Vsekakor se vsi trudijo po svojih najboljših močeh – takole je videti eden od “vzorcev”, v katerem nastopa ameriški pop filozof Cornel West (po mojem mnenju glavna stranska vloga):

V filmu se lepo vidi tudi določena zagata ameriškega dojemanja grščine, saj precej slavno Sokratovo misel iz njegovega zagovora “ho de anexetastos bios ou biôtos anthrôpôi — ὁ δὲ ἀνεξέταστος βίος οὐ βιωτὸς ἀνθρώπῳ” (Apologija 38a), prevajajo kar kot “The unexamined life is not worth living”, čeprav bi bilo bolj natančno “The unexamining life is not worth living for a human being”.

V slovenščini pa vse skupaj pri Sovretu izgleda takole:

Z druge strani, če rečem, da je za čoveka najboljše, kar more početi, to, da se dan na dan razgovarja o kreposti in vseh drugih predmetih, o katerih me slišite govoriti ter preskušati samega sebe in druge, in da življenje brez takega razglabljanja ni vredno, da ga živiš -, mi boste pa še manj verjeli.

In še nastop slovenskega zvezdnika:

Ki je dejansko tako kompozicijsko kot tudi igralsko prekosil samega sebe – vsekakor vredno velikega genija. Čeprav ni slišati dosti novega, je vredno prisluhniti vsaj Cornelu, ki se filozofsko-življenjsko naveže na jazz in bluz in seveda tudi Žižku ter njegovi koncepciji smetiščno-straniščne realnosti – ostali so bolj ali manj dobri statisti.

Film pa je vsekakor vreden ogleda – vsaj za filozofe…

Še osnovni podatki o filmarjih in podatki o ostalih nastopajočih:

Kadarkoli je sistem idej strukturiran z abstrakcijo v svojem središču in nam podeljuje vlogo ali dolžnosti iz svojih razlogov, je ta sistem ideologija. Ideologija na tak način je sistem lažne zavesti, v katerem posameznik ne obstaja več kot svoj v svojem odnosu s svetom. Različne oblike ideologij so vse strukturirane okoli različnih abstrakcij, vendar vse služijo koristim gospodujočega (ali povzpetniško gospodujočega) razreda, na takšen način, da nam dajejo občutek smisla za naše odrekanje, trpljenje in podrejanje. Religiozne ideologije so najstarejši primer; – ta umišljena projekcija, imenovana Bog, je Najvišji Subjekt kozmosa, ki se obnaša, kakor, da je vsako bitje »Njegov« subjekt.

V »znanstvenih« in »demokratičnih« ideologijah kapitalističnega podjetništva je kapitalski vložek »produktivni« subjekt, ki usmerja svetovno zgodovino – tista »nevidna roka«, ki vodi človeški razvoj. Buržoazija je zato nekoč morala napasti in oslabiti oblast, ki jo je nekoč imela religiozna ideologija. V svojih tehnoloških raziskavah je razkrinkala mistifikacijo religioznega sveta ter razširila domeno stvari in metod, iz katerih je lahko potem kovala dobiček. Drugo plat predstavljajo različne veje leninizma, ki so »revolucionarne« ideologije, v katerih je njihova stranka edini upravičeni subjekt za usmerjanje svetovne zgodovine in vodijo svoj objekt – proletariat – do cilja, ki je zamenjava buržoaznega aparata z leninističnim.

Vsak dan lahko vidimo še druge oblike glavnih ideologij. Nastanek novih religoznih misticizmov služi prevladujoči strukturi družbenih odnosov na podoben način, saj zagotavljajo brezhibno obliko, s pomočjo katere lahko prikrijemo praznino vsakdanjega življenja in nam podobno kakor droge omogočajo, da z njo laže živimo. Tudi volunterizem (jaz sem steber sveta) in determinizem (vse bo še dobro), nam preprečujeta, da bi spoznali naše resnično mesto znotraj sveta. V avantgardnih ideologijah pa je samo novost sama po sebi tisto, kar šteje.

S sprejemanjem ideologij, sprejemamo obrat subjekta in objekta; stvari prevzamejo človeško voljo in moč, ljudje pa pridejo na mesto stvari. Ideologija je na glavo postavljena teorija. V nadaljevanju sprejmemo še ločitev med ozko realnostjo našega dnevnega življenja in sliko svetovne celovitosti, ki je nekje izven našega dosega, saj nam ideologija ponuja samo nekakšno svoje voajersko razmerje s celoto.

V tej ločitvi in v tem sprejemanju žrtvovanja za nekakšen smoter vsaka ideologija deluje v službi zaščite prevladujočega družbenega reda. Avtoritete, katerih moč je odvisna od ločitve, nam morajo odvzeti našo svojost zato, da bi lahko preživele same. Takšno odvzemanje se pojavi v obliki zahtevajočih žrtev za »skupno dobro«, »nacionalni interes«, »vojne žrtve«, »revolucije«…

Vseh teh ideoloških slepil se lahko znebimo predvsem z neprestanim spraševanjem:

Kako se počutim?
Ali uživam?
Kakšno je moje življenje?
Ali dobivam, kar hočem?
Zakaj ne?
Kaj mi preprečuje, da bi dobil, kar hočem?

S takšnim spraševanjem postajamo zavestni vsakdanjosti, zavestni svoje vsakodnevne rutine. To vsakdanje življenje – resnično življenje – obstaja in je javna skrivnost, ki postaja vsak dan manj zakrita, tako kot bednost dnevnega življenja postaja vse bolj očitna.

Takšno »vzpostavljanje svoje teorije«, je utemeljeno na razmišljanju po sebi in za sebe, ki je polno zavedanja svojih želja in njihove tehtnosti. Pristno »dvigovanje zavesti« je lahko samo »dvigovanje« razmišljanja ljudi na stopnjo pozitivne (brez-krivdne) samo-zavednosti: z razvijanjem njihove temeljne subjektivitete, osvobojene ideologij in vsiljene morale v vseh njihovih oblikah. Bistvo vsega, kar mnogi levičarji, razširjevalci terapij, antirasisti in podobni imenujejo »dvigovanje zavesti« ni nič drugega, kot posiljevanje nezavednega z njihovimi ideološkimi konstrukti.

Pot stran od ideologije (samozanikanja) k radikalni svojosti (samopotrjevanju) pelje skozi točko nič, ki je glavno mesto nihilizma. To je vetrovna točka miru v družbenem prostoru in času, nekakšne družbene vice, v katerih posameznik spozna, da je sedanjost oropana življenja in da v posameznikovem vsakodnevnem obstoju ni življenja. Nihilist pozna razliko med preživetjem in življenjem. Nihilisti gredo skozi preobrat perspektive o njihovem življenju in svetu. Zanje ni nič resničnega, razen njegovih želja in njegove volje do obstoja. V svojem sovraštvu do bednih družbenih razmerij v sodobni kapitalistično globalni družbi zavržejo vsakršno ideologijo. S te obrnjene perspektive lahko, z na novo doseženo jasnostjo, vidijo ta, na glavo postavljeni svet reifikacije [reifikacija – odtujitev: spreminjanje, ljudi in idej v predmete, proizvode], obrat subjekta in objekta, abstraktnega in konkretnega. To je teatralična pokrajina fetišiziranih udobij, miselnih projekcij, ločevanj in ideologij: umetnost, Bog, urbanizem, etika ter napovedovalci, ki vam govorijo, da vas ljubijo in detergenti, ki so z vso svojo petkratno močjo pranja še bolj usmiljeni do vaših rok. Usodna nihilistična napaka je, da nihilisti ne spoznajo, da obstajajo tudi drugi, ki so prav tako nihilisti. Zato posledično pridejo do sklepa, da sta skupno sporazumevanje in sodelovanje v projektu samouresničenja nemogoča.

Imeti »politično« orientacijo usmerjeno k svojemu življenju, pomeni predvsem zavedanje, da lahko svoje življenje spremenimo samo s spreminjanjem narave življenja samega skozi preobrazbo sveta – ta preobrazba pa zahteva kolektivno prizadevanje. Projekt kolektivnega samouresničenja lahko pravilno in ustrezno imenujemo politika, vendar pa je dandanes »politika« postala skrivnostna, ločena človeška dejavnost. Skupaj z vsemi ostalimi družbeno pogojenimi ločitvami človeške dejavnosti je tudi »politika« postala samo še eden od interesov. Ima celo svoje specialiste pa naj bodo politiki ali pa politikanti. Zanima nas lahko (ali pa tudi ne) nogomet, zbiranje znamk, glasba ali moda. To, kar dandanes ljudje vidijo kot »politiko«, je družbeni ponaredek projekta kolektivnega samouresničenja – in to tistim pri oblasti popolnoma ustreza.

Misliti po svoje pomeni uporabljati svoje življenje – kot je sedaj in kot hočete, da bo – kot center svojih razmišljanj. To pozitivno osrediščanje samega sebe se doseže z neprestanimi napadi na zunanjosti: na vse lažne vidike, lažne spore, lažne probleme, lažne identitete in lažne dihotomije. Ljudi se zato od analiziranja celovitosti vsakdanjega obstoja odvrača z neprestanim spraševanjem o njihovem mnenju za vsako podrobnost: vso to pompozno drobnjakarstvo, lažne protislovnosti in lažni škandali. Ali ste za ali proti sindikatom, medcelinskim raketam, osebnim izkaznicam; kakšno je vaše mnenje o mehkih drogah, teku, NLP, davkih? Vse to so popolnoma lažna izhodišča – edino, kar je za nas pomembno je, kako živimo.

Star židovski pregovor pravi: »Kadar imate samo dve izbiri, izberite tretjo.« S čimer subjektu ponuja način za iskanje novega pogleda na problem. Obe strani lažnega konflikta lahko takoj postavimo na laž z izbiro »tretje možnosti« – da pogledamo na situacijo s perspektive radikalne subjektivitete.

Zavedanje tretje (in šeste) možnosti pomeni zavračanje izbiranja med dvema domnevnima nasprotnostma, ki sta v resnici polarnosti, ki se poskušata določiti kot celovitost situacije. V svoji najpreprostejši obliki je to zavestnost izrazil delavec, kateremu so sodili zaradi oboroženega ropa, ko je odgovoril: »Nezaposlen sem.« potem, ko so ga vprašali, če se počuti krivega. Nekoliko bolj teoretična vendar enako klasična ilustracija je nepriznavanje kakršnekoli bistvene razlike med korporacijsko-kapitalističnimi vladajočimi razredi »Zahoda« in vladajočimi razredi »Vzhoda«. Vse, kar moramo za to storiti, je to, da pogledamo temeljna družbena razmerja produkcije v ZDA na eni strani in na Kitajskem na drugi strani: povsod velika večina hodi na delo za plačo, zaradi katere so se odrekli nadzoru nad produkcijskimi sredstvi in nad tem, kar proizvajajo – to pa se jim nato prodaja nazaj v obliki potrošniškega blaga. Na »Zahodu« je presežna vrednost (to je tisto, kar ostane po plačilu materiala in delavcev) last lastnikov produkcijskih sredstev (kapitalistov), ki vzdržujejo predstavo tržne konkurence. Na »Vzhodu« pa presežna vrednost postane last državne birokracije, ki ne dopušča tržne konkurence, hkrati pa sodeluje na mednarodnem trgu tako zagnano kot katerakoli kapitalistična država. Vsekakor velika in pomembna razlika.

Drugi primer lažnega problema je slaboumno pogovorno vprašanje, »Kakšna je tvoja življenjska filozofija?« To vprašanje prikazuje abstrakten pojem »Življenja«, ki z resničnim življenjem, kljub pogostemu pojavljanju besede v pogovorih, nima ničesar skupnega, saj ignorira dejstvo, da je »življenje« nekaj, kar počnemo sedaj v sedanjem trenutku.

V odsotnosti prave skupnosti se ljudje oklenejo vseh različnih lažnih družbenih identitet, ki ustrezajo njihovi individualni vlogi v tej predstavi, v kateri ljudje motrijo in konzumirajo podobe tega, kaj življenje je, tako da lahko pozabljajo, kako živeti za sebe same. Te družbene identitete so lahko narodne, rasne, organizacijske, teritorialne, seksualne, kulturne, religijske in tako naprej – vse pa koreninijo v skupni želji po vključitvi v članstvo, v sorodstvo znotraj skupnosti. Očitno je identifikacija biti črn precej močnejša in bolj resnična, kot biti nogometni navijač, vendar pa izven določene točke te identitete služijo samo zakrivanju našega resničnega mesta v družbi. Ponovno je za nas edino pomembno vprašanje, kako živimo. Konkretno pomeni to razumevanje razlogov za naravo posameznikovega življenja v njegovem odnosu do družbe kot celote. Da bi to naredil, se mora posameznik znebiti vseh lažnih identitet, delnih povezav in začeti s samim seboj kot središčem. Od tu lahko raziskujemo materialne osnove življenja, očiščene vseh mistifikacij. Neprestano nas silijo naj izbiramo med dvema stranema v lažnemu konfliktu. Vlade, institucije in propagandisti vseh vrst nam radi predstavljajo izbire, kjer sploh ni nobene izbire. Kamena doba se ni končala zato, ker bi zmanjkalo kamenja…

Tisti, ki imajo svoje izvorne interese v ohranjanju te sedanje situacije, nas neprestano vlečejo nazaj k svojim lažnim izbiram – to je, katerakoli izbira, ki ohrani njihovo moč nedotaknjeno. Z miti kakor »Če bi razdelili vse, potem bi ne bi bilo dovolj za vsakogar,« poskušajo zanikati obstoj kakršnekoli izbire in pred nami skriti dejstvo, da materialni predpogoji za družbeno revolucijo že obstajajo.

Vsako popotovanje proti samo-demistifikaciji pa se mora izogniti dvema pastema izgubljene misli – absolutizmu in cinizmu; dvema identičnima zankama, ki se skrivata v grmovju subjektivitete.

Absolutizem je popolno sprejemanje ali zavračanje vseh komponent posameznih ideologij, predstav in reifikacij. Absolutist ne more videti nobene druge izbire, kot popolno sprejemanje ali popolno zavračanje, zato tava med policami ideoloških supermarketov in išče idealne dobrine, nato pa jih kupi – popolnoma in brezpogojno. Vendar pa je ideološki supermarket, podobno kot vsak supermarket, dober samo za prebiranje. Za nas je bolj produktivno, če se lahko samo premikamo med policami, trgamo in odpiramo embalažo ter vzamemo, kar izgleda pristno in koristno, ostalo pa zavržemo. Cinizem je – v svoji vulgarni realizaciji – reakcija na svet, kjer gospodujeta ideologija in morala. Ko se cinik sooča s konfliktnimi ideologijami samo reče: »vsi skupaj niste vredni niti pol pizde mrzle vode«. Tudi cinik je takšen potrošnik kot absolutist, vendar takšen, ki se je odpovedal upanju, da bo kadarkoli našel svoje idealno blago – cinik ne kupuje.

Postopek dialektičnega mišljenja je konstruktivno mišljenje, proces nenehnega sintetiziranja posameznikovega trenutnega telesa svoje teorije z novimi opažanji in prilagoditvami; razrešitev protislovnosti med tistim prejšnjim telesom teorije in novimi teoretičnimi elementi. Tako dobljena sinteza pa potemtakem ni nek kvantitativni seštevek prejšnjega in novega, temveč njihova kvalitativna nadomestitev, nova celovitost. Taka sintetično-dialektična metoda, vzpostavljanja teorije nasprotuje eklektičnemu slogu, ki samo pobira in tlači v svojo malho svoje najljubše kose iz najljubših ideologij, ne da se bi kadarkoli soočila s protislovnostmi, ki tako nastanejo. Kot sodobne izdelke eklekticizma lahko navedemo, liberalni kapitalizem, krščanski socializem in liberalizem na splošno, če pogledamo v zgodovino pa nikakor ne moremo mimo zahodne Cerkve.

Za koherentno svojo teorijo si ne prizadevamo samo zaradi njene skladnosti same. Praktična uporabna vrednost skladnosti je v tem, da nam koherentna osebna teorija omogoča lažje razmišljanje. Razvoj družbenega nadzora je, na primer, lažje dojeti, če imamo koherentno razumevanje ideologij in tehnik modernega družbenega nadzora skozi zgodovino do danes. Ko imamo koherentno lastno teorijo pa nam to omogoča lažje razumevanje teoretične prakse za uresničevanje naših želja v našem življenju.

hawgh

Sicer sem hotel izvesti določeno anarhistično sabotažo zadeve (kaos in tako dalje pa zardevanje pred papeži), vendar me je Mesar v petek uničil, ko je rekel: “Pek, ti si proti, jaz pa za in se izničiva, če greva na referendum.” Bilo pa je tako, da je zadeva potekala na isti vikend kot Dan SCL.

Naj že crkne taka demokracija, da bomo spet lahko živeli kot ljudje!

Moški naj bi tako, glede na britansko raziskavo, kjer je v anketi sodelovalo 3000 ljudi, na dan izrekli tri laži, ženske pa dve, kljub (ali pa zaradi?) temu pa so ženske prepričane, da so boljše lažnivke.

Zanimivo je tudi, da se moške laži nanašajo predvsem na alkohol, ženske pa na prikrivanje čustev. najpogosteje pa lažejo svojim mamam: 25% moških in 20 % žensk. Za primerjavo; samo 10% jih priznava, da bi lagali svojim partnerjem.

Deset najpogostejših laži, kijih moški in ženske govorijo svojim partnerjem:

Moški

1. Sploh nisem spil toliko.
2. Vse je v redu, dobro sem.
3. Nisem imel signala.
4. Ni bilo tako drago.
5. Že prihajam.
6. Obtičal sem v prometu.
7. Ne tvoja rit ni videti velika v tem.
8. Oprosti, spregledal sem tvoj klic.
9. Shujšala si.
10. To je tisto, kar sem si vedno želel.

Ženske

1. Vse je v redu, dobro sem.
2. Ne vem, kje je, nisem se niti dotaknila.
3. Ni bilo tako drago.
4. Sploh nisem spila toliko.
5. Glava me boli.
6. Bilo je na razprodaji.
7. Že prihajam.
8. Oh, to pa imam že leta.
9. Ne, tega nisem vrgla stran.
10. To je tisto, kar sem si vedno želela.

Znano, mar ne?

Vsekakor zanimiva raziskava, ki pa postane nekako neverodostojna takoj, ko začnemo upoštevati, da so na vprašanja o laganju pravzaprav odgovarjali lažnivci in lažnivke…

Sicer pa je zadnje čase prava poplava takšnih in drugačnih raziskav laganja in lažnivcev. Ena takšnih raziskav, ki je sicer precej bolj verodostojna od zgornje, ugotavlja, da boljši in mlajši otroški lažnivci kasneje v življenju postanejo uspešnejši, saj laganje vključuje več možganskih procesov in ugodneje vpliva na razvoj mentalnih sposobnosti. Pri dveh letih tako laže 20 % otrok, nato 50% pri treh in skoraj 90% pri štirih. Najbolj lažniva starost pa je 12 let, ko lažejo skoraj vsi.

Celotno mojstrovino z mastnim naslovom VULKAN NAM JE POSLAO VAŽNU PORUKU: Prestanite im vjerovati: Ozonsku rupu vide samo znanstvenici,  si lahko preberete tukaj. Odziv je bil huronski že s strani četrtpismene javnosti, nič kaj bolje pa se niso odrezali niti “znanstveniki”, saj so večinoma precej gladko nasedali njegovim provokacijam.

Žižkov tokratni izbruh je zaneslo celo v Slovenijo, kjer so še posebej zanimivi kometarji razumnikov pri Požarju, tesno za petami pa jim sledijo možganski trusti s Siola.

Načeloma pa se vse skupaj bere kot precej klasični Žižek z nekoliko bolj ekološko-katastrofičnim zasukom, ki pa pravzaprav niti ni novost. Omembe vredno je morda njegovo izpostavljanje dveh plati argumentacije, ki sta se bili med sabo, tiste znanstveno-varnostne in tiste druge ekonomske. In pa seveda osupljiv konec s predlagano rešitvijo, ki nikakor ne zanika svoje podobnosti s komunizmom.

Sledi kratka razprava o tej žirovski tradiciji (za vsak slučaj sem identiteto soudeleženca zakril – Cvetke so pač težka mafija) :

me:  http://info-ziri.si/ auš kej pršu?
x:  a nav bene veselice al kej
me:  navim neč na piše de bi bla kejšna pogostitu pa kej tazga sam bi rabu vsej kejšnga fotoreporterja u ekipi
me:  pa še y lahk mal spoznavaš z lokalnimi tradicijami da nau sam na wii-ju vesila
x:  sej smo bli lansk let še njene tastare sem prpelav dast je po moje bo bel Wii pršu zdejle u poštev:)
me:  a je tud za kleklet gar že?
x:  ne še upam, de naba nakul, kleklanje je pa res ede od najbolj butastih del na svet neč ne migaš, neč se ne izobražuješ, ni družabn,…neč ni, sam za cejt zabivat tu se mi je skoz trapast zdel, ko mi je mami gvorila, da delam same traparija, una je pa kleklala skos, ne morš verjet,
me:
Sent at 11:24 AM on Friday

Razprava sicer ne zajema estetske razsežnosti žirovske čipke (o tem mogoče kdaj drugič), temveč samo zadane subjektivno bistvo klekljanja kot nečesa, kar lahko človek na tem svetu počne…

Suzuki pravi: »satori je raison d’etre zena in brez njega ni nobenega zena.« Za zahodni um ne bi smelo biti preveč težko zapopasti, kaj mistiki razumejo pod »razsvetljenje« ali tem, kar je poznano kot »razsvetljenje« v religioznem govoru.

Kadar pazljivo proučujemo zenovski tekst, se ne moremo izogniti vtisu, da je satori, skupaj z vsem, kar je v njem bizarnega, dejansko zadeva naravnega pojavljanja, nečesa tako zelo preprostega, da zaradi dreves spregledamo gozd in pri poskušanju pojasnjevanja le tega, vedno povemo ravno tisto, kar ostale vodi v največjo zmedenost. Vseeno lahko o razsvetljenju rečemo, da obsega nek uvid v naravo sebstva in da je neka osvoboditev zavestnega od iluzorne koncepcije sebstva. Iluzija, ki zadeva naravo sebstva, je pogosta zamenjava med jazom, egom in sebstvom.

Zen se razlikuje od vseh ostalih filozofskih in religioznih meditacijskih praks po svojem načelnem umanjkanju podmene. Tudi Buda je neizprosno zavrnjen; vsekakor je skoraj bogokletno ignoriran, čeprav – ali mogoče ravno zato – bi lahko bil najmočnejši duhovni predpogoj vsega. Vendar je tudi on nekakšna podoba in mora zato biti postavljen ob stran. Ničesar ne sme biti prisotnega, razen, kar je dejansko tam; to je, človek s svojo celovito nezavedno podmeno, katere se, preprosto zato, ker je nezavedna, on sam ne more nikoli znebiti. Ta odgovor, za katerega se zdi, da prihaja iz praznine, luč, ki se prižge iz najbolj črne temine, to so vedno bile izkušnje blažena razsvetljenja.

Analogija satorija z zahodnim izkustvom je obsojena na tistih nekaj krščanskih mistikov, katerih izreki za ceno protislovnosti obrobljajo mejo krivoverstva ali pa jo dejansko prestopajo. Po lastnem priznanju je bila ta lastnost tista, ki je nad Mojstra Eckharta priklicala obsodbo Cerkve. Če bi bil budizem nekakšna »Cerkev« v našem pomenu besede, bi zanj bilo zenovsko gibanje nedvomno neko neznosno breme. Razlog za to je izredno individualna oblika metod, kot tudi ikonoklastni odnos mnogih mojstrov. V kolikor je zen nekakšno gibanje, so bile kolektivne oblike, izoblikovane v teku stoletij tako, kot je razvidno iz Suzukijevega dela The Training of the Zen Buddhist Monk, vendar v obliki in vsebini slednje zadevajo samo zunanje. Razen vrste navad, se zdi, da se način duhovnega treninga ali formiranja, sestoji iz koan metod. Pod koanom se razumeva neko protislovno vprašanje, izraz ali dejanje mojstra. Glede na Suzukijev opis, se dozdeva, da je v glavnem stvar mojstrovih vprašanj, predloženih v obliki anekdot. Slednje učitelj poda učencu za meditiranje. Klasični primer je WU- ali MU-anekdota. Nek menih je nekoč vprašal mojstra: »Ali ima tudi pes budistično naravo?, na kar je mojster odgovoril: »WU.« Kot pripomni Suzuki: »WU.« pomeni zelo preprosto »WU«, očitno prav to, kar bi tudi pes sam povedal v odgovoru na tako vprašanje.

Svet zavesti je neizogibno nek svet poln omejitev in zidov, ki zapirajo pot. Po nujnosti je vedno enostranski, izhajajoč iz bistva zavesti. Nobena zavest ne more zajemati več kot neko zelo majhno število simultanih koncepcij. Vse ostalo mora ležati v senci, odtegnjeno pogledu. Povečanje simultanih vsebin v trenutku ustvari neko senčenje zavesti; pravzaprav zmedo do točke dezorientacije. Zavest preprosto ne zahteva, temveč je, prav v njenem bistvu neka stroga omejitev na malo (število) in potemtakem razločno. Za našo splošno orientacijo smo dolžni preprosto in samo dejstvu, da smo skozi pozornost zmožni spremljanja nekega primerjalno naglega zaporedja podob. Pozornost pa je vsekakor neko prizadevanje, ki ga brez prestanka nismo zmožni. Potemtakem moramo takorekoč delovati z nekim minimumom simultanih zaznav in zaporedij podob. Zato so široka polja možnih zaznav za stalno odstranjena, zavest pa je vedno zavezana na najožji krog. Kaj bi se zgodilo, če bi neka individualna zavest uspela pri zajemanju simultane podobe vsega, kar bi si lahko predstavljala, v enem samem bežnem pogledu, je onstran doumevanja. Če je človek že uspel pri izgrajevanju strukture iz nekaj jasnih stvari, ki jih lahko zaznava po eno na enkrat, kakšen božanski prizor bi predstavil svojim očem, če bi bil zmožen zaznavati mnogo vseh hkrati in razločno? To vprašanje zadeva samo tiste zaznave, ki so za nas možne. Vendar, če tem dodamo še nezavedne vsebine – to je, vsebine, ki jih še ni ali niso več primerne za zavedanje – in si potem poskušamo predstavljati celoten spektakel, je to onstran najbolj drzne domišljije. Ta nepredstavljivost je seveda popolnoma nemogoča v obliki zavesti, v nezavedni obliki pa je to dejstvo. V toliko, kot je vse, kar se kuha spodaj, neka vedno-prisotna potencialnost dojemanja. Nezavedno je neka nezapopadljiva celovitost vseh subliminalnih psihičnih dejavnikov, neka »popolna razstava« potencialne narave, ki utemeljuje celotno ureditev, iz katere zavest od časa do časa jemlje posamezne koščke. Torej, če je zavest izpraznjena svoje vsebine kolikor je le mogoče, bo slednja padla v stanje (ali vsaj neko prehodno stanje) nezavednega. Ta premestitev kot pravilo izhaja v zenu iz dejstva, da je energija zavestnega umaknjena iz vsebin in prenesena ali na zavest praznine ali pa na koan. Ker morata zadnja dva imenovana biti stabilna, je opuščeno tudi zaporedje podob, z njim pa tudi energija, ki vzdržuje gibanje zavesti. Ta količina energije, ki je prihranjena, gre preko nezavednega in ojača svojo naravno oskrbo vse do določene najvišje točke. Kar poveča pripravljenost nezavednih vsebin, da se prebijejo do zavesti. Ker praznjenje in zapiranje zavesti ni neka preprosta zadeva, je potrebno posebno urjenje in nedoločno dolgo časovno obdobje, da naredi ta višek napetosti, ki vodi do končnega preboja nezavednih vsebin v zavest.

Vsebine, ki se prebijejo skozi, pa nikakor niso popolnoma nedoločene. Kot nam lahko pokaže psihiatrično izkustvo z norostjo pokaže, obstajajo posebne relacije med vsebinami zavesti jaza in prividi ter blodnjami, ki se pri tem pojavijo. To so iste relacije kot obstajajo med sanjami in delovanjem zavesti normalnih ljudi. Ta povezava je v bistvu kompenzacijsko razmerje: vsebine nezavednega na površje prinesejo vse potrebno za to dovršitev v najširšem smislu, to je, dovršenost zavestne orientacije. Če so kosi, ki jih nezavedno ponudi ali vsili, uspešno vgrajeni v zavedno življenje, nastane oblika psihičnega obstoja, ki bolje ustreza celoti posamezne osebnosti in potemtakem opušča neplodni konflikt med zavedno in nezavedno osebnostjo. Sodobne psiho-terapije v veliki meri slonijo na tem načelu, v takšni meri kot je le bilo mogoče prelomiti z zgodovinskim predsodkom, da nezavedno daje zavetje samo infantilnim in moralno manjvrednim vsebinam. Zagotovo obstaja nek manjvreden kot, nekakšna ropotarnica umazanih skrivnosti, ki vsekakor niso tako nezavedne kot skrite in samo napol pozabljene. Vendar ima to s celoto nezavednega opraviti toliko kot ima votel zob s celovito osebnostjo. Nezavedno je matrica vseh metafizičnih trditev, vse mitologije, vse filozofije (v kolikor ni zgolj kritična) in vseh oblik življenja, ki so utemeljene na psiholoških podmenah.

Vsak vpad nezavednega je nek odgovor na določeno stanje zavednega in ta odgovor sledi iz celote idej-možnosti, ki so prisotne; se pravi, iz dovršene ureditve, katera je – kot je razloženo zgoraj – simultana podoba v potencialnosti psihičnega obstoja. Razcepitev na posamezno, eno-stransko, fragmentarno lastnost, ustreza bistvu zavestnega. Ta odziv iz ureditve ima vedno lastnost dovršenosti, saj ustreza naravi, ki je ni razdelilo nobeno razlikujoče zavedno. Od tod njen nezadržljiv učinek. Je nepričakovan, dojemljiv, dovršno razsvetljujoč odgovor, ki deluje vse bolj kot razsvetljenje in razodetje, saj se je zavest zagozdila v brezupno slepo ulico.

Na kratko vzeto je psihoterapija dialektično razmerje med doktorjem in pacientom. To je razprava med dvema duhovnima celotama, v kateri je vsa modrost zgolj orodje. Cilj je transformacija; vsekakor ne vnaprej določena, temveč raje nedoločljiva, sprememba, katere edini kriterij je izginotje jaz-nosti. Nikakršen trud s strani doktorja ne izsili tega izkustva. Največ, kar lahko naredi, je, da pacientu olajša pot v smeri doseganja pristopa, ki bo predstavljal najmanjši upor za določujoče izkustvo.

Če znanje v našem zahodnem postopku ne igra ravno majhne vloge, je to primerljivo s pomenom tradicionalnega duhovnega vzdušja budizma v zenu. Zen in njegove tehnike lahko obstajajo samo na temelju budistične duhovne kulture in to je njegova predpostavka. Ne morete uničiti racionalističnega intelekta, ki ga nikoli ni bilo. Zen poznavalec ni izid nevednosti in pomanjkanja kulture. Zato se tudi pri nas zgodi, ne poredkoma, da je potrebno zavestni ego in zavestno, kultivirano razumevanje najprej narediti s terapijo, preden lahko kdorkoli sploh pomisli, da bi opustil jaz-nost ali racionalizem. Poleg tega psihoterapija nikakor nima opravka z ljudmi, ki so, tako kot zen menihi, pripravljeni na vsakršno žrtev v imenu resnice, temveč zelo pogosto z najbolj trmastimi izmed vseh Evropejcev. Tako so seveda naloge psihoterapije precej bolj raznolike, posamezne stopnje dolgega procesa pa so soočene z veliko več nasprotovanja kot tiste v zenu.

Zaradi teh in mnogih drugih razlogov nekakšen neposredni prenos zena na zahodne pogoje ni niti priporočljiv niti mogoč. Psihoterapevt, vsekakor tisti, ki se resno ukvarja s vprašanjem ciljev njegove terapije pa ne more ostati neprizadet, ko vidi, za kakšen dokončni rezultat si neka orientalna metoda duhovnega »celjenja« – to je, »narediti celo« – prizadeva. Dobro znano dejstvo je, da je ta problem več kot dva tisoč let resno zaposloval najbolj smele ume Vzhoda in da so bile v tem pogledu razvite metode in filozofski nauki, ki preprosto zasenčijo vse zahodne poskuse iste usmeritve. Naši poskusi – z nekaj izjemami – so se vsi ustavili ali pri magiji (misterijski kulti, med katere moramo šteti tudi krščanstvo) ali pri intelektualnem (filozofi od Pitagore do Schopenhauerja). Zgolj duhovni tragediji Geoetejevega Fausta in Nietzschejevega Zaratustre sta tisti, ki sta zaznamovali prve bežne poglede na preboj celovitega izkustva na naši Zahodni polobli. In danes niti ne vemo, kaj bi lahko ti, najbolj obetajoči od vseh izdelkov evropskega uma, končno označevali, saj so tako preobloženi z vso materialnostjo in očitnostjo našega pred-oblikovanega grškega duha. Čeprav je naš intelekt skoraj do popolnosti privedel zmožnost plenilske ptice, da preži in zapazi najmanjšo miš iz največje višine, ga zapopade zemeljska gravitacija in Sangskaras ga zapletejo v svet begajočih slik, če ne išče več plena, temveč vsaj eno oko obrne v notranjost, da bi našel tistega, ki išče. Da, on pade v jarem demoničnega rojstva, oblegan z neznanimi strahovi in nevarnostmi in ogrožan z zmotnimi prividi in zamotanimi blodnjaki. Najslabša od vseh usod preti drznemu; tiha, brezdanja osamljenost v času, ki mu pravi moj lastni. Kdo ve karkoli o globokih vzgibih za »umetnino«, kot je Goethe pravil Faustu, ali ramenih »dionizičnega izkustva«? Bardo Thödol, Tibetansko knjigo mrtvih je, potrebno brati nazaj, da bi odkril Vzhodne paralele mukam in katastrofam Zahodnega »načina osvoboditve«. To je tisto, kar šteje – ne dobri nameni, bistra posnemanja ali celo intelektualne akrobacije. Tak se v namigih ali v večjih oziroma manjših fragmentih pred psihoterapevtom pojavi tisti, ki se je osvobodil od naglih in kratkovidnih doktrinarnih mnenj. Če je suženj svoje namišljene-biološke veroizpovedi, bo to, kar opazuje, vedno poskušal reducirati na navadno in domače ter to s tem prenesti na racionalistični skupni imenovalec, ki zadovolji samo tistega, ki je zadovoljen s prividi. Predhodno vsem iluzij je vsekakor to, da nekaj lahko nekoga zadovolji. Ta iluzija stoji za vsem, kar je nevzdržno in pred vsem napredkom, in to je ena od najtežje premagljivih stvari. Če psihoterapevt najde pri svojih uslužnostnih dejavnostih čas za nekaj premišljevanja ali če je po nekakšnem naključju prisiljen v to, da vidi skozi svoje lastne iluzije, se lahko nadenj zgrne to, kako prazne, plehke in vsekakor, kako nasprotujoče življenju so vse racionalistične redukcije, kadar pridejo nad nekaj živega, kar se bo razvilo. Če to spremlja, kmalu dobi neko predstavo o tem, kaj pomeni »na široko odpreti tista vrata, mimo katerih bi se vsak raje kradoma odplazil.«

Pod nobenim pogojem ne bi hotel, da bi bilo to, kar sem povedal zgoraj, razumljeno, kot da podajam kakršnakoli priporočila ali ponujam kakršenkoli nasvet. Toda kadar začnemo govoriti o zenu, je potrebno nam Evropejcem pokazati, kje se nahaja naš odcep na tisto »najdaljšo od vseh poti«, ki vodi do satorija, in kakšne težave prežijo na tej poti, ki so jo prehodili le redki od naših velikih mož – mogoče kot svetilnik na visoki gori, ki sije v megleni prihodnosti. Bila bi nezdrava napaka, če bi predpostavljali, da se lahko satori ali samadhi sreča kjerkoli pod tistimi višavji. Za dovršeno izkušnjo ne more obstajati ničesar cenejšega ali manjšega od celote. Psihološka pomembnost tega je lahko razumljena s preprostim premislekom dejstva, da je zavestno le del duhovnega in potemtakem ni nikoli zmožno duhovne dopolnjenosti: za kaj takšnega je potrebna neskončna razširitev nezavednega. Slednje pa vsekakor ne more nikoli biti ujeto z veščimi obrazci niti zaklinjano s pomočjo znanstvenih dogem, obstaja namreč nekaj, na kar se obeša Usoda – da, to je včasih Usoda sama, kot Faust in Zaratustra vse preveč jasno pokažeta. Doseganje dovršenosti kliče po uporabi celote. Nič manj ne bo zadostovalo; zato ne more biti nobenih lažjih pogojev, nobenih nadomestil, nobenih kompromisov. V toliko kot sta oba Faust in Zaratustra, kljub najvišji presoji, samo na meji tega, kar je dojemljivo Evropejcu.

Kdo lahko strahoma pričakuje od omikane javnosti, ki je šele komaj začela poslušati o mračnem svetu duše, da bo zmožna oblikovati kakršnokoli primerno pojmovanje duhovnega stanja človeka, ki je zapadel v zmedenosti individuacijskega procesa, kar se označuje s terminom »postajati cel«. Ljudje pridejo na plano z besediščem patologije, sebe tolažijo s terminologijo »nevroze« in »psihoze«, šepetajo o »kreativni skrivnosti« – toda kaj lahko človek, ki verjetno ni poet, ustvari? Ta zadnji nesporazum je v sodobnih časih povzročil, da se je precej ljudi začelo same sebe razglašati za svoje lastne veličastne »umetnike«. Kot da »umetnost« sploh ne bi imela ničesar opraviti z »zmožnostjo«! Če nimate ničesar za »ustvariti«, mogoče ustvarite same sebe.

____________________________________________________________________

(vse skupaj narekoval veliki vrač C. G. Jung s pomočjo mojstra D. T. Suzukija – sprožil pa sudija Boštjan M. Zupančič)



Končno je prišel tudi tisti dan, ko sva se srečala. Nežno sem si jo vzel v roke, jo pobožal in prebral njeno ime: TOSHIBA. Sedaj po dveh letih skupnega druženja, je čas, da se najina zveza dvigne na višji nivo. Čas je za zaroko!

Ne! To ni 1. April! To je svobodna meditacija na temo: Moja dogodivščina s prenosnim računalnikom!

Tehnološko-ontološka-zgodba

Obstajata dva zares izredna in preloma izdelka človeške iznajdljivosti: prvi je nož, drugi pa prenosni računalnik. Nož je pogoj in bistvo vse naše tehnologije (vsaka stvar je tako ali drugače najprej razrezana in narezana); v počlovečenem smislu je nož od vseh predmetov naš najboljši prijatelj, naša najboljša prijateljica pa je prenosni računalnik. Nož je za nas vedno nujen, prenosnik pa je čisti presežek našega bivanja.

Ljubezen in različni odnosi, želje, pričakovanja (prednosti in slabosti)…

Kar same se vsiljujejo te modrosti, da je je prenosnik lahko kot ženska – dobro je, da ga imaš, čeprav ga ne prenašaš zmeraj in povsod za seboj, medtem, ko nabrušen nož vedno prav pride. Vseeno pa lahko vse svoje mesto najde:

Fetišizem

Radi imamo predmete in stvari, ker nam omogočajo določeno ugodje. Stvari, ki jih naredimo, imajo načeloma svojo obliko, le težko pa jim pripišemo zavest – zavest naj bi bila »lastnost« žive narave. In s predmeti se ni potrebno prepirat ali jih prositi…

Duh, duša in zavest – informacija

Zavest je vedno zavest o nečem, fenomenologi za zavest zato pravijo, da je intencionalna, tudi duša naj bi bila nekaj nematerialnega. Najbolj očitna nematerialna stvar pa je informacija, ki vedno potrebuje nekakšen medij. Informacija je kot sled: potrebuješ zgolj plen, ki nekje pustil del sebe ali odtis in lovca, ki zna to prebrati. Bistvo računalnika je, da zanj lahko rečemo, da ima informacijo, da z njo celo manipulira (le kdo od nas še zna prebrati vse te računalniške 0 in 1 ter v nekem trenutku povedati, kaj to pomeni in kaj bo sledilo) – rečemo lahko tudi, da ima zavest. Je pa to tako široka zadeva, da lahko tudi za kamen rečemo, da se zaveda sile težnosti (ali pa kar, da se spozna na teorijo relativnosti), ker pada navzdol. Zato je naslednje merilo lahko kar inteligenca – se pravi zmožnost reševanja problemov. V tem pogledu se marsikatera Toshiba izkaže za precej pametnejšo od nas ljudi; pa naj bo to aritmetika pri nekoliko višjih številih ali pa šah. Tukaj bi bil Turing najbrž vzhičen. ( Turingov stroj za neteoretike) Vse skupaj je dandanes celo tako daleč, da nekateri tej obliki zavesti rečejo kar umetna inteligenca.

Kuhinja

Brez prakse pa vseeno bolje in z več teorije, kot kakšna neizurjena hčerka – glede prakse pa ne bi smeli zamenjevati avtomatizacije procesov s priučljivostjo…

Seks

So nam psihologi razni že zdavnaj razlagali, da je vse v glavi in nekoč mi je nek kamionar razkril, da “ono, što ja jebem, ne treba, da ima pamet”. Srečal pa sem v prejšnjem tisočletju celo nekega preroka, ki je napovedoval, da leta 2010 fukajo samo še tisti, ki ne morejo/znajo drkat…

Otroci

Dokler kloniranje še ne daje zadovoljivih rezultatov, imamo vsaj posvojitve…

Vzgoja

Do petega leta Tom&Jerry, potem pa Call of Duty – vse to in še več…

Knjižnica, videoteka, avdioteka…

Žal ni popolna samo zaradi nesposobnih upravljavcev s skenerji in gradivi, vseeno pa jo lahko kadarkoli vzameš pod pazduho in gre s teboj – zelo velika knjižnica…

Vztrajnost

Dve leti neprenehoma – najmanj; garancijo menda dajo kar za tri leta (brez podpore elektro mafije za eno uro). (Takoj na začetku so se na Toshibi pojavili določeni “psihološki problemi” – glista sindrom. Potem ni bilo več nobene težave – spihat na par mesecev je vseeno treba) Možnost delovanja ne glede na različne ideološke pristope.

Univerzalnost

Če je nož bistvo in osnova vsega, je prenosni računalnik absolutna nadgradnja: najprej je najpopolnejši medij za prenos informacij (večino teoretikov in klasikov lahko spravimo na nekaj GB txt datoteke, hkrati pa lahko procesiramo tudi zvočne in slikovne oblike). Poleg tega, pa lahko z njim krmilimo takorekoč karkoli. Skratka računalnik je postal hkrati univerzalni medij in univerzalna naprava.

Epilog

Kaj pa poroka? Poročil se zaenkrat s svojo TOSHIBO še ne bom…

Pri celi zadevi gre za “Arbitražni sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško“. Da je vse skupaj še najbolj podobno indijanskim sporazumom, ki so jih v lastno škodo podpisovali poglavarji severnoameriških domorodcev sem že pisal, tokrat pa se bom nekoliko bolj posvetil podrobnostim.

Besedilo podpisanega Arbitražnega sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško si lahko preberete tukaj:

1. V angleškem jeziku;
2. V slovenskem jeziku;
3. V hrvaškem jeziku.

Pri tem pa je potrebno najprej poudariti, da velja samo angleški original – to kar piše v slovenskem in hrvaškem prevodu, je pravno popolnoma nepomembno in je izgubljeno s prevodom oziroma čista manipulacija, ki je najbolj očitna v slovenskem prevodu. Poglejmo si obliko najbolj bistvenega 3. člena sporazuma – predvsem prvo nalogo (1) sodišča:

3. člen: Naloga arbitražnega sodišča
(1) Arbitražno sodišče določi:

• (a) potek meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško na kopnem in morju;
• (b) stik Slovenije z odprtim morjem;
• (c) režim za uporabo ustreznih morskih območij.

Artticle 3: Tasks of the Arbitral Tribunal:

(1) The Arbitral Tribunal shall determine

• (a) the course of marinetime and land boundary berween the Republic of Slovenia and the Republic of Croatia;
• (b) Slovenia’s junction to High Sea;
• (c) the regime for the use of the relevant maritime areas.

Clanak 3: Zadaća Arbitražnog suda
(1) Arbitražni sud utvrdit će

• (a) tijek granice na moru i kopnu izmedu Republike Hrvatske i Republike Slovenije;
• (b) vezu Slovenije prema otvorenom moru;
• (c) režim za korištenje relevantnih morskih podrucja.

Manipulacija je najbolj vidna in očitna ravno v slovenskem “prevodu”, kjer se pomožnik “shall” preprosto izgubi, “determine” pa dobi takorekoč nepravniški pomen – delo sodišča je razsojanje in presojanje: da sodi, podaja sodbe in presoja; končni produkt sodišča, njegova “odločitev” se imenuje “razsodba” ali “sodba”, ne pa “določitev” ali “določba”. Zanimivo je tudi, kako se v obeh prevodih sporazuma pri nalogah izgubi množina…

Čeprav lahko “determine” marsikdaj znotraj določenih kontekstov povsem ustrezno prevajamo tudi z “določiti”, pa je praksa v Evrotermu, ki pokriva predvsem pravniške pojme iz zakonodaje EU, drugačna, saj se prevaja predvsem z besedami:

1. oceniti
2. presoditi
3. ugotoviti
4. odločati o (nanaša se neposredno na našo ustavo)

Torej nam prva naloga (1) govori samo to, o čem bo sodišče presojalo, ne pa nujno o tem, kaj bo določalo. Bistvena razlika je, ali sodišče določa naš stik z odprtim morjem (in našo mejo), ali pa o našem stiku presoja: če ga določa, mora povedati, kje se nahaja in kakšen je, če pa samo presoja o našem stiku z odprtim morjem, potem lahko presodi tudi, da ga nimamo; oziroma lahko ugotovi ali oceni, da ni nobenega stika našega morja z odprtim.

Modalni pomožnik “shall” (etimološko: sceal “I owe/he owes, will have to, ought to, must” – v slovenščino bi se “shall” lahko prevajal kot “naj bi“), ki se v angleščini pogosto uporablja pri obljubah ali prostovoljnih predlogih, v formalni britanski angleščini pa se uporablja za opisovanje neizogibnih prihodnjih dogodkov s priokusom neizogibnosti in preddoločenosti (ne pa, na primer bolj nevtralno določni “will” ali precej bolj obvezujoči “must”), se tukaj izkaže za zelo pomembnega v kontekstu točk (a, b, c), ki nekako, namigujejo na to, da bo sodišče najprej ugotavljalo  (a) mejo, nato presojalo o (b) stiku in na koncu (c) določalo režime. Pravzaprav je vse to skupaj s točkami videti zelo podobno izbiranju med odgovori (a), (b) ali (c), pri čemer je lahko pravilnih tudi več odgovorov. Uporaba črk pri označevanju ponavadi ne pomeni samo drugačne vrste označevanja, temveč tudi nekoliko bolj poljuben in neobvezen vrstni red – v smislu (a) in (b) oziroma (a) ali (b). Izbiranje med (a) in (b) je moč v tem “sporazumu” najti tudi na mestu (4. člen – tudi tu stoji “shall”, ki se potem izgubi v prevodu), kjer je govora o pravilih: (a) je mednarodno pravo za 3. člen (1) (a), (b) mednarodno pravo in razna načela poštenosti za 3. člen (1) (b) in (c)…

Celotna besedna zveza “shall determine” vse skupaj postavi v drugačno luč tudi, če vzamemo za nas najugodnejši pomen besede “determine” – še posebej, ker jo je mogoče razumeti kot “naj bi določili”, saj je to precej manj zavezujoče, kot “določi” ali “bo določilo” ali “mora določiti”. Poleg tega pa se vse to najbrž nanaša na predhodno določanje meje (a)…

Skratka, če beremo angleški izvirnik arbitražnega sporazuma ni niti malo očitno, da bomo dobili “določen” stik z odprtim morjem, česar se očitno zavedajo tudi naši ustavni sodniki, ki so šli celo korak dlje in ugotovili, da bi sporazum, ki je po njihovi presoji v skladu z ustavo, lahko imel protiustavne posledice (kot da bi rekel: voda ne povzroča opeklin, razen, če je vrela). Na pravno nelogičnost in nesmiselnost takšne razsodbe je opozoril Miro Cerar:

Menim, da se je ustavno sodišče neutemeljeno izognilo temu, kar bi glede na vsebino obravnavanih delov arbitražnega sporazuma in v skladu s svojo pristojnostjo moralo storiti. S tem je neodgovorno preložilo svoj del odgovornosti v tej zadevi na državni zbor, politiki pa jo bodo očitno z referendumom preložili na državljane. Ustavno sodišče meni, da arbitražni sporazum, na podlagi katerega se bo med drugim določala meja na morju, ni v nasprotju z ustavo, čeprav izrecno priznava, da lahko arbitražno sodišče na brezpogojno obvezujoč način določi to mejo v nasprotju z našo ustavno ureditvijo. To je, če zadevo slikovito ponazorim, približno tako, kot da bi, denimo, ustavno sodišče dejalo, da razpis zakonodajnega referenduma o odpravi državnega zbora ni v neskladju z ustavo, saj zgolj razpis še ne odpravlja parlamenta, če pa bo prišlo na takem referendumu do ukinitve državnega zbora, naj državni zbor v skladu s tem pač spremeni ustavo in se ukine.

Vsekakor je v zgornjem citatu lepo zajeta cela godlja, ki nam jo je zakuhal in jo še kuha Pahor skupaj s pomočjo neumnih brezjajčnih ustavnih sodnikov, sedaj pa si nas še drzne spraševati, kaj si o njegovih, milo rečeno neumnih in škodljivih potezah, mislimo.

Načeloma lahko rečemo, da nam z obljubljanjem referenduma pripravlja samomor iz zasede – če pristanemo, na vse skupaj, lahko izgubimo dober del svojega ozemlja, predvsem pa zdrave pameti (saj je precej lepo razvidno, da je Pahor najprej zapravil našo pogajalsko pozicijo, nato pa še pristal na zadevo, ki je nastavljena tako, da lahko več izgubimo kot dobimo in bomo lahko na slabšem, kot smo sedaj), če zadevo zavrnemo (kot apriorno neumno, škodljivo zadevo – sporazum je preprosto nesprejemljiv) pa bo to vsekakor postal samo Pahorjev politični samomor in dober razlog, da prepišemo naše “diplomate” in “pogajalce” na zavod za zaposlovanje – ali pa naj jih raje zaposlijo Hrvatje.

Pa še ena razsvetljujoča pesmica za premierja in njegove prevajalske manipulatorje* – resnično tudi zelo dober nasvet nekega vzornika:

*should [šud] preteklik od shall;

Grigorij Jakovljevič Pereljman

Grigorij Jakovljevič Pereljman je matematik, ki je potrditev Aristotelove ugotovitve, da so zares srečni lahko samo bogovi in živali, med ljudmi pa mogoče teoretiki. Grigorij je človek, ob katerem sta “duhovneža” Papež in Dalaj lama, skupaj z vsemi guruji in svetniki, navadni drkadžiji, vsi politiki skupaj z ostalimi slavnimi “zvezdniki” pa niso nič več kot pohlepna golazen.

Ko se je prejšnji teden razvedelo, da bo dobili milijon dolarjev in so ga začeli obletavati prvi novinarji, je Grigorij, ki je trenutno menda brezposeln in živi pri mami, novinarju skozi zaprta vrata povedal, da ima vse, kar hoče  in da nagrade noče, drugemu, ki ga je poklical na mobilni telefon pa naj ga ne moti, ker nabira gobe…

Prejšnji teden se je razširila novica, da bo za rešitev prvega izmed sedmih največjih nerešenih problemov, ki jo razpisal, Clay Mathematics Institute of Cambridge iz Massachusettsa je na prelomu tisočletja razpisal nagrado milijon dolarjev za rešitev vsakega izmed sedmih največjih nerešenih problemov v matematiki – “milenijskih problemov”: Swinnerton-Dyerjeva domneva, Hodgeova domneva, Navier-Stokesove enačbe, problem P = NP, Riemannova hipoteza, Yang-Millsova teorija in Poincaréjeva domneva.

Grigorij Jakovljevič Pereljman je matematični genij, ki je leta 1982 na matematični olimpijadi osvojil prvo mesto z vsemi osvojenimi točkami. Kasneje je doktoriral in nekaj let raziskoval v ZDA. Že takrat je veljal za velemojstra diferencialne geometrije, svojo načelno “izrednost” pa je potrdil z zavrnitvijo nagrade za mladega matematika, ki mu jo je leta 1996 želela podeliti Evropska matematična skupnost.

Rešitev Poincaréjeve domneve je naznanil že leta 2002, leta 2003 pa je matematični srenji predložil osnutek in ključne ideje za dokaz tega matematičnega problema. Na spletu je objavil nekaj kratkih člankov in imel nekaj predavanj po Ameriki, nato pa se je vrnil nazaj v Sankt Peterburg – kjer ga niso več sprejeli na matematični inštitut (težko je biti prerok v domovini). Tri leta pozneje je bil dokaz do potankosti preštudiran in matematiki se danes strinjajo, da je brez napak. Pereljman pa ni dokazal samo Poincaréjeve domneve, temveč kar splošnejšo Thurstonovo domnevo, katere posebni primer je Poincaréjeva.

Leta 2006 naj bi mu matematiki v Madridu podelili Fieldsovo medaljo, ki jo vsaka štiri leta podelijo dvema do štirim mladim matematikom, starim največ 40 let. Fieldsova medalja je najvišje odlikovanje, ki ga matematik lahko prejme za dosežke na svojem strokovnem področju. Pereljman je nagrado odklonil – menda zato, ker se mu ostali matematiki ne zdijo dovolj sposobni, da bi mu lahko dajali nagrade – in ga v Madrid ni bilo.

Zapustil je matematične kroge in se vrnil v Sankt Peterburg – pravijo, da si je poiskal zaposlitev zunaj matematičnih področij. V nekem intervjuju je dejal, da zaradi slave, ne more več biti osredotočen na matematiko, hkrati pa je bil kritičen do pomanjkanja integritete v matematičnih krogih in poudaril, da ne more več le kimati. Pravi znanstvenik po njegovem mnenju ne sprejema nagrad in ne podlega nobeni človeški slabosti. Ob zavrnitvi Fieldsove nagrade je povedal tudi:

Ne zanimata me slava ali denar.

Nočem biti na ogled, kot žival v živalskem vrtu. Nisem matematični heroj. Niti nisem tako uspešen; zaradi tega nočem, da bi me vsi gledali.

Skratka: gledano s spoznavno teoretskega in etičnega stališča je Grigorij Jakovljevič Pereljman največji frajer na svetu.

Guru Pandid Surender Sharma, je rekel, da lahko v nekaj minutah s svojimi mističnimi močmi ubije kogarkoli, šef racionalistov* pa mu je ponudil tisto staro dobro “Hic Rhodos hic salta” in mu rekel približno tako: “Naredi to, tukaj sem, ubij me“. Zadeva, ki je milijone Indijcev prikovala za tv sprejemnike je videti tako (racionalist ima na sebi rjavo obleko, tantrik se bori zavit v belo rjuho):

In ko po 15 minutah ni uspel, se je začel ultimativni črnomagijski ceremonijal smrti “Om lingalingalingalinga, kilikilikili…“, za dokončno uničenje racionalizma:

Ubijalska mantra “Om lingalingalingalinga, kilikilikili…” je popušila proti razumu in menda postala internetni hit – pa naj še kdo reče, da racionalistični smeh ni vsaj pol zdravja…

Zmaga razuma in velik udarec za religiozna vraževerja in ostale neumnosti. Naš racionalist, nekakšen indijski James Randi po dobrih dveh letih še vedno živi in piše – njegovi spomini na dogodek. Možakar pa dejansko ni kar tako. Razkrinkal je še večje mojstre od našega tantrika – kot je na primer pri nas bolj znani in slavni Sai Baba…

*racionalíst -a m (i) 1. kdor sprejema razum kot edino vodilo pri mišljenju, 2. filoz. predstavnik racionalizma [latinsko rationalis - razum]. Racionalizem je  v evropski miselni tradiciji prevladujoče pojmovanje, po katerem je (raz)um najvišje urejajoče načelo sveta (metafizični racionalizem; nasprotno iracionalizem) oziroma urejajoči temelj spoznanja (spoznavnoteoretski racionalizem; nasprotno empirizem). V ožjem pomenu je racionalizem filozofija 17. in 18. st. (G. W. Leibniz, B. de Spinoza), ki jo je utemeljil Rene Descartes, nadaljevala pa se je v razsvetljenstvu (zlasti pri Ch. von Wolffu). Racionalizem zagovarja vrojenost pojmov (substanca, vzročnost ipd.) in možnost sistematskih, od izkušnje neodvisnih izjav o stvarnosti na podlagi čistih razumskih pojmov (a priori). Metodološko pa se je racionalizem opiral na matematiko (dedukcija).

Neka osnovna definicija laži bi se glasila, da je laž govorjenje ali pisanje neresnice, čeprav poznamo resnico. Manipuliranje in manipulacijo pa bi lahko definirali kot preračunljivo ravnanje. Na tak način je manipulirane samo širši rod, ki pokriva tudi laž in laganje, zavajanje, blefiranje in bulšit. In kadar nečemu, kar ni ravno resnica ali vsaj slab opis zadeve, ne moremo reči, da je laž, bulšit ali blef, potem je ponavadi to zavajanje ali manipulacija.

Manipulacija je tako določena trditev, ki operira predvsem s tistimi resničnimi izjavami in stavki, ki so za manipulatorja ugodni, zamolči oziroma potisne na stran vse tiste, ki so zanj neugodne. Poleg tega pa se poslužuje tudi celega arzenala argumentacijskih in ostalih zavajanj, kot so argument po človeku (ad hominem), slamnati mož, napačni poudarki, tuji strokovnjak in ostali.

Z manipulacijami se na tak način poskuša vplivati na mnenje in na ravnanje tistih, s katerimi se manipulira, pri čemer pa sredstva niso v ničemer omejena, čeprav se sam izraz “manipulacija” zdi nekoliko manj slabšalen kot laž pa je tu na delu popolnoma ista tehnologija, ki laž obsega kod del pripomočkov za manipuliranje.

Za lažjo prepoznavo pa ponujam dva politično uravnotežena primera manipulacij:

Primer vrhunske manipulacije lahko najdemo na  strani SDS: kjer je novica, da je zamenjan direktor finske nacionalne televizije; naslov je: “Direktor finske nacionalne TV YLE Junger zamenjan“, podnaslov je “S kadrovskimi zamenjavami rešujejo omajano kredibilnost hiše, ki je proizvedla Resnico o Patriji.” Preostanek članka, v katerem ni nobenega stavka, ki bil čista laž, pa gradi na tem, da bo bralec prišel do zaključka, da se to vse skupaj dogaja predvsem zaradi afere Patria. V zadevi so šli celo tako daleč, da so vse skupaj podpisali s “finskim” imenom “Vanti Vaatti” – da je torej vse skupaj napisal nekdo, ki je Finec, kateri nam na koncu razkrije, da tudi na Finskem le ni vse tako idealno, kot nekateri mislijo. Čeprav ta Finec ne obstaja nikjer – ne najde ga niti google niti facebook; najdeta celo le malo smiselnih delov njegovega imena – zadeva tako pravzaprav preide v nekakšno patološko lažnivost nekoga iz SDS, ki se je lotil te manipulacije.

Drugi primer manipulacije pa je Dnevnikov pristop do afere (afera je pozornost vzbujajoča nečedna zadeva ali dogodek) z bulmastifi:

afere in neafere

Smo torej takorekoč sredi samih izpostavljenih afer samo neka afera pa ni afera – tisto, kar nekateri nočejo, da bi bila afera. Lep primer nadaljevanja te manipulacije v smeri, kaj je afera in kaj ne, je komentar, ki ga je napisal Rok Praprotnik v Dnevniku:

Pri bulmastifih recimo poslušamo, da je neko ozadje krivo, da na kraju ni bilo preiskovalnega sodnika. Pa ni tako. Psi so pogrizli svojega lastnika, tukaj ni kaznivega dejanja, kaj naj torej tam počne preiskovalni sodnik? Je pa bilo očitno storjeno kaznivo dejanje mučenja živali (kazen do šest mesecev), kar je dejanje iz pristojnosti okrajnega sodišča.

Če smo natančni, je veterinarski inštitut več kot en teden ugotavljal, kdo so ti psi bili, torej sploh ne moremo reči, da je možnost večjega kaznivega dejanja kakorkoli izključena – še posebej zato, ker se sploh ni vedelo točno, koga so pogrizli, še manj pa kdo je lastnik in ker so domnevnemu lastniku že po naravi sami manjkali določeni deli, da bi sploh lahko bil lastnik – in menda niti ni bil lastnik: menda so bili psi še vedno od njegove žene. In če smo natančni, morajo policisti poročati o sumu in tudi o “indicih”, sodnik oziroma tožilec pa potem presojata o njihovih sumih in indicih (kar je pravzaprav povezanio: sum je na nepotrjenem dokazu temelječa misel, da je nekdo lahko v zvezi z nečem, indic pa je to, kar omogoča sklepanje na kaj, znak znamenje).

Poleg tega je v tej zadevi padlo toliko nasprotujočih se izjav, da ta kolobocija s pomanjkljivim obveščanjem vsekakor kaže v smer Katarine Kresal, ki pa je edina bila očitno dovolj dobro obveščena. Ko je bila tiskovna konferenca policijske uprave Ljubljana, na kateri je vodja sektorja kriminalistične policije Branko Japelj povedal, da je policija glede bulmastifov za tožilstvo napisala poročilo, v njem pa ugotavlja, da glede na poročilo Inštituta za sodno medicino ni podan sum, da bi bili pred usodnimi dogodki psi omamljeni, prav tako pa »patoanatomskih in patohistoloških sprememb na določenih delih telesa« ni mogoče nedvoumno in zanesljivo povezati z »morebitno spolno zlorabo psov«. S tem, je nato povedal generalni direktor policije Janko Goršek, je zadeva v delu, ki se nanaša na mučenje psov, za policijo zaključena, izpeljana pa je bila »strokovno in korektno, predvsem pa neodvisno«. Pravzaprav pa je zadeva na tej točki postala nenavadna in je ponovno odprla sume o omrežjih. Na Japljevo izjavo, da bi se namreč preiskovalni sodnik in dežurna tožilka »lahko udeležila ogleda dogodka«, če bi ocenila, da je to potrebno, se je odzvala vodja okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani Tamara Gregorčič. Zapisala je, da je bila dežurna tožilka tedaj o dogodku obveščena po preiskovalnem sodniku, vendar ne, da obstaja sum zlorabe psov niti da so bili najdeni »določeni predmeti, povezani s tem dogodkom«. Policija je potemtakem zamolčala bistven podatek, na podlagi katerega bi se preiskovalni sodnik in tožilec lahko odločila o prisotnosti na kraju dogodka. Poleg tega je policija notranjo ministrico Katarino Kresal po doslej znanih podatkih o zadevi obvestila prej kakor preiskovalnega sodnika. Tudi mediji so objavili dokumente, ki so dokazali, da je policija v svojih razlagah o načinu in okoliščinah smrti pri psih prišla v velika protislovja. Pri dveh psih je navajala vzrok smrti uspavanje, izvidi pa so potrdili strelne rane, prav tako so mediji objavili mnenje stroke, da je spolna zloraba psov več kakor verjetna. Tu je torej več problematičnih zadev: prva je v povezanosti odstopljenega ministra Pogačnika z veterinarskim inštitutom in druga je v povezanosti dveh ministrov LDS, Katarine Kresal in Aleša Zalarja, prvega zaradi partnerja (in strica), drugega pa zaradi brata sodnika, pri spornem vračanju usodnih bulmastifov Saši Baričeviču. Zraven pa je tudi policija, katere generalnega direktorja je predlagala prav Katarina Kresal, ki je v namene podrejanja policije celo spremenila zakon.

Poleg tega pa Praprotnik svoje manipulacijske sposobnosti prikaže še v namigovanju  na povsem drugo zgodbo o Brezigarjevi: zanjo je povsem očitno, da je “večkratno povezana z Janševo SDS“, medtem ko nimamo za direktorja policije Gorška “nobenega dokaza, da je podaljšana roka vladajoče politike” – čeprav ga je za direktorja policije postavila ministrica, ki je morala zato celo spremeniti zakon. Menda pa tudi za Brezigarjevo ni nobenega dokaza, da bi bila podaljšana roka SDS – čeprav je najbrž res večkratno povezana.
Skratka Praprotnikova kredibilnost se s tole bulmastifsko zadevo, ki ji na Dnevniku ne rečejo afera, približuje kredibilnosti Požarja – postaja vse bolj očitno, da tudi pri njemu obstajajo precej določeni naročniki z določenimi navodili – takimi navodili, ki se kažejo že kar v naslovni Dnevnikovi vrstici pod znamko “Uredništvo izpostavlja:“

Vennov diagram vennovega diagrama

Na prvi pogled se vennovi diagrami ne zdijo nič posebnega – samo grafični prikaz kategoričnih ter asertoričnih sodb, stavkov in silogizmov, podobni so Eulerjevim diagramom. Venn najprej poudari izključene dele pojmov, ne pa tistih delov, ki so skupni dvema ali več pojmom. V prikazu delnih sodb se s križcem označi področje, kjer je vsaj en element.

Kot večina izrednih dosežkov človeškega duha pa tudi vennovi diagrami svojo dodatno vrednost pokažejo šele, ko jih priredimo za zabavo.

Vinov vennov diagram

Vennov diagram oblin

Vennov diagram za ženske

Vennov diagram za serijske morilce

Vennov diagram za karaoke

Vennov diagram za Denzla Washingtona

Vennov diagram za hlače

Nerdovski vennov diagram

Pa naj še kdo reče, da logika ni zabavna…

Morda res ne gre pričakovati od ljudi, ki imajo “samoupravno-vojaško polizobrazbo“, da bi vsaj površno poznali Dostojevskega. Bi pa pričakovali od filozofa, da prej preveri, kaj je kdo rekel – še posebej, če ga citira:

“Boga ni. Vse je dovoljeno”. Vsak, ki le bežno pozna Dostojevskega, ve, da je misel o tem, kako je, če boga ni, vse dovoljeno, izrekel Ivan Karamazov v Bratih Karamazovih – to misel bomo zaman iskali v Zločinu in kazni. Žalosten pokazatelj stanja v Sloveniji je, da tega – kolikor je meni znano – ni opazil nihče. Postajamo pač narod polizobražencev.

Vsak, ki natančno pozna Dostojevskega, menda ve, da Ivan Karamazov ni nikoli izrekel ničesar niti približno takšnega in bi kaj takega zaman iskali tudi v romanu Bratje Karamazovi. Je pa res, da lahko s tem stavkom na kratko povzamemo način razmišljanja Ivana Karamazova v začetnih poglavjih. Sledi pa menda vodijo do Sarta.

Skratka Ivan Karamazov (niti Dostojevski) menda ni nikoli izrekel tega stavka “Boga ni. Vse je dovoljeno”. – razen, če se slovenski in angleški prevod radikalno razlikujeta od originala (sam sem lahko preveril samo v angleškemu, zaradi časovne oddaljenosti mojega branja pa za slovenskega ne dajem roke v ogenj, pa tudi v srbskem prevodu ni ničesar takšnega). No ja, Ruščine se ne bom učil zaradi tega, vsekakor me pa res zanima, kako je s tem – da ne gre samo za “izgubljeno v prevodu“.

Vsekakor pa je naš filozof kljub gornjemu potencialnemu “kiksu” podal nekaj zares vzgojnih, na primer tale:

Poglejmo stavek: “Žegnana voda, s katero so poškropljeni pripadniki izbrane tranzicijske elite, pa ni prozorna, temveč rdeče obarvana tekočina. Je kri.” Le kaj bi rekli naši branilci vrednot, če bi – ciljajoč na množično pedofilijo v vrstah katoliške duhovščine – kakšen kritičen komentator napisal, da žegnana voda, s katero duhovniki škropijo mlade dečke, ni prozorna, ampak je mešanica krvi in sperme, ki curlja iz njihovih penetriranih anusov? Res hočemo po tej poti?

Zelo lepo izpostavi tudi religiozno logiko množičnih pobojev:

Kaj pa stalinistični komunistični množični poboji? Kaj pa zunajsodni poboji milijonov brezimnih ljudi? Zlahka opazimo, da se je te zločine opravičevalo z njihovim lastnim nadomestnim bogom, z “bogom, ki mu je spodletelo”, kot se je izrazil Ignazio Silone, eden velikih razočaranih bivših komunistov: imeli so svojega boga, zato jim je bilo vse dovoljeno. Drugače rečeno, tu je veljavna logika verskega nasilja. Stalinistični komunisti se nimajo za hedonistične individualiste, prepuščene svoji svobodi; ne, imajo se za orodje zgodovinskega napredka, nujnosti, ki žene človeštvo k “višji” stopnji komunizma – in prav to sklicevanje na lasten Absolut (in svoj privilegiran odnos do njega) jim dovoljuje, da počnejo, kar hočejo (ali, kar smatrajo za nujno)…

Odličen, zabaven in zelo poučen članek našega zvezdnika med filozofi, ki pa ima že dlje časa težave z natančnim navajanjem…

Na začetku naše demokratizacijske poti se je zdelo, da je demokracija tako mogočna, da lahko odloča o vsem, da se lahko s preštevanjem rok odločamo tako o tem, kaj je res in kaj ne, kot tudi o zadevah, ki sploh ne sodijo na nivo političnega, ampak se v prvi vrsti tičejo posameznih strok. Čeprav lahko v našem parlamentu še vedno najdemo dovolj “posranskih telet”, ki bi bila zmožna podpreti tudi zakon o prepovedi gravitacije pa se je stanje precej izboljšalo in prišlo v naslednjo fazo: stroka je danes očitno postala predvsem dekla politike in denarja, saj se vedno najde nekaj “strokovnjakov”, ki so se za par evrov in kakšno drobtinico pripravljeni prodati politiki in ostalim.

Zdravniška zbornica je cehovska organizacija, ki naj bi skrbela za reguliranje medicinskega poklica in skrbela za to, da zdravniki spošujejo svojo hipokritovo zaprisego in ostala cehovska pravila medicinske etike. Primer Nekrep nam je lepo pokazal, kako si je ta strokovna organizacija kar sama zadala udarec in porušila tako svojo strokovno kot tudi etično-moralno avtoriteto. Čeprav je več njenih strokovnih organov (menda dobijo za to svoje delo na leto od davkoplačevalcev nekaj več kot pol milijona evrov – 500.000,00 €), sprejelo svoje odločitve, so jih njeni člani “demokratično” s preglasovanjem preprosto izničili, da bi zaščitili svojo kolegico – kar so nekateri lastniki rok tudi prostodušno priznali; nekatere je bilo vseeno vsaj nekoliko sram in so bili raje tiho. Članom teh strokovnih teles zdravniške zbornice pa danes dejansko ne preostane drugega, kot da odstopijo – kar precej množično tudi počnejo.

Vsekakor je bilo zanimivo spremljati, kako se je na pasje klanje, podivjanih  psov, ki so bili v lasti njenih članov odzivalo, to “strokovno združenje”. Ne vem, ali  se  je sploh odzvalo na to, da zdravniška pasja mati niti poskusila ni z nudenjem prve pomoči človeku, ki so ga prvega poklali njeni kosmati otroci – kar ji je zapovedovala njena medicinska prisega (pravzaprav sem pozabil – morda so ji celo odvzeli licenco?). Niti se ni odzvalo na kasnejša ravnanja njenega člana “uglednega zdravnika”, ki je kazalo vse prej kot znamenja kakršnekoli etičnosti, osebne odgovoronosti ali osebne integritete. Tiho pa so tudi danes…  Morda to res ni njihovo osnovno delo, vsekakor pa je ta njihova tišina pomenljiva, saj veliko pove o dejanski skrbi za etična ravnanja njenih članov. Posebne strokovne etike niso posebne zato, ker bi  dovoljevale več, temveč so posebne, ker postavljajo več omejitev – ne postavljajo pozitivne zakonodaje, temveč presegajo goli legalizem formalne zakonitosti…

Za vzor Zdravniški zbornici bi lahko dali neko drugo cehovsko združenje (nekoliko paradoksno ampak očitno eno redkih, ki resnično funkcionira) – Odvetniško zbornico, ki je svojega člana Matoza prijela za ušesa že “samo” zaradi tega, ker se je v neki babji reviji nekoliko preveč razgovoril o svojem zasebnem življenju.

In potem imamo tukaj še veterinarsko, kinološko in pasjo stroko. O strokovnosti in etiki, slednjih ne bom več zgubljal besed – strokovnost je v našem primeru skoraj nevidna, etike pa sploh ni, zato takšno početje nima pomena.

Happy Mondays – Step On

bom še razdelal zadevo…

Pa poskusimo za trenutek izstopiti iz takšne binarne črno-bele tehnike:
Predsednik je dal človeku odlikovanje za neko pozitivno dejanje, čeprav je ta človek predstavljal tudi nekoliko manj pozitivne reči. Če je ta odlikovani človek, ne vem kakšen, zločinec, naj se mu ti, ne vem kakšni, zločini dokažejo na sodišču in naj bo zločinom primerno tudi kaznovan.

Na primer: če rečem, da je bil Hitler dober politik, ker je v določenem trenutku nategnil veliko večino Nemcev in vseh ostalih, s tem najbrž še nisem naredil holokavsta? Tudi, če Hitlerju podelim odlikovanje predvsem v imenu vseh tistih, ki se z mano niso nikoli strinjali, se ne strinjajo in se ne bodo nikoli strinjali, s tem še vedno ne kršim nobenih temeljnih človekovih pravic  – vsaj dokler je neumnost takorekoč neodtujljiva človekova pravica ne.

Podobno performativno govorno dejanje, kot pohvala, je tudi odlikovanje. Ker pa nekateri besedo “hvala” razumejo kot višek nehvaležnosti, če ni pospremljena še vsaj z nečim oprijemljivim (MASTNA NAGRADA), se vse skupaj izvrši v bolj ali manj formalizirani obliki simbolične predaje kakšnega koščka kovine ali papirja ali kuverte z vsebino… Performativno govorno dejanje pomeni, da je dejanje izvršeno z besedo ali besedno zvezo samo v trenutku, ko sprejemnik to zazna in razume. Na primer:

“Dragi bralec, odlikujem vas, ker ste zelo razgledana, modra in razumna oseba”.

zirosi l.r.

Pod črto:

To odlikovanje si lahko natisnete in ga postavite na častno mesto, ali pa si z njim obrišete rit.

In smo že pri prvi fascinaciji: tisti, ki so utripali na Titeja, niso na papeža – nobenega papeža in seveda obratno. Pa vendar lahko opazimo očitno slepoto pri obojih: na svojem predmetu občudovanja vidijo samo idealizirano podobo, vidijo samo pozitivne plati in pozitvne posledice njegovih dejanj, hkrati pa so absolutno slepi za negativne plati.

Če predpostavljam, da nobeni od teh niso popolnoma neumni, je povsem na mestu vprašanje, kako so naredili svojo izbiro: najbrž izbira ni bila plod nekakšnega tehtnega premisleka – le kdo pri zdravi pameti bi izbiral med oboževanjem ekstravagantnega oblastiželnega diktatorja s krvavimi rokami in versko blaznim zaščitnikom pedofilov, ki se zvečer pred spanjem redno pretepa s pasom?

Del teh učinkov bi se morda lahko pripisalo pranju možganov in indoktrinaciji, ki poteka že od rane mladosti – čeprav ne vse: še vedno obstaja vprašanje, kako se vse skupaj zgodi. V nekoliko drugačno luč pride, če to postavimo v luč ostalih zgledov, ki bi jih lahko imenovali idoli, ki ne sodijo v sfero politike pa so za svet in človeštvo neredili neskončno več od raznih političnih prdcev in verskih blaznežev, kot na primer Nikola Tesla ali Alexander Fleming; jasno je predvsem to, da nobeden od njiju nima niti približno take reklamarske podpore, poleg tega pa znanost niti približno ni tako seksi kot nategovanje vseh po vrsti.

Morda pa obstaja še neka globja plat, morda vsak vsaj nekoliko išče samega sebe v vseh drugih – v tem primeru bodo najbrž v Titu prepoznali svoj ideal samega sebe tisti bolj hedonistično ekstravertirani, bolj poduhovljeni in zamorjeni introvertiranci pa v kakšnem papežu…

Najprej je dobro, da za naše trenutne potrebe razlikujem med dvema načinoma debate oziroma diskurza: prvi je običajni debatni, ki ima za svoj cilj prenašanje informacij njegovo merilo pa je resnica – tukaj veljajo povsem normalna pravila argumentacije in logike; drugi pa je prepir, ki pravzaprav nima nobenega cilja razen sesutja nasprotnika in njegovih stališč – tukaj pa pride do izraza umetnost eristike (Eris je Grška boginja prepira). Načeloma smo v prepiru takoj, ko eni strani zmanjka pravih argumentov, ko se nehamo pogovarjati o stvari, ki je morda še nekaj stavkov nazaj bila tema pogovora in začnemo pogovarjati o sebi in drugih. Na internetu se je še posebej razvilo “flejmanje“, ki poteka po določenih svojih pravilih čeprav večina splošnih erističnih pravil velja tudi zanj.

Pot do zmage je grda in umazana, zmaga pa je dosegljiva z upoštevanjem naslednjih pravil:

1) NAPAD – NIKOLI NE BRANITI SVOJIH LASTNIH STALIŠČ. Nikoli ne pozabite te bistvenega osnove, čeprav zapadete v popolno amnezijo. Najbolje, da si ga vtetovirate na hrbtno stran vsake roke – za vsak slučaj, če vam katera odpade. Nikoli v nobenih okoliščinah ne poskušajte braniti tega, kar ste rekli! Samo napadajte argumente druge strani, vedno znova in znova, dokler ena od strani ne umre od starosti ali pa se katera od supersil odloči za dokončno ukinitev interneta. Obramba samega sebe ali svojega argumenta je slabotno dejanje obupa, ki da vašemu nasprotniku vedeti, da ste popolnoma odprti za napad. Prekaljeni internetni prepirljivci se ne bodo nikoli spraševali o veljavnosti svojih prejšnjih trditev, temveč bojo izbrali prebijanje naprej in ostali v napadu kljub kakršnimkoli zmotnim ali očitno neresničnim izjavam, ki so jih podali v preteklosti, ter tako učinkovito potiskali nasprotnike v defenzivo. Internetne besedne spopade je potrebno videti kot ceneno pretepaško igrico, v kateri se samo največji bebci trudijo s pritiskanjem na tipko za blokiranje ali obrambo. Ko se nasprotnik skrije v kot z rokami v obrambni drži, da bi si zaščitil obraz, pravi borec izvede kompleksno borilno kombinacijo, ki vključuje transformacijo v ognjeno furijo uničenja in smrtonosni napad z valovi satanovega žvepla.

2) TEREN – POVEJTE, DA DELUJETE NA PODROČJU, O KATEREM SE PREPIRATE. Postanite profesionalec in strokovnjak. Ni nobene teme, na katero se kot specialist po zaslugi svojega življenja in obsežnega dela ne bi spoznal – doma pa si predvsem na področju, kjer poteka kreganje. Pravzaprav niti ni pomembno, če vse tvoje znanje iz prve roke prihaja iz Naše male klinike, ki si je mimogrede bil deležen med večerjo. Magija interneta omogoča, da imaš v vsakem trenutku prave življenjske izkušnje s kateregakoli danega področja.

Primer:

Flame: kako si drzneš govoriti, da bi splav moral biti dovoljen. Kaj je narobe s teboj, komunistični kriminalec? Splav je zločinski umor živega bitja! Morilci morajo za zapahe!
Nepravilen odziv: mogoče sem ravno mati samohranilka, vendar vseeno menim, da je splav stvar izbira ženske ne pa državnih oblasti.
Pravilen odziv: lahko, da sem na sveže splavljen fetus, pa vseeno mislim, da je splav stvar izbire ženske, ne pa vlade.

3) BLOKADA – ČE V PREPIRU IZGUBLJATE , ZAIGRAJTE FRUSTRACIJO, POTEM PA POVEJTE, DA OSEBO BLOKIRATE. Vsi na internetu gojijo skrivni strah, da bi kdo blokiral njihova sporočila, še posebej, kadar so to isto osebo uničili v prepiru. Če kadarkoli naredite usodno napako in odkrijete, da niste kos intenzivnosti napadov ali pretkanosti osebe, s katero ste se soočili, se preprosto prepustite spirali frustracije, ki se konča z jedrnatim pozdravom in sporočilom, da ta oseba ne bo več nikoli mogla komunicirati z vami, saj ste jo dali na zakleto listo ignoriranih. Jasno in razumljivo jim dajte z nedvoumnimi besedami vedeti, da ste se prenasičili njihovih neumnosti in da preprosto ne zmorete več prenesti ničesar, kar pride izpod njihovih prstov. Razglasitev vaše komunikacijske blokade služi kot uničujoč adut, ki je zmožen več kot zgolj končanja prepira, temveč vam lahko prinese tudi končno zmago, saj ni več nobenega načina, da bi vaši nasprotniki lahko imeli zadnjo besedo. In kot vsakdo na internetu ve: edini način za zmago v prepiru je, da imate zadnjo besedo.

4) HITLER – NA DOLOČENI TOČKI, POVEJTE, DA JE DRUGA OSEBA NACIST. Primerjava s Hitlerjem ali nacisti je bistvena sestavina za povprečen internetni prepir, čeprav se nevednim in nepoučenim zdi neumno sodelujočega v prepiru na internetu primerjati z osebo, odgovorno za poboje milijonov ljudi, je to orožje eden od tradicionalnih stebrov vsakega pravega prepira na spletu. Ne glede na moč in veljavnost nasprotnikovih flejmov, je, kot bi vrgli spodobno atomsko bombo, ko nasprotniku rečete: »Jebi se Hitler!« – kar je še posebej učinkovito v kombinaciji s 3. pravilom.

Kot sem omenil že na začetku, imamo pri prepirih na spletu največkrat opravka s flejmarji in flejmanjem, za katerega veljajo določena pravila in zakonitosti, ki so navedena spodaj. Povzeto iz Flejmerske biblije:

Zlato pravilo flejmanja:

Napadi naj bojo, domiselni, žaljivi, zanimivi, smešni, jedki ali sarkastični, nikoli pa ne smejo biti dolgočasni.

Dvanajst zapovedi flejmanja:

1. O svojih nasprotnikih si izmisli stvari: pomembno je, da te laži delujejo prepričljivo. Svoj napad začni z besedo kot je »očitno«: Očitno je Janez Novak lažnivec in parazit.
2. Psihologiziranj. Postani foteljski psiholog: si načitana oseba; slišal si za Freuda in v gimnaziji si hodil na psihološki krožek. Zato si kvalificiran, da svojega nasprotnika in njegove besede psihoanaliziraš in opozarjaš na njegove globlje nezavedne komplekse in probleme.
3. Svoje flejmanje navzkrižno ponavljajte vedno in povsod po spletu.
4. Obilje zarote: če so vsi proti tebi, to zagotovo ni zato, ker si omejen zajebanec. Očitno proti tebi poteka zarota in z njenim razkritjem boš naredil uslugo celotnemu internetu.
5. Grožnje s tožbami: To je obratno od pravila 4 (neke vrste flejmarski jin-jang). Grožnje s tožbami so vedno zelo dober pristop.
6. Prisili jih, da podkrepijo svoje trditve. Tudi, če je Janez lepo povedal, da ima na testeninah rad kečap, zahtevaj dokaze. Če o tem ni pisal vsaj kakšen pomembnejši časopis, potem Janez očitno laže.
7. Uporabi tujke in tuje fraze: francoščina je dobra, latinščina pa je lingua franca flejmanja. Besede kot so »ad hominem« je potrebno uporabiti vsaj trikrat na objavo. Ostale priljubljene fraze so še »ad nauseum«, »veni, vidi, vici« in »fetuccini alfredo«.
8. Povej jim, kako pameten si: zakaj bi uporabljal inteligentne argumente, da bi jih prepričaš, v svojo modrost, če jim lahko preprosto poveš, da si najpametnejši? Opozori na svoje visoke ocene in članstvo v Mensi..
9. Svoje nasprotnike obtoži cenzure. Tvoja pravica kot državljana demokratične države je, da po internetu pišeš, karkoli hočeš. Kdorkoli ti hoče to omejevati, je ali komunist ali fašist, ali pa kar oboje.
10. Podvomi v njihov obstoj: pravzaprav nikoli nisi videl svojih nasprotnikov, mar ne? In ker si v središču univerzuma, bi jih moral do sedaj videti, mar ne? Potemtakem: ONI NE OBSTAJAJO! To je lepota flejmerske logike.
11. Laži, goljufaj, kradi in pusti dvignjen pokrov pri WC školjki.
12. Kadar si v dvomu, žali: Če pozabiš vseh ostalih 11 pravil, si zapomni tega. Na določeni točki uspešne flejmerske kariere se boš nedvomno znašel v flejmerski vojni s kom, ki je boljši od tebe. Ta oseba bo razkrila tvoje laži, sesula argumente in povzročila, da boš videti kot popoln tepec. Na tej točki ti na izbiro preostane samo še eno: opsuj ga prasca!!!

Celoten članek je na voljo tukaj. O četrtpismenosti je nekaj že tukaj.

Turk v članku poskuša vzpostaviti razlikovanje med inteligenco kot nekakšnim komunističnim konstruktom oziroma od komunizma podedovanim družbenim razredom in družbenim razredom, ki ga sam poimenuje “ustvarjalni razred”. Ustvarjalni razred je tisti, od katerega je odvisna prihodnosti in ta bi tudi moral imeti največ moči in vpliva.

Vendar pa pri tem ideološkem prizadevanju zapade v četrtpismenost in se izkaže za vsaj tako ideološkega kot tista ideološka inteligenca, proti kateri sam nastopa.

Da je vse skupaj v službi nekakšnega ideološkega boja je očitno že iz postavljene definicije, kjer Turk o inteligenci pravi tole:

Beseda inteligenca je poljskega izvora, a se uveljavi šele v sovjetski Rusiji, da bi z njo označili sloj ljudi, “ki se ukvarja z zapletenim umskim in ustvarjalnim delom in je nekakšen vmesni sloj med proletariatom in buržoazijo”.

Izvor besed proučue znanost, ki se ji reče etimologija in če pogledamo v Slovenski etimološki slovar, lahko na 186 strani vidimo, da ima beseda “inteligenca” izvor v latinski besedi  inteligentia, k nam pa je prišla prek nemščine iz latinščine. (in če pogledamo v slovar k našim germanskim gospodarjem dobimo die Intelligentsia; inteligenca, razumništvo (kot sloj) – očitno so tudi Nemci pobirali od Poljakov in Rusov) Vsekakor pa ta beseda ni poljskega izvora. Najbž bi bilo dobro razločevati med pomenom, definicijo, izvorom in rabo besede – vendar pa koga to sploh zanima.

Nadaljevanje pa ga zaradi tega vodi v nove nesmisle, ko pravi:

Angleška beseda “intelligence” pomeni nekaj povsem drugega, skupinske oznake za razumnike ne uporabljajo, “intelectualls” je množinska oblika besede “intelectual”, ki kaže na množico posameznikov.

Pomen besede “intelligence” v angleščini je približno isti kot to, kar bi našel v SSKJ pod prvo definicijo oziroma rabo: nadarjenost za umske dejavnosti, drugačeniti ne more biti, saj ima isti latinski izvor – lahko pa se razlikujejo nadaljnje posamezne rabe, vendar pa se najsplošnejša in najpogostejša raba ne razlikujeta. Poleg tega pa tudi v angleščini poznajo rabo, kjer “intelligence” pomeni celo skupino ljudi, kadar govorijo o raznih organizacijah, ki zbirajo informacije (največkrat tajne). Precej nesmiselno pa je reči, da “intelektualci” (izhaja iz istega latinskega korena kot inteligenca – intellectus; um, razum) kot množinska oblika ednine pomeni nekaj povsem drugega, samo zaradi tega, ker je to množinska oblika glagola. Če rečem intelektualci s tem nisem naredil nič drugega, kot to, da sem podal skupinsko oznako za določen razred ljudi – tudi če rečem, “ustvarjalni razred” sem naredil točno to: podal sem skupinsko oznako za skupino ljudi (in to kar v obliki edninskega samostalnika).

V nadaljevanju tako začne Turk nasprotovati kar samemu sebi; najprej pride do zaključka, da:

Razsvetljeni individualistični, liberalni anglosaški svet ni prišel na idejo, da bi razumnike, intelektualce, obravnaval kot kompaktno skupino v edninski obliki. Intelektualec kot razmišljujoč človek zavrača, da bi bil član istomišljeniške skupine, saj je samostojen in avtonomen kot individuum.

Nato pa nam v naslednjem odstavku pove:

Danes, ko je moderno govoriti o družbi znanja in kreativni ekonomiji, bi sloju ljudi (iz definicije inteligence), ki se ukvarjajo “z umskim in ustvarjalnim delom”, rekli “ustvarjalni razred”. Pojem “creative class” je utemeljil progresivni ameriški urbanist Richard Florida.

Torej očitno tudi Američani poznajo edninsko obliko za označevanje cele skupine ljudi, ki si rečejo razumniki – to je pojem “creative class“. Tudi razsvetljeni individualni liberalni anglosaški svet je prišel na idejo, da bo razumnike in intelektualce, obravnaval kot kompaktno skupino v edninski obliki – in to je naredil tudi ta intelektualec, katerega pristop je nadvse simpatičen našemu razumniku Žigi Turku.

Načeloma se mi Turkov članek niti ne zdi slab, vsebuje nekaj dobrih ugotovitev in predlogov, vendar pa ga njegova želja po preganjanju napol zastarelih rab neke besede in duhov komunizma vodi v ideološko zaslepljenost, ki v veliki meri izniči njegovo dobre plati in se izkaže kot protisloven poskus zamenjave nekega “komunističnega konstrukta” z novim “kapitalističnim”.

Pod črto:

Da nekoliko politično uravnovesim svoj prispevek pa podam še en primer, ki ravno tako spada v polje ekonomsko/politične inteligence z drugačnim političnim predznakom. Poimenoval sem ga kar Lahovnikov odkritosrčnostni paradoks. Politik, minister za gospodarstvo, kandidat na volitvah in član stanke Zares, Matej Lahovnik: Ne grem se političnih igric… Kaj se torej potemtakem naš Lahovnik gre? Politik, ki nam pravi, da se ne gre politike, glasbenik, ki nam poje, da se ne gre glasbe…

Na nezavedanje novinarske vloge je lepo pokazal Vojko. Novinarji se ne bi smeli postavljatio v vlogo sodnikov ali razsodnikov, saj to ni njihova veja, niti ni to njihovo delo, čeprav bi zgodba pri tem izgubila nekaj čustvenega naboja in privlačnosti.

Nekoliko bolj zaskrbljujoče pa je to, da znotraj tega nezavedanja in nerefleksiranja tega, kar počnejo stoji tudi četrtpismenost. Četrtpismenost je moj strokovni izraz za stopnjo pismenosti, ki se nahaja nekje med in nad nepismenostjo, ki pomeni, da človek ne zna niti brati, in polpismenostjo, ki označuje stanje nekoga, ki zna brati, ne zna pa pisati. Četrtpismenost je stopnja pismenosti, ki označuje nekoga, za  katerega se zdi, da zna pisati, vendar pa lahko iz tega, kar je napisal, vidimo, da pravzaprav ne zmore, ne zna ali noče razumeti tega, kar je prebral ali videl, torej je tudi tisto, kar je napisal lahko povsem nerelevantno. Četrtpismenost po drugi strani obsega tudi tako imenovano funkcionalno nepismenost in blefersko rabo strokovnih izrazov in tujk. To je nekaj, kar do določene mere počnemo vsi, kadar uporabljamo besede, za katere ne vemo, kaj pomenijo, vendar nezavedno poznamo njihovo rabo in seveda, kadar premalo pomislimo na to, kar se nam  je zapisalo ali zareklo. Četrtpismenost je pravzaprav nereflektirano stanje duha, kot se odraža v besedilih.

Prvi primer je lahko uporaba besedice le pri poročanju o odločitvah zdravniške zbornice, s čimer so se poročevalci postavili na mesto (nad)razsodnikov.

Drugi moj primer pa je že kar nemarna raba besede umor, morilec itd., ki se pogosto pojavlja v medijih, pravzaprav so tukaj zelo krivi lektorji – nekakšni strokovnjaki, ki naj bi skrbeli za slovenščino. Če se za trenutek naredimo nekoliko funkcionalno pismene in pogledamo v SSKJ, je zadeva jasna: “umoriti” pomeni povzročiti smrt človeka, zlasti namerno, medveda lahko ubiješ, zakolješ, ustreliš in kar je še takšnega, vendar zaradi tega ne postaneš morilec. Morilec je tisti, kdor umori človeka. Mogoče zveni pikolovsko ali puristično, vendar se mi vseeno zdi bistveno: če lahko rečemo morilec nekomu, ki je mimo zakona ubil neko žival, kje so potem meje takšnega relativiziranja: če, na primer, nekdo povozi srno, ali je tudi on zato postal morilec iz malomarnosti? Potemtakem lahko vsak postane množični morilec zato, ker po svoji hiši preganja mravlje, pajke in ostalo golazen, vključno z glivami…

Še en dodaten primer je novinarsko poročanje o klimatskih spremembah, kjer se preprosto ne loči več med posameznimi toplogrednimi plini in se kar naenkrat govori o strupenih plinih (kar so celo na političnem nivoju naredili v Ameriki): seveda je ogljikov dioksid plin, ki je za ljudi strupen, vendar pa je hkrati tudi nujen za preživetje rastlin in tako tudi za naše preživetje, seveda je poleg pri ogrevanju ozračja, vendar pa bi brez njega zmrznili, če ne bi že prej pa pomrli zaradi pomanjkanja hrane. Na tak način je strupena tudi voda (ki je po količini v obliki hlapov najpomembnejši toplogredni plin) saj se lahko v njej utopimo, čeprav je za naše preživetje skoraj tako nujna kot zrak (brez zraka lahko preživimo približno 3 minute, brez vode pa 3 dni).

Novinarska četrtpismenost pa je še toliko večji problem, ker zgledi vlečejo, želji po šokantni aktualnosti in zbujanju pozornosti vse prevečkrat prevladata nad objektivnostjo in vse prevečkrat tudi nad realnostjo, kar pa vodi v nadaljnje relativiziranje vsega. S tem, ko novinarji nižajo svoje standarde in opuščajo svoja načela, na široko odpirajo vrata vsem ostalim, ki nimajo in ne poznajo nobenih standardov in načel. Vse to pa vodi v nemarnost: če človeka ne skrbi za to, kar je napisal, potem o tem ne bo premišljeval, če ne bo premišljeval, sploh ne bo mislil. In nato bo na kakšnem plakatu pisalo: raje pišem kot mislim.

In vsak volilni dan vse male miške odidejo na volitve in volijo mačke. Seveda so bili ti črni mački popolnoma spodobni in pošteni, svoje vladanje so izvajaji nadvse častno. Sprejemali so same dobre zakone – se pravi, zakone, ki so bili dobri za mačke. Vendar ti zakoni, ki so bili dobri za mačke, niso bili tako dobri za miši.

Eden od zakonov je zahteval, da so mišje luknje takih dimenzij, da lahko mačka skoznjo spravi svojo šapo, drugi zakon je za miši postavil omejitev hitrosti gibanja, tako da so lahko mačke brez prevelikega truda prišle do svojega zajtrka.

Vsi sprejeti zakoni so bili dobri – za mačke seveda. Vendar pa so bili trdi za miši, tako da je njihovo življenje postajalo vse bolj neznosno. In ko miši niso več zdržale, so se odločile, da je potrebno nekaj ukreniti: množično so odšle na volitve in izvolile rdeče mačke.

Rdeči mački so imeli dobro kampanijo. Govorili so: “Mišja dežela potrebuje več vizije.” Rekli so: “Težava v Mišji deželi so te okrogle luknje, če pridemo mi na oblast, bomo uzakonili kvadratne mišje luknje.” In so jih in nove uzakonjene kvadratne mišje luknje so morale biti dvakrat večje od prejšnjih okroglih – tako da je mačka lahko skoznje spravila obe šapi. Življenje za miši je tako postalo še neznosnejše in na naslednjih volitvah so spet izvolile črne mačke. Pa spet rdeče in nato bele in črne. Poskusile so celo s črno belimi in rdeče črnimi – čemer so rekle koalicija. Dobile so celo vlado z belimi progami na črni in rdeči podlagi – to so bile mačke, ki so cvilile kot miši, vendar so še vedno jedle tako kot mačke.

Težava sploh ni bila v barvi mačjih kožuhov. Težava je bila v tem, da so to bile mačke. In zato, ker so bile mačke, so pri svojem vladanju poskrbele za mačke, ne pa za miši.

Nato se pojavi mala miška, ki je imela idejo in je rekla drugim miškam: “Poglejte kameradi, zakaj vedno znova izvolimo vlado, sestavljeno iz mačk? Zakaj ne bi izvolili vlade sestavljene iz miši?” “Ooo,” so rekle, “ta je nedemokrat. Zaprimo ga!” In so ga vrgli v ječo.

(zgodba je prirejena po zgodbici The Story of Mouseland, ki jo je na koncu prejšnjega tisočletja rad pripovedoval “največji Kanadčan” Tommy Douglas, izvorno pa jo je povedala Clair Gillis. Nauk te “basni” pa je univerzalen…)

Še animirani angleški original:

Nauk basni:

Naj že crkne taka demokracija, da bomo spet lahko živeli kot ljudje!