Pri vsakomur, ki nam ponudi takšno “argumentacijo”, je najprej očitno, da sploh ne uporablja lastne glave, ampak povsem nekritično in nepremišljeno (slabo) ponavlja stare finte, ki so znotraj konteksta Prešernove pesmi povsem na mestu, močno neumne pa so povsod drugod. Kopitarji* so namreč “strokovnjaki” za kopita**, ne pa za čevlje – strokovnjaki za čevlje so čevljarji (in sploh se ne bi čudil, če bi dandanes obstajala tudio stroka ocenjevalcev in sodnikov čevljev), zato je na ravni dejstev in strokovnosti tukaj že Prešernov Francelj v svoji zahtevi po strokovnosti ocenjevalca sfalil in tudi, če bi rekel, le kopita sodi naj Kopitar, je to še vedno argument proti človeku.

Argumentacija ad hominem spada med logične napake sklepanja z napačnimi premisami – med logične napake relevance, do katerih pride, kadar premise ali ena od premis niso v zvezi s sklepom.

Primer argumentacije ad hominem:

“Fregejeva logika ni vredna zaupanja. Frege je bil namreč antisemit.”

Popolnoma jasno je, da Fregejevo ideološko oz. politično prepričanje nikakor ne more vplivati na vrednost njegove logike.

Seveda pa lahko pri argumentaciji ad hominem najdemo še določene podvrste, kot je ad hominem tu qooque (dobesedno “ti tudi”), ki izpostavlja dejstvo, da je nekdo predhodno že nekaj počel, čemer morda trenutno nasprotuje (na primer oče, ki je kadil, mori mulcu, da ne sme kadit mulček pa mu s tem nasprotuje) ali ad hominem z okoliščinami, kjer se napade nekonsistentnost med prepričanjem nekoga in okoliščinami, v katerih nekaj zagovarja (na primer: “Ti, ki si cel zakajen boš sedaj pravil, da kajenje škoduje.”).  Imamo pa tudi obrnjeni ad hominem, ki poskuša dvigovati kredibilnost nekoga s tem, da se ga hvali.

Čeprav najbrž za to ne gre kriviti Prešerna in njegove duhovite pesmi, je ad hominem argumentacija je danes zagotovo najbolj razširjena: če samo pogledamo razne komentarje k člankom, je vsak najprej označen na primer za komunista, skladno s tem dejstvom pa naj bi izgubilo svoj pomen tudi tisto, kar nam ima namen povedati. Zadeva je dobila takorekoč epidemološke razsežnosti, saj se največkrat namesto iskanja proti argumentov raje človeka preprosto (ponavadi po asociacijskem ad hominem) etiketira, resni argumentaciji pa izogne.

Vendar pa argumentacije ad hominem ne smemo zamenjavati ali celo primerjati z zmerjanjem, zmerjanje namreč ne spada med ad hominem ali ostale logične napake argumentacije. Zmerjanja ne gre zamenjevati s pravo stvarjo, ki ima obliko: “X je popoln debil, zakaj bi ga torej poslušali?”

______________

*kopitar, izdelovalec kopit;

**kopito, spodnjemu delu stopal podobna, včasih lesena priprava za izdelovanje in oblikovanje obuval.

Sicer sem hotel izvesti določeno anarhistično sabotažo zadeve (kaos in tako dalje pa zardevanje pred papeži), vendar me je Mesar v petek uničil, ko je rekel: “Pek, ti si proti, jaz pa za in se izničiva, če greva na referendum.” Bilo pa je tako, da je zadeva potekala na isti vikend kot Dan SCL.

Naj že crkne taka demokracija, da bomo spet lahko živeli kot ljudje!

Moški naj bi tako, glede na britansko raziskavo, kjer je v anketi sodelovalo 3000 ljudi, na dan izrekli tri laži, ženske pa dve, kljub (ali pa zaradi?) temu pa so ženske prepričane, da so boljše lažnivke.

Zanimivo je tudi, da se moške laži nanašajo predvsem na alkohol, ženske pa na prikrivanje čustev. najpogosteje pa lažejo svojim mamam: 25% moških in 20 % žensk. Za primerjavo; samo 10% jih priznava, da bi lagali svojim partnerjem.

Deset najpogostejših laži, kijih moški in ženske govorijo svojim partnerjem:

Moški

1. Sploh nisem spil toliko.
2. Vse je v redu, dobro sem.
3. Nisem imel signala.
4. Ni bilo tako drago.
5. Že prihajam.
6. Obtičal sem v prometu.
7. Ne tvoja rit ni videti velika v tem.
8. Oprosti, spregledal sem tvoj klic.
9. Shujšala si.
10. To je tisto, kar sem si vedno želel.

Ženske

1. Vse je v redu, dobro sem.
2. Ne vem, kje je, nisem se niti dotaknila.
3. Ni bilo tako drago.
4. Sploh nisem spila toliko.
5. Glava me boli.
6. Bilo je na razprodaji.
7. Že prihajam.
8. Oh, to pa imam že leta.
9. Ne, tega nisem vrgla stran.
10. To je tisto, kar sem si vedno želela.

Znano, mar ne?

Vsekakor zanimiva raziskava, ki pa postane nekako neverodostojna takoj, ko začnemo upoštevati, da so na vprašanja o laganju pravzaprav odgovarjali lažnivci in lažnivke…

Sicer pa je zadnje čase prava poplava takšnih in drugačnih raziskav laganja in lažnivcev. Ena takšnih raziskav, ki je sicer precej bolj verodostojna od zgornje, ugotavlja, da boljši in mlajši otroški lažnivci kasneje v življenju postanejo uspešnejši, saj laganje vključuje več možganskih procesov in ugodneje vpliva na razvoj mentalnih sposobnosti. Pri dveh letih tako laže 20 % otrok, nato 50% pri treh in skoraj 90% pri štirih. Najbolj lažniva starost pa je 12 let, ko lažejo skoraj vsi.

Pri celi zadevi gre za “Arbitražni sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško“. Da je vse skupaj še najbolj podobno indijanskim sporazumom, ki so jih v lastno škodo podpisovali poglavarji severnoameriških domorodcev sem že pisal, tokrat pa se bom nekoliko bolj posvetil podrobnostim.

Besedilo podpisanega Arbitražnega sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško si lahko preberete tukaj:

1. V angleškem jeziku;
2. V slovenskem jeziku;
3. V hrvaškem jeziku.

Pri tem pa je potrebno najprej poudariti, da velja samo angleški original – to kar piše v slovenskem in hrvaškem prevodu, je pravno popolnoma nepomembno in je izgubljeno s prevodom oziroma čista manipulacija, ki je najbolj očitna v slovenskem prevodu. Poglejmo si obliko najbolj bistvenega 3. člena sporazuma – predvsem prvo nalogo (1) sodišča:

3. člen: Naloga arbitražnega sodišča
(1) Arbitražno sodišče določi:

• (a) potek meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško na kopnem in morju;
• (b) stik Slovenije z odprtim morjem;
• (c) režim za uporabo ustreznih morskih območij.

Artticle 3: Tasks of the Arbitral Tribunal:

(1) The Arbitral Tribunal shall determine

• (a) the course of marinetime and land boundary berween the Republic of Slovenia and the Republic of Croatia;
• (b) Slovenia’s junction to High Sea;
• (c) the regime for the use of the relevant maritime areas.

Clanak 3: Zadaća Arbitražnog suda
(1) Arbitražni sud utvrdit će

• (a) tijek granice na moru i kopnu izmedu Republike Hrvatske i Republike Slovenije;
• (b) vezu Slovenije prema otvorenom moru;
• (c) režim za korištenje relevantnih morskih podrucja.

Manipulacija je najbolj vidna in očitna ravno v slovenskem “prevodu”, kjer se pomožnik “shall” preprosto izgubi, “determine” pa dobi takorekoč nepravniški pomen – delo sodišča je razsojanje in presojanje: da sodi, podaja sodbe in presoja; končni produkt sodišča, njegova “odločitev” se imenuje “razsodba” ali “sodba”, ne pa “določitev” ali “določba”. Zanimivo je tudi, kako se v obeh prevodih sporazuma pri nalogah izgubi množina…

Čeprav lahko “determine” marsikdaj znotraj določenih kontekstov povsem ustrezno prevajamo tudi z “določiti”, pa je praksa v Evrotermu, ki pokriva predvsem pravniške pojme iz zakonodaje EU, drugačna, saj se prevaja predvsem z besedami:

1. oceniti
2. presoditi
3. ugotoviti
4. odločati o (nanaša se neposredno na našo ustavo)

Torej nam prva naloga (1) govori samo to, o čem bo sodišče presojalo, ne pa nujno o tem, kaj bo določalo. Bistvena razlika je, ali sodišče določa naš stik z odprtim morjem (in našo mejo), ali pa o našem stiku presoja: če ga določa, mora povedati, kje se nahaja in kakšen je, če pa samo presoja o našem stiku z odprtim morjem, potem lahko presodi tudi, da ga nimamo; oziroma lahko ugotovi ali oceni, da ni nobenega stika našega morja z odprtim.

Modalni pomožnik “shall” (etimološko: sceal “I owe/he owes, will have to, ought to, must” – v slovenščino bi se “shall” lahko prevajal kot “naj bi“), ki se v angleščini pogosto uporablja pri obljubah ali prostovoljnih predlogih, v formalni britanski angleščini pa se uporablja za opisovanje neizogibnih prihodnjih dogodkov s priokusom neizogibnosti in preddoločenosti (ne pa, na primer bolj nevtralno določni “will” ali precej bolj obvezujoči “must”), se tukaj izkaže za zelo pomembnega v kontekstu točk (a, b, c), ki nekako, namigujejo na to, da bo sodišče najprej ugotavljalo  (a) mejo, nato presojalo o (b) stiku in na koncu (c) določalo režime. Pravzaprav je vse to skupaj s točkami videti zelo podobno izbiranju med odgovori (a), (b) ali (c), pri čemer je lahko pravilnih tudi več odgovorov. Uporaba črk pri označevanju ponavadi ne pomeni samo drugačne vrste označevanja, temveč tudi nekoliko bolj poljuben in neobvezen vrstni red – v smislu (a) in (b) oziroma (a) ali (b). Izbiranje med (a) in (b) je moč v tem “sporazumu” najti tudi na mestu (4. člen – tudi tu stoji “shall”, ki se potem izgubi v prevodu), kjer je govora o pravilih: (a) je mednarodno pravo za 3. člen (1) (a), (b) mednarodno pravo in razna načela poštenosti za 3. člen (1) (b) in (c)…

Celotna besedna zveza “shall determine” vse skupaj postavi v drugačno luč tudi, če vzamemo za nas najugodnejši pomen besede “determine” – še posebej, ker jo je mogoče razumeti kot “naj bi določili”, saj je to precej manj zavezujoče, kot “določi” ali “bo določilo” ali “mora določiti”. Poleg tega pa se vse to najbrž nanaša na predhodno določanje meje (a)…

Skratka, če beremo angleški izvirnik arbitražnega sporazuma ni niti malo očitno, da bomo dobili “določen” stik z odprtim morjem, česar se očitno zavedajo tudi naši ustavni sodniki, ki so šli celo korak dlje in ugotovili, da bi sporazum, ki je po njihovi presoji v skladu z ustavo, lahko imel protiustavne posledice (kot da bi rekel: voda ne povzroča opeklin, razen, če je vrela). Na pravno nelogičnost in nesmiselnost takšne razsodbe je opozoril Miro Cerar:

Menim, da se je ustavno sodišče neutemeljeno izognilo temu, kar bi glede na vsebino obravnavanih delov arbitražnega sporazuma in v skladu s svojo pristojnostjo moralo storiti. S tem je neodgovorno preložilo svoj del odgovornosti v tej zadevi na državni zbor, politiki pa jo bodo očitno z referendumom preložili na državljane. Ustavno sodišče meni, da arbitražni sporazum, na podlagi katerega se bo med drugim določala meja na morju, ni v nasprotju z ustavo, čeprav izrecno priznava, da lahko arbitražno sodišče na brezpogojno obvezujoč način določi to mejo v nasprotju z našo ustavno ureditvijo. To je, če zadevo slikovito ponazorim, približno tako, kot da bi, denimo, ustavno sodišče dejalo, da razpis zakonodajnega referenduma o odpravi državnega zbora ni v neskladju z ustavo, saj zgolj razpis še ne odpravlja parlamenta, če pa bo prišlo na takem referendumu do ukinitve državnega zbora, naj državni zbor v skladu s tem pač spremeni ustavo in se ukine.

Vsekakor je v zgornjem citatu lepo zajeta cela godlja, ki nam jo je zakuhal in jo še kuha Pahor skupaj s pomočjo neumnih brezjajčnih ustavnih sodnikov, sedaj pa si nas še drzne spraševati, kaj si o njegovih, milo rečeno neumnih in škodljivih potezah, mislimo.

Načeloma lahko rečemo, da nam z obljubljanjem referenduma pripravlja samomor iz zasede – če pristanemo, na vse skupaj, lahko izgubimo dober del svojega ozemlja, predvsem pa zdrave pameti (saj je precej lepo razvidno, da je Pahor najprej zapravil našo pogajalsko pozicijo, nato pa še pristal na zadevo, ki je nastavljena tako, da lahko več izgubimo kot dobimo in bomo lahko na slabšem, kot smo sedaj), če zadevo zavrnemo (kot apriorno neumno, škodljivo zadevo – sporazum je preprosto nesprejemljiv) pa bo to vsekakor postal samo Pahorjev politični samomor in dober razlog, da prepišemo naše “diplomate” in “pogajalce” na zavod za zaposlovanje – ali pa naj jih raje zaposlijo Hrvatje.

Pa še ena razsvetljujoča pesmica za premierja in njegove prevajalske manipulatorje* – resnično tudi zelo dober nasvet nekega vzornika:

*should [šud] preteklik od shall;

Neka osnovna definicija laži bi se glasila, da je laž govorjenje ali pisanje neresnice, čeprav poznamo resnico. Manipuliranje in manipulacijo pa bi lahko definirali kot preračunljivo ravnanje. Na tak način je manipulirane samo širši rod, ki pokriva tudi laž in laganje, zavajanje, blefiranje in bulšit. In kadar nečemu, kar ni ravno resnica ali vsaj slab opis zadeve, ne moremo reči, da je laž, bulšit ali blef, potem je ponavadi to zavajanje ali manipulacija.

Manipulacija je tako določena trditev, ki operira predvsem s tistimi resničnimi izjavami in stavki, ki so za manipulatorja ugodni, zamolči oziroma potisne na stran vse tiste, ki so zanj neugodne. Poleg tega pa se poslužuje tudi celega arzenala argumentacijskih in ostalih zavajanj, kot so argument po človeku (ad hominem), slamnati mož, napačni poudarki, tuji strokovnjak in ostali.

Z manipulacijami se na tak način poskuša vplivati na mnenje in na ravnanje tistih, s katerimi se manipulira, pri čemer pa sredstva niso v ničemer omejena, čeprav se sam izraz “manipulacija” zdi nekoliko manj slabšalen kot laž pa je tu na delu popolnoma ista tehnologija, ki laž obsega kod del pripomočkov za manipuliranje.

Za lažjo prepoznavo pa ponujam dva politično uravnotežena primera manipulacij:

Primer vrhunske manipulacije lahko najdemo na  strani SDS: kjer je novica, da je zamenjan direktor finske nacionalne televizije; naslov je: “Direktor finske nacionalne TV YLE Junger zamenjan“, podnaslov je “S kadrovskimi zamenjavami rešujejo omajano kredibilnost hiše, ki je proizvedla Resnico o Patriji.” Preostanek članka, v katerem ni nobenega stavka, ki bil čista laž, pa gradi na tem, da bo bralec prišel do zaključka, da se to vse skupaj dogaja predvsem zaradi afere Patria. V zadevi so šli celo tako daleč, da so vse skupaj podpisali s “finskim” imenom “Vanti Vaatti” – da je torej vse skupaj napisal nekdo, ki je Finec, kateri nam na koncu razkrije, da tudi na Finskem le ni vse tako idealno, kot nekateri mislijo. Čeprav ta Finec ne obstaja nikjer – ne najde ga niti google niti facebook; najdeta celo le malo smiselnih delov njegovega imena – zadeva tako pravzaprav preide v nekakšno patološko lažnivost nekoga iz SDS, ki se je lotil te manipulacije.

Drugi primer manipulacije pa je Dnevnikov pristop do afere (afera je pozornost vzbujajoča nečedna zadeva ali dogodek) z bulmastifi:

afere in neafere

Smo torej takorekoč sredi samih izpostavljenih afer samo neka afera pa ni afera – tisto, kar nekateri nočejo, da bi bila afera. Lep primer nadaljevanja te manipulacije v smeri, kaj je afera in kaj ne, je komentar, ki ga je napisal Rok Praprotnik v Dnevniku:

Pri bulmastifih recimo poslušamo, da je neko ozadje krivo, da na kraju ni bilo preiskovalnega sodnika. Pa ni tako. Psi so pogrizli svojega lastnika, tukaj ni kaznivega dejanja, kaj naj torej tam počne preiskovalni sodnik? Je pa bilo očitno storjeno kaznivo dejanje mučenja živali (kazen do šest mesecev), kar je dejanje iz pristojnosti okrajnega sodišča.

Če smo natančni, je veterinarski inštitut več kot en teden ugotavljal, kdo so ti psi bili, torej sploh ne moremo reči, da je možnost večjega kaznivega dejanja kakorkoli izključena – še posebej zato, ker se sploh ni vedelo točno, koga so pogrizli, še manj pa kdo je lastnik in ker so domnevnemu lastniku že po naravi sami manjkali določeni deli, da bi sploh lahko bil lastnik – in menda niti ni bil lastnik: menda so bili psi še vedno od njegove žene. In če smo natančni, morajo policisti poročati o sumu in tudi o “indicih”, sodnik oziroma tožilec pa potem presojata o njihovih sumih in indicih (kar je pravzaprav povezanio: sum je na nepotrjenem dokazu temelječa misel, da je nekdo lahko v zvezi z nečem, indic pa je to, kar omogoča sklepanje na kaj, znak znamenje).

Poleg tega je v tej zadevi padlo toliko nasprotujočih se izjav, da ta kolobocija s pomanjkljivim obveščanjem vsekakor kaže v smer Katarine Kresal, ki pa je edina bila očitno dovolj dobro obveščena. Ko je bila tiskovna konferenca policijske uprave Ljubljana, na kateri je vodja sektorja kriminalistične policije Branko Japelj povedal, da je policija glede bulmastifov za tožilstvo napisala poročilo, v njem pa ugotavlja, da glede na poročilo Inštituta za sodno medicino ni podan sum, da bi bili pred usodnimi dogodki psi omamljeni, prav tako pa »patoanatomskih in patohistoloških sprememb na določenih delih telesa« ni mogoče nedvoumno in zanesljivo povezati z »morebitno spolno zlorabo psov«. S tem, je nato povedal generalni direktor policije Janko Goršek, je zadeva v delu, ki se nanaša na mučenje psov, za policijo zaključena, izpeljana pa je bila »strokovno in korektno, predvsem pa neodvisno«. Pravzaprav pa je zadeva na tej točki postala nenavadna in je ponovno odprla sume o omrežjih. Na Japljevo izjavo, da bi se namreč preiskovalni sodnik in dežurna tožilka »lahko udeležila ogleda dogodka«, če bi ocenila, da je to potrebno, se je odzvala vodja okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani Tamara Gregorčič. Zapisala je, da je bila dežurna tožilka tedaj o dogodku obveščena po preiskovalnem sodniku, vendar ne, da obstaja sum zlorabe psov niti da so bili najdeni »določeni predmeti, povezani s tem dogodkom«. Policija je potemtakem zamolčala bistven podatek, na podlagi katerega bi se preiskovalni sodnik in tožilec lahko odločila o prisotnosti na kraju dogodka. Poleg tega je policija notranjo ministrico Katarino Kresal po doslej znanih podatkih o zadevi obvestila prej kakor preiskovalnega sodnika. Tudi mediji so objavili dokumente, ki so dokazali, da je policija v svojih razlagah o načinu in okoliščinah smrti pri psih prišla v velika protislovja. Pri dveh psih je navajala vzrok smrti uspavanje, izvidi pa so potrdili strelne rane, prav tako so mediji objavili mnenje stroke, da je spolna zloraba psov več kakor verjetna. Tu je torej več problematičnih zadev: prva je v povezanosti odstopljenega ministra Pogačnika z veterinarskim inštitutom in druga je v povezanosti dveh ministrov LDS, Katarine Kresal in Aleša Zalarja, prvega zaradi partnerja (in strica), drugega pa zaradi brata sodnika, pri spornem vračanju usodnih bulmastifov Saši Baričeviču. Zraven pa je tudi policija, katere generalnega direktorja je predlagala prav Katarina Kresal, ki je v namene podrejanja policije celo spremenila zakon.

Poleg tega pa Praprotnik svoje manipulacijske sposobnosti prikaže še v namigovanju  na povsem drugo zgodbo o Brezigarjevi: zanjo je povsem očitno, da je “večkratno povezana z Janševo SDS“, medtem ko nimamo za direktorja policije Gorška “nobenega dokaza, da je podaljšana roka vladajoče politike” – čeprav ga je za direktorja policije postavila ministrica, ki je morala zato celo spremeniti zakon. Menda pa tudi za Brezigarjevo ni nobenega dokaza, da bi bila podaljšana roka SDS – čeprav je najbrž res večkratno povezana.
Skratka Praprotnikova kredibilnost se s tole bulmastifsko zadevo, ki ji na Dnevniku ne rečejo afera, približuje kredibilnosti Požarja – postaja vse bolj očitno, da tudi pri njemu obstajajo precej določeni naročniki z določenimi navodili – takimi navodili, ki se kažejo že kar v naslovni Dnevnikovi vrstici pod znamko “Uredništvo izpostavlja:“

Vennov diagram vennovega diagrama

Na prvi pogled se vennovi diagrami ne zdijo nič posebnega – samo grafični prikaz kategoričnih ter asertoričnih sodb, stavkov in silogizmov, podobni so Eulerjevim diagramom. Venn najprej poudari izključene dele pojmov, ne pa tistih delov, ki so skupni dvema ali več pojmom. V prikazu delnih sodb se s križcem označi področje, kjer je vsaj en element.

Kot večina izrednih dosežkov človeškega duha pa tudi vennovi diagrami svojo dodatno vrednost pokažejo šele, ko jih priredimo za zabavo.

Vinov vennov diagram

Vennov diagram oblin

Vennov diagram za ženske

Vennov diagram za serijske morilce

Vennov diagram za karaoke

Vennov diagram za Denzla Washingtona

Vennov diagram za hlače

Nerdovski vennov diagram

Pa naj še kdo reče, da logika ni zabavna…

Pa poskusimo za trenutek izstopiti iz takšne binarne črno-bele tehnike:
Predsednik je dal človeku odlikovanje za neko pozitivno dejanje, čeprav je ta človek predstavljal tudi nekoliko manj pozitivne reči. Če je ta odlikovani človek, ne vem kakšen, zločinec, naj se mu ti, ne vem kakšni, zločini dokažejo na sodišču in naj bo zločinom primerno tudi kaznovan.

Na primer: če rečem, da je bil Hitler dober politik, ker je v določenem trenutku nategnil veliko večino Nemcev in vseh ostalih, s tem najbrž še nisem naredil holokavsta? Tudi, če Hitlerju podelim odlikovanje predvsem v imenu vseh tistih, ki se z mano niso nikoli strinjali, se ne strinjajo in se ne bodo nikoli strinjali, s tem še vedno ne kršim nobenih temeljnih človekovih pravic  – vsaj dokler je neumnost takorekoč neodtujljiva človekova pravica ne.

Podobno performativno govorno dejanje, kot pohvala, je tudi odlikovanje. Ker pa nekateri besedo “hvala” razumejo kot višek nehvaležnosti, če ni pospremljena še vsaj z nečim oprijemljivim (MASTNA NAGRADA), se vse skupaj izvrši v bolj ali manj formalizirani obliki simbolične predaje kakšnega koščka kovine ali papirja ali kuverte z vsebino… Performativno govorno dejanje pomeni, da je dejanje izvršeno z besedo ali besedno zvezo samo v trenutku, ko sprejemnik to zazna in razume. Na primer:

“Dragi bralec, odlikujem vas, ker ste zelo razgledana, modra in razumna oseba”.

zirosi l.r.

Pod črto:

To odlikovanje si lahko natisnete in ga postavite na častno mesto, ali pa si z njim obrišete rit.

Najprej je dobro, da za naše trenutne potrebe razlikujem med dvema načinoma debate oziroma diskurza: prvi je običajni debatni, ki ima za svoj cilj prenašanje informacij njegovo merilo pa je resnica – tukaj veljajo povsem normalna pravila argumentacije in logike; drugi pa je prepir, ki pravzaprav nima nobenega cilja razen sesutja nasprotnika in njegovih stališč – tukaj pa pride do izraza umetnost eristike (Eris je Grška boginja prepira). Načeloma smo v prepiru takoj, ko eni strani zmanjka pravih argumentov, ko se nehamo pogovarjati o stvari, ki je morda še nekaj stavkov nazaj bila tema pogovora in začnemo pogovarjati o sebi in drugih. Na internetu se je še posebej razvilo “flejmanje“, ki poteka po določenih svojih pravilih čeprav večina splošnih erističnih pravil velja tudi zanj.

Pot do zmage je grda in umazana, zmaga pa je dosegljiva z upoštevanjem naslednjih pravil:

1) NAPAD – NIKOLI NE BRANITI SVOJIH LASTNIH STALIŠČ. Nikoli ne pozabite te bistvenega osnove, čeprav zapadete v popolno amnezijo. Najbolje, da si ga vtetovirate na hrbtno stran vsake roke – za vsak slučaj, če vam katera odpade. Nikoli v nobenih okoliščinah ne poskušajte braniti tega, kar ste rekli! Samo napadajte argumente druge strani, vedno znova in znova, dokler ena od strani ne umre od starosti ali pa se katera od supersil odloči za dokončno ukinitev interneta. Obramba samega sebe ali svojega argumenta je slabotno dejanje obupa, ki da vašemu nasprotniku vedeti, da ste popolnoma odprti za napad. Prekaljeni internetni prepirljivci se ne bodo nikoli spraševali o veljavnosti svojih prejšnjih trditev, temveč bojo izbrali prebijanje naprej in ostali v napadu kljub kakršnimkoli zmotnim ali očitno neresničnim izjavam, ki so jih podali v preteklosti, ter tako učinkovito potiskali nasprotnike v defenzivo. Internetne besedne spopade je potrebno videti kot ceneno pretepaško igrico, v kateri se samo največji bebci trudijo s pritiskanjem na tipko za blokiranje ali obrambo. Ko se nasprotnik skrije v kot z rokami v obrambni drži, da bi si zaščitil obraz, pravi borec izvede kompleksno borilno kombinacijo, ki vključuje transformacijo v ognjeno furijo uničenja in smrtonosni napad z valovi satanovega žvepla.

2) TEREN – POVEJTE, DA DELUJETE NA PODROČJU, O KATEREM SE PREPIRATE. Postanite profesionalec in strokovnjak. Ni nobene teme, na katero se kot specialist po zaslugi svojega življenja in obsežnega dela ne bi spoznal – doma pa si predvsem na področju, kjer poteka kreganje. Pravzaprav niti ni pomembno, če vse tvoje znanje iz prve roke prihaja iz Naše male klinike, ki si je mimogrede bil deležen med večerjo. Magija interneta omogoča, da imaš v vsakem trenutku prave življenjske izkušnje s kateregakoli danega področja.

Primer:

Flame: kako si drzneš govoriti, da bi splav moral biti dovoljen. Kaj je narobe s teboj, komunistični kriminalec? Splav je zločinski umor živega bitja! Morilci morajo za zapahe!
Nepravilen odziv: mogoče sem ravno mati samohranilka, vendar vseeno menim, da je splav stvar izbira ženske ne pa državnih oblasti.
Pravilen odziv: lahko, da sem na sveže splavljen fetus, pa vseeno mislim, da je splav stvar izbire ženske, ne pa vlade.

3) BLOKADA – ČE V PREPIRU IZGUBLJATE , ZAIGRAJTE FRUSTRACIJO, POTEM PA POVEJTE, DA OSEBO BLOKIRATE. Vsi na internetu gojijo skrivni strah, da bi kdo blokiral njihova sporočila, še posebej, kadar so to isto osebo uničili v prepiru. Če kadarkoli naredite usodno napako in odkrijete, da niste kos intenzivnosti napadov ali pretkanosti osebe, s katero ste se soočili, se preprosto prepustite spirali frustracije, ki se konča z jedrnatim pozdravom in sporočilom, da ta oseba ne bo več nikoli mogla komunicirati z vami, saj ste jo dali na zakleto listo ignoriranih. Jasno in razumljivo jim dajte z nedvoumnimi besedami vedeti, da ste se prenasičili njihovih neumnosti in da preprosto ne zmorete več prenesti ničesar, kar pride izpod njihovih prstov. Razglasitev vaše komunikacijske blokade služi kot uničujoč adut, ki je zmožen več kot zgolj končanja prepira, temveč vam lahko prinese tudi končno zmago, saj ni več nobenega načina, da bi vaši nasprotniki lahko imeli zadnjo besedo. In kot vsakdo na internetu ve: edini način za zmago v prepiru je, da imate zadnjo besedo.

4) HITLER – NA DOLOČENI TOČKI, POVEJTE, DA JE DRUGA OSEBA NACIST. Primerjava s Hitlerjem ali nacisti je bistvena sestavina za povprečen internetni prepir, čeprav se nevednim in nepoučenim zdi neumno sodelujočega v prepiru na internetu primerjati z osebo, odgovorno za poboje milijonov ljudi, je to orožje eden od tradicionalnih stebrov vsakega pravega prepira na spletu. Ne glede na moč in veljavnost nasprotnikovih flejmov, je, kot bi vrgli spodobno atomsko bombo, ko nasprotniku rečete: »Jebi se Hitler!« – kar je še posebej učinkovito v kombinaciji s 3. pravilom.

Kot sem omenil že na začetku, imamo pri prepirih na spletu največkrat opravka s flejmarji in flejmanjem, za katerega veljajo določena pravila in zakonitosti, ki so navedena spodaj. Povzeto iz Flejmerske biblije:

Zlato pravilo flejmanja:

Napadi naj bojo, domiselni, žaljivi, zanimivi, smešni, jedki ali sarkastični, nikoli pa ne smejo biti dolgočasni.

Dvanajst zapovedi flejmanja:

1. O svojih nasprotnikih si izmisli stvari: pomembno je, da te laži delujejo prepričljivo. Svoj napad začni z besedo kot je »očitno«: Očitno je Janez Novak lažnivec in parazit.
2. Psihologiziranj. Postani foteljski psiholog: si načitana oseba; slišal si za Freuda in v gimnaziji si hodil na psihološki krožek. Zato si kvalificiran, da svojega nasprotnika in njegove besede psihoanaliziraš in opozarjaš na njegove globlje nezavedne komplekse in probleme.
3. Svoje flejmanje navzkrižno ponavljajte vedno in povsod po spletu.
4. Obilje zarote: če so vsi proti tebi, to zagotovo ni zato, ker si omejen zajebanec. Očitno proti tebi poteka zarota in z njenim razkritjem boš naredil uslugo celotnemu internetu.
5. Grožnje s tožbami: To je obratno od pravila 4 (neke vrste flejmarski jin-jang). Grožnje s tožbami so vedno zelo dober pristop.
6. Prisili jih, da podkrepijo svoje trditve. Tudi, če je Janez lepo povedal, da ima na testeninah rad kečap, zahtevaj dokaze. Če o tem ni pisal vsaj kakšen pomembnejši časopis, potem Janez očitno laže.
7. Uporabi tujke in tuje fraze: francoščina je dobra, latinščina pa je lingua franca flejmanja. Besede kot so »ad hominem« je potrebno uporabiti vsaj trikrat na objavo. Ostale priljubljene fraze so še »ad nauseum«, »veni, vidi, vici« in »fetuccini alfredo«.
8. Povej jim, kako pameten si: zakaj bi uporabljal inteligentne argumente, da bi jih prepričaš, v svojo modrost, če jim lahko preprosto poveš, da si najpametnejši? Opozori na svoje visoke ocene in članstvo v Mensi..
9. Svoje nasprotnike obtoži cenzure. Tvoja pravica kot državljana demokratične države je, da po internetu pišeš, karkoli hočeš. Kdorkoli ti hoče to omejevati, je ali komunist ali fašist, ali pa kar oboje.
10. Podvomi v njihov obstoj: pravzaprav nikoli nisi videl svojih nasprotnikov, mar ne? In ker si v središču univerzuma, bi jih moral do sedaj videti, mar ne? Potemtakem: ONI NE OBSTAJAJO! To je lepota flejmerske logike.
11. Laži, goljufaj, kradi in pusti dvignjen pokrov pri WC školjki.
12. Kadar si v dvomu, žali: Če pozabiš vseh ostalih 11 pravil, si zapomni tega. Na določeni točki uspešne flejmerske kariere se boš nedvomno znašel v flejmerski vojni s kom, ki je boljši od tebe. Ta oseba bo razkrila tvoje laži, sesula argumente in povzročila, da boš videti kot popoln tepec. Na tej točki ti na izbiro preostane samo še eno: opsuj ga prasca!!!

Celoten članek je na voljo tukaj. O četrtpismenosti je nekaj že tukaj.

Turk v članku poskuša vzpostaviti razlikovanje med inteligenco kot nekakšnim komunističnim konstruktom oziroma od komunizma podedovanim družbenim razredom in družbenim razredom, ki ga sam poimenuje “ustvarjalni razred”. Ustvarjalni razred je tisti, od katerega je odvisna prihodnosti in ta bi tudi moral imeti največ moči in vpliva.

Vendar pa pri tem ideološkem prizadevanju zapade v četrtpismenost in se izkaže za vsaj tako ideološkega kot tista ideološka inteligenca, proti kateri sam nastopa.

Da je vse skupaj v službi nekakšnega ideološkega boja je očitno že iz postavljene definicije, kjer Turk o inteligenci pravi tole:

Beseda inteligenca je poljskega izvora, a se uveljavi šele v sovjetski Rusiji, da bi z njo označili sloj ljudi, “ki se ukvarja z zapletenim umskim in ustvarjalnim delom in je nekakšen vmesni sloj med proletariatom in buržoazijo”.

Izvor besed proučue znanost, ki se ji reče etimologija in če pogledamo v Slovenski etimološki slovar, lahko na 186 strani vidimo, da ima beseda “inteligenca” izvor v latinski besedi  inteligentia, k nam pa je prišla prek nemščine iz latinščine. (in če pogledamo v slovar k našim germanskim gospodarjem dobimo die Intelligentsia; inteligenca, razumništvo (kot sloj) – očitno so tudi Nemci pobirali od Poljakov in Rusov) Vsekakor pa ta beseda ni poljskega izvora. Najbž bi bilo dobro razločevati med pomenom, definicijo, izvorom in rabo besede – vendar pa koga to sploh zanima.

Nadaljevanje pa ga zaradi tega vodi v nove nesmisle, ko pravi:

Angleška beseda “intelligence” pomeni nekaj povsem drugega, skupinske oznake za razumnike ne uporabljajo, “intelectualls” je množinska oblika besede “intelectual”, ki kaže na množico posameznikov.

Pomen besede “intelligence” v angleščini je približno isti kot to, kar bi našel v SSKJ pod prvo definicijo oziroma rabo: nadarjenost za umske dejavnosti, drugačeniti ne more biti, saj ima isti latinski izvor – lahko pa se razlikujejo nadaljnje posamezne rabe, vendar pa se najsplošnejša in najpogostejša raba ne razlikujeta. Poleg tega pa tudi v angleščini poznajo rabo, kjer “intelligence” pomeni celo skupino ljudi, kadar govorijo o raznih organizacijah, ki zbirajo informacije (največkrat tajne). Precej nesmiselno pa je reči, da “intelektualci” (izhaja iz istega latinskega korena kot inteligenca – intellectus; um, razum) kot množinska oblika ednine pomeni nekaj povsem drugega, samo zaradi tega, ker je to množinska oblika glagola. Če rečem intelektualci s tem nisem naredil nič drugega, kot to, da sem podal skupinsko oznako za določen razred ljudi – tudi če rečem, “ustvarjalni razred” sem naredil točno to: podal sem skupinsko oznako za skupino ljudi (in to kar v obliki edninskega samostalnika).

V nadaljevanju tako začne Turk nasprotovati kar samemu sebi; najprej pride do zaključka, da:

Razsvetljeni individualistični, liberalni anglosaški svet ni prišel na idejo, da bi razumnike, intelektualce, obravnaval kot kompaktno skupino v edninski obliki. Intelektualec kot razmišljujoč človek zavrača, da bi bil član istomišljeniške skupine, saj je samostojen in avtonomen kot individuum.

Nato pa nam v naslednjem odstavku pove:

Danes, ko je moderno govoriti o družbi znanja in kreativni ekonomiji, bi sloju ljudi (iz definicije inteligence), ki se ukvarjajo “z umskim in ustvarjalnim delom”, rekli “ustvarjalni razred”. Pojem “creative class” je utemeljil progresivni ameriški urbanist Richard Florida.

Torej očitno tudi Američani poznajo edninsko obliko za označevanje cele skupine ljudi, ki si rečejo razumniki – to je pojem “creative class“. Tudi razsvetljeni individualni liberalni anglosaški svet je prišel na idejo, da bo razumnike in intelektualce, obravnaval kot kompaktno skupino v edninski obliki – in to je naredil tudi ta intelektualec, katerega pristop je nadvse simpatičen našemu razumniku Žigi Turku.

Načeloma se mi Turkov članek niti ne zdi slab, vsebuje nekaj dobrih ugotovitev in predlogov, vendar pa ga njegova želja po preganjanju napol zastarelih rab neke besede in duhov komunizma vodi v ideološko zaslepljenost, ki v veliki meri izniči njegovo dobre plati in se izkaže kot protisloven poskus zamenjave nekega “komunističnega konstrukta” z novim “kapitalističnim”.

Pod črto:

Da nekoliko politično uravnovesim svoj prispevek pa podam še en primer, ki ravno tako spada v polje ekonomsko/politične inteligence z drugačnim političnim predznakom. Poimenoval sem ga kar Lahovnikov odkritosrčnostni paradoks. Politik, minister za gospodarstvo, kandidat na volitvah in član stanke Zares, Matej Lahovnik: Ne grem se političnih igric… Kaj se torej potemtakem naš Lahovnik gre? Politik, ki nam pravi, da se ne gre politike, glasbenik, ki nam poje, da se ne gre glasbe…

Na nezavedanje novinarske vloge je lepo pokazal Vojko. Novinarji se ne bi smeli postavljatio v vlogo sodnikov ali razsodnikov, saj to ni njihova veja, niti ni to njihovo delo, čeprav bi zgodba pri tem izgubila nekaj čustvenega naboja in privlačnosti.

Nekoliko bolj zaskrbljujoče pa je to, da znotraj tega nezavedanja in nerefleksiranja tega, kar počnejo stoji tudi četrtpismenost. Četrtpismenost je moj strokovni izraz za stopnjo pismenosti, ki se nahaja nekje med in nad nepismenostjo, ki pomeni, da človek ne zna niti brati, in polpismenostjo, ki označuje stanje nekoga, ki zna brati, ne zna pa pisati. Četrtpismenost je stopnja pismenosti, ki označuje nekoga, za  katerega se zdi, da zna pisati, vendar pa lahko iz tega, kar je napisal, vidimo, da pravzaprav ne zmore, ne zna ali noče razumeti tega, kar je prebral ali videl, torej je tudi tisto, kar je napisal lahko povsem nerelevantno. Četrtpismenost po drugi strani obsega tudi tako imenovano funkcionalno nepismenost in blefersko rabo strokovnih izrazov in tujk. To je nekaj, kar do določene mere počnemo vsi, kadar uporabljamo besede, za katere ne vemo, kaj pomenijo, vendar nezavedno poznamo njihovo rabo in seveda, kadar premalo pomislimo na to, kar se nam  je zapisalo ali zareklo. Četrtpismenost je pravzaprav nereflektirano stanje duha, kot se odraža v besedilih.

Prvi primer je lahko uporaba besedice le pri poročanju o odločitvah zdravniške zbornice, s čimer so se poročevalci postavili na mesto (nad)razsodnikov.

Drugi moj primer pa je že kar nemarna raba besede umor, morilec itd., ki se pogosto pojavlja v medijih, pravzaprav so tukaj zelo krivi lektorji – nekakšni strokovnjaki, ki naj bi skrbeli za slovenščino. Če se za trenutek naredimo nekoliko funkcionalno pismene in pogledamo v SSKJ, je zadeva jasna: “umoriti” pomeni povzročiti smrt človeka, zlasti namerno, medveda lahko ubiješ, zakolješ, ustreliš in kar je še takšnega, vendar zaradi tega ne postaneš morilec. Morilec je tisti, kdor umori človeka. Mogoče zveni pikolovsko ali puristično, vendar se mi vseeno zdi bistveno: če lahko rečemo morilec nekomu, ki je mimo zakona ubil neko žival, kje so potem meje takšnega relativiziranja: če, na primer, nekdo povozi srno, ali je tudi on zato postal morilec iz malomarnosti? Potemtakem lahko vsak postane množični morilec zato, ker po svoji hiši preganja mravlje, pajke in ostalo golazen, vključno z glivami…

Še en dodaten primer je novinarsko poročanje o klimatskih spremembah, kjer se preprosto ne loči več med posameznimi toplogrednimi plini in se kar naenkrat govori o strupenih plinih (kar so celo na političnem nivoju naredili v Ameriki): seveda je ogljikov dioksid plin, ki je za ljudi strupen, vendar pa je hkrati tudi nujen za preživetje rastlin in tako tudi za naše preživetje, seveda je poleg pri ogrevanju ozračja, vendar pa bi brez njega zmrznili, če ne bi že prej pa pomrli zaradi pomanjkanja hrane. Na tak način je strupena tudi voda (ki je po količini v obliki hlapov najpomembnejši toplogredni plin) saj se lahko v njej utopimo, čeprav je za naše preživetje skoraj tako nujna kot zrak (brez zraka lahko preživimo približno 3 minute, brez vode pa 3 dni).

Novinarska četrtpismenost pa je še toliko večji problem, ker zgledi vlečejo, želji po šokantni aktualnosti in zbujanju pozornosti vse prevečkrat prevladata nad objektivnostjo in vse prevečkrat tudi nad realnostjo, kar pa vodi v nadaljnje relativiziranje vsega. S tem, ko novinarji nižajo svoje standarde in opuščajo svoja načela, na široko odpirajo vrata vsem ostalim, ki nimajo in ne poznajo nobenih standardov in načel. Vse to pa vodi v nemarnost: če človeka ne skrbi za to, kar je napisal, potem o tem ne bo premišljeval, če ne bo premišljeval, sploh ne bo mislil. In nato bo na kakšnem plakatu pisalo: raje pišem kot mislim.

Na primer takšnega mnenja je Matjaž Vizjak, ki se v kolumni vest.si, zgraža nad “žaljivo” novinarko in nad vsemi Slovenci, ki bi kadarkoli podvomili v dejanja našega najvišjega simbolnega predstavnika. Pritrjuje pa mu tudi precejšen del komentatorjev.

Celoten dogodek je videti in slišati tako (6 sekund resnice):

In tako smo med politiki dobili vsemogočnega in nezmotljivega ljubljenega vodjo ali pa novega izpričanega lažnivca med našimi politiki:

Novinarka: “A niste mel dons nč pametnejšga za delat?”

Predsednik države dr. Danilo Türk: “Jaz ves čas delam in ves čas delam pametne stvari.”

Danilo se je tako našel v najmanj tridelni zagati:

1. Nihče, noben človek ne dela ves čas.
2. Nihče, noben človek ne dela ves čas pametnih stvari.
3. Tudi če bi našemu predsedniku to uspevalo, se mi zdi, da vsaj zgornja izjava ne spada ravno v kategorijo početja pametnih stvari. (Kaj lahko pametnega dela predsednik države, ki niti gradbenik ni, na kateremkoli gradbišču?)

Skratka, zdi se mi, da je novinarka ujela predsednika z odpetimi hlačami, on sam pa jih je spustil na kolena in vsem nam pokazal, kako izgleda predsednik s spuščenimi hlačami.

Tudi, če naredimo pri predsednikih in ostalih funkcionarjih določeno izjemo in rečemo, da je njihovo delo že preprosto to, da nastopajo v neki funkciji, ki pač traja 4 leta 24 ur na dan (kar je še vedno precej manj kot ves čas) ter ga tako rešimo zagate številka 1,  še vedno obstajata zagati 2 in 3. Da lahko nekdo reče, da ves čas dela samo pametne stvari, mora biti najmanj nezmotljiv, oziroma vedeti mora vsaj, da še nikoli ni naredil nečesa, kar ne bi bilo pametno. S tem pa pride spet prvi del izjave, v katerem trdi, da dela ves čas, čeprav vsi vemo, da to preprosto ni mogoče – vsaj v normalnem smislu takega stavka. Torej lahko rečemo, da takšno govorjenje že ni ravno početje nekih pametnih stvari; izjavo bi lahko formuliral tudi drugače, na primer, predsednik dela ves čas, kar bi zagotovo bilo bolj smiselno, saj bi pač to veljalo za nekakšno funkcionarsko izjemo.

Predsednik dr. Danilo Türk se je tako ujel v klobčič nesmislov in laži; da bi njegova trditev bila resnična ali pa vsaj smiselna bi namreč morel biti vsaj nezmotljiv, če že ne kar vsemogočen. V njegovo zmotljivost lahko podvomimo že zaradi izjave same, saj bi se lahko izrazil tudi drugače, vsemogočnost pa mu uide hkrati z nezmotljivostjo: kdor je zmotljiv namreč sploh ne more biti vsemogočen.

V to svoje brezno nesmislov pa je povlekel še vse svoje vernike, ki so tako kot Vizjak poskušali reševati njegovo “čast” s simbolnim pomenom njegove funkcije (v smislu, kdor dvomi v smiselnost predsednikovih dejanj, si ne zasluži države). Vsega naj bi bila kriva nesramna novinarka, ki ne spoštuje naše lastne države in simbolov (žaljiva je do predsednika, žaljiva je do države…) ter si drzne spraševati ljubljenega vodjo, kaj počne na gradbišču stadiona, če pa vsi vemo, da ljubljeni vodja vedno počne same pametne stvari. Najbrž si je ljubljeni vodja, ki ves čas dela pametne stvari, prišel ogledati, kako bo z igrami – s kruhom ne kaže ravno najbolje…

Pohvale vredno je, da se je Jež lotil tudi filozofije in prebiranja knjige, ki sta jo napisala “neustavljiva gentlemana s Harvarda Tom Cathcart in Dan Klein (Aristotel in svinjka se gresta politiko, založba Vale Novak)”, vendar pa bi vseeno lahko vsaj nekoliko poguglal… Najprej bi lahko bi vključil vsaj nekoliko analitično-raziskovalnega duha (www.google.com), predem bi (najbrž na podlagi poljudne bulšit filozofije za idiote) natrosil svoje butaste zaključke (Vojna ali mir, Sobotna priloga, Delo, 18. 7. 2009):

Če smo že napisali, da je neumnost največji naravni vir Slovencev, ki nimamo ne diamantov ne nafte, moramo zdaj dodati, da je tudi lažnivost (kamor v širšem sklopu sodijo tudi korupcija, ponarejanje, klientelizem, sprenevedanje, podkupljivost) veliko bogastvo; brez lažnivosti, pardon, koherentne teorije resnice Hilary Putnam ne bi bilo sedanje druge revolucije, ne bi bilo »prestrukturiranja« gospodarstva z umetno izzvanimi stečaji in razmontiranja pravne države in demokracije.

Hilary Putnam (rojen 31. 7. 1926) je ameriški analitični filozof, ki je ena od centralnih osebnosti ameriške analitične filozofije, deluje pa predvsem na polju filozofije duha, filozofije jezika in filozofije znanosti.

In če je neumnost res največji naravni vir Slovencev, lahko rečem, da je Boris Jež slovenski odprti kop neumnosti.

Pod črto:

Koherenčna teorija resnice ima nekaj različic, ki se razlikujejo v dveh poglavitnih vidikih. Različne oblike teorij dajejo različne razlage koherenčne relacije. Različne verzije teorije pa dajejo tudi različne razlage niza (ali množic in nizov) propozicij s katerimi se resnične propozicije skladajo (koherirajo). Takemu nizu se reče tudi specificiran niz, koherentiki pa o njem govorijo tudi kot o sistemu prepričanj.

Po mnenju nekaterih zgodnjih verzij koherenčne teorije, je koherenčna relacija preprosto konsistentnost (složnost, trdnost). S tega stališča reči, da propozicija koherira z specificiranim nizom propozicij, pomeni, da je propozicija konsistentna z nizom. Ta razlaga koherence pa je pogosto nezadovoljiva; za primer vzemimo dve propoziciji, ki ne pripadata specificiranemu nizu: ti propoziciji bi lahko bili obe konsistentni s specificiranim nizom, vendar pa bi hkrati bili nekonsistentni druga z drugo. Če je koherenca konsistenca, potem bi morali koherenčnostni teoretiki trditi, da sta obe propoziciji resnični, kar pa je nemogoče.
Bolj verodostojna verzija koherenčne teorije pravi, da je koherenčna relacija neka oblika sledenja, pri čemer pa je sledenje razumljeno predvsem kot striktno logično sledenje v nekoliko ohlapnejšem smislu. Po tej različici, propozicija koherira z nizom propozicij, če in samo, če sledi iz členov niza.

Zagovorniki koherenčnih teorij resnice se na splošno strinjajo, da se specificiran niz sestoji iz propozicij, za katere obstaja prepričanje, oziroma se vztraja, da so resnične. Razlikujejo pa se pri vprašanjih, kdo je prepričan v propozicije in kdaj. V najbolj skrajnem primeru lahko koherentiki vztrajajo celo, da je specificiran niz največji konsistentni niz propozicij, v katere so trenutno prepričani vsi ljudje.
Glede na preprosto pozicijo, se specificiran niz sestoji iz tistih propozicij, v katere bomo prepričani (v katere se bo verjelo), ko bodo ljudje kot mi (s končnimi kognitivnimi zmožnostmi) dosegli neko mejo raziskave. Takšno koherenčno teorijo zagovarja Putnam (Hilary Putnam: Reason, Truth and History, Cambridge University Press, Cambridge, 1981) . Pri drugem ekstremu pa lahko koherentiki vztrajajo, da specificiran niz vsebuje propozicije, katerim bi imelo za resnične vsevedno bitje. Zdi se, da so nekateri idealisti sprejeli to razlago specificiranega niza. Če je specificiran niz tisti, kateremu se dejansko verjame, ali celo niz, kateremu bi verjeli ljudje, kot smo mi na neki meji (limitu) raziskave, koherentizem vključuje zavrnitev realizma o resnici. Realizem o resnici vključuje sprejemanje načela bivalence (po katerem je vsaka propozicija ali resnična, ali pa napačna) in načela transcendence (ki pravi, da je propozicija lahko resnična pa čeprav ne more biti spoznana kot resnična).
Koherentiki, ki ne verjamejo, da je specificiran niz, niz propozicij, katerim verjame vsevedno bitje pa so zavezani k zavračanju načela bivalence, saj ne more veljati za vsako propozicijo, da ali ona ali pa nasprotna propozicija koherira s specificiranim nizom. Zavračajo pa tudi načelo transcendence, saj za propozicijo lahko vemo, da koherira z nizom, če propozicija koherira z nizom prepričanj.

Pa koga imajo za norca? A zdaj bo pa teh 15 birokratov reševalo svet in domovino?

Že res, da so podnebne spremembe zelo moderna zadeva, vendar so tudi zelo globalna in najbrž tudi zelo neizogibna. Nekaj malega sem o tem že povedal tule.

Zato me zares zanima, kako se bo proti podnebnim spremembam borilo naših 15  birokratov – zagotovo se nam obetajo novi modri zakoni in še kakšen dodaten davek na prdce ter izdihani zrak.

V državi, kjer se ščiti predvsem velike zveri od medvedov do tajkunov in preganja predvsem navadne ljudi in kurje tatove, je to “logično”. To, da se bodo takšne stvari dogajale sem ocenil že v zapisu Pozor hud medved, da bo stvar še nekoliko cinično začinjena pa najbrž gre za medijsko zadnje čase najbolj prepoznavnega medveda, ki se je sprehajal pod Rožnikom in se je menda preveč gibal po dvevu, njegov signal pa je izginil že 30. maja.

Seveda se že dogajajo prvi pozivi k linču storilcev. Pri vsej zgodbi pa je posebej zanimivo, da nam neimenovani lovec ponuja teorijo, da so medveda, ki je poleg življenja in kože izgubil tudi šape in glavo, ustrelili avstrijski (krivo)lovci – konec koncev storjeno ne kaže na popolen amaterizem – svojo teorijo pa neimenovani lovec podkrepi s tem, da bi bilo v nasprotnem primeru truplo, ki je bilo očitno na kraj, kjer so ga našli, pripeljano, bolje skrito: “da bi neznani storilec v primeru, da bi krivolov storil na slovenski strani meje, truplo bolje skril.” Iz česar bi lahko sklepali tudi, da ga zagotovo niso ubili komunisti ali partizani…

Torej naj bi imeli pri nas krivolovce, ki se na svoj posel spoznajo bolje kot ostali – naši za sabo ne puščajo nemarno odvrženih trupel, ki bi jih lahko nato kar tako našli. V preiskavo tega “moralno zavrženega” (ker je medved zaščitena vrsta in odstreljen izven lovopustne sezone) in kriminalnega (ker zadeve ni požegnala državna nadmafija) dejanja pa so se poleg naših varuhov zakonov in ostalih stvari vključili tudi avstrijski organi pregona.

P.S.

Še dodaten priokus ironije pa dobi ta zgodovinski trenutek, s tem, da je po mnenju opozicije prišlo do absolutne zrušitve vse in vsake morale, za kar je seveda kriva koalicija, ker ji ni uspelo odstraniti ministra Gregorja, ki s svojim političnim obstojem ogroža celotno državo pa najbrž tudi njeno bližnjo in daljno okolico.

Trofeja (koža, šape, glava) je vredna 2000€, ovratnica pa menda 4000€.

Vendar pa zadeve teoretično sploh niso tako preproste – kot se je nekoč izrazil nek naš politik: laž ni kaznivo dejanje.  Laž tudi ni greh, če nisi ravno Žid, kristjan ali musliman (čeprav Koran že nekoliko odobrava tako imenovane “bele laži” in laži, ki koristijo religiji), morda je moralno sprevrženo dejanje pa še to je odvisno od kasnejšega upravičenja.

Neka osnovna definicija laži bi se glasila, da je laž govorjenje (pisanje…) neresnice, čeprav poznamo resnico. Laganje tako vključuje tudi nekoga, za katerega se predpostavlja, da pozna resnico (recimo, da ve, kaj bi moral reči zato, da bi se njegova izjava skladala z realnostjo/tem, o čemer govori), vendar pa te resnice ne pove. Zadeva je načleloma zelo preprosta, če ostanemo pri črnobeli binarni varjanti (1 ali 0, da ali ne), kakor hitro pa stopimo na pot opisovanja tega, kar je, oziroma realnosti pa ti opisi postanejo bolj ali manj natančni, bolj ali manj pravilni, ustreznejši, natančnejši, podrobnejši… Kar nam seveda zadeve zelo oteži – ali pa olajša.

Problem dokazovanja laži pa ni samo zunanji (v ujemanju izjav med samimi sabo in z realnostjo) – ravno tako ali še v večji meri je lahko tudi notranji: da nekomu lahko dokažemo, da laže, moramo dokazati tudi, da je vedel oziroma, da se je zavedal, kaj je govoril: kar je najbrž najtežji del – še posebej, ko se znajdemo v območju raznih moralnih, verskih in drugih metafizičnih klobasarij: nekdo je lahko samo prepričan oziroma verjame v svoje laži in mu laži nikakor ne moremo dokazati (tu je SDS zajebala – notorični lažnivci nikoli ne priznajo pa čeprav jih razkrijejo, da lažejo), prav tako tudi ne nekomu, ki je nor ali pa nekomu z zelo nizko stopnjo zavedanja.

Poglejmo, dva aktualna primera lažnivih politikov:

1. Gregor Golobič je povedal nekaj resnice, nekaj pa je tudi zamolčal: njegovo opisovanje njegovega premoženskega stanja se ni ujemalo z dejanskim in tega se je tudi zavedal (kot je sam dejal, ni hotel svojega podjetja vpletatii v predvolilno dogajanje): torej je lagal.

2. Radovan Žerjav, ki veselo poziva prvega k odstopu pa nam še vedno ponavlja, da so so vinjete dobra zadeva, čeprav so nam jih najprej zavrnili šefi v EU (vinjete sploh niso dobre v smislu pravičnosti), poleg tega pa vse bolj kaže, da bomo z njimi nabrali občutno premalo denarja za naše super dobre in super drage avtoceste in jih bomo pač morali plačati prek drugih davkov: torej laže – kar so povedali že šefi iz EU, prav tako pa ne v smislu svojega namena, ki je nabiranje denarja za vzdrževanje in vračilo posojil) ali ne ve, kaj govori, ali je nor, ali pa notorični lažnivec, ali pa redno hodi k spovedi po odvezo.

Čeprav nobena laž ni čista, je prvem primeru laž nekoliko bolj očitna poleg tega pa nam je lažnivec celo sam priznal, da se je zavedal, kaje je govoril in to celo poimenoval napaka (če bi bil kristjan bi temu v spovednici rekli, da je storil greh). Medtem ko se drugi lažnivec zanaša na neumnost večine tistih, ki se veliko vozijo po avtocestah in bodo plačali občutno manj kot tisti, ki se vozijo samo občasno. Poleg tega pa se načeloma sploh še ne ve, koliko dejanske škode je bilo s tem povzročene, koliko krivice storjene (nekdo, ki se pelje nekajkrat na leto, bo na koncu lahko plačal celo več, kot nekdo, ki se vozi večkrat na dan, čeprav se bo najbrž tudi zaradi pomanjkanja denarja vozil po slabših cestah).

V obeh primerih pa se lepo vidi tudi, da obe laži vseeno nekako nista moteči za določene ljudi: v prvem primeru so to ljudje iz stranke in iz firme; v drugem primeru pa vsi ti, ki se vozijo ceneje in seveda vsi ti, ki so nam to zadevo naredili. In seveda gre predvsem druga laž, čeprav gre za konkretno zadevo z realnimi posledicami za vse, bolj v smeri vrednostne sodbe, ki deluje nekako v smislu: če smo mi to naredili, je seveda dobro.

Zadeva je vsekakor zelo grozljiva, saj je očitno, da obstaja v Sloveniji cel kup ljudi, ki ali ne znajo slovensko, ali ne znajo poslušati, ali pa ne morejo razumeti tega, kar so slišali. Gre za vse tiste, ki so se lotili javnega pozivanja predsednika k odstopu ali pa posipavanju s pepelom, za Šrota, za NSi bednike in za vse ovce, ki so temu sledile.

Zadeva je šla približno takole:

Türk: “Danes sem v Trbovljah zaradi pravic žensk, zaradi enakopravnosti žensk.  To je izjemno pomembna, prvorazredna tema v Sloveniji, tudi politična tema. In zato danes ne nameravam dajati izjav o nobeni drugi temi.”

Novinar: “Ampak obtožbe so zelo hude, predvsem, da se politični vrh ne odziva na razkritje takšnih zločinov” (pobojev v Hudi jami op.)

Türk:”Bom našel čas, ko bom odgovoril tudi na to, ampak rad bi ponovil, danes sem tu zaradi prvorazredne teme in o drugorazrednih temah ne bom govoril.”

Novinar:”Se pravi, so povojni poboji drugorazredna tema?”

Türk: “Politične manipulacije okrog tega so.”

Novinarka: ” A to pomeni, da je mediacija s Hrvaško tudi drugorazredna tema?”

Türk:” V primerjavi z enakopravnostjo žensk da.”

Novinarka: “Vendar so v rovih tudi ženske”

Türk:” To ne vemo. Naj raziščejo ljudje, ki raziskujejo. Hvala lepa.”

Danilo je zares lepo zbezal na dan vse četrtpismene morbidne politikantske manipulatorje. Odreagiral je preudarno in zadržano predvsem pa se je zadržal nekih vnaprejšnjih sodb in obsodb. Naj se vse skupaj najprej razišče, potem pa bo še on povedal svoje. Predstavljajmo si, na primer, da naši najvišji politični predstavniki nosijo vence na grobove ustaških klavcev iz Jesenovaca: naj to raje prepustijo našim protofašistom…

Novinar je zgoraj izpeljal lažen argument, ki se mu reče polaganje besed v usta (ena od njegovih pojavnosti je tudi v obliki vprašanja: »Ali še vedno pretepate svojo ženo?«), vendar pa se mu je predsednik lepo izognil: na vprašanje, ki je iz njegovega odgovora potegnilo nek svoj sklep in mu vsiljevalo, da se vplete v nemogočo izbiro (da povojni poboji so drugorazredna tema ali pa da niso, vendar bi potem moral o tem govoriti), je odgovoril z novim odgovorom in tako hkrati še pometel z NSi in ostalimi bebčki, ki so te povojne poboje vzeli kot nekakšno nosilno temo celotnega dogajanja – konec koncev jim drugega niti ne preostane: izločeni so iz parlamentarnega dogajanja in to je ena redkih priložnosti, ob katerih spet lahko pridejo pred kamere. A žal so tudi tukaj pogoreli in se izkazali za morbidniške manipulatorje.

Žal pa se grozljive razsežnosti ne končajo pri politikantih, ki so iz kosti hoteli pridelati nekaj političnega kapitala, celotni zadevi so zapadli celo nekateri novinarji, in nekateri tako imenovani politični komentatorji, kot je na primer Matej Makarovič in če bi bil tisti njegov dr. pred imenom veljaven vsaj toliko, kot vozniški izpit, bi tokrat ostal brez njega.

Logika je veda, ki proučuje načela pravilnega mišljenja. Proučuje le tiste oblike mišljenja, ki nas od znanih dejstev vodijo do novih spoznanj. Sklepanje je za logiko odnos med posameznimi jezikovnimi prvinami.
*Logika je formalna znanost o oblikah (formah) misli izraženih v jeziku (jezik je stavek ali propozicija). V tem smislu sta logika in formalna znanost enaki.
**Formalna logika je znanost o principih izpeljevanja (dokazovanja) enih stavkov oz. logičnih stavčnih form iz drugih stavkov oz. logičnih stavčnih form.

Definicija logične (formalne) veljavnosti sklepanja
*Sklepanje (oz. izpeljevanje, dokazovanje) je formalno logično veljavno, če ni mogoče, da bi bile vse premise resnične in sklep neresničen.
(Če so resnične vse premise, potem se ta logična resničnost zanesljivo prenese na sklep.)

Razlika med formalno veljavnostjo in materialno ‘prepričljivostjo’
Formalno veljavno je ‘šibkejše’ od prepričljivosti.
*Ni pomembno, ali je premisa eksperimentalno resnična, da je sklepanje formalno veljavno, ni pa nujno prepričljivo.
**Za ‘prepričljivost’ je zahtevana veljavnost sklepanja in hkrati tudi resničnost premis.
(Veljavna so sklepanja, resnični so stavki!)

Logika je nosilec RACIONALNEGA DISKURZA, tj. diskurza (lat. diskurz – slv. pogovor, razgovor), ki upošteva vse (tri) principe, princip IDENTITETE, princip NEPROTISLOVNOSTI in princip TERTIUM NON DATUR (izključene tretje možnosti).
Racionalni diskurz je filozofska pozicija SPOZNAVNA MOŽNOST KOT RAZUM.
Razlika med racionalnim in racionalističnim diskurzom je v tem, da je logika kot metoda porok (garant) racionalnega diskurza, ki je za argumentiranje nujen, vendar hkrati logika ni ‘advokat’ neke racionalistične pozicije v filozofiji (tu je mišljen predvsem spor med racionalizmom in empirizmom).

STRUKTURA DEFINICIJE:
1) Definicija MORA BITI v vsakem primeru sorazmerna, t.j. subjekt in predikat morata imeti enak obseg. S in P definiciji morata biti distributirani oz. porazdeljeni.
2) Definicija NE SME tvoriti kroga, se pravi da subjekta ne smemo razlagati z istim izrazom.
3) Definicija MORA BITI jasna, enoznačna in natančna. Definirajočih pojmov NE SMEMO izražati z metaforami, figurami, ampak izključno z že utrjenimi pojmi.
4) Definicija NE SME biti nikalna, ker je premalo določena, razen v primerih, ko z negativnim pojmom dovolj točno opredelimo to, kar definiramo.

NAPAKE PRI DEFINIRANJU:
1) Če ne upoštevamo prvega pravila sorazmernosti obsegov med pojmoma (S in P morata biti vedno distributirana oz. porazdeljena), lahko zagrešimo dve napaki:
a) Napaka preširoke definicije: obseg delujočega pojma je lahko ožji od določevanega pojma.
b) Napaka preozke definicije: obseg določujočega pojma je lahko ožji od določevanega pojma.
2) Če ne upoštevamo v zadostni meri drugega pravila, da definicija ne sme tvoriti kroga, lahko nastanejo naslednje napake:
a) Napaka lažnega kroga (circulus vitiosus): določevani pojem določamo s pojmom, ki ga pojasnjuje šele določevani pojem.
b) Napaka tavtološke definicije (idem per idem, isto z istim): določevani in določujoči pojem sta si povsem istovetna, čeprav sta izražena z različnimi termini.
3) Če prekršimo tretje pravilo, namreč, da mora biti definicija jasna in četrto pravilo, da definicija ne sme biti nikalna, zagrešimo napako, ki je vedno v zvezi z negativno definicijo. Pri teh napakah vemo, da so negativne definicije skoraj v vseh primerih preširoke in da premalo natančno določajo negirani pojem.

Iz vsega tega je razvidno, da so definicije ANALITIČNE, t.j. da določujoči del (definieus) ne sme vsebovati nič več, kot vsebuje določevani del (definiendum).

Vrste logičnih napak:
1. NAPAKE RELEVANCE (‘NON SEQUITOR’):
a) Ad hominem (proti človeku)
b) Slamnati mož
c) Ad baculum (s palico v ozadju)
d) Ad verecundiam (z avtoriteto)
e) Ad popolum (ljudstvo)
f) Ad misericordiam (iz usmiljenja)
g) Ad ignorantiam (iz nevednosti)
h) Ignoratio elenchi (zgrešena poanta)
i) Retorično zavajanje

2. KROŽNO DOKAZOVANJE (‘PETITIO PRINCIPI’)

3. SEMANTIČNE NAPAKE:
a) Dvoznačnost (ambigriteta) pomena
b) Dvoumnost pomena
c) Nejasnost (nedoločnost) pomena
d) Neustreznost poudarka

4. INDUKTIVNE NAPAKE:
a) Napačna (prehitra) posplošitev
b) Napaka pri sklepanju po analogiji
c) ‘Gemblerska’ (kockarjeva) napaka

5. FORMALNE NAPAKE:
a) Napaka zanikanega antecedensa
b) Napaka potrjenega (zatrjenega) konsekvensa
c) Napaka kompozicije
d) Napaka delitve

6. NAPAČNE PREMISE

Logične napake relevance
Do napak relevance pride, kadar premise – ali ena izmed premis – niso v zvezi s sklepom.

a) AD HOMINEM (proti človeku)
Primer:
“Fregejeva logika ni vredna zaupanja. Frege je bil namreč antisemit.” (Popolnoma jasno je, seveda, da Fregejevo ideološko oz. politično prepričanje nikakor ne more vplivati na vrednost njegove logike.)
b) SLAMNATI MOŽ
Primer:
“Če je vse relativno, potem nič ne more biti resnično. Einsteinova teorija relativnostne teorije ne more biti resnična.” (S ‘slamnatim možem’ smo oslabili pravo Einsteinovo teorijo, ki, seveda, ne trdi, da je vse relativno.)
c) AD BACULUM (s palico v ozadju)
Spomnimo se Galilejevega primera, ko je moral pod grožnjo smrti na grmadi preklicati svojo trditev, da se Zemlja vrti okoli Sonca.
d) AD VERECUNDIAM (z avtoriteto)
Primer:
“Profesor, ta doc. prof. dr. filozofije zatrjuje, da je edina prava filozofija samo analitična filozofija, torej je edina prava filozofija res analitična filozofija.”
e.) AD POPOLUM (ljudstvo)
Primer:
“Menijo (ljudstvo meni), da je treba avto zamenjati vsaki dve leti, torej je avto res treba zamenjati vsaki dve leti.”
f) AD MISERICORDIAM (iz usmiljenja)
Primer:
“Joj, gospod profesor, pomlad je in jaz sem tako zelo zaljubljen, da se sploh nisem imel časa pripravljati na ta izpit, (torej) ali bi mi lahko dali to ‘šestico’?”
g) AD IGNORANTIAM (iz nevednosti)
Primer.
“Nihče še ni dokazal, da Bog obstaja, torej Bog ne obstaja.”
h.) IGNORATIO ELENCHI (zgrešena poanta)
Primer:
“Ljubljana je megleno mesto. Ni res, to je mesto dobrih šol in pridnih, delovnih ljudi.”
i) RETORIČNO ZAVAJANJE
Logična napaka ‘retoričnega zavajanja’ je zagrešena takrat, kadar nekdo, namesto, da bi branil svoje argumente po logičnih pravilih, začne s protinapadom in obtoži svojega nasprotnika česarkoli že.
Primer.
“Ti si nor. Ne, nisem, ti si, in zato misliš, da sem jaz nor…”

Krožno dokazovanje (circulus vitiosus)
Pri KROŽNEM DOKAZOVANJU oz. pri ‘circulus vitiosus’ gre za eno izmed najbolj pogostih napak pri logičnem sklepanju, gre namreč za napako, kjer že v predpostavkah (premisah) zajamemo tisto, kar naj bi šele dokazali in tako zapademo v ‘circulus vitiosus’, blodni krog.

Semantične napake pri sklepanju oz. dokazovanju
a) DVOZNAČNOST (‘AMBIGRITETA’) POMENA:
Primer:

1.premisa: “Neumno se je pobijati samo zaradi besede.”
2. premisa: “Apartheid je le beseda.”
Sklep: “Neumno se je pobijati zaradi apartheida.”

b) DVOUMNOST POMENA:
Primer: Prerok: “Če bo kralj šel v vojno, bo uničil veliko kraljestvo.”
Pripovedovalec: “Kralj gre v vojno in se poražen vrne nazaj k preroku. ‘Zakaj si
me prevaral?’, ga vpraša.”
Prerok: “Nisem te prevaral, le kje sem se ti zlagal?! Mar ni res,
da je kralj uničil kraljestvo, kot sem napovedal – žal svoje…”

c) NEJASNOST (NEDOLOČNOST) POMENA:
Primer:

1. premisa: “Sumljive enačbe sumljivo zvene.”
2. premisa: “Dobra pesem ne vsebuje sumljivih enačb.”
Sklep: “Dobre pesmi ne zvenijo sumljivo.”

d) NEUSTREZNOST POVDARKA.
Primer: ŠTUDENTJE DEMONSTRIRAJO (naslov v časopisu)
Uporaba laserske tehnike v medicini (vsebina članka)

4. INDUKTIVNE NAPAKE:
a) Napačna (prehitra) posplošitev
b) Napaka pri sklepanju po analogiji
c) ‘Gemblerska’ (kockarjeva) napaka

Formalne napaka pri sklepanju:
a) NAPAKA ZANIKANEGA ANTECEDENSA:
Primer:

1. premisa: “Če pada dež, so ceste mokre.”
2. premisa: “Dež pada.”
Sklep: “Torej so ceste mokre.”

b) NAPAKA POTRJENEGA (ZATRJENEGA) KONSEKVENSA:
Primer:

1. premisa: “Če pada dež, so ceste mokre.”
2. premisa: “Dež ne pada.”
Sklep: “Torej ceste niso mokre.”

c) NAPAKA KOMPOZICIJE:
Primer:

1. premisa: “P1 … Pn so deli X.”
2. premisa: “P1 … Pn imajo lastnost F.”
Sklep: “X ima lastnost F.”

d) NAPAKA DELITVE.
Primer:

1. premisa: “Podjetje ‘R&N’ je zelo pomembno.”
2. premisa: “Gospod Novak je uslužbenec podjetja ‘R&N’.”
Sklep: “Gospod Novak je zelo pomemben.”

Kaj je torej sploh lahko logično: logično je površinsko gledano tisto, kar je v skladu z osnovnimi logičnimi načeli in zakoni pravilnega sklepanja.