Pravzaprav je vsak šport, v kolikor je tekmovalen, ekstremen. In tudi vsak uspešen športnik je ekstremist, če se mu le uspe uspe prebiti iz povprečja. Govorjenje o ekstremnih športih je na tak način precej nesmiselna zadeva (izjema bi morda lahko bile razne skupinske igrice, kjer o zmagi pravzaprav v največji meri odloča sodnik, ne pa ostali objektivni faktorji in posameznikove sposobnosti), saj je povsod za zmago potrebno izstopiti iz povprečja v določen ekstrem. Tista bedarija o pomembnosti sodelovanja je samo slaba tolažba za poražence – pri vsakem tekmovanju je vedno najpomembnejša zmaga, se pravi, najvišja pozitivna skrajnost (ekstrem) od tega, čemer bi se reklo sodelovanje na tekmi. Tekmovanje je merjenje koga s kom na nekem področju, da bi ugotovili, kdo je boljši.

Tako so vsi vrhunski dosežki vedno tudi najbolj ekstremni, pri čemer vrhunskost zajema predvsem pozitivno plat od naj, medtem ko ekstrem pokriva vse.  Očitno torej na tem terenu vlada nekakšna terminološka zmeda, ki je nastala s precej arbiutrarnim dodajanjem pridevnika ekstremen. Le po kakšni logiki se lahko športno plezanje, kjer možnost kakršnekoli poškodbe ni nič večja kot pri kakšnem nabijanju po žogi, uvršča med ekstremne športe, ne pa recimo kakšni smučarski skoki, smuk ali avtomobilizem?

Če pa bi gledali samo smrtnost, glede na to, kar sem lahko v parih minutah naguglal, so v največji nevarnosti navijačice, za moške pa je menda najbolj smrtonosen šport ribolov, med najnevarnejše športe spadajo še razna jahanja, motociklizem, balinanje in golf , ki se odvija v najbolj toksičnih okoljih (herbicidi, pesticidi…), kar 5% vseh žrtev strele pa je golfistov. Največ možnosti za ostale poškodbe pa nam seveda ponujajo razni ekipni športi.

Delni uvid v fenomen ekstremnih športov nam menda lahko prinese neka trditev, ki pravi, da obstajajo samo trije športi: bikoborbe, alpinizem in dirke z motorji; vse ostalo pa so samo igrice. Tukaj se šport opredeli kot dejavnost, pri kateri lahko športnik umre. Vse skupaj pa vseeno postane bolj stvar opazovalca, kot pa akterja samega: čeprav je nevarnost zelo realna in očitna, se ponavadi spregleda bistvo, ki je duhovno in očem nevidno. Ostalo pa naredijo nesposobni novinarji pompozni mediji, reklama in osnovna človeška želja po senzacijah in krvi – dejstvo je, da se morbida dobro prodaja.

V zadnjih dneh pa me je ob smrti Tomaža Humarja še posebej presenečala odkrita sovražnost precejšnjega števila raznih komentatorjev, ki do neke mere lepo ponazarja naš odnost do ekstremistov in do vseh ljudi z vrhunskimi dosežki nasploh. Pri čemer je očitno, da gre za čredni nagon: čreda hoče povprečnost in je pripravljena vasak odklon od te povprečnosti takoj kaznovati. Načeloma črednemu nagonu godi, če je lahko v družbi vrhunskosti, vendar pa to ugodje hkrati že izniči spremljajoči občutek zavisti in seveda ogroženosti pri rušenju svojega ugodja znotraj povprečja črede. Nekaj od tega kaznovanja “ekstremistov” nam ponujajo tudi naši politiki, ki pod vplivom raznih zavarovalniških lobijev že kažejo na razne “ekstremiste” in adrenalinske športnike in njihovo nevarno življenje, ki menda ogroža obstoj zdravstvenega sistema, pri tem mirno spregledajo čredo drugih “ekstremistov”, ki s svojim (ne)početjem, najbrž drvijo naravnost v kakšne druge še bolj kronično drage težave – rad bi videl tistega politika, ki bi imel toliko jajc in predlagal, naj prekomerno težki ljudje plačujejo višje prispevke za zdravstveno zavarovanje, ker se ukvarjajo z ekstremnim prenajedanjem.

Alpinizem je mogoče res poseben primer posebnih “športov”, kjer se odličnost izkazuje s hojo v neposredni bližini smrti in dosežki, ki se včasih opredelijo tudi kot osvajanje nekoristnega sveta. V alpinizmu štejejo tako dosežki, kot tudi način. V enaki meri kot cilj šteje tukaj pot. Pravzaprav sam alpinizma niti ne štejem med športe, v svoji najbolj razviti obliki je alpinizem veščina, za nekatere pa tudi edina religija.

Navodila so takšna:

Z avtoceste Ljubljana – Koper oziroma Ljubljana – Nova Gorica se usmerimo na izvoz Razdrto. Cesti naprej sledimo v vas Razdrto in se skozi vas odpeljemo do velikega parkirišča nad vasjo.
Opis poti:
S parkirišča nadaljujemo po asfaltirani cesti, ki preko mostu preči avtocesto in nas na drugi strani pripelje do manjšega križišča pri planinskih smerokazih. Tu nadaljujemo levo po makadamski cesti do mesta, kjer se desno navzgor odcepi peš pot na Nanos. Pot se sprva vzpne po travnatem pobočju, nato pa gre v gozd, kjer nas po nekaj minutah pripelje na razpotje poti.
Nadaljujemo desno v smeri strme poti (naravnost položna pot). Pot se nato še nekaj časa zmerno vzpenja, preči melišče in se nato strmo vzpne. Naprej nas pot pripelje do prve jeklenice s pomočjo katere prečimo kratko rahlo izpostavljeno polico. Pot se nato strmo vzpenja po strmem a rahlo poraščenem pobočju. Naprej pridemo do za slovenske gore nenavadne verige, ki služi kot jeklenica. S pomočjo verige se vzpnemo po razčlenjenem skalovju do lepega razglednega mesta. Pot tu zavije nekoliko levo in se naprej vzpenja po neporaščenem pobočju. Na bolj strmih delih nam so nam v pomoč varovala, ki pa niso nujno potrebna. Večja previdnost je potrebna, če so tla mokra ali poledenela. Strmina nato popusti in pot nas pripelje na razpotje, kjer imamo za nadaljevanje dve možnosti. Pot naravnost gre do koče čez vrh, desna pa ga obide. Obe poti se malo pred kočo združita in sta približno enako dolgi (15 minut).

Seveda pa je Mesar vzel s sabo tudi svojo kanonado in zadevo poslikal – nastopa pa Pek (se pravi alias zirosi alias Ešter Klasse) obstaja tudi nekaj tozadevnih slik Mesarja, vendar jih zirosi še nima.

Izhodišče:

Izhodišče

Po zelo naporni poti in krajšemu postanku na Lomu, kjer sva se opremila s tremi litri Zale, enim Red Bulom, enim Bandidosom Powerjem in eno piksno šrotovega pira, sva prispela na izhodiščno točko (nekoliko sva se čudila, ko naju je prijazna gospa, katero sva spraševala v Razdrtem za pot, vprašala, če greva z avtom ali peš – res je, na Nanos lahko pridete tudi z avtom – pod pogojem, da nimate Ferarijeve šare). takoj za mano je most čez avtocesto, še nekoliko naprej pa prvi bar – podnanoški studenček.

Prvo križišče in prva težka odločitev – po strmi ali po počasni – po tahitri:

križišče

Grmovje:

Zvončki:

In trobentica:

Izhod na čistino in pogled v dolino:

Opremljena pot:

Kot sin planin:

Zasluženi in nujni požirek za zdravje:

na zdravje!

Pa še namig za vse deklice, ki ne vejo, kje sta Pek pa Mesar:

za vsa dekleta

(zaenkrat še čakata)

No ja, tako to zgleda, če gresta Pek pa Mesar malo na morje, spotoma pa še na kakšen grič. Prišla pa sva tudi do morja – tam pa naju je pričakala mama Nada z joto.

Ker pa je moje tretje ime Pek, sem se tokrat odločil, da dam svoje gene na preizkušnjo – konec koncev je bil moj praded pekovski mojster, moja prababica pa je skuhala prvi golaž v Žireh. Hic Rodos hic salta (kdor slučajno bere Mladino, to ne pomeni prosto po hotel-bi-biti-marksist-nove-dobe Marcelu “tu je roža tu pleši”, temveč: “tu je Rodos, tu skoči”; po zgodbi o nekom, ki je razlagal, da je na Rodosu menda skočil zelo daleč, preprost poziv vsem tistim, ki se hvalijo, da so nekoč nekje počeli zelo neverjetne stvari in da to še vedno lahko naredijo).

Sestavine:

• 1 kilogram moke
• 1 kocka kvasa
• približno 6 decilitrov vode
• nekaj olja
• nekaj soli
• nekaj sladkorja
• svinjska mast
• ocvirki
• dve čebuli
• pol glavice česna (naslednjič cela)

Priprava:

1. kvas v mlačno vodo – nekoliko posladkano (kavna žlička)
2. vodo dolivati v posoljeno moko (raje več soli kot manj) in gnesti – približno 10 minut, najprej s kuhalnico, potem z rokami
3. vzhajanje približno 45 minut (na toplem)
4. priprava polnjenja: na masti prepražiti na drobno sesekljani čebuli (soliti), ko je čebula lepo zarumenela, dodati ocvirke in na drobno sesekljan česen (znižati temperaturo na minimum – da se ne zagreni)
5. medtem, ko se zadeva praži, razvaljati testo
6. namazati in zaviti ter dati v pekač
7. vzhajati nadaljnje tričetrt ure
8. ogreti pečico na 200 stopinj celzija
9. peči približno 55 minut

Rezultat postopkov je na koncu izgledal takole:

Postreženo:

Vsekakor se lahko še izboljšujem v smeri estetike in naslednjič bom v polnjenje dodal tudi zaseko. Vsi, ki so to ocvirkovico jedli, so bili nad njo navdušeni – vključno z menoj (čeprav je bila morda nekoliko preveč zapečena in se mi je zaradi čebule zdela morda celo nekoliko preveč sladkasta; zaseka bi to bistveno izboljšala). Nekaterim se je celo zareklo, da mi najbrž kaj takšnega ne bo več nikoli uspelo.

Praded pa bi imel najbrž vsaj eno mojstersko pripombo – iz ocvirkovice se mora, ko jo stisneš, pocediti mast. Naslednjič se bo zagotovo!