala.
4. Ni bilo tako drago.
5. Že prihajam.
6. Obtičal sem v prometu.
7. Ne tvoja rit ni videti velika v tem.
8. Oprosti, spregledal sem tvoj klic.
9. Shujšala si.
10. To je tisto, kar sem si vedno želel.

Ženske

1. Vse je v redu, dobro sem.
2. Ne vem, kje je, nisem se niti dotaknila.
3. Ni bilo tako drago.
4. Sploh nisem spila toliko.
5. Glava me boli.
6. Bilo je na razprodaji.
7. Že prihajam.
8. Oh, to pa imam že leta.
9. Ne, tega nisem vrgla stran.
10. To je tisto, kar sem si vedno želela.

Znano, mar ne?

Vsekakor zanimiva raziskava, ki pa postane nekako neverodostojna takoj, ko začnemo upoštevati, da so na vprašanja o laganju pravzaprav odgovarjali lažnivci in lažnivke…

Sicer pa je zadnje čase prava poplava takšnih in drugačnih raziskav laganja in lažnivcev. Ena takšnih raziskav, ki je sicer precej bolj verodostojna od zgornje, ugotavlja, da boljši in mlajši otroški lažnivci kasneje v življenju postanejo uspešnejši, saj laganje vključuje več možganskih procesov in ugodneje vpliva na razvoj mentalnih sposobnosti. Pri dveh letih tako laže 20 % otrok, nato 50% pri treh in skoraj 90% pri štirih. Najbolj lažniva starost pa je 12 let, ko lažejo skoraj vsi.

Vir: nytimes.com

Evropska mreža pufa

Slikica načeloma sploh ne potrebuje komentarja in čeprav je valuta $ je ničel najbrž več kot dovolj. Glede na to, da so podatki za 31. december 2009, najbrž pretvorba v € niti ni potrebna. Grčija je vsekakor najmanjši odojek znotraj te prašičje mreže: s skupnim dolgom 1400 milijard so v vodstvu naši zahodni italijanski prašički, tesno za petami jim s 1100 milijardami sledijo španski prašiči, ki pravijo, da sploh ne bojo zaprosili za 280 milijard pomoči, za njimi sledijo Irčki z 867 milijardami, pravi reveži pa so Portugalčki z borimi 286 milijard pufa. Pri vsem skupaj je vsekakor najbolj zanimivo to, kako so si prašički dolžni najprej med seboj, potem pa še vsi skupaj predvsem Nemčiji, Britaniji in Franciji. Precej švejkovsko pa je slišati tudi kakšen Olli Rehn, ko zatrjuje, da sploh ni panike, češ: “Grčija je edinstven primer,” grški scenarij se ne more ponoviti…

Reševanje Grčije v tem kontekstu nekako postaja predvsem reševanje lažnivih in kradljivih politikov ter nemških, britanskih in francoskih bank. Kolikor vem, si Grki niso sposojali pri NLB – pa če so si, potem je vseeno laže še nekajkrat sanirati NLB, kot pa Grke. Če hoče Merklova reševati nemške in ostale svetovne banke z denarjem Nemcev, ji tega res ne smemo braniti.

Katerim bankam so torej Grki dolžni?

Načeloma pa je zadeva z naše slovenske strani enaka čisti neumnosti: na eni strani imamo Križaniča, ki razlaga, kako bomo pravzaprav profitirali, saj bomo vzeli samo nov puf in ga za 1% višje obresti dali naprej (vsekakor genialna ideja – kako to, da se tega ni spomnil že prej pri Islandiji ali Ameriki, saj bi lahko cela Slovenija živela od najemanja in oddajanja pufov), na drugi strani pa so vsi ostali, ki pravijo, da tega denarja ne bomo nikoli videli. In na tretji strani je še čisto navadna zdrava pamet, ki pravi, da najemanje pufa samo zato, da bi reševal nekoga drugega, ki se je v težave spravil z najemanjem pufov, ni pametna zadeva – še posebej, če si tudi sam že zapufan do vratu.

Če smo realni, so pravzaprav Grki skupaj z ostalimi obmorskimi prašički “uvozili” ameriško krizo sem – in vse skupaj še najbolj kaže na to, da se tukaj prava zadeva šele začenja; še večja verjetnost pa je, da se začenja kar svetovna kriza II. del.

PIIGS oziroma prašički pa imajo poleg EU zastave, vzajemnih dolgov in upnikov še nekaj zanimivih skupnih točk: prva zanimivost, ki jo opazimo pri prašičkih pa je, da vsi živijo ob morju, da so vsi zelo resni “tradicionalni” kristjani (Grčija je edinstven primer, ker so tam za razliko od ostalih prašičkov pravoslavci ne pa katoličani) in da so vsi člani prestižnega elitnega kluba za ekonomsko sodelovanje in razvoj OECD, v katerega bodo po zaslugi naših modrih voditeljev kmalu povabili tudi nas.

Dokler je bil še na oblasti, je v Tibetu vladal fevdalistični sužnjelastniški sistem, ki mu danes morda lahko najdemo določene vzporednice pri raznih talibanih in ostalih islamističnih fundamentalistih – skupaj z vsemi lepotami in bonusi absolutističnega fundamentalizma, kot so bičanje, sekanje udov, iztikanje oči, tlaka, sužnjelastništvo…

Vse to njegovo blebetanje o sočutju, sreči in nenasilju je navadno hipokritsko sranje – še posebej, če pomislimo tudi na to, da mu je CIA svoje čase plačevala za urjenje gverilcev – gverilcev, ki so jih menda redno pošiljali v Tibet, vendar nihče ni preživel, ker so večinoma izhajali iz vladajoče meniške kaste, ki so jo Tibetanci (tisti, ki niso imeli kam zbežati…) sovražili bolj kot komunajzarje – tudi večina pogromov nad Tibetanskimi menihi niti ni bila tako komunistična zadeva.

Zadevo je vsekakor potrebno nekoliko podkrepiti in osvetliti z več plati – in mogoče tudi nekoliko prispevati k splošni razgledanosti. In nekoliko razkaditi meglo, ki so jo cel teden ustvarjali razni četrtpismeneži…

Sicer pa naj si vsak ustvari svoje mnenje: najprej o tem, kako ga je pravzaprav CIA pognala v izgnanstvo.

Kdo je torej v Mariboru pridigal o sočutju?
The Complex Dalai Lama

Kako lahko človek postane pravi poznavalec sočutja – oglejte si nekaj vtisov iz Tibeta pred komunističnim prevzemom:

Dalai Lama’s Tibet before 1950

Razširjen pogled na zgodovinski kontekst Tibeta in Kitajske (zgodba o uvažanju indijskih kast in brezsramnemu kolonializmu angleških roparjev):
Tibet: The Truth (A Political History)

Še kratek zgodovinarski pogled na zadevo:

The heavenly Tibet under Dalai before 1950

Par zanimivih dejstev iz neke ameriške propagande:

The ccp invaded Tibet in 1950, this American film from 1944

In še kitajska “kontrapropaganda” z nekaterimi zanimivimi dejstvi in prikazom protislovij neomejenega “zahodnjaškega” licemerja:

The truth of free Tibet

Zelo zanimiv dokumentarec, ki lepo osvetli dandanašnje blodnje o raznih Šambalah – naciji so menda v Tibetanski družbi videli svoj svetal ideal:

Dalai Lama and his links to Nazis

In še mojstra odkrivanja bulšita, Penn&Teller:

Penn & Teller Dalai Lama and Tibet

Vendar pa obstajajo, poleg nepotizma, jemanja denarja od sumljivih organizacij, manipuliranja in laganja, tudi nekatere druge “kontraverznosti”, ki dodatno prispevajo k ne preveč dobremu občutku glede te “njegove svetosti”: možakarju je slava očitno stopila v glavo in se ima za nekakšnega nezmotljivega papeža vseh budistov, zato je določena čaščenja in tradicije preprosto prepovedal (še več učenja o sočutju, strpnosti, toleranci in nenasilju).

Dalai Lama and Dorje Shugden, Part 1

Dalajlama je tako predvsem s preganjanjem privržencev Šugdena, ki so pravzaprav predvsem nekakšni tibetanski šamanistično-budistični logiki – ena od štirih tibetanskih tradicij, ki bi jih Dalajlama vse spravil pod svojo komando – čeprav je samo načelni politični šef, ki mu doseganje političnih ciljev niti ne uspeva najbolje, pravzaprav pokazal svoj pravi obraz – obraz poblaznelega verskega tirana, ki se skriva za nasmeškom in lepimi besedami.

Pri celi zadevi gre za “Arbitražni sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško“. Da je vse skupaj še najbolj podobno indijanskim sporazumom, ki so jih v lastno škodo podpisovali poglavarji severnoameriških domorodcev sem že pisal, tokrat pa se bom nekoliko bolj posvetil podrobnostim.

Besedilo podpisanega Arbitražnega sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško si lahko preberete tukaj:

1. V angleškem jeziku;
2. V slovenskem jeziku;
3. V hrvaškem jeziku.

Pri tem pa je potrebno najprej poudariti, da velja samo angleški original – to kar piše v slovenskem in hrvaškem prevodu, je pravno popolnoma nepomembno in je izgubljeno s prevodom oziroma čista manipulacija, ki je najbolj očitna v slovenskem prevodu. Poglejmo si obliko najbolj bistvenega 3. člena sporazuma – predvsem prvo nalogo (1) sodišča:

3. člen: Naloga arbitražnega sodišča
(1) Arbitražno sodišče določi:

• (a) potek meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško na kopnem in morju;
• (b) stik Slovenije z odprtim morjem;
• (c) režim za uporabo ustreznih morskih območij.

Artticle 3: Tasks of the Arbitral Tribunal:

(1) The Arbitral Tribunal shall determine

• (a) the course of marinetime and land boundary berween the Republic of Slovenia and the Republic of Croatia;
• (b) Slovenia’s junction to High Sea;
• (c) the regime for the use of the relevant maritime areas.

Clanak 3: Zadaća Arbitražnog suda
(1) Arbitražni sud utvrdit će

• (a) tijek granice na moru i kopnu izmedu Republike Hrvatske i Republike Slovenije;
• (b) vezu Slovenije prema otvorenom moru;
• (c) režim za korištenje relevantnih morskih podrucja.

Manipulacija je najbolj vidna in očitna ravno v slovenskem “prevodu”, kjer se pomožnik “shall” preprosto izgubi, “determine” pa dobi takorekoč nepravniški pomen – delo sodišča je razsojanje in presojanje: da sodi, podaja sodbe in presoja; končni produkt sodišča, njegova “odločitev” se imenuje “razsodba” ali “sodba”, ne pa “določitev” ali “določba”. Zanimivo je tudi, kako se v obeh prevodih sporazuma pri nalogah izgubi množina…

Čeprav lahko “determine” marsikdaj znotraj določenih kontekstov povsem ustrezno prevajamo tudi z “določiti”, pa je praksa v Evrotermu, ki pokriva predvsem pravniške pojme iz zakonodaje EU, drugačna, saj se prevaja predvsem z besedami:

1. oceniti
2. presoditi
3. ugotoviti
4. odločati o (nanaša se neposredno na našo ustavo)

Torej nam prva naloga (1) govori samo to, o čem bo sodišče presojalo, ne pa nujno o tem, kaj bo določalo. Bistvena razlika je, ali sodišče določa naš stik z odprtim morjem (in našo mejo), ali pa o našem stiku presoja: če ga določa, mora povedati, kje se nahaja in kakšen je, če pa samo presoja o našem stiku z odprtim morjem, potem lahko presodi tudi, da ga nimamo; oziroma lahko ugotovi ali oceni, da ni nobenega stika našega morja z odprtim.

Modalni pomožnik “shall” (etimološko: sceal “I owe/he owes, will have to, ought to, must” – v slovenščino bi se “shall” lahko prevajal kot “naj bi“), ki se v angleščini pogosto uporablja pri obljubah ali prostovoljnih predlogih, v formalni britanski angleščini pa se uporablja za opisovanje neizogibnih prihodnjih dogodkov s priokusom neizogibnosti in preddoločenosti (ne pa, na primer bolj nevtralno določni “will” ali precej bolj obvezujoči “must”), se tukaj izkaže za zelo pomembnega v kontekstu točk (a, b, c), ki nekako, namigujejo na to, da bo sodišče najprej ugotavljalo  (a) mejo, nato presojalo o (b) stiku in na koncu (c) določalo režime. Pravzaprav je vse to skupaj s točkami videti zelo podobno izbiranju med odgovori (a), (b) ali (c), pri čemer je lahko pravilnih tudi več odgovorov. Uporaba črk pri označevanju ponavadi ne pomeni samo drugačne vrste označevanja, temveč tudi nekoliko bolj poljuben in neobvezen vrstni red – v smislu (a) in (b) oziroma (a) ali (b). Izbiranje med (a) in (b) je moč v tem “sporazumu” najti tudi na mestu (4. člen – tudi tu stoji “shall”, ki se potem izgubi v prevodu), kjer je govora o pravilih: (a) je mednarodno pravo za 3. člen (1) (a), (b) mednarodno pravo in razna načela poštenosti za 3. člen (1) (b) in (c)…

Celotna besedna zveza “shall determine” vse skupaj postavi v drugačno luč tudi, če vzamemo za nas najugodnejši pomen besede “determine” – še posebej, ker jo je mogoče razumeti kot “naj bi določili”, saj je to precej manj zavezujoče, kot “določi” ali “bo določilo” ali “mora določiti”. Poleg tega pa se vse to najbrž nanaša na predhodno določanje meje (a)…

Skratka, če beremo angleški izvirnik arbitražnega sporazuma ni niti malo očitno, da bomo dobili “določen” stik z odprtim morjem, česar se očitno zavedajo tudi naši ustavni sodniki, ki so šli celo korak dlje in ugotovili, da bi sporazum, ki je po njihovi presoji v skladu z ustavo, lahko imel protiustavne posledice (kot da bi rekel: voda ne povzroča opeklin, razen, če je vrela). Na pravno nelogičnost in nesmiselnost takšne razsodbe je opozoril Miro Cerar:

Menim, da se je ustavno sodišče neutemeljeno izognilo temu, kar bi glede na vsebino obravnavanih delov arbitražnega sporazuma in v skladu s svojo pristojnostjo moralo storiti. S tem je neodgovorno preložilo svoj del odgovornosti v tej zadevi na državni zbor, politiki pa jo bodo očitno z referendumom preložili na državljane. Ustavno sodišče meni, da arbitražni sporazum, na podlagi katerega se bo med drugim določala meja na morju, ni v nasprotju z ustavo, čeprav izrecno priznava, da lahko arbitražno sodišče na brezpogojno obvezujoč način določi to mejo v nasprotju z našo ustavno ureditvijo. To je, če zadevo slikovito ponazorim, približno tako, kot da bi, denimo, ustavno sodišče dejalo, da razpis zakonodajnega referenduma o odpravi državnega zbora ni v neskladju z ustavo, saj zgolj razpis še ne odpravlja parlamenta, če pa bo prišlo na takem referendumu do ukinitve državnega zbora, naj državni zbor v skladu s tem pač spremeni ustavo in se ukine.

Vsekakor je v zgornjem citatu lepo zajeta cela godlja, ki nam jo je zakuhal in jo še kuha Pahor skupaj s pomočjo neumnih brezjajčnih ustavnih sodnikov, sedaj pa si nas še drzne spraševati, kaj si o njegovih, milo rečeno neumnih in škodljivih potezah, mislimo.

Načeloma lahko rečemo, da nam z obljubljanjem referenduma pripravlja samomor iz zasede – če pristanemo, na vse skupaj, lahko izgubimo dober del svojega ozemlja, predvsem pa zdrave pameti (saj je precej lepo razvidno, da je Pahor najprej zapravil našo pogajalsko pozicijo, nato pa še pristal na zadevo, ki je nastavljena tako, da lahko več izgubimo kot dobimo in bomo lahko na slabšem, kot smo sedaj), če zadevo zavrnemo (kot apriorno neumno, škodljivo zadevo – sporazum je preprosto nesprejemljiv) pa bo to vsekakor postal samo Pahorjev politični samomor in dober razlog, da prepišemo naše “diplomate” in “pogajalce” na zavod za zaposlovanje – ali pa naj jih raje zaposlijo Hrvatje.

Pa še ena razsvetljujoča pesmica za premierja in njegove prevajalske manipulatorje* – resnično tudi zelo dober nasvet nekega vzornika:

*should [šud] preteklik od shall;

Guru Pandid Surender Sharma, je rekel, da lahko v nekaj minutah s svojimi mističnimi močmi ubije kogarkoli, šef racionalistov* pa mu je ponudil tisto staro dobro “Hic Rhodos hic salta” in mu rekel približno tako: “Naredi to, tukaj sem, ubij me“. Zadeva, ki je milijone Indijcev prikovala za tv sprejemnike je videti tako (racionalist ima na sebi rjavo obleko, tantrik se bori zavit v belo rjuho):

In ko po 15 minutah ni uspel, se je začel ultimativni črnomagijski ceremonijal smrti “Om lingalingalingalinga, kilikilikili…“, za dokončno uničenje racionalizma:

Ubijalska mantra “Om lingalingalingalinga, kilikilikili…” je popušila proti razumu in menda postala internetni hit – pa naj še kdo reče, da racionalistični smeh ni vsaj pol zdravja…

Zmaga razuma in velik udarec za religiozna vraževerja in ostale neumnosti. Naš racionalist, nekakšen indijski James Randi po dobrih dveh letih še vedno živi in piše – njegovi spomini na dogodek. Možakar pa dejansko ni kar tako. Razkrinkal je še večje mojstre od našega tantrika – kot je na primer pri nas bolj znani in slavni Sai Baba…

*racionalíst -a m (i) 1. kdor sprejema razum kot edino vodilo pri mišljenju, 2. filoz. predstavnik racionalizma [latinsko rationalis - razum]. Racionalizem je  v evropski miselni tradiciji prevladujoče pojmovanje, po katerem je (raz)um najvišje urejajoče načelo sveta (metafizični racionalizem; nasprotno iracionalizem) oziroma urejajoči temelj spoznanja (spoznavnoteoretski racionalizem; nasprotno empirizem). V ožjem pomenu je racionalizem filozofija 17. in 18. st. (G. W. Leibniz, B. de Spinoza), ki jo je utemeljil Rene Descartes, nadaljevala pa se je v razsvetljenstvu (zlasti pri Ch. von Wolffu). Racionalizem zagovarja vrojenost pojmov (substanca, vzročnost ipd.) in možnost sistematskih, od izkušnje neodvisnih izjav o stvarnosti na podlagi čistih razumskih pojmov (a priori). Metodološko pa se je racionalizem opiral na matematiko (dedukcija).

Neka osnovna definicija laži bi se glasila, da je laž govorjenje ali pisanje neresnice, čeprav poznamo resnico. Manipuliranje in manipulacijo pa bi lahko definirali kot preračunljivo ravnanje. Na tak način je manipulirane samo širši rod, ki pokriva tudi laž in laganje, zavajanje, blefiranje in bulšit. In kadar nečemu, kar ni ravno resnica ali vsaj slab opis zadeve, ne moremo reči, da je laž, bulšit ali blef, potem je ponavadi to zavajanje ali manipulacija.

Manipulacija je tako določena trditev, ki operira predvsem s tistimi resničnimi izjavami in stavki, ki so za manipulatorja ugodni, zamolči oziroma potisne na stran vse tiste, ki so zanj neugodne. Poleg tega pa se poslužuje tudi celega arzenala argumentacijskih in ostalih zavajanj, kot so argument po človeku (ad hominem), slamnati mož, napačni poudarki, tuji strokovnjak in ostali.

Z manipulacijami se na tak način poskuša vplivati na mnenje in na ravnanje tistih, s katerimi se manipulira, pri čemer pa sredstva niso v ničemer omejena, čeprav se sam izraz “manipulacija” zdi nekoliko manj slabšalen kot laž pa je tu na delu popolnoma ista tehnologija, ki laž obsega kod del pripomočkov za manipuliranje.

Za lažjo prepoznavo pa ponujam dva politično uravnotežena primera manipulacij:

Primer vrhunske manipulacije lahko najdemo na  strani SDS: kjer je novica, da je zamenjan direktor finske nacionalne televizije; naslov je: “Direktor finske nacionalne TV YLE Junger zamenjan“, podnaslov je “S kadrovskimi zamenjavami rešujejo omajano kredibilnost hiše, ki je proizvedla Resnico o Patriji.” Preostanek članka, v katerem ni nobenega stavka, ki bil čista laž, pa gradi na tem, da bo bralec prišel do zaključka, da se to vse skupaj dogaja predvsem zaradi afere Patria. V zadevi so šli celo tako daleč, da so vse skupaj podpisali s “finskim” imenom “Vanti Vaatti” – da je torej vse skupaj napisal nekdo, ki je Finec, kateri nam na koncu razkrije, da tudi na Finskem le ni vse tako idealno, kot nekateri mislijo. Čeprav ta Finec ne obstaja nikjer – ne najde ga niti google niti facebook; najdeta celo le malo smiselnih delov njegovega imena – zadeva tako pravzaprav preide v nekakšno patološko lažnivost nekoga iz SDS, ki se je lotil te manipulacije.

Drugi primer manipulacije pa je Dnevnikov pristop do afere (afera je pozornost vzbujajoča nečedna zadeva ali dogodek) z bulmastifi:

afere in neafere

Smo torej takorekoč sredi samih izpostavljenih afer samo neka afera pa ni afera – tisto, kar nekateri nočejo, da bi bila afera. Lep primer nadaljevanja te manipulacije v smeri, kaj je afera in kaj ne, je komentar, ki ga je napisal Rok Praprotnik v Dnevniku:

Pri bulmastifih recimo poslušamo, da je neko ozadje krivo, da na kraju ni bilo preiskovalnega sodnika. Pa ni tako. Psi so pogrizli svojega lastnika, tukaj ni kaznivega dejanja, kaj naj torej tam počne preiskovalni sodnik? Je pa bilo očitno storjeno kaznivo dejanje mučenja živali (kazen do šest mesecev), kar je dejanje iz pristojnosti okrajnega sodišča.

Če smo natančni, je veterinarski inštitut več kot en teden ugotavljal, kdo so ti psi bili, torej sploh ne moremo reči, da je možnost večjega kaznivega dejanja kakorkoli izključena – še posebej zato, ker se sploh ni vedelo točno, koga so pogrizli, še manj pa kdo je lastnik in ker so domnevnemu lastniku že po naravi sami manjkali določeni deli, da bi sploh lahko bil lastnik – in menda niti ni bil lastnik: menda so bili psi še vedno od njegove žene. In če smo natančni, morajo policisti poročati o sumu in tudi o “indicih”, sodnik oziroma tožilec pa potem presojata o njihovih sumih in indicih (kar je pravzaprav povezanio: sum je na nepotrjenem dokazu temelječa misel, da je nekdo lahko v zvezi z nečem, indic pa je to, kar omogoča sklepanje na kaj, znak znamenje).

Poleg tega je v tej zadevi padlo toliko nasprotujočih se izjav, da ta kolobocija s pomanjkljivim obveščanjem vsekakor kaže v smer Katarine Kresal, ki pa je edina bila očitno dovolj dobro obveščena. Ko je bila tiskovna konferenca policijske uprave Ljubljana, na kateri je vodja sektorja kriminalistične policije Branko Japelj povedal, da je policija glede bulmastifov za tožilstvo napisala poročilo, v njem pa ugotavlja, da glede na poročilo Inštituta za sodno medicino ni podan sum, da bi bili pred usodnimi dogodki psi omamljeni, prav tako pa »patoanatomskih in patohistoloških sprememb na določenih delih telesa« ni mogoče nedvoumno in zanesljivo povezati z »morebitno spolno zlorabo psov«. S tem, je nato povedal generalni direktor policije Janko Goršek, je zadeva v delu, ki se nanaša na mučenje psov, za policijo zaključena, izpeljana pa je bila »strokovno in korektno, predvsem pa neodvisno«. Pravzaprav pa je zadeva na tej točki postala nenavadna in je ponovno odprla sume o omrežjih. Na Japljevo izjavo, da bi se namreč preiskovalni sodnik in dežurna tožilka »lahko udeležila ogleda dogodka«, če bi ocenila, da je to potrebno, se je odzvala vodja okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani Tamara Gregorčič. Zapisala je, da je bila dežurna tožilka tedaj o dogodku obveščena po preiskovalnem sodniku, vendar ne, da obstaja sum zlorabe psov niti da so bili najdeni »določeni predmeti, povezani s tem dogodkom«. Policija je potemtakem zamolčala bistven podatek, na podlagi katerega bi se preiskovalni sodnik in tožilec lahko odločila o prisotnosti na kraju dogodka. Poleg tega je policija notranjo ministrico Katarino Kresal po doslej znanih podatkih o zadevi obvestila prej kakor preiskovalnega sodnika. Tudi mediji so objavili dokumente, ki so dokazali, da je policija v svojih razlagah o načinu in okoliščinah smrti pri psih prišla v velika protislovja. Pri dveh psih je navajala vzrok smrti uspavanje, izvidi pa so potrdili strelne rane, prav tako so mediji objavili mnenje stroke, da je spolna zloraba psov več kakor verjetna. Tu je torej več problematičnih zadev: prva je v povezanosti odstopljenega ministra Pogačnika z veterinarskim inštitutom in druga je v povezanosti dveh ministrov LDS, Katarine Kresal in Aleša Zalarja, prvega zaradi partnerja (in strica), drugega pa zaradi brata sodnika, pri spornem vračanju usodnih bulmastifov Saši Baričeviču. Zraven pa je tudi policija, katere generalnega direktorja je predlagala prav Katarina Kresal, ki je v namene podrejanja policije celo spremenila zakon.

Poleg tega pa Praprotnik svoje manipulacijske sposobnosti prikaže še v namigovanju  na povsem drugo zgodbo o Brezigarjevi: zanjo je povsem očitno, da je “večkratno povezana z Janševo SDS“, medtem ko nimamo za direktorja policije Gorška “nobenega dokaza, da je podaljšana roka vladajoče politike” – čeprav ga je za direktorja policije postavila ministrica, ki je morala zato celo spremeniti zakon. Menda pa tudi za Brezigarjevo ni nobenega dokaza, da bi bila podaljšana roka SDS – čeprav je najbrž res večkratno povezana.
Skratka Praprotnikova kredibilnost se s tole bulmastifsko zadevo, ki ji na Dnevniku ne rečejo afera, približuje kredibilnosti Požarja – postaja vse bolj očitno, da tudi pri njemu obstajajo precej določeni naročniki z določenimi navodili – takimi navodili, ki se kažejo že kar v naslovni Dnevnikovi vrstici pod znamko “Uredništvo izpostavlja:“

Taka laž vsekakor zelo okrepi sum v verodostojnost policije in to, kaj vse se nam še lažejo, bistveno vprašanje, ki lepo opiše celotno politično-policijsko situacijo pri nas pa je:

Ali so policaji zavarovali in poslali na analize tisti dildo (skupaj s kondomom), ki se je nahajal na prizorišču, s čimer bi lahko lepo dokazali, ali se je nahajal tudi v pasji riti ali ne?

Ko torej policisti govorijo, da iz patološkega poročila ni mogoče nedvoumno potrditi ali so bili psi zlorabljeni, nas zavajajo (kdo bi temu zavajanju lahko rekel laž), saj menda obstajajo tudi drugi dokazi, ki bi skupaj omogočali precej bolj natančne ugotovitve…

Požar pa ni edini, ki je afero iz garaže slavnih pognal na nov nivo. Tudi Svet na Kanalu A je dodal svoje, saj so razkrili dokumente, da policija nekako ni bila najbolj natančna pri podajanju dejstev preiskovalnemu sodniku, tožilko pa so obvestili šele čez 5 ur (menda kasneje kot Katarino Kresal) – nikomur pa niso omenili, da obstaja sum na zlorabo – čeprav so na svoji tiskovni konferenci zatrjevali, da so sum imeli že takoj. Nova popravljena zgodba, ki je bila za policaje že končana zgodba, je videti v Delu tako, v Dnevniku pa tako.

Da bo vse skupaj še nekoliko bolj čudno, se pojavljajo govorice o izginulih posnetkih s kamer na bližnjih križiščih in tudi besno policijsko zatrjevanje o neprisotnosti tretje osebe ne deluje več pretirano prepričljivo. Precej manj prepričljivo pa v tej luči deluje tudi “afera čisti prijatelji“, ki se tako zdi samo ena od epizod afere bulmastifi oziroma resničnostnega šova iz Baričevičeve garaže slavnih.

Če je res, da je Medved alias Prijatelj (najprej pa menda Ismail Mainardi) (oziroma njegova tašča) že januarja vložil ovadbo in tožbo proti svojemu nekakšnemu poslovnemu partnerju, s katerim je tudi v dolžniškem razmerju, Đukiću alias Mikužu, ki je potem šel Prijatelja ovaditi na policijo. In če je res, da je Mikuževa hčerka, ki je delala kot pravnica za SNS, Jankovićeva (Damijanova) kolegica in tudi tajna sodelavka policije, potem se garaža slavnih skrije pred tole zgodbo. Če je res tudi to, da je Mikuž klical Prijatelja in vztrajal pri načinu in izvedbi predaje denarja, ki naj bi ga priskrbela policija…
Glede na to, da Jelinčič še vedno podpira Prijatelja, bo nadaljnji razvoj zgodbe še zelo zanimiv. Ne glede na to, da je tokrat resnica mogoče samo nekje na sredi. Obtožnica.

Neizčrpen vir zanimivih informacij je vsekakor Požar. Za njega je potrebno vedeti, da je Požar je “novinar”, ki je bil zadnji urednik časopisa Komunist oziroma njegove zadnje verzije, imenovane Evropa. Komunist, katerega izdajatelj je bil Centralni komite ZKS, je prenehal izhajati 1989. Novembra 1989 je nastala Evropa zdaj, izdajatelj je bil še vedno CK ZKS. Aprila 1990 je prenehala izhajati in nastal je »informativno politični tednik« Evropa, izdajatelj je bilo zasebno podjetje Zdaj, ustanovitelj pa stranka SDP, danes poznana kot Pahorjeva SD. Požarjeva navezava na politične strukture SD (nekdaj ZK) je več kakor očitna. Njegova hčerka pa je delo našla pri Pahorju. Če temu prištejemo še to, kdo od opaznih politikov ga je nazadnje najbolj pohvalil, potem je zadeva zelo zanimiva. Upoštevati pa je potrebno tudi, kateri politiki so pri Požaru praviloma izvzeti.

Potem imamo Dnevnik, ki pravzaprav poroča predvsem to, kar povejo policaji, čeprav so predstavili tudi medvedjo plat zgodbe, pa v Objektivu o tem ni ničesar. Morda simptomatično je to, kar v zgornji vrstivi piše pod uredništvo izpostavlja: AFERA ČISTI PRIJATELJI; BULMASTIFI IN SAŠA BARIČEVIČ;.. (človeku se tukaj kar samo vsiljuje mnenje, da uredništvo Dnevnika, upošteva premierjevo mnenje, da je nekaj samo tragedija ne pa afera…).Nekoliko več volje po prikazovanju dveh plati zgodbe pa kaže tudi nacionalka.

Načeloma pa lahko človek pri večini dobi občutek, da jim je bolj všeč godlja, v kakršni se je znašla SNS kot pa to, kaj je res in kaj ne: če pogledamo slavne prisluhe, ki so jih navedli v nalogu za preiskovanje prostorov SNS, se lahko kvečjemu do solz nasmejimo, potem pa zjočemo, saj v njih ni ničesar takšnega, kar se ne bi v parlamentu bolj ali manj očitno dogajalo – vključno z glasovanjem “na palec” in kravjimi kupčijami. In če bi se standardi res tako visoko dvignili, bi najbrž lahko pozaprli kar vse naše politike.

Načeloma se vse skupaj prikazuje kot nekakšna zmaga pravne države – kakšna zmaga je to, bomo še videli, zaenkrat pa se je težko izogniti občutku, da je bila zadeva, kljub določenim razkritjem (veliko ljudi z veliko dvojnimi imeni; del sinhronicitete je mogoče tudi to, kako je resnica postala Kresnica in numerološka “analiza” 323.000 €, ki nam da 8 – simbol neskončnosti in povezanosti vsega z vsem) in vsekakor zelo spornim in najbrž kriminalnim dogajanjem v precejšni meri režirana (s čemer se strinja tudi rumeno-modri del opozicije) in namenjena predvsem odstranitvi neugodnega Pogačnika in ustvarjanju nove megle.

Kresnice ali Kresenice

Začela se je druga sezona resničnostnega šova iz baričevičeve garaže slavnih z delovnim naslovom Dildolina vrača udarec. Ker šov prenašajo takorekoč vsi naši glavni mediji,  se bom raje posvetil fenomenu osvetljenih resnic: KRESNIC.

Vsak ima svojo resnico je relativistični truizem nekje na nivoju tiste kelnerske modrosti, da ima vsak gost vedno svoj prav. Ko pa človek začne svoj pogled na dogodke prodajati pod svojo lastno blagovno znamko resnice (recimo osvetljena resnica od Katarine Kresal postane Kresnica) pa se res lahko vprašamo ali je s tem človeku vse v redu ali pa ima le prekleto slabo PR službo.

Svoje delo pa so vsekakor odlično opravili tudi oblikovalci: medtem, ko nam na majicah prikazujejo “osvetljene resnice” in pod njimi stavke “NA PREPIHU” s proti KRESNICAMI, ki se začnejo z obveznim stavkom  “Ni res.“, kateremu mu sledi pojasnjevanje, imamo vmes “na prepihu” še spodnje perilo, o katerem ne bomo izvedeli ničesar, torej: “Tukaj imate vse – Kresnice na majicah, vmes pa spodnje perilo, kjer se nahajajo resnice…”

Poleg tega pa imamo tudi zares zanimivo argumentacijo, ki bi jo lahko označili kot kresničenje, ki deluje v sklopih teze in antiteze:

NA PREPIHU:
Katarina Kresal je po dogodkih z bulmastifi zbežala na dopust.
KRESNICA:
Ni res. Podaljšan vikend zaradi prostega ponedeljka (8.2.) je bil dlje časa vnaprej načrtovan.

NA PREPIHU
Igor Pogačar je bil izbran, ker je financiral LDS.
KRESNICA
Ni res. Njegova donacija stranki je bila v okvirih, ki jih določa zakon in nima nobene zveze s tem transparentnim postopkom. Politično ali kakšno drugo svetovnonazorsko opredeljenost pa noben zakon ne določa kot izločitveni razlog.

Torej, kar se piše, je NA PREPIHU. KRESNICA pa je zanikanje tega, kar je na prepihu, skupaj s pojasnilom. Čeprav vse skupaj izpade precej smešno, saj na prvi pogled deluje, kot da zanika kar samo sebe,  čeprav hoče zanikati zgornji stavek.  Imamo tezo: “Katarina Kresal je po dogodkih z bulmastifi zbežala na dopust.” in kresničarsko antitezo: “Ni res. Podaljšan vikend zaradi prostega ponedeljka (8.2.) je bil dlje časa vnaprej načrtovan.” Skratka, če Kresnica deluje zgolj kot antiteza neki tezi, potem je potrebno narediti še sintezo.

Poleg tega pa pri večini Kresnic niti ne gre za pobijanje laži, temveč prej za novo interpretacijo dejstev, ali pa pobijanje mnenja z legalizmi – gre za osvetljevanje s kresničarsko barvo. Zgoraj v prvem primeru imamo dejstvo, da je Katarina šla na dopust, ki ga je mogoče razlagati kot beg po dogodkih z bulmastifi ali pa kot dlje časa vnaprej načrtovan dopust, ki ga niti “tragična smrt” prijatelja v čudnih okoliščinah ne more preložiti.

V drugem primeru primeru pa gre preprosto za navajanje nekega nove nepovezane razlage. Lahko celo rečemo, da so v primerjavi z resnico KRESNICE čisti bulšit ali pa kar polnokrvne laži.

Bistveno vprašanje je, kaj točno je res in kaj ni res? Dejstvo je, da je Pogačar financiral LDS in dejstvo je, da je bil izbran. Reči, da to ni res in se zavedati obeh dejstev, ter izjaviti, da to ni res, je čista laž, ostalo pa je manipulacija, v kateri pravzaprav ni nobenega resnega pojasnila, ki bi šlo v smeri: ni res, da je bil Pogačar izbran, ker je doniral LDS, temveč je bil izbran zaradi_____________ (transparentnega postopka, ki je šel legalistično mimo zakona o javnih naročilih ali mogoče zaradi tega, ker politične ali kakšno drugo svetovnonazorske opredeljenosti noben zakon ne določa kot izločitveni razlog).

Pa še nazaj k sveže opranem spodnjemu perilu ter “umazani realnosti” in nauku, ki se skriva nekje v nezavednem takšne (oprano) nedolžne podobe:

Ne zgolj življenje, tudi resnica je lahko kot ženske gate: kratka, usrana in krvava…

To je že druga filozofska kritika Janeza Janše v enem tednu, ki mora biti še posebej neprijetna. Če lahko Slavoja Žižka odpravi z ad hominem argumenti, kot zagovornika komunizma, ki je fasciniran nad največjimi zločinci, nekdanji glavni ideolog LDS-a in prijatelj Gregorja Golobiča, je doktor Tine Hribar kot nekdanji oporečnik, glavni in odgovorni urednik Nove revije v dramatičnih časih, eden od ustanoviteljev Demosa in piscev slovenske ustave, ki je tudi sam občutil partijsko trdo roko, precej težji primer.

Tine Hribar v pogovoru, ki je objavljen v Sobotni prilogi, (06.03.2010 – »Omreženi« sta tako levica kot desnica) celo vidi in priznava določene zasluge “zločinca” in “terorista” Tomaža Ertla in celo “partije”, njegovo videnje tedanjega dogajanja, je vse prej kot rdeče-črno kakršnega nam danes vsiljujejo naši desnosučni “majski hrošči”:

Za veliko zaslugo tedanje politike, s Tomažem Ertlom vred, štejem ne samo akcijo Sever, ampak tudi to, da ni popustila pred zahtevo zveznih oblasti, da nekatere od avtorjev Prispevkov za slovenski nacionalni program iz 57. številke Nove revije takoj zapre. Zvezni javni tožilec je takrat vložil obtožnico zoper Jožeta Pučnika, Ivana Urbančiča, pokojnega Marjana Rožanca in zoper naju s Spomenko. Nihče od teh, ki se zdaj napenjajo, teh majskih hroščev, ki se trkajo po prsih, kje da so bili in kaj da so delali, takrat ni bil zraven.

Republiške oblasti so zadevo ustavile. To je razvidno iz dokumentov, ki jih je odkril Igor Omerza in jih bo izdal v treh knjigah o dogajanju konec prejšnjega stoletja. Republiški javni tožilec Pavle Car je moral iz vsake številke Nove revije tedanjemu slovenskemu vodstvu napisati povzetek vsebine in citate, na podlagi katerih bi me kot glavnega in odgovornega urednika lahko zaprli. Pa tega niso storili, niti na zaslišanju nisem bil nikoli. Še več, Pavle Car, ki je prebral vse številke Nove revije, je bil do 57. številke že na naši strani. In ko je zvezno predsedstvo podprlo zahtevo zveznega tožilca, naj nas zaprejo, in od Staneta Dolanca terjalo, naj to odobri, je Dolanc o tem premišljeval in tuhtal dva meseca, tri mesece, pol leta. Toliko časa, da so v Beogradu čisto ponoreli in zahtevali dokončen odgovor. Dolanc je potem sklical republiško vodstvo, »potožil«, da ga bodo »tam doli obesili« in da ne ve, kaj naj naredi, ker je »tisto dal v predal« in pozabil. Kaj pozabil, ni se mogel odločiti! A rezultat je bil, da ni prišlo do aretacij, marveč – na podlagi razvijajočega se medsebojnega zaupanja – do postopnega vse večjega sodelovanja. Čeprav vselej ne najbolj posrečenega, če se spomnimo »nesporazuma« med Igorjem Bavčarjem, predsednikom odbora, Pavlom Čelikom, ki je bil šef policije, in Janezom Stanovnikom, takrat predsednikom predsedstva Slovenije.

Zakaj je, po vašem mnenju, slovenska politika ravnala tako, kot je?

Slovenska partijska politika se je v osemdesetih letih pod vodstvom Milana Kučana vse bolj civilizirala. Vse bolj je spoštovala človekove pravice, celo demokratične postopke. O udbomafijskih prijemih skoraj ni bilo več sledu; zato je čista zloraba besed, če se vsevprek in brez upoštevanja razlik med obdobji govori o mafiji. Kajti za mafijo so značilne fizične likvidacije, teh pa konec osemdesetih let ni bilo več. Tudi znakov totalitarizma je bilo vse manj.

Če se vrneva k odlikovanju Tomaža Ertla …

Naj odgovor začnem z vprašanjem, ki je izraz realne dileme: Ali naj zločinca, ki je skočil za utapljajočim se otrokom v reko, nagradimo ali ne? Menim, da bi mu bilo za njegovo junaško dejanje treba dati priznanje. In da bi bilo popolnoma sprevrženo, če bi priznanje, kar po analogiji počne vodja opozicije, obsojali kot »nagrado za zločin«. To pa pomeni, da moramo pri vsakem človeku videti tako njegovo svetlo kot bolj ali manj temno plat, upoštevati tako njegova dobra kot bolj ali manj slaba dejanja. Nihče od nas ni zgolj in samo dober. Naj imamo pred seboj še tako slabega, morda celo zlega človeka, mu moramo, če naredi kaj dobrega, to priznati.

Ne vem, če tu ne štejem svojih težav z »njegovo« Udbo, koliko slabega je povzročil Tomaž Ertl, vem pa, ker sem ju bil sam deležen, za vsaj dve njegovi dobri dejanji. Prvo sem že prikazal: da je namreč skupaj s celotnim slovenskim političnim vrhom preprečil zapor članov Nove revije, s tem seveda tudi njeno ukinitev. Posledica bi namreč bila, da sploh ne bi prišlo do sestave Tez za ustavo samostojne Slovenije pa tudi do oblikovanja Demosa, s tem pa še do marsičesa drugega ne. Drugo dobro dejanje je Ertlovo sodelovanje v akciji Sever. Osebno sicer menim, da bi bila še bolj premišljena odločitev o nagraditvi celotne organizacije Sever, posredno torej tudi Ertla. Kajti veliko, od Jožeta Pučnika do Janeza Janše, jih ni imelo sreče, kakršno smo imeli drugi. Vendar pa Ertl ni odgovoren le za povsem preteklo, marveč tudi za sedaj veljavno in učinkujočo preteklost; namreč za uničenje ali morda krajo, skrivanje dokumentov o zasledovanju in preganjanju oporečnikov. Sam bi, če bi bil v vlogi podeljevalca odlikovanj, od Ertla, preden bi mu podelil sicer zasluženo odlikovanje, terjal, da pove, kje so dokumenti, kdo je neposredno odgovoren za to, da so izginili.

Vendar je krivda za to, da se doslej v zvezi s tem še ni nič zgodilo, tudi na strani sedanje opozicije. Namesto da bi Peter Jambrek v času Bajukove vlade, ko je bil minister za notranje zadeve, sprožil ustrezne postopke, je po omarah iskal zlato. Kaj je počel Demosov republiški tožilec, domobranski veteran Anton Drobnič? Kaj je med štiriletno Janševo vlado počela tožilka Barbara Brezigar? In tako dalje in tako naprej.

Pa ne samo to, tudi ko je govora o tajnih arhivih nas Hribar opozori na to, da so določene tajne arhive pobrali kar majski hrošči iz SDS :

Ob zamenjavi ali pa že prej. Vedeli smo, da uničujejo arhive, kljub temu pa sva se s Spomenko odločila, da jih greva na Slavijo pogledat. Domneval sem, da so udbovski dosje o meni pred zamenjavo oblasti ukradli in skrili, zares uničili bržkone niso nobenega, zato na MNZ nisem šel, da bi si ogledal dokumente o sebi. Šel sem zato, da bi dobil zapisnike o nesramnem Zemljaričevem zasliševanju Kocbeka, o katerem je ta poročal v svojih dnevniških zapisih. Uradnik, ki je upravljal te dokumente, je kajpada kot človek bivšega režima zatrjeval, da jih ni, češ, dosjeje »meščanske desnice« smo uničili. Spomenka je vseeno terjala dosje o sebi; uradnik je od dosjeja, obsegajočega pred zamenjavo oblasti kakšen meter dokumentov, prinesel dva lista papirja. Jaz nisem popustil, vztrajal sem, da Kocbekov dosje mora obstajati, in zahteval Miho Brejca, šefa »nove udbe«. Brejc se je najprej na različne načine izmotaval, ko pa tudi pri njem nisem popustil, je izjavil, da je Kocbekov dosje že dvignil on sam. Razlog? Napisal da bo knjigo o Kocbekovem preganjanju. Kje je ta knjiga? In kje je ustrezni del Kocbekovega dosjeja danes? In koliko dokumentov so si z različnih ministrstev še prisvojili Janševi ljudje? Kje je, med drugim, kaseta s sestanka v Poljčah, na katerem smo sprejeli sklep o osamosvojitvenem plebiscitu?

Vsekakor izredno zanimivo branje, ki pa nam poleg osvetljevanja polpretekle zgodovine ponuja tudi nekaj drugih pomembnih opozoril.

Na prvem mestu je tale o dedičih režima in lažnivih teologih – oziroma vsi so isti:

Govorite o dedičih režima. Toda minilo je že dvajset let tranzicije. Ali niso medtem nastala že nova omrežja tistih, ki so bili bolj podjetni ali pa manj moralni, če hočete? Omrežje ni samo eno, lahko beremo tudi o orožarskih in drugih interesnih povezavah.

To je bil naslednji korak. Desničarjem znotraj Demosa je bil model privilegijev tako rekoč svetel vzor. Hoteli so le zamenjati stare oblastnike in sami zavzeti njihovo mesto. Zato so preganjali nas, ki smo temu nasprotovali. Prvi članek, ki sem ga o tem napisal, sem objavil še v Slovencu, z naslovom Vsaj malo poštenosti. Napadli so me teologi, ki so celo lagali, čeprav si pravijo moralni teologi, samo zato, da bi naju s Spomenko [Hribar] spravili iz vodstva Demosa in Svetovnega slovenskega kongresa.

Ta model se je potem začel širiti in danes sta tako levica kot desnica omreženi. Delujeta na isti način in z očitki drug drugemu imajo, paradoksalno, vsi po svoje prav. Janševi podatki v njegovih zadnjih spisih, če črtamo fantazme, so točni. Toda očitki na njegov račun so prav tako točni. Nihče pa ni zmožen avtorefleksije, ni se pripravljen umakniti, vsaj malo popustiti in priznati, da je tudi on vpleten v omrežja in da se obnaša podobno kot nasprotnik.

In seveda tudi tale, ki opozarja na vse večjo moč Cerkve skupaj z Opus Dei, ki je v prejšnjem mandatu okrog prinesla celo samega Janšo in njeno delovanje iz ozadja, ki ima lahko uničujoče posledice in :

Cerkvena taktika, da delujejo absolutno iz ozadja, je bila vedno uspešna. Tudi Janšo so v prejšnjem mandatu okrog prinesli. Vsi smo bili veseli, ko je škof Anton Stres razglasil, da vojnih zakonov ne gre sprejeti s preglasovanjem. Medtem ko smo bili pozorni na sprejemanje vojnih zakonov, pa je glavni izvajalec cerkvene politike v vladi Lovro Šturm pripravil zakon o »verski« svobodi in RKC zagotovil nove privilegije. Se pravi, da je cerkvena oblast zaradi koristi potihoma žrtvovala posvečenost mrtvih. Žal te taktike leva oblast ni dojela in je še danes ne dojema. Ne razume, kakšne posledice bodo, če privoli v ustanovitev vojaške škofije.

Kakšne pa bodo po vašem mnenju?

Škof ni samo duhovnik. Je cerkvena oblast. Prvi vatikanski sporazum je bil nepotreben, ta, ki se pripravlja zdaj, pa je škodljiv in zelo nevaren. Že na zadnjem pogovoru o prihodnosti Slovenije pri tedanjem predsedniku države Janezu Drnovšku, na pogovoru z naslovom Dialog z verskimi skupnostmi, sem opozoril na neko skrajno neetično izjavo glavnega kurata v Slovenski vojski, bržkone predvidenega tudi za bodočega vojaškega škofa. Prisotni zastopniki cerkvene hierarhije niso reagirali. Ocenili so, da je boljši od besede molk; dialoga torej ni bilo. Običajna klerikalna taktika: delovati in pritiskati iz ozadja, doseči takšno ali drugačno izločitev nezaželenih, na primer v televizijskih oddajah o religijah.

Toda Pahor se sklicuje na to, da imajo vojaške škofije tudi v drugih evropskih državah.

Le nekatere in v drugačnih razmerah, brez dediščine državljanske vojne. Zaradi nje od kuratov z lastno škofijo v Slovenski vojski, ki naj bi se raztezala tudi na druge represivne državne institucije, lahko pričakujemo vse. Če so pripravljeni zagovarjati ubijanje otrok in mater na tujem, če za to ubijanje »moralno« celo pripravljajo naše vojake, kaj bodo počeli, če pride do kakih večjih trenj na Slovenskem. Spremenili se bodo v politkomisarje militantnega katolicizma, ideologe Katoliške akcije, v orodje, ki ga potrebuje Opus Dei. In če jim ni tuje ubijanje »sovražnika« zunaj domovine, jim bo toliko bliže ubijanje »notranjega sovražnika«, bržkone zelo hitro evidentiranega tudi kot »sovražnika vere«, kar smo že doživeli. Spomnimo se gesel evharističnega kongresa leta 1935: »Vsi na fronto!«, »Kompromisar kompromitira sebe in katolištvo!«, »Ali smo ali nismo?«, »Vkleniti v pokorščino svobodni človeški razum!« in »Karkoli bo Cerkev božja po Petru in njegovih naslednikih v prihodnje prepovedala – zavezala –, bo prepovedano tudi v nebesih! Karkoli bo razvezala – dovolila –, bo dovoljeno tudi v nebesih!« Upam, da se bo letošnji kongres distanciral od takšnih bojno triumfalističnih gesel!

Vsekakor zanimivo branje, ki se vseskozi bere predvsem kot nekakšna posredna kritika Janeza Janše – predvsem pa vseh politikantskih majskih hroščev…

Steva Jobsa sem že navajal tukaj – mož vsekakor ne skopari z dobrimi nasveti. Tokarat pa sem vFinancah naletel na zanimiv nabor “Najbolj prebrisanih izjav Steva Jobsa“:

“Za 500 dolarjev lahko ustvarimo samo računalnik, ki bo zanič”
Ste se kdaj vprašali, zakaj so analitiki in novinarji pred njegovo predstavitvijo zelo precenili vrednost Applovega tabličnega računalnika iPada? Del tega razloga je Jobsova izjava iz leta 2008, ko je dejal, da Apple ne bi mogel ustvariti računalnika za 500 dolarjev, ki ne bi bil zanič. Zato so se pojavila ugibanja, da bo naprava stala 1.000 dolarjev. A na koncu je Apple ceno za iPad le postavil pri 500 dolarjih (vsaj za osnovni model).

“Nimamo nobenega načrta za izdelavo tabličnega računalnika”
Obstajalo je mnogo nejevernikov, ki so mislili, da je Applov tablični računalnik čisti mit. Jobs je navsezadnje na konferenci “All Things Digital” leta 2003 dejal, da Apple ne dela na tabličnem računalniku, češ da je oblika brez tipkovnice recept za propad. “Izkazalo se je, da ljudje hočejo tipkovnice,” je takrat še dejal Jobs.
To je bilo pred sedmimi leti. V toliko časa pa se lahko spremeni marsikaj. A že takrat so obstajali dokazi, da Apple v resnici že nekaj časa razmišlja o tabličnem računalniku. Apple je namreč že davnega leta 1983 sodeloval s podjetjem Frog Design na prototipih omenjenega računalnika.

“Nismo zainteresirani za posel z mobilniki”
Prav tako na konferenci “All Things Digital” leta 2003 je Jobs dejal, da se mu ne zdi, da bi šel posel z mobilniki Applu dobro od rok.

“Veliko pritiskajo name, naj ustvarimo dlančnik. Kar ljudje res želijo s tem, je priti do podatkov. Mi verjamemo, da bodo mobilniki nudili te informacije, ne verjamemo pa, da bi nam šlo dobro v poslu z mobilniki. Zato smo namesto tega naredili nekaj, za kar menimo, da je najboljša programska oprema na svetu – ponuja prenos podatkov med napravami. Verjamemo, da bi morali to imeti tudi mobilniki. Odločili smo se, da bomo naredili iPod namesto dlančnika.”
Če pogledamo nazaj, lahko sicer iz izjave razberemo, da Apple ni imel namena delati tradicionalnega mobilnika, ampak popolnoma novo napravo, ki bo vsebovala karakteristike iPoda, dlančnika in mobilnika. In rezultat je bil iPhone.

“Ljudje ne berejo več”
Jobs je bil leta 2008 precej provokativen, ko je za New York Times dejal, da s Kindlom ne bo uspeha. „Ni važno, kako dober ali slab je produkt, dejstvo je, da ljudje ne berejo več,“ je dejal. „40 odstotkov Američanov je lani prebralo eno knjigo ali manj. Celoten koncept je napačen že od začetka, saj ljudje ne berejo več.“
A med januarsko predstavitvijo iPada, ko je predstavil tudi novo aplikacijo, e-bralnik in spletno trgovino iBooks, Jobs ni več napadal Kindla. „Amazon je naredil odlično delo s Kindlom, mi pa bomo šli še malo dlje,“ je dejal.

“Nobenih filmov na majhnem ekranu”
Ko so Jobsa leta 2003 na konferenci „All Things Digital“ spraševali, če namerava iPod nadgraditi z videom, je dejal, da ga ideja odvrača. „Nisem prepričan, da ljudje hočejo gledati filme na čisto majhnem ekranu,“ je dejal. „Da parafraziram Billa Clintona: ‘To je glasba, bučko, to je glasba!’ Glasba nas spremlja že dolgo časa in nas bo tudi v prihodnosti.“
Dve leti kasneje, leta 2005, je Apple predstavil peto generacijo iPoda, katerega 2,7-inčni ekran je predvajal video. Še dve leti kasneje pa je Apple izdal tretjo generacijo iPoda Nano s celo manjšim, dvoinčnim ekranom, ki predvaja video.

“Ne potrebujemo novih dodatkov”

Lani septembra je kolumnist New York Timesa David Pogue v intervjuju Jobsa vprašal, zakaj je Apple stlačil kamero v majhen iPod Nano, ne pa v novi iPod Touch. Jobs je pojasnil, da je razlog za to v tem, da lahko iPod Touch ponudijo po nižji ceni in ga tržijo kot nedrago igralno napravo. „Na kar smo se torej osredotočili, je, da ceno znižamo na 199 dolarjev,“ je dejal Jobs. „Ne rabimo dodajati novih stvari, ampak moramo ceno zbiti za toliko, da si bodo lahko napravo privoščili vsi.“ Kasneje pa je podjetje iFixit popolnoma razstavilo iPod Touch in odkrilo vrzel, v katero bi lahko vstavili kamero. Poleg tega se je pojavil namig, da je Apple za iPod Touch sprva načrtoval kamero, a je njegovo vgradnjo preložil zaradi tehničnih težav. Tako bomo še videli, ali bo Apple iPod Touch le dopolnil s kamero, mnogi pa sumijo, da se bo to zgodilo kmalu.

Vsekakor vredno obravnave. Že sama uporaba izraza “prebrisane izjave,” čeprav so to večinoma po definiciji polnokrvne laži,  nam lepo kaže, kako dobro je uspelo Stevu prodati medijem svojo svetniško podobo napram zlobnemu Billu: ustvaril je imidž nekakšne Matere Tereze v svetu krutega biznisa. Ko je, na primer, nekoč Bill Gates rekel “internet nas ne zanima,” so to mediji označili kot največjo zmoto (čeprav je bilo že tedaj jasno, da bi Gates najraje imel Microsoftnet). In vsekakor nam celotno obnašanje Steva Jobsa kaže izredno izdelano strategijo, ki trenutno vodi v precej bolj “zlobno” smer kot se morda dozdeva na prvi pogled.

Danes zagotovo lahko rečemo, da se je začela bitka za trženje vsebine, ki v grobem poteka med tremi velikani: med Amazonom (Kindle, prodajanje knjig in časopisnih vsebin), Googlom (Google bi  vse ponujal “zastonj”) in Applom: z iTunesom so pokazali, kako je mogoče tržiti glasbo na internetu in hkrati s svojimi “preprostimi” všečnimi igračkami nabrali odgromno skupino poneumljenih odjemalcev (pravzaprav lahko rečemo, da so ustvarili potrebo in ustvarili novo vrsto potrošnikov), sedaj se pričenja bitka za prodajanje vsebin ostalih medijev. In tega jim v Financah nekako le ni uspelo dojeti: sploh ne gre za več všečne gizmote – gre za to, kdo bo prodajal tisto, kar se bo na gizmotih konzumiralo!

Takoj po tragičnem dogodku, ko so bulmastifi Atlas, Atos in Joy 2. februarja na domačem dvorišču raztrgali lastnika Sašo Baričeviča, so se pojavili namigi, da so bile živali spolno zlorabljene. Po neuradnih informacijah naj bi prvi izvidi patoanatomske preiskave, opravljene na Nacionalnem veterinarskem inštitutu, res kazali na spremembe na anusih vseh treh bulmastifov, pri Atosu naj bi bil anus celo odprt.

Tako piše Dnevnik.

Uradno pa psi niso bili zlorabljeni, ker o tem uradno obdukcijsko poročilo ne poroča, ker ni nihče izrecno zahteval, da bi se o tem v uradnem obdukcijskem poročilu poročalo. (vir)

demokracija...birokracija---dildokracija

Ne gre za moralo in moraliziranje, gre za našo varnost in resnico!

Da nas jebejo v glavo, je že dolgo jasno. Ali se bomo počasi morali začeti bati tudi za naše zadnjične in ostale odprtine?

Sicer pa moramo ostati optimisti…prihodnost je naša…

Bolj nas bojo jebal, več nas bo!

Za tragični razplet je v prvi vrsti kriv lobij pasjeljubcev, ki je zlobiral tak zakon, po katerem je bil razplet drame sploh mogoč. Psi so predmet navezanosti in idealiziranja, ki presega vsako razmno mejo. Menda pri nas obstja 180 000 psov in najbrž še nekoliko več ljudi, ki živijo v zmotnem prepričanju, da je pes človekov najboljši prijatelj. Poleg te očitno neumne trditve, se je v zadnjih dneh pojavljalo še mnogo drugih floskul, ki so vse bolj ali manj neumnosti, govorili pa so jih ljudje, ki štejejo za strokovnjake: kinologi, pasji trenerji, magistri, veterinarji in doktorji…

Začnimo od začetka. Pes je žival, ki spada med zveri, je mesojedec, predator in mrhovinar, je skupinska žival, pogojena za življenje v tropu. Domači pès (znanstveno ime Canis lupus familiaris) je štirinožni sesalec, podvrsta sivega volka, ki so jo udomačili pred približno 14.000 do 15.000 leti in je bil prva udomačena žival. Od takrat so se psi razširili po vsem svetu in spremljajo ljudi v večini preteklih ter sedanjih kultur.

Največja neumnost, kar smo jo lahko slišali od “strokovnjakov”, je “da ni nevarnih psov…” Zapomnite si ime “strokovnajka” Brane Puš… Dokler ima pes zobe in dokler lahko ugrizne, je pes nevarna žival.

Druga največja neumnost, ki so jo te dni ponavljali razni “strokovnjaki” je, da ni nevarnih pasem. Izjava je tako neumna, da niti nima smisla argumentirati proti takim neumnostim. Psi so živali, ki imajo zobe, način njihovega preživetja je bil milijone let poleg mrhovinarstva tudi lov in napad, čeprav smo jih ljudje zadnjih 15 000 let razvoja selekcionirali in izbirali po svojih zahtevah, je to vsekakor prekratko obdobje, da bi lahko govorili o kakršnikoli bistveni spremebni njihove osnovne napadalne narave – poleg tega, da smo jih selekcionirali tudi za naloge, kot so lov, boj in ubijanje (s selekcioniranjem pa smo dobili različne pasme). Imamo samo manj nevarne pasme (recimo tiste, ki so bili izbrani za lizanje spolnih organov – pizdolizce) in bolj nevarne pasme (take, ki so bili izbrani in vzgajani za lov, boj varovanje, zaščito…) – oboji pa imajo zobe in lahko ugriznejo.

Tretja neumnost je prevzgoja: pes ima svojo zverinsko naravo, njegova osebnost pa se izoblikuje v parih mesecih do enega leta od momenta, ko se skoti. Nobene garancije ni, da se vzorci, ki so se v  določenem trenutku pojavili, ne bi ponovili. Če kdo od “strokovnjakov” verjame, da je prevzgoja možna, naj za vsakega “prevzgojenega” cucka garantira z vsem svojim premoženjem (večina jih je itak predlagala prevzgojo na način: zapri psa v kletko in pazi, da ne pride v stik z ljudmi – temu se z drugimi besedami reče: imej ga zaprtega)…

Druga še najbolj problematična plat domačega psa pa so lastniki, ki jih lahko razdelimo v več skupin:

• pesjanarji (ljudje, ki imajo s psom instrumentalni “kmečki” odnos: pes ni njihov najboljši prijatelj ali družinski sorodnik, pes ni njihov nadomestek za otroka ali spolnega partnerja, temveč je zanje pes predvsem orodje ali sredstvo, s katerim se lahko igrajo, hodijo na lov, rešujejo, ali pa jim čuva razne zadeve; o psih vedo veliko in predvsem jih ne idealizirajo – samo pesjanarji so lahko pravi strokovnjaki; svoje pse imajo radi na isti zdravi način, kot imajo kmetje radi svoje krave in prašiče)
• pasjeljubci (ljudje, ki imajo radi pse in jih vidijo predvsem v njihovi najlepši in najbolj idelani podobi, ki so jo nezavedno pobrali iz kakšnega romana ali filma: ljudje, ki vedo povedati, da je pes človekov najboljši prijatelj, ki nikoli ni nevaren, če pa je nevaren, je to izključno zaradi njegovega gospodarja ali zunanjih okoliščin; večinska skupina, ekscesni primeri se izkazujejo v zbirateljskem in eksibicionističnem pristopu)
• pasjefukci (podskupina pasjeljubcev, podpsi (“underdogs”), pes nastopa v vlogi ljubezenskega objekta, najslabša oblika neumnih ljudi, ki živijo v prepričanju, da smo ljudje nekakšna neplemenita rasa, če se primerjamo s pasjim rodom: to so ljudje, ki lahko pristen odnos navežejo predvsem s svojim psom, zares pa lahko uživajo samo v spolnem odnosu s psom)

Seveda se te plasti med seboj prekrivajo, najbolj problematični pa so seveda pasjeljubci, ki so nekako prišli do strokovnih nazivov, vendar pa niso zmožni objektivne presoje (ker imajo tako zelo radi pse in so zaljubljeni v svoj pasji ideal – zato preprosto niso zmožni prave strokovne presoje) – zaradi takih “strokovnjakarjev” smo tam, kjer smo: v absurdistanu, kjer je lahko življenje psa vredno več od človeškega življenja. Problem je, da se je večino trenutne pasje zakonodaje vzpostavilo s sodelovanjem pasjeljubcev, čeprav bi morali imeti nekoliko bolj zdravorazumski pristop: če me piči komar, ga ubijem, če ugrizne pes, se ga takoj kaznuje (pretepe se ga kot psa), če pes napade z več kot enim ugrizom (sploh na način kot se je zgodil prvi napad na človeka podivjanih bulmastifov), se ga ubije, lastnika pa se kazensko preganja, na način, kot da je dejanje napada zagrešil on sam namerno in načrtno.

Vse skupaj je potrebno postaviti na zakonski način tako, da se raznim “kinologom”, skorumpirancem in “strokovnjakom” onemogoči možnost “strokovnega” presojanja, saj nikoli ne moremo točno vedeti, kdaj se za diplomami in doktorati skrivajo pasjeljubski idealisti ali celo navadni pasjefukci. Predvsem pa je potrebno na zakonski način poskrbeti za čim večjo odgovornost lastnikov in takojšnjo dokončno odstranitev psov (odstrel na licu mesta), ki so s svojim nepredvidljivo napadalnim obnašanjem izkazali, da lahko predstavljajo resno grožnjo za ljudi (posameznih cukov, ne pa pasem).

Na primer: ko pes koga ugrizne, naj policaji lastnika psa kazensko preganjajo zaradi namernega napada z nevarnim predmetom, psa pa mu seveda na licu mesta tudi zaplenijo. Mislim, da posebnega zakona o nagobčnikih pri takšni zakonodaji sploh ne bi potrebovali…

Dnevnik.

Krivi so tudi korumpirani pasjefukaški “strokovnjaki”, ki so izdelali “strokovna mnenja”: ALENKA ČERNE iz Ljubljane Pod hribom, MARJAN KASTELIC veterinar iz Rožne doline in FRAN ŠTERMAN iz Černetove ulice v Ljubljani. Strokovnjaška pasjeljubska združba je izdelala falsifikate strokovnih menj, na ministerstvu pa so te dokumente uporabili za razveljavitev naloga za odstrel. Upam da se vsi “strokovnjaki” vsaj nekoliko sramujejo. Njihova imena pa so tukaj, za vsak slučaj, če kdo rabi kakšno strokovno mnenje. Pa še ena “strokovnjakinja” (Delo.):

Strokovnjakinja za vedenjske težave psov Sabina Stariha Pipan, magistrica veterine, zaposlena na zasebni veterinarski kliniki za male živali v Ljubljani, je sicer že po enem od preteklih napadov, ki se je zgodil leta 2006, za Delo povedala, da načeloma za bulmastife velja, da so mirni in prijazni psi in da z njimi v dolgoletni praksi na kliniki nikoli niso imeli težav.

To je strokovnjakinja, ki pravi, da kinologi nevarnih pasem pravzaprav sploh ne poznajo. Najbrž tudi orožarji ne poznajo nevarnih pušk – nevarne so samo tiste, ki streljajo in zadanejo, so pa tudi take, z večjim kalibrom tudi take, ki so namenjene predvsem ubijanju ljudi…

O takšnih strokovnjakih sem že pisal tukaj.

Mislim, da je sedaj na potezi ”neodvisno novinarstvo” in na novo ustanovljeni kriminalni urad skupaj s protikorupcijsko komisijo, da še nekoliko razišče in dokaže:

• kdo vse je podpiral Beričeviča pri trmi s psi
• kdo izmed članov ljubljanskega Lions je stal za vrnitvijo
• kako so potekale urgence na VURS in na referente na MZK
• kaj so počela sodišča (kolikor vem, prvi napadeni še ni dočakal nobene razsodbe – z izjemo pasje).

Zadeva je preprosta: psa, ki kogarkoli resno napade, je potrebno odstraniti takoj na licu mesta, lastniku pa prepovedati, da ima kadarkoli psa, ki je težji od dveh kilogramov. Vsaj tako naj bi bilo v državi, kjer je človek vreden kaj več od kakšnega psa…

Preprosto dejstvo je, da so psi zveri. Čeprav je njihova zverinska narava potlačena na infantilni nivo, vseeno ostaja. Do psov, ki nas ne grizejo in so naši najboljši prijatelji, smo prišli tako, da smo nekoč pojedli vse tiste, ki so nas grizli. Zato je vse skupaj zelo preprosto, psi, ki napadajo, morajo biti takoj odstranjeni.

Pa da ne bi kdo rekel, da je to osamljeni primer. To je osamljeni primer, KI SE JE TRIKRAT PONOVIL. V tretje gre rado…

Pa poskusimo za trenutek izstopiti iz takšne binarne črno-bele tehnike:
Predsednik je dal človeku odlikovanje za neko pozitivno dejanje, čeprav je ta človek predstavljal tudi nekoliko manj pozitivne reči. Če je ta odlikovani človek, ne vem kakšen, zločinec, naj se mu ti, ne vem kakšni, zločini dokažejo na sodišču in naj bo zločinom primerno tudi kaznovan.

Na primer: če rečem, da je bil Hitler dober politik, ker je v določenem trenutku nategnil veliko večino Nemcev in vseh ostalih, s tem najbrž še nisem naredil holokavsta? Tudi, če Hitlerju podelim odlikovanje predvsem v imenu vseh tistih, ki se z mano niso nikoli strinjali, se ne strinjajo in se ne bodo nikoli strinjali, s tem še vedno ne kršim nobenih temeljnih človekovih pravic  – vsaj dokler je neumnost takorekoč neodtujljiva človekova pravica ne.

Podobno performativno govorno dejanje, kot pohvala, je tudi odlikovanje. Ker pa nekateri besedo “hvala” razumejo kot višek nehvaležnosti, če ni pospremljena še vsaj z nečim oprijemljivim (MASTNA NAGRADA), se vse skupaj izvrši v bolj ali manj formalizirani obliki simbolične predaje kakšnega koščka kovine ali papirja ali kuverte z vsebino… Performativno govorno dejanje pomeni, da je dejanje izvršeno z besedo ali besedno zvezo samo v trenutku, ko sprejemnik to zazna in razume. Na primer:

“Dragi bralec, odlikujem vas, ker ste zelo razgledana, modra in razumna oseba”.

zirosi l.r.

Pod črto:

To odlikovanje si lahko natisnete in ga postavite na častno mesto, ali pa si z njim obrišete rit.