Christopher Hitchens

Videti je, da se tudi Matilda trudi dosegati še zadnje letošnje kvote in tako nam je precej pričakovano vzela tudi Christopherja Hitchensa, angleškega pisatelja, ki je živel v ZDA in pisal za takorekoč vse omembe vredne medije. O njegovi veličini se lahko prepričamo najprej prek odzivov na njegovo smrt, ki jih takorekoč ni mogoče prešteti. Poleg hvale njegove pronicljivosti, elokventnosti in kritičnosti pa je v vseh teh odzivih mogoče zaslediti še nekaj:  nihče se ni z njim povsem strinjal.

Hitchens se je rodil leta 1949 v Portsmouthu, diplomiral pa je leta 1970 na Oxfordski univerzi. Po diplomi leta 1970 je kmalu zakorakal na ulice Fleet Streeta, do leta 1980 ulice tiska, kjer so bile locirane vse pomembne britanske časopisne hiše, pozneje pa se je preselil v New York in tam novembra 1992 postal redni sodelavec Vanity Faira.
Junija 2010 so mu diagnosticirali raka, o svojem pešajočem zdravju pa je pisal tudi v svoji kolumni pri zgoraj omenjeni reviji.

Umrl je v bolnišnici v Teksasu, vzrok smrti pa je bila pljučnica, posledica raka na požiralniku. Za seboj je pustil ženo, Carol Blue, in njuno hčer Antonio, pa tudi dva otroka iz prejšnjega zakona, Alexandra in Sophio.

Njegov opus obsega ogromno člankov in komentarjev ter okrog 20 knjig.  V prispevkih, komentarjih, recenzijah in knjigah je kritiziral mnoge, med drugim tudi Gandija, Mati Terezo (Missionary Position 1995), zakonca Clinton (No One Left To Lie To: Values of the Worst Family 1999) in politika ter Nobelovega nagrajenca Henryja Kissingerja (The Trial of Henry Kissinger 2001), najbolj pa je odmeval s kritiko religij v knjigi God Is Not Great (2007): How Religion Poisons Everything. Letos je izšla zbirka njegovih zapisov z naslovom Arguably.

Hitchens je vsekakor kontroverzna osebnost, vendar pa tega ne moremo pripisati zgolj nekakšnemu nasprotovanju zaradi nasprotovanja samega, temveč prej njegovi poziciji, ko izhaja iz povsem lastnega stališča in se nikakor ne ozira na to, kaj mislijo, še manj pa v kaj verjamejo vsi ostali, temveč večinoma izhaja iz lastne izkušnje: iz izkušnje raznih vojnih območij, ko je pri poročanju večkrat postavil na kocko svoje življenje – nazadnje je bil pretepen v Libanonu leta 2007. In tem svojim izkušnjam ter ugotovitvam Hitchens podredi tako svojo etiko kot tudi politično orientacijo. Čeprav je bil na začetku izrazito “levo” usmerjen (ter hkrati hodil po snobističnih žurih), ga sedaj pristaši leve scene obravnavajo takorekoč kot neokonservativca, ker je podpiral Busha pri njegovih okupacijah na Afganistan in Irak. Konservativci pa Hitchensa, ki je sicer zase vedno trdil, da ne spada nikamor, ne morejo sprejeti, ker je zapriseženi antiteist – ne le, da ne verjame v boga, temveč je prepričan tudi, da so religije škodljive.

Kako daleč je bil Hitchens pripravljen iti v lastni izkušnji, lahko vidimo pri njegovem nasprotovanju uporabi “posebnih metod zasliševanja” (sopomenka za mučenje): sam je se je podredil tako imenovanemu “vodnemu deskanju” in na podlagi te svoje izkušnje prišel do zaključka, da če “waterboarding” ni mučenje, potem mučenje sploh ne obstaja. Tej izkušnji vsekakor ne moremo dati statusa nekakšne objektivnosti, vendar po moji vednosti nihče od zagovornikov takih metod, ni šel tako daleč, da bi to poskusil tudi na lastni koži in potem še naprej zatrjeval, da to ni mučenje.

Na podlagi tega njegovega subjektivnega priseganja na lastno izkušnjo je mogoče razlagati tudi njegovo podporo Bushevega napada na Afganistan in Irak. Poleg tega, da je Hitchens oster nasprotnik vsakega totalitarizma, je namreč imel tudi izkušnjo vseh teh krajev – je eden redkih, ki je dejansko tudi obiskal vse te dežele iz bušistične “osi zla”.

Hitchens ni zgolj nekakšen politični komentator temveč tudi velik poznavalec literature in litrarni kritik. Znanci ga opisujejo kot nekakšnega enciklopedista, ki je lahko v danem trenutku priklicala v spomin vse, kar je kadarkoli prebral – ne glede na količino zaužitega viskija. Nekaj pa pove tudi njegov odnos do dela, zase je pravil, da je pisanje njegova rekreacija in da postane nesrečen, če ne more pisati, ljudje ki so z njim imeli opravka pa povedo, da ni nikoli zamudil roka oddaje.

Sicer pa Hitchens najbolje govori sam zase. Spodaj je nabranih nekaj njegovih izjav glede raznovrstnih tem, ki se jih je loteval. Kar nekaj od tega, kar je Hitchens izrekel ali napisal spada med milo rečeno politično nekorektne zadeve, včasih je žaljiv in celo nevljuden, vendar pa kot ugotavlja Daniel Dennett, se je lahko tudi iz njegove nevljudnosti česa naučimo.

Hitchens o politiki

• Plemeniti naziv »disident« mora biti zaslužen in ne prilaščen; označuje žrtvovanje ter tveganje in ne zgolj nestrinjanja.
• Kar sem ponavadi govoril ljudem, ko sem bil sam precej bolj vpleten, je, da ne moreš biti nepolitičen. Prišlo bo in te dobilo. Ne to, da ne bi smel biti nevtralen. Temveč to, da ne boš mogel ostati nevtralen.
• Kako so ZDA hkrati najbolj konservativna in najbolj komercialna IN najbolj revolucionarna družba na Zemlji?
• Hitchinsova presoja o George W Bushu: »Srečo ima, da je guverner Teksasa. Je neobičajno brezbrižen, nenormalno neinteligenten, osupljivo neartikuliran, fantastično nekulturen, izredno neizobražen in očitno tudi zelo ponosen na vse te stvari.«
• Splošno gledanje je, da ste [George W Bush] bil nek provincialen Teksačan, brez potrebe, da bi naredil karkoli, razen zmanjšal proračun in znižal najvišje davčne stopnje (Ta splošen pogled je bil bolj ali manj pravilen).
• George Bush je naredil napako, ko je režim Sadama Huseina označeval kot »zlo«. Vsak liberalec in levičar zna opraviti s takšnim črno-belim moralnim absolutizmom. To, kar bi predsednik moral storiti v malo verjetnem primeru, da bi želel podporo ameriških mirovničarjev, je opisovanje spopada s Sadamom za “manjše zlo”.
• Njegov opis Michaela Moora: »Evropejci mislijo, da so Američani debeli, vulgarni, pohlepni, neumni, ambiciozni, ignorantski in tako dalje. In za svojega so celo vzeli, kot lastnega predstavnika Američanov, nekoga, ki dejansko uteleša vse te lastnosti.«

Hitchens o vojni

• Kasetne bombe morda niso dobre same po sebi, toda, ko se jih meče na prepoznavne koncentracije talibanskih čet, imajo ohrabrujoč učinek.
• Ne zdi se mi, da je bila, da bi bila vojna v Afganistanu dovolj brezobzirna.
• Smrtni davek niti približno ni dovolj visok … preveč jih [džihadistov] je pobegnilo.
• Če »waterboarding« ni mučenje, potem ne obstaja nobena takšna stvar kot mučenje.

Hitchens o religiji

• Čeprav se ne maram nestrinjati s takšnimi velikani, je bil Voltaire preprosto norčav, ko je je rekel, da bi morali izumiti boga, če ne bi obstajal. Človeški izum boga je problem za začetek.
• Islam zase postavlja velike zahteve. V njegovi umetnosti je predsodek proti kakršnem koli uporabljanju človeške podobe. Prepoved upodabljanja preroka – ki je bil samo eden od človeških sesalcev – je očitno absolutna. Prav tako prepoved svinjine ali alkohola ali, v nekaterih muslimanskih družbah, glasba ali plesanje. Dobro torej, naj se potemtakem dobri muslimani strogo držijo vsega tega. Toda, če si Islam prisvaja pravico, da v vzdržnost sili tudi mene, potem ponuja najboljše možno svarilo in dokaz določene agresivne namere.
• Biblija je lahko in vsekakor tudi vsebuje garancijo za trgovanje z ljudmi, za etično čiščenje, za suženjstvo, za kupovanje nevest in za vsesplošne pokole, vendar nas ne zavezuje k ničemer od tega zato, ker so jo sestavili surovi, nekultivirani človeški sesalci.
• Ko je bil Hutchins povabljen, da se pridruži pogovoru o »božični vojni« na NBC, so ga zaradi njegovega pristopa vrgli iz oddaje. Rekel je: »Obstajalo je praznovanje … odkar je obstajal zimski solsticij, mnogo pred kakršnimkoli mitičnim dogodkom na Bližnjem vzhodu, datum rojstva, ki ga niti Biblija ne more določiti pravilno in se vedno znova moti.« Religijo je tudi označil za »odpadek znanosti« in trdil, da nas Krščanstvo »pušča v posmeh svetu, ko se pretvarja, da se nismo razvili.«
• Religiozno prigovarjanje in nagovarjanje ljudi, dopovedovanje otrokom, da če ne bodo storili prave reči, bodo deležni strahovitih kazni ali neverjetnih nagrad, je preživljanje z laganjem otrokom. To je tisto, kar počne duhovščina. In tudi, če bi laganje otrokom bilo vse, je dovolj slabo. Vendar jih posiljujejo in jih mučijo ter potem upajo, da bomo temu rekli »zloraba«.
• Religija je človeški izdelek. Celo ljudje, ki so jo naredili, se ne morejo strinjati o tem, kaj so njihovi preroki ali odrešeniki ali guruji dejansko rekli ali naredili.
• Vse glede Krščanstva je vsebovano v patetični podobi »te črede«.
• Judaizem ima nekaj prednosti pred krščanstvom v tem, da, na primer, ne spreobrača – razen med Židi – in ne dela kretenske napake govorjenja, da se je Mesija že pojavil. Vendar skupaj z Islamom in Krščanstvom vztraja, da neki bombastični in protislovni in včasih zlobni in nori teksti, ki so jih očitno napisali precej neizjemni ljudje, dejansko so beseda boga. Mislim, da je nepogrešljiv pogoj kakršnekoli intelektualne svobode spoznanje, da takšna stvar ne obstaja.
• Hitchens je nekoč Mati Terezo označil za »lažnjivo, kradljivo Albansko pritlikavko« in dodal: “Ona ni bila prijatelj revnih. Bila je prijateljica revščine. Rekla je, da je trpljenje božji dar. Svoje življenje je porabila za nasprotovanje edinemu znanemu zdravilu za revščino, to je, krepitvi vloge žensk in njihovi osvoboditvi izpod živinorejske različice prisilne reprodukcije.”
• Vera je predaja uma; je predaja razuma, je predaja edine stvari, ki nas dela za različne od ostalih sesalcev. Naša potreba je, da verjamemo in da predamo svoj skepticizem in naš razum, naše teženje, da to zavržemo in položimo naše zaupanje ali vero v nekoga ali nekaj, to je zame zlovešča stvar. Od vseh domnevnih vrlin, je vera najbolj precenjena.

O življenju

• Ko je Hitchens prebral prezgodnjo oznanilo njegove smrti v katalogu neke galerije, se je pošalil: »Nič ne osredotoča uma boje kot branje o samem sebi v preteklem času.«
• Na vprašanje, ali je resna bolezen spremenila njegov pogled na posmrtno življenjem, je Hitchens odgovoril: »Rečem lahko, da deloma stopnjuje moj prezir do tega lažnega elementa tolažbe pri religijah in moj odpor do njenega diktatorskega in totalitarističnega dela. V tej družbi se smatra za popolnoma normalno, da se pristopi k umirajočim ljudem, ki jih ne poznaš in so neverniki ter rečeš: “Torej, ali boste sedaj spremenili svoje mišljenje?” To se šteje za takorekoč nekakšno vljudno vprašanje.«
• Lastniki psov opažajo, da psi mislijo o njih kot o bogovih, če poskrbijo za njihovo hrano, vodo, zavetje in naklonjenost. Medtem ko morajo lastniki mačk priznati, da pridejo one, če poskrbijo za njihovo hrano, vodo, zavetje in naklonjenost do zaključka, da so mačke bogovi.
• Štiri najbolj precenjene stvari v življenju so šampanjec, jastog, analni seks in pikniki.
• Pisanje je zame rekreacija. Nesrečen sem, kadar ne pišem.
• Na splošno upoštevaj isto pravilo glede gin martinijev – in vseh gin pijač – kot bi ga pri ocenjevanju ženskih prsi: eden je mnogo premalo in trije so eden preveč. Poskušaj pojesti olive: lahko so hranilne. Poskušaj kaj pojesti, zares, pri vsakem obedu. Pij veliko tekoče ali destilirane vode. Ne mešaj iz različnih steklenic rdečega vina: pleši s tem, kar te je zavrtelo.
• V surovem fizičnem svetu, in v tistem, ki ga obkroža medicina, je vse preveč stvari, ki bi te lahko ubile pa te ne ubijejo in potem pustijo znatno šibkejšega.
• Ponovno simpatiziram z veličastnim Voltairom, ki je, ko so ga na smrtni postelji nadlegovali in silili naj se odreče hudiču, zamrmral, da to ni čas, ko bi si delal sovražnike.

Vsa  čast Bojani: napalila je zadevo z burekom, hkrati pa na plano izvabila cel kup fahidiotov. Prvi je bil seveda nekakšen elektrotehnik, takoj za njim pa so se v vrsto postavili Reporterji, ki  v svoji skrbi niso znali navesti niti pravilnega naslova naloge (Pravilno je Pomeni bureka v Sloveniji, ne pa Pomen bureka v Sloveniji). To se morda zdi prepir okrog oslove sence, pa temu ni tako: temu se reče intelektualna poštenost: da (pravilno) navedeš svoje vire. In da jih po možnosti tudi kritično predelaš…

V čem je trik? Da se v bureku najbrž še vedno obrne več denarja kot pa v nekakšnih števcih česarkoli že? Niti ne. Gre preprosto za to, da ima antropologija ali pa socioligija neko povsem drugačno polje od elektrotehnike: elektrotehnik naj diplomira z robotom za delanje bureka, družboslovka se pa lahko ukvarja tudi s tem, kaj pomeni to, da nimaš za burek.

Pri vsem tem pa je (vsaj zame) presenetljivo stanje duha: večinoma se ge na prvo žogo; iz Reporterja se zadeva širi naprej in od tam nihče ni niti toliko sposoben, da bi preveril pravo ime (izjema so forumaši na Slo-Techu) in seveda večinoma  ga ni junaka, ki bi šel pogledati diplomsko nalogo, kaj šele, da bi jo prebral in morda celo razumel…

_______________

Pod črto so mi skrajno zanimivi ti napadi na FDV kot na nekakšen faks za debile (kjer so menda na določenih programih zahteve višje kot za medicino) ali pa celo kot na faks za komuniste (kar načeloma res ni daleč od resnice – če s prestaviš 30 let nazaj). Veliko se rado govori tudi o raznih kumrovških fakultetah; hkrati pa se povsem spregleda, da naša država še vedno sponzorira Teološko fakulteto (Vatikanska šola menda).

Zadeva v originalu zveni takole:

MEDITATION XVII.

NUNC LENTO SONITU DICUNT, MORIERIS.

Now this bell tolling softly for another,
says to me, Thou must die.

PERCHANCE he for whom this bell tolls may be so ill as that he knows not it tolls for him.  And perchance I may think myself so much better than I am, as that they who are about me, and see my state, may have caused it to toll for me, and I know not that.  The church is catholic, universal, so are all her actions; all that she does, belongs to all.  When she baptizes a child, that action concerns me; for that child is thereby connected to that head which is my head too, and ingraffed into that body, whereof I am a member.  And when she buries a man, that action concerns me; all mankind is of one author, and is one volume; when one man dies, one chapter is not torn out of the book, but translated into a better language; and every chapter must be so translated; God employs several translators; some pieces are translated by age, some by sickness, some by war, some by justice; but God’s hand is in every translation, and his hand shall bind up all our scattered leaves again, for that library where every book shall lie open to one another; as therefore the bell that rings to a sermon, calls not upon the preacher only, but upon the congregation to come; so this bell calls us all: but how much more me, who am brought so near the door by this sickness.

There was a contention as far as a suit (in which, piety and dignity, religion and estimation, were mingled) which of the religious orders should ring to prayers first in the morning; and it was determined, that they should ring first that rose earliest.  If we understand aright the dignity of this bell, that tolls for our evening prayer, we would be glad to make it ours, by rising early, in that application, that it might be ours as well as his, whose indeed it is.  The bell doth toll for him, that thinks it doth; and though it intermit again, yet from that minute, that that occasion wrought upon him, he is united to God.  Who casts not up his eye to the sun when it rises?  But who takes off his eye from a comet, when that breaks out? who bends not his ear to any bell, which upon any occasion rings?  But who can remove it from that bell, which is passing a piece of himself out of this world?

No man is an island,  entire of itself; every man is a piece of the continent, a part of the main; if a clod be washed away by the sea, Europe is the less, as well as if a promontory were, as well as if a manor of thy friend’s or of thine own were;  any man’s death diminishes me, because I am involved in mankind, and therefore never send to know for whom the bell tolls; it tolls for thee.

Neither can we call this a begging of misery, or a borrowing of misery, as though we were not miserable enough of ourselves, but must fetch in more from the next house, in taking upon us the misery of our neighbors.  Truly it were an excusable covetousness if we did; for affliction is a treasure, and scarce any man hath enough of it.  No man hath afflicion enough, that is not matured and ripened by it, and made fit for God by that affliction.  If a man carry treasure in bullion or in a wedge of gold, and have none coined into current moneys, his treasure will not defray him as he travels.  Tribulation is treasure in the nature of it, but it is not current money in the use of it, except we get nearer and nearer our home, heaven, by it.  Another may be sick too, and sick to death, and this affliction may lie in his bowels, as gold in a mine, and be of no use to him; but this bell that tells me of his affliction, digs out, and applies that gold to me: if by this consideration of another’s danger, I take mine own into contemplation, and so secure myself, by making my recourse to my God, who is our only security.

________________________________________
Vir:
Donne, John. The Works of John Donne. vol III.

Ime Russell Means najbrž ne pove kaj dosti, večini je Russell znan predvsem kot poslednji mohikanec “Chingachgook” ali kot indijanski vrač iz filma Rojena morilca, slišimo pa ga lahko tudi kot glas očeta diesnijeve Pochahontas, pečal pa se je celo s Teksaškim rangerjem.

Vendar pa je Russell Means svojo kariero začel kot borec za indijanske pravice. Bil je eden od vodij AIM (American Indian Movement) v njihovih najbolj divjih časih, ko so leta 1972 zasedli pisarne “biroja za indijanske zadeve” , leta 1973 pa je vodil zasedbo Ranjenega kolena (tistega Ranjenega kolena, kjer je vrla konjenica Ameriške vojske dobrih sto let prej nediskriminatorno poklala par stotnij neoboroženih indijancev). V tej svoji karieri borca za pravice indijancv je bil Russell enkrat zaklan, parkrat ustrenjen, eno leto pa je zaradi organiziranja protestov preživel v zaporu – če se to ne bi zgodilo v ZDA, bi lahko rekli, da je politični disedent in da je bil tudi politični zapornik.

Zadnje čase pa se mu je menda popolnoma zmešalo: prekinil vse “indijanske sporazume” ter pogodbe, ki se jih pravzaprav nobena vlada ZDA ni nikoli držala in ustanovil Republic of Lakotah.

Razglasitev suverenosti:

Za kaj takšneg je najbrž res potreben pogum norca – norca z doktoratom iz filozofije. Da ga še vedno niso ubili ali zaprli (in ubili) se lahko najbrž zahvali predvsem uspešni marginalizaciji in medijskemu blatenju – ko bojo Američani jokcali o spoštovanju človekovih pravic po svetu in vpili “Free Tibet!”, bi jih kazalo povprašati, zakaj ne vpijejo “Free Republic of Lakotah!”…

Seveda je zgornji prikaz indijanske resnice povsem pristranski in neobjektiven, saj prikazuje Ameriko tako, kot jo vidi indijanec – “injun”, kar pa ne pomeni, da nima svoje vrednosti tudi za vse nas. Obseg tematike, ki jo Russel obdela, je – z izjemo dela, ko govori o indijanski in ameriški zgodovini – univerzalen. Spregovori tako o trenutnem svetovnem stanju in neumnemu potrošništvu, kot tudi o našem problematičnem odnos do sveta kot celote. Najlepše pa nam nakaže to, kako je s pomočjo politike strahu ves svet postal en sam globalen rezervat.

Namreč, če je celotna Amerika postala rezervat, je povsem na mestu vprašanje in razmislek o tem, kako je z nami. Vedno bolj očitno je, da smo se v rezervatu znašli kar vsi: najprej s tem, kako nas vse skupaj naše vlade zadolžujejo (rezervat je pravzaprav nekakšno koncentracijsko taborišče – Adolf Hilter je idejo dobil pri Američanih – odprtega tipa, kjer je vse v lasti vlade, pri čemer so ameriški rezervati določeno stopnjo višje, saj celo kotirajo na borzi; pri nas je, na primer, “po defoltu” last države “samo” vse, kar je 1 m pod površjem, seveda pa vas lahko tudi kadarkoli razlastijo, če se jim tako zazdi), v nadaljevanju pa tudi s tem, kako nam naše vlade jemljejo svobodo in pravico, da bi imeli in razpolagali s svojo lastnino (v zameno pa naj bi dobili nekašno “varnost” in morda še kaj za pod zon); poglavje zase pa je najbrž tudi zakonodaja: če bi vse te zakone in prepovedi lahko dosledno izvršili, bi morali nemudoma vse zapreti – videti je, da se je teorija o izvirnem grehu iz teologije uspešno preselila v naše kazensko pravo: kriv si, dokler tvoj odvetnik ne dokaže drugače.

Dobrodošli v rezervatu!

Pri vsakomur, ki nam ponudi takšno “argumentacijo”, je najprej očitno, da sploh ne uporablja lastne glave, ampak povsem nekritično in nepremišljeno (slabo) ponavlja stare finte, ki so znotraj konteksta Prešernove pesmi povsem na mestu, močno neumne pa so povsod drugod. Kopitarji* so namreč “strokovnjaki” za kopita**, ne pa za čevlje – strokovnjaki za čevlje so čevljarji (in sploh se ne bi čudil, če bi dandanes obstajala tudio stroka ocenjevalcev in sodnikov čevljev), zato je na ravni dejstev in strokovnosti tukaj že Prešernov Francelj v svoji zahtevi po strokovnosti ocenjevalca sfalil in tudi, če bi rekel, le kopita sodi naj Kopitar, je to še vedno argument proti človeku.

Argumentacija ad hominem spada med logične napake sklepanja z napačnimi premisami – med logične napake relevance, do katerih pride, kadar premise ali ena od premis niso v zvezi s sklepom.

Primer argumentacije ad hominem:

“Fregejeva logika ni vredna zaupanja. Frege je bil namreč antisemit.”

Popolnoma jasno je, da Fregejevo ideološko oz. politično prepričanje nikakor ne more vplivati na vrednost njegove logike.

Seveda pa lahko pri argumentaciji ad hominem najdemo še določene podvrste, kot je ad hominem tu qooque (dobesedno “ti tudi”), ki izpostavlja dejstvo, da je nekdo predhodno že nekaj počel, čemer morda trenutno nasprotuje (na primer oče, ki je kadil, mori mulcu, da ne sme kadit mulček pa mu s tem nasprotuje) ali ad hominem z okoliščinami, kjer se napade nekonsistentnost med prepričanjem nekoga in okoliščinami, v katerih nekaj zagovarja (na primer: “Ti, ki si cel zakajen boš sedaj pravil, da kajenje škoduje.”).  Imamo pa tudi obrnjeni ad hominem, ki poskuša dvigovati kredibilnost nekoga s tem, da se ga hvali.

Čeprav najbrž za to ne gre kriviti Prešerna in njegove duhovite pesmi, je ad hominem argumentacija je danes zagotovo najbolj razširjena: če samo pogledamo razne komentarje k člankom, je vsak najprej označen na primer za komunista, skladno s tem dejstvom pa naj bi izgubilo svoj pomen tudi tisto, kar nam ima namen povedati. Zadeva je dobila takorekoč epidemološke razsežnosti, saj se največkrat namesto iskanja proti argumentov raje človeka preprosto (ponavadi po asociacijskem ad hominem) etiketira, resni argumentaciji pa izogne.

Vendar pa argumentacije ad hominem ne smemo zamenjavati ali celo primerjati z zmerjanjem, zmerjanje namreč ne spada med ad hominem ali ostale logične napake argumentacije. Zmerjanja ne gre zamenjevati s pravo stvarjo, ki ima obliko: “X je popoln debil, zakaj bi ga torej poslušali?”

______________

*kopitar, izdelovalec kopit;

**kopito, spodnjemu delu stopal podobna, včasih lesena priprava za izdelovanje in oblikovanje obuval.

Žižek tukaj samo obnovi Marxovo dopolnitev Heglovega opažanja, da se vsa velika svetovnozgodovinska dejstva in osebe pojavljajo dvakrat (K. Marx – Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta):

Hegel pripominja nekje, da se vsa velika svetovnozgodovinska dejstva in osebe pojavljajo tako rekoč dvakrat.  Pozabil je pristaviti: prvič kot tragedija, drugič kot farsa.

Stephen Hawking

Če ne bi bilo v deželi pogumnih in svobodnih možakarja z velikimi brki in nekaj verniki, ki se je odločil za dan sežiga hudičeve knjige, bi se najbrž posestniki absolutne resnice lotili sežiga najnovejše knjige Stephena Hawkinga in Leonarda Mlodinowa z naslovom The Grand Design, ki je izšla te dni. Vsaj tako je kazalo še prejšnji teden, ko so vkup stopili glavni angleški rabin, glavni imam, par glavnih nadškofov različnih krščanskih sekt in še nekaj drugih pristašev versko-znanstvenega dialoga  najrazličnejših usmeritev in motivov.

In kaj je je zagrešil ta znanstvenik, da je pokasiral ves ta srd od Jahveja, prek Kristusa pa do Alaha?

Samo izpovedal je svoje prepričanje in ugotovitve:

Ker obstajajo zakonitosti, kot je gravitacija, se vesolje lahko in se bo ustvarilo iz nič. Spontan nastanek je razlog, da raje obstaja nekaj kot pa nič, razlog zakaj obstaja vesolje, zakaj obstajamo mi.

Zgornja trditev je pravzaprav (skupaj z odgovorom) nekakšna parafraza tiste slavne Aristotelove ugotovitve o čudenju kot izvoru filozofije – da je izvor filozofije v čudenju nad tem, zakaj je raje nekaj in zakaj ni raje nič.

Poleg tega pa je na hitro še okrcal filozofe, da ne sledimo dovolj najnovejšim odkritjem v fiziki in biologiji in so tako naše razprave vedno bolj starokopitne in irelevantne. (kar je najbrž predvsem posledica nerazumevanja filozofov, ki se vedno znova raje vračamo k čudenju kot središču in osrednji  točki ter izvoru filozofiranja, namesto, da bi si katerikoli odgovor vzeli za absolutno dokončno Resnico, tako kot to radi storijo religiozneži in ostali dogmatiki)

Napad je vodil Cantemburijski nadškof dr. Rowan Williams češ, da “pri veri v Boga ne gre za mašenje vrzeli pri pojasnjevanju, kako se ena stvar povezuje z drugo v vesolju” in da fizika sama že ne bo odgovarjala, zakaj je nekaj in ne raje nič.

Pogromu pa so se takoj priključili še ostali regionalni direktorji multinacionalk za prodajo megle, izvirajoče iz puščav Bližnjega vzhoda. Najprej se je oglasil glavni rabin Lord Sacks, rekoč: “Pri znanosti gre za razlaganje. Pri religiji pa za interpretacijo… Biblije preprosto ne zanima to, kako je nastalo vesolje.” S čimer se je takoj popolnoma strinjal šef Rimsko-katoliške cerkve v Angliji in Walesu Vincent Nichols. Tamkajšnji vrhovni imam Ibrahim Mogra pa je še pribil, da vse nakazuje na to, “da je moral biti nekdo, ki je vse skupaj spravil v obstoj. Ta nekdo pa je vsemogočni zavojevalec.”

Piko na i pa je pristavila še neka vešča, ki se ima za znanstvenico (menda je res zelo ugledna na področju Alzheimerjeve bolezni): neka Baronica lady Grinfield, ki so jo na začetku leta vrgli iz Royal Institution (pravzaprav je bila tam nekakšna direktorica, vendar so njeno mesto morali ukiniti, ker je bila preveč zapravljiva in preveč pametna), nakar je menda postala hudo zamerljiva. Pravzaprav je tudi ona tista, ki je Hawkinga razglasila za nekakšnega talibana, češ, da ne dopušča opcij in da se gre preveč dokončne odgovore ter tako kaže “aroganco do ljudi, ki so prišli do velikih resnic in vprašanj z uporabo drugačnih strategij” – kar je pravzaprav čista neumnost: ni ga namreč bolj dokončnega odgovora, kot “Vsemogočni Zavojevalec” in ni je bolj neumne strategije od tiste, ki najde vse odgovore in vse velike resnice v eni sami knjigi. Pravzaprav se je kasneje popravila, da zadeva ni bila namenjena neposredno na Stephena, temveč na nekatere druge, ki so taki (v bistvu na Richarda Dawkinsa, ki je ostro nasprotoval njeni ponovni ustoličitvi na RI, češ, da nekdo, ki jim grozi s tožbo, najbrž ni tisti, ki bi ga hotel za direktorja).

Zadeva je pravzaprav skrajno simptomatična, saj so se na Hawkinga spravili ljudje, ki najbrž nimajo pojma o čem Hawking govori, vsekakor pa zadeve niti približno ne poznajo v takih globinah kot on – in pravzaprav menda tudi dotična knjiga uradno izide danes. Hawking se kot fizik in kozmolog ukvarja s fizikalnimi zakoni in meritvami ter matematiko: on preprosto pove, da je na podlagi tega, kar on ve, po njegovem premisleku, spontan nastanek pravi razlog za to, da nekaj je, da ni raje nič. In da za to ni potrebnega nobenega Stvarnika.

Ko Hawkinga potem poskušajo sesuvati kot nekakšnega trdega dogmatika s pomočjo trditev, da je vsa znanost samo začasna in da nenehno prihaja do spreminjanja znanstvenih paradigem, se pravzaprav sami postavijo na zelo tanek led: kaj vse se ni dogajalo s spreminjanjem religioznih paradigem; če samo pogledamo religiozno zadevo zgolj od Jahveja prek Mojzesa, Jezusa in Mohameda pa do Alaha (da niti ne govorimo tem, kar je bilo prej ali o spreminjanju religioznih paradigem znotraj njihovih lastnih ločin). Njihova edina skupna paradigma je v tej točki skupni sovražnik, ki jim je izmaknil še eno od igrač v trgovini z religiozno meglo: Hawking jim je pokvaril še veliki pok.

Ne poka več Stvarnik ali Bog ali Vsemogočni Zavojevalec, temveč lahko po fizikalnih zakonitostih vse skupaj poka kar samo od sebe po sebi.

Lepa ponazoritev celotne zadeve v stripu.

Moč dokaza vs. moč vere

Vsekakor se vsi trudijo po svojih najboljših močeh – takole je videti eden od “vzorcev”, v katerem nastopa ameriški pop filozof Cornel West (po mojem mnenju glavna stranska vloga):

V filmu se lepo vidi tudi določena zagata ameriškega dojemanja grščine, saj precej slavno Sokratovo misel iz njegovega zagovora “ho de anexetastos bios ou biôtos anthrôpôi — ὁ δὲ ἀνεξέταστος βίος οὐ βιωτὸς ἀνθρώπῳ” (Apologija 38a), prevajajo kar kot “The unexamined life is not worth living”, čeprav bi bilo bolj natančno “The unexamining life is not worth living for a human being”.

V slovenščini pa vse skupaj pri Sovretu izgleda takole:

Z druge strani, če rečem, da je za čoveka najboljše, kar more početi, to, da se dan na dan razgovarja o kreposti in vseh drugih predmetih, o katerih me slišite govoriti ter preskušati samega sebe in druge, in da življenje brez takega razglabljanja ni vredno, da ga živiš -, mi boste pa še manj verjeli.

In še nastop slovenskega zvezdnika:

Ki je dejansko tako kompozicijsko kot tudi igralsko prekosil samega sebe – vsekakor vredno velikega genija. Čeprav ni slišati dosti novega, je vredno prisluhniti vsaj Cornelu, ki se filozofsko-življenjsko naveže na jazz in bluz in seveda tudi Žižku ter njegovi koncepciji smetiščno-straniščne realnosti – ostali so bolj ali manj dobri statisti.

Film pa je vsekakor vreden ogleda – vsaj za filozofe…

Še osnovni podatki o filmarjih in podatki o ostalih nastopajočih:

Kadarkoli je sistem idej strukturiran z abstrakcijo v svojem središču in nam podeljuje vlogo ali dolžnosti iz svojih razlogov, je ta sistem ideologija. Ideologija na tak način je sistem lažne zavesti, v katerem posameznik ne obstaja več kot svoj v svojem odnosu s svetom. Različne oblike ideologij so vse strukturirane okoli različnih abstrakcij, vendar vse služijo koristim gospodujočega (ali povzpetniško gospodujočega) razreda, na takšen način, da nam dajejo občutek smisla za naše odrekanje, trpljenje in podrejanje. Religiozne ideologije so najstarejši primer; – ta umišljena projekcija, imenovana Bog, je Najvišji Subjekt kozmosa, ki se obnaša, kakor, da je vsako bitje »Njegov« subjekt.

V »znanstvenih« in »demokratičnih« ideologijah kapitalističnega podjetništva je kapitalski vložek »produktivni« subjekt, ki usmerja svetovno zgodovino – tista »nevidna roka«, ki vodi človeški razvoj. Buržoazija je zato nekoč morala napasti in oslabiti oblast, ki jo je nekoč imela religiozna ideologija. V svojih tehnoloških raziskavah je razkrinkala mistifikacijo religioznega sveta ter razširila domeno stvari in metod, iz katerih je lahko potem kovala dobiček. Drugo plat predstavljajo različne veje leninizma, ki so »revolucionarne« ideologije, v katerih je njihova stranka edini upravičeni subjekt za usmerjanje svetovne zgodovine in vodijo svoj objekt – proletariat – do cilja, ki je zamenjava buržoaznega aparata z leninističnim.

Vsak dan lahko vidimo še druge oblike glavnih ideologij. Nastanek novih religoznih misticizmov služi prevladujoči strukturi družbenih odnosov na podoben način, saj zagotavljajo brezhibno obliko, s pomočjo katere lahko prikrijemo praznino vsakdanjega življenja in nam podobno kakor droge omogočajo, da z njo laže živimo. Tudi volunterizem (jaz sem steber sveta) in determinizem (vse bo še dobro), nam preprečujeta, da bi spoznali naše resnično mesto znotraj sveta. V avantgardnih ideologijah pa je samo novost sama po sebi tisto, kar šteje.

S sprejemanjem ideologij, sprejemamo obrat subjekta in objekta; stvari prevzamejo človeško voljo in moč, ljudje pa pridejo na mesto stvari. Ideologija je na glavo postavljena teorija. V nadaljevanju sprejmemo še ločitev med ozko realnostjo našega dnevnega življenja in sliko svetovne celovitosti, ki je nekje izven našega dosega, saj nam ideologija ponuja samo nekakšno svoje voajersko razmerje s celoto.

V tej ločitvi in v tem sprejemanju žrtvovanja za nekakšen smoter vsaka ideologija deluje v službi zaščite prevladujočega družbenega reda. Avtoritete, katerih moč je odvisna od ločitve, nam morajo odvzeti našo svojost zato, da bi lahko preživele same. Takšno odvzemanje se pojavi v obliki zahtevajočih žrtev za »skupno dobro«, »nacionalni interes«, »vojne žrtve«, »revolucije«…

Vseh teh ideoloških slepil se lahko znebimo predvsem z neprestanim spraševanjem:

Kako se počutim?
Ali uživam?
Kakšno je moje življenje?
Ali dobivam, kar hočem?
Zakaj ne?
Kaj mi preprečuje, da bi dobil, kar hočem?

S takšnim spraševanjem postajamo zavestni vsakdanjosti, zavestni svoje vsakodnevne rutine. To vsakdanje življenje – resnično življenje – obstaja in je javna skrivnost, ki postaja vsak dan manj zakrita, tako kot bednost dnevnega življenja postaja vse bolj očitna.

Takšno »vzpostavljanje svoje teorije«, je utemeljeno na razmišljanju po sebi in za sebe, ki je polno zavedanja svojih želja in njihove tehtnosti. Pristno »dvigovanje zavesti« je lahko samo »dvigovanje« razmišljanja ljudi na stopnjo pozitivne (brez-krivdne) samo-zavednosti: z razvijanjem njihove temeljne subjektivitete, osvobojene ideologij in vsiljene morale v vseh njihovih oblikah. Bistvo vsega, kar mnogi levičarji, razširjevalci terapij, antirasisti in podobni imenujejo »dvigovanje zavesti« ni nič drugega, kot posiljevanje nezavednega z njihovimi ideološkimi konstrukti.

Pot stran od ideologije (samozanikanja) k radikalni svojosti (samopotrjevanju) pelje skozi točko nič, ki je glavno mesto nihilizma. To je vetrovna točka miru v družbenem prostoru in času, nekakšne družbene vice, v katerih posameznik spozna, da je sedanjost oropana življenja in da v posameznikovem vsakodnevnem obstoju ni življenja. Nihilist pozna razliko med preživetjem in življenjem. Nihilisti gredo skozi preobrat perspektive o njihovem življenju in svetu. Zanje ni nič resničnega, razen njegovih želja in njegove volje do obstoja. V svojem sovraštvu do bednih družbenih razmerij v sodobni kapitalistično globalni družbi zavržejo vsakršno ideologijo. S te obrnjene perspektive lahko, z na novo doseženo jasnostjo, vidijo ta, na glavo postavljeni svet reifikacije [reifikacija – odtujitev: spreminjanje, ljudi in idej v predmete, proizvode], obrat subjekta in objekta, abstraktnega in konkretnega. To je teatralična pokrajina fetišiziranih udobij, miselnih projekcij, ločevanj in ideologij: umetnost, Bog, urbanizem, etika ter napovedovalci, ki vam govorijo, da vas ljubijo in detergenti, ki so z vso svojo petkratno močjo pranja še bolj usmiljeni do vaših rok. Usodna nihilistična napaka je, da nihilisti ne spoznajo, da obstajajo tudi drugi, ki so prav tako nihilisti. Zato posledično pridejo do sklepa, da sta skupno sporazumevanje in sodelovanje v projektu samouresničenja nemogoča.

Imeti »politično« orientacijo usmerjeno k svojemu življenju, pomeni predvsem zavedanje, da lahko svoje življenje spremenimo samo s spreminjanjem narave življenja samega skozi preobrazbo sveta – ta preobrazba pa zahteva kolektivno prizadevanje. Projekt kolektivnega samouresničenja lahko pravilno in ustrezno imenujemo politika, vendar pa je dandanes »politika« postala skrivnostna, ločena človeška dejavnost. Skupaj z vsemi ostalimi družbeno pogojenimi ločitvami človeške dejavnosti je tudi »politika« postala samo še eden od interesov. Ima celo svoje specialiste pa naj bodo politiki ali pa politikanti. Zanima nas lahko (ali pa tudi ne) nogomet, zbiranje znamk, glasba ali moda. To, kar dandanes ljudje vidijo kot »politiko«, je družbeni ponaredek projekta kolektivnega samouresničenja – in to tistim pri oblasti popolnoma ustreza.

Misliti po svoje pomeni uporabljati svoje življenje – kot je sedaj in kot hočete, da bo – kot center svojih razmišljanj. To pozitivno osrediščanje samega sebe se doseže z neprestanimi napadi na zunanjosti: na vse lažne vidike, lažne spore, lažne probleme, lažne identitete in lažne dihotomije. Ljudi se zato od analiziranja celovitosti vsakdanjega obstoja odvrača z neprestanim spraševanjem o njihovem mnenju za vsako podrobnost: vso to pompozno drobnjakarstvo, lažne protislovnosti in lažni škandali. Ali ste za ali proti sindikatom, medcelinskim raketam, osebnim izkaznicam; kakšno je vaše mnenje o mehkih drogah, teku, NLP, davkih? Vse to so popolnoma lažna izhodišča – edino, kar je za nas pomembno je, kako živimo.

Star židovski pregovor pravi: »Kadar imate samo dve izbiri, izberite tretjo.« S čimer subjektu ponuja način za iskanje novega pogleda na problem. Obe strani lažnega konflikta lahko takoj postavimo na laž z izbiro »tretje možnosti« – da pogledamo na situacijo s perspektive radikalne subjektivitete.

Zavedanje tretje (in šeste) možnosti pomeni zavračanje izbiranja med dvema domnevnima nasprotnostma, ki sta v resnici polarnosti, ki se poskušata določiti kot celovitost situacije. V svoji najpreprostejši obliki je to zavestnost izrazil delavec, kateremu so sodili zaradi oboroženega ropa, ko je odgovoril: »Nezaposlen sem.« potem, ko so ga vprašali, če se počuti krivega. Nekoliko bolj teoretična vendar enako klasična ilustracija je nepriznavanje kakršnekoli bistvene razlike med korporacijsko-kapitalističnimi vladajočimi razredi »Zahoda« in vladajočimi razredi »Vzhoda«. Vse, kar moramo za to storiti, je to, da pogledamo temeljna družbena razmerja produkcije v ZDA na eni strani in na Kitajskem na drugi strani: povsod velika večina hodi na delo za plačo, zaradi katere so se odrekli nadzoru nad produkcijskimi sredstvi in nad tem, kar proizvajajo – to pa se jim nato prodaja nazaj v obliki potrošniškega blaga. Na »Zahodu« je presežna vrednost (to je tisto, kar ostane po plačilu materiala in delavcev) last lastnikov produkcijskih sredstev (kapitalistov), ki vzdržujejo predstavo tržne konkurence. Na »Vzhodu« pa presežna vrednost postane last državne birokracije, ki ne dopušča tržne konkurence, hkrati pa sodeluje na mednarodnem trgu tako zagnano kot katerakoli kapitalistična država. Vsekakor velika in pomembna razlika.

Drugi primer lažnega problema je slaboumno pogovorno vprašanje, »Kakšna je tvoja življenjska filozofija?« To vprašanje prikazuje abstrakten pojem »Življenja«, ki z resničnim življenjem, kljub pogostemu pojavljanju besede v pogovorih, nima ničesar skupnega, saj ignorira dejstvo, da je »življenje« nekaj, kar počnemo sedaj v sedanjem trenutku.

V odsotnosti prave skupnosti se ljudje oklenejo vseh različnih lažnih družbenih identitet, ki ustrezajo njihovi individualni vlogi v tej predstavi, v kateri ljudje motrijo in konzumirajo podobe tega, kaj življenje je, tako da lahko pozabljajo, kako živeti za sebe same. Te družbene identitete so lahko narodne, rasne, organizacijske, teritorialne, seksualne, kulturne, religijske in tako naprej – vse pa koreninijo v skupni želji po vključitvi v članstvo, v sorodstvo znotraj skupnosti. Očitno je identifikacija biti črn precej močnejša in bolj resnična, kot biti nogometni navijač, vendar pa izven določene točke te identitete služijo samo zakrivanju našega resničnega mesta v družbi. Ponovno je za nas edino pomembno vprašanje, kako živimo. Konkretno pomeni to razumevanje razlogov za naravo posameznikovega življenja v njegovem odnosu do družbe kot celote. Da bi to naredil, se mora posameznik znebiti vseh lažnih identitet, delnih povezav in začeti s samim seboj kot središčem. Od tu lahko raziskujemo materialne osnove življenja, očiščene vseh mistifikacij. Neprestano nas silijo naj izbiramo med dvema stranema v lažnemu konfliktu. Vlade, institucije in propagandisti vseh vrst nam radi predstavljajo izbire, kjer sploh ni nobene izbire. Kamena doba se ni končala zato, ker bi zmanjkalo kamenja…

Tisti, ki imajo svoje izvorne interese v ohranjanju te sedanje situacije, nas neprestano vlečejo nazaj k svojim lažnim izbiram – to je, katerakoli izbira, ki ohrani njihovo moč nedotaknjeno. Z miti kakor »Če bi razdelili vse, potem bi ne bi bilo dovolj za vsakogar,« poskušajo zanikati obstoj kakršnekoli izbire in pred nami skriti dejstvo, da materialni predpogoji za družbeno revolucijo že obstajajo.

Vsako popotovanje proti samo-demistifikaciji pa se mora izogniti dvema pastema izgubljene misli – absolutizmu in cinizmu; dvema identičnima zankama, ki se skrivata v grmovju subjektivitete.

Absolutizem je popolno sprejemanje ali zavračanje vseh komponent posameznih ideologij, predstav in reifikacij. Absolutist ne more videti nobene druge izbire, kot popolno sprejemanje ali popolno zavračanje, zato tava med policami ideoloških supermarketov in išče idealne dobrine, nato pa jih kupi – popolnoma in brezpogojno. Vendar pa je ideološki supermarket, podobno kot vsak supermarket, dober samo za prebiranje. Za nas je bolj produktivno, če se lahko samo premikamo med policami, trgamo in odpiramo embalažo ter vzamemo, kar izgleda pristno in koristno, ostalo pa zavržemo. Cinizem je – v svoji vulgarni realizaciji – reakcija na svet, kjer gospodujeta ideologija in morala. Ko se cinik sooča s konfliktnimi ideologijami samo reče: »vsi skupaj niste vredni niti pol pizde mrzle vode«. Tudi cinik je takšen potrošnik kot absolutist, vendar takšen, ki se je odpovedal upanju, da bo kadarkoli našel svoje idealno blago – cinik ne kupuje.

Postopek dialektičnega mišljenja je konstruktivno mišljenje, proces nenehnega sintetiziranja posameznikovega trenutnega telesa svoje teorije z novimi opažanji in prilagoditvami; razrešitev protislovnosti med tistim prejšnjim telesom teorije in novimi teoretičnimi elementi. Tako dobljena sinteza pa potemtakem ni nek kvantitativni seštevek prejšnjega in novega, temveč njihova kvalitativna nadomestitev, nova celovitost. Taka sintetično-dialektična metoda, vzpostavljanja teorije nasprotuje eklektičnemu slogu, ki samo pobira in tlači v svojo malho svoje najljubše kose iz najljubših ideologij, ne da se bi kadarkoli soočila s protislovnostmi, ki tako nastanejo. Kot sodobne izdelke eklekticizma lahko navedemo, liberalni kapitalizem, krščanski socializem in liberalizem na splošno, če pogledamo v zgodovino pa nikakor ne moremo mimo zahodne Cerkve.

Za koherentno svojo teorijo si ne prizadevamo samo zaradi njene skladnosti same. Praktična uporabna vrednost skladnosti je v tem, da nam koherentna osebna teorija omogoča lažje razmišljanje. Razvoj družbenega nadzora je, na primer, lažje dojeti, če imamo koherentno razumevanje ideologij in tehnik modernega družbenega nadzora skozi zgodovino do danes. Ko imamo koherentno lastno teorijo pa nam to omogoča lažje razumevanje teoretične prakse za uresničevanje naših želja v našem življenju.

hawgh

Sicer sem hotel izvesti določeno anarhistično sabotažo zadeve (kaos in tako dalje pa zardevanje pred papeži), vendar me je Mesar v petek uničil, ko je rekel: “Pek, ti si proti, jaz pa za in se izničiva, če greva na referendum.” Bilo pa je tako, da je zadeva potekala na isti vikend kot Dan SCL.

Naj že crkne taka demokracija, da bomo spet lahko živeli kot ljudje!

Moški naj bi tako, glede na britansko raziskavo, kjer je v anketi sodelovalo 3000 ljudi, na dan izrekli tri laži, ženske pa dve, kljub (ali pa zaradi?) temu pa so ženske prepričane, da so boljše lažnivke.

Zanimivo je tudi, da se moške laži nanašajo predvsem na alkohol, ženske pa na prikrivanje čustev. najpogosteje pa lažejo svojim mamam: 25% moških in 20 % žensk. Za primerjavo; samo 10% jih priznava, da bi lagali svojim partnerjem.

Deset najpogostejših laži, kijih moški in ženske govorijo svojim partnerjem:

Moški

1. Sploh nisem spil toliko.
2. Vse je v redu, dobro sem.
3. Nisem imel signala.
4. Ni bilo tako drago.
5. Že prihajam.
6. Obtičal sem v prometu.
7. Ne tvoja rit ni videti velika v tem.
8. Oprosti, spregledal sem tvoj klic.
9. Shujšala si.
10. To je tisto, kar sem si vedno želel.

Ženske

1. Vse je v redu, dobro sem.
2. Ne vem, kje je, nisem se niti dotaknila.
3. Ni bilo tako drago.
4. Sploh nisem spila toliko.
5. Glava me boli.
6. Bilo je na razprodaji.
7. Že prihajam.
8. Oh, to pa imam že leta.
9. Ne, tega nisem vrgla stran.
10. To je tisto, kar sem si vedno želela.

Znano, mar ne?

Vsekakor zanimiva raziskava, ki pa postane nekako neverodostojna takoj, ko začnemo upoštevati, da so na vprašanja o laganju pravzaprav odgovarjali lažnivci in lažnivke…

Sicer pa je zadnje čase prava poplava takšnih in drugačnih raziskav laganja in lažnivcev. Ena takšnih raziskav, ki je sicer precej bolj verodostojna od zgornje, ugotavlja, da boljši in mlajši otroški lažnivci kasneje v življenju postanejo uspešnejši, saj laganje vključuje več možganskih procesov in ugodneje vpliva na razvoj mentalnih sposobnosti. Pri dveh letih tako laže 20 % otrok, nato 50% pri treh in skoraj 90% pri štirih. Najbolj lažniva starost pa je 12 let, ko lažejo skoraj vsi.

Celotno mojstrovino z mastnim naslovom VULKAN NAM JE POSLAO VAŽNU PORUKU: Prestanite im vjerovati: Ozonsku rupu vide samo znanstvenici,  si lahko preberete tukaj. Odziv je bil huronski že s strani četrtpismene javnosti, nič kaj bolje pa se niso odrezali niti “znanstveniki”, saj so večinoma precej gladko nasedali njegovim provokacijam.

Žižkov tokratni izbruh je zaneslo celo v Slovenijo, kjer so še posebej zanimivi kometarji razumnikov pri Požarju, tesno za petami pa jim sledijo možganski trusti s Siola.

Načeloma pa se vse skupaj bere kot precej klasični Žižek z nekoliko bolj ekološko-katastrofičnim zasukom, ki pa pravzaprav niti ni novost. Omembe vredno je morda njegovo izpostavljanje dveh plati argumentacije, ki sta se bili med sabo, tiste znanstveno-varnostne in tiste druge ekonomske. In pa seveda osupljiv konec s predlagano rešitvijo, ki nikakor ne zanika svoje podobnosti s komunizmom.

Sledi kratka razprava o tej žirovski tradiciji (za vsak slučaj sem identiteto soudeleženca zakril – Cvetke so pač težka mafija) :

me:  http://info-ziri.si/ auš kej pršu?
x:  a nav bene veselice al kej
me:  navim neč na piše de bi bla kejšna pogostitu pa kej tazga sam bi rabu vsej kejšnga fotoreporterja u ekipi
me:  pa še y lahk mal spoznavaš z lokalnimi tradicijami da nau sam na wii-ju vesila
x:  sej smo bli lansk let še njene tastare sem prpelav dast je po moje bo bel Wii pršu zdejle u poštev:)
me:  a je tud za kleklet gar že?
x:  ne še upam, de naba nakul, kleklanje je pa res ede od najbolj butastih del na svet neč ne migaš, neč se ne izobražuješ, ni družabn,…neč ni, sam za cejt zabivat tu se mi je skoz trapast zdel, ko mi je mami gvorila, da delam same traparija, una je pa kleklala skos, ne morš verjet,
me:
Sent at 11:24 AM on Friday

Razprava sicer ne zajema estetske razsežnosti žirovske čipke (o tem mogoče kdaj drugič), temveč samo zadane subjektivno bistvo klekljanja kot nečesa, kar lahko človek na tem svetu počne…

Suzuki pravi: »satori je raison d’etre zena in brez njega ni nobenega zena.« Za zahodni um ne bi smelo biti preveč težko zapopasti, kaj mistiki razumejo pod »razsvetljenje« ali tem, kar je poznano kot »razsvetljenje« v religioznem govoru.

Kadar pazljivo proučujemo zenovski tekst, se ne moremo izogniti vtisu, da je satori, skupaj z vsem, kar je v njem bizarnega, dejansko zadeva naravnega pojavljanja, nečesa tako zelo preprostega, da zaradi dreves spregledamo gozd in pri poskušanju pojasnjevanja le tega, vedno povemo ravno tisto, kar ostale vodi v največjo zmedenost. Vseeno lahko o razsvetljenju rečemo, da obsega nek uvid v naravo sebstva in da je neka osvoboditev zavestnega od iluzorne koncepcije sebstva. Iluzija, ki zadeva naravo sebstva, je pogosta zamenjava med jazom, egom in sebstvom.

Zen se razlikuje od vseh ostalih filozofskih in religioznih meditacijskih praks po svojem načelnem umanjkanju podmene. Tudi Buda je neizprosno zavrnjen; vsekakor je skoraj bogokletno ignoriran, čeprav – ali mogoče ravno zato – bi lahko bil najmočnejši duhovni predpogoj vsega. Vendar je tudi on nekakšna podoba in mora zato biti postavljen ob stran. Ničesar ne sme biti prisotnega, razen, kar je dejansko tam; to je, človek s svojo celovito nezavedno podmeno, katere se, preprosto zato, ker je nezavedna, on sam ne more nikoli znebiti. Ta odgovor, za katerega se zdi, da prihaja iz praznine, luč, ki se prižge iz najbolj črne temine, to so vedno bile izkušnje blažena razsvetljenja.

Analogija satorija z zahodnim izkustvom je obsojena na tistih nekaj krščanskih mistikov, katerih izreki za ceno protislovnosti obrobljajo mejo krivoverstva ali pa jo dejansko prestopajo. Po lastnem priznanju je bila ta lastnost tista, ki je nad Mojstra Eckharta priklicala obsodbo Cerkve. Če bi bil budizem nekakšna »Cerkev« v našem pomenu besede, bi zanj bilo zenovsko gibanje nedvomno neko neznosno breme. Razlog za to je izredno individualna oblika metod, kot tudi ikonoklastni odnos mnogih mojstrov. V kolikor je zen nekakšno gibanje, so bile kolektivne oblike, izoblikovane v teku stoletij tako, kot je razvidno iz Suzukijevega dela The Training of the Zen Buddhist Monk, vendar v obliki in vsebini slednje zadevajo samo zunanje. Razen vrste navad, se zdi, da se način duhovnega treninga ali formiranja, sestoji iz koan metod. Pod koanom se razumeva neko protislovno vprašanje, izraz ali dejanje mojstra. Glede na Suzukijev opis, se dozdeva, da je v glavnem stvar mojstrovih vprašanj, predloženih v obliki anekdot. Slednje učitelj poda učencu za meditiranje. Klasični primer je WU- ali MU-anekdota. Nek menih je nekoč vprašal mojstra: »Ali ima tudi pes budistično naravo?, na kar je mojster odgovoril: »WU.« Kot pripomni Suzuki: »WU.« pomeni zelo preprosto »WU«, očitno prav to, kar bi tudi pes sam povedal v odgovoru na tako vprašanje.

Svet zavesti je neizogibno nek svet poln omejitev in zidov, ki zapirajo pot. Po nujnosti je vedno enostranski, izhajajoč iz bistva zavesti. Nobena zavest ne more zajemati več kot neko zelo majhno število simultanih koncepcij. Vse ostalo mora ležati v senci, odtegnjeno pogledu. Povečanje simultanih vsebin v trenutku ustvari neko senčenje zavesti; pravzaprav zmedo do točke dezorientacije. Zavest preprosto ne zahteva, temveč je, prav v njenem bistvu neka stroga omejitev na malo (število) in potemtakem razločno. Za našo splošno orientacijo smo dolžni preprosto in samo dejstvu, da smo skozi pozornost zmožni spremljanja nekega primerjalno naglega zaporedja podob. Pozornost pa je vsekakor neko prizadevanje, ki ga brez prestanka nismo zmožni. Potemtakem moramo takorekoč delovati z nekim minimumom simultanih zaznav in zaporedij podob. Zato so široka polja možnih zaznav za stalno odstranjena, zavest pa je vedno zavezana na najožji krog. Kaj bi se zgodilo, če bi neka individualna zavest uspela pri zajemanju simultane podobe vsega, kar bi si lahko predstavljala, v enem samem bežnem pogledu, je onstran doumevanja. Če je človek že uspel pri izgrajevanju strukture iz nekaj jasnih stvari, ki jih lahko zaznava po eno na enkrat, kakšen božanski prizor bi predstavil svojim očem, če bi bil zmožen zaznavati mnogo vseh hkrati in razločno? To vprašanje zadeva samo tiste zaznave, ki so za nas možne. Vendar, če tem dodamo še nezavedne vsebine – to je, vsebine, ki jih še ni ali niso več primerne za zavedanje – in si potem poskušamo predstavljati celoten spektakel, je to onstran najbolj drzne domišljije. Ta nepredstavljivost je seveda popolnoma nemogoča v obliki zavesti, v nezavedni obliki pa je to dejstvo. V toliko, kot je vse, kar se kuha spodaj, neka vedno-prisotna potencialnost dojemanja. Nezavedno je neka nezapopadljiva celovitost vseh subliminalnih psihičnih dejavnikov, neka »popolna razstava« potencialne narave, ki utemeljuje celotno ureditev, iz katere zavest od časa do časa jemlje posamezne koščke. Torej, če je zavest izpraznjena svoje vsebine kolikor je le mogoče, bo slednja padla v stanje (ali vsaj neko prehodno stanje) nezavednega. Ta premestitev kot pravilo izhaja v zenu iz dejstva, da je energija zavestnega umaknjena iz vsebin in prenesena ali na zavest praznine ali pa na koan. Ker morata zadnja dva imenovana biti stabilna, je opuščeno tudi zaporedje podob, z njim pa tudi energija, ki vzdržuje gibanje zavesti. Ta količina energije, ki je prihranjena, gre preko nezavednega in ojača svojo naravno oskrbo vse do določene najvišje točke. Kar poveča pripravljenost nezavednih vsebin, da se prebijejo do zavesti. Ker praznjenje in zapiranje zavesti ni neka preprosta zadeva, je potrebno posebno urjenje in nedoločno dolgo časovno obdobje, da naredi ta višek napetosti, ki vodi do končnega preboja nezavednih vsebin v zavest.

Vsebine, ki se prebijejo skozi, pa nikakor niso popolnoma nedoločene. Kot nam lahko pokaže psihiatrično izkustvo z norostjo pokaže, obstajajo posebne relacije med vsebinami zavesti jaza in prividi ter blodnjami, ki se pri tem pojavijo. To so iste relacije kot obstajajo med sanjami in delovanjem zavesti normalnih ljudi. Ta povezava je v bistvu kompenzacijsko razmerje: vsebine nezavednega na površje prinesejo vse potrebno za to dovršitev v najširšem smislu, to je, dovršenost zavestne orientacije. Če so kosi, ki jih nezavedno ponudi ali vsili, uspešno vgrajeni v zavedno življenje, nastane oblika psihičnega obstoja, ki bolje ustreza celoti posamezne osebnosti in potemtakem opušča neplodni konflikt med zavedno in nezavedno osebnostjo. Sodobne psiho-terapije v veliki meri slonijo na tem načelu, v takšni meri kot je le bilo mogoče prelomiti z zgodovinskim predsodkom, da nezavedno daje zavetje samo infantilnim in moralno manjvrednim vsebinam. Zagotovo obstaja nek manjvreden kot, nekakšna ropotarnica umazanih skrivnosti, ki vsekakor niso tako nezavedne kot skrite in samo napol pozabljene. Vendar ima to s celoto nezavednega opraviti toliko kot ima votel zob s celovito osebnostjo. Nezavedno je matrica vseh metafizičnih trditev, vse mitologije, vse filozofije (v kolikor ni zgolj kritična) in vseh oblik življenja, ki so utemeljene na psiholoških podmenah.

Vsak vpad nezavednega je nek odgovor na določeno stanje zavednega in ta odgovor sledi iz celote idej-možnosti, ki so prisotne; se pravi, iz dovršene ureditve, katera je – kot je razloženo zgoraj – simultana podoba v potencialnosti psihičnega obstoja. Razcepitev na posamezno, eno-stransko, fragmentarno lastnost, ustreza bistvu zavestnega. Ta odziv iz ureditve ima vedno lastnost dovršenosti, saj ustreza naravi, ki je ni razdelilo nobeno razlikujoče zavedno. Od tod njen nezadržljiv učinek. Je nepričakovan, dojemljiv, dovršno razsvetljujoč odgovor, ki deluje vse bolj kot razsvetljenje in razodetje, saj se je zavest zagozdila v brezupno slepo ulico.

Na kratko vzeto je psihoterapija dialektično razmerje med doktorjem in pacientom. To je razprava med dvema duhovnima celotama, v kateri je vsa modrost zgolj orodje. Cilj je transformacija; vsekakor ne vnaprej določena, temveč raje nedoločljiva, sprememba, katere edini kriterij je izginotje jaz-nosti. Nikakršen trud s strani doktorja ne izsili tega izkustva. Največ, kar lahko naredi, je, da pacientu olajša pot v smeri doseganja pristopa, ki bo predstavljal najmanjši upor za določujoče izkustvo.

Če znanje v našem zahodnem postopku ne igra ravno majhne vloge, je to primerljivo s pomenom tradicionalnega duhovnega vzdušja budizma v zenu. Zen in njegove tehnike lahko obstajajo samo na temelju budistične duhovne kulture in to je njegova predpostavka. Ne morete uničiti racionalističnega intelekta, ki ga nikoli ni bilo. Zen poznavalec ni izid nevednosti in pomanjkanja kulture. Zato se tudi pri nas zgodi, ne poredkoma, da je potrebno zavestni ego in zavestno, kultivirano razumevanje najprej narediti s terapijo, preden lahko kdorkoli sploh pomisli, da bi opustil jaz-nost ali racionalizem. Poleg tega psihoterapija nikakor nima opravka z ljudmi, ki so, tako kot zen menihi, pripravljeni na vsakršno žrtev v imenu resnice, temveč zelo pogosto z najbolj trmastimi izmed vseh Evropejcev. Tako so seveda naloge psihoterapije precej bolj raznolike, posamezne stopnje dolgega procesa pa so soočene z veliko več nasprotovanja kot tiste v zenu.

Zaradi teh in mnogih drugih razlogov nekakšen neposredni prenos zena na zahodne pogoje ni niti priporočljiv niti mogoč. Psihoterapevt, vsekakor tisti, ki se resno ukvarja s vprašanjem ciljev njegove terapije pa ne more ostati neprizadet, ko vidi, za kakšen dokončni rezultat si neka orientalna metoda duhovnega »celjenja« – to je, »narediti celo« – prizadeva. Dobro znano dejstvo je, da je ta problem več kot dva tisoč let resno zaposloval najbolj smele ume Vzhoda in da so bile v tem pogledu razvite metode in filozofski nauki, ki preprosto zasenčijo vse zahodne poskuse iste usmeritve. Naši poskusi – z nekaj izjemami – so se vsi ustavili ali pri magiji (misterijski kulti, med katere moramo šteti tudi krščanstvo) ali pri intelektualnem (filozofi od Pitagore do Schopenhauerja). Zgolj duhovni tragediji Geoetejevega Fausta in Nietzschejevega Zaratustre sta tisti, ki sta zaznamovali prve bežne poglede na preboj celovitega izkustva na naši Zahodni polobli. In danes niti ne vemo, kaj bi lahko ti, najbolj obetajoči od vseh izdelkov evropskega uma, končno označevali, saj so tako preobloženi z vso materialnostjo in očitnostjo našega pred-oblikovanega grškega duha. Čeprav je naš intelekt skoraj do popolnosti privedel zmožnost plenilske ptice, da preži in zapazi najmanjšo miš iz največje višine, ga zapopade zemeljska gravitacija in Sangskaras ga zapletejo v svet begajočih slik, če ne išče več plena, temveč vsaj eno oko obrne v notranjost, da bi našel tistega, ki išče. Da, on pade v jarem demoničnega rojstva, oblegan z neznanimi strahovi in nevarnostmi in ogrožan z zmotnimi prividi in zamotanimi blodnjaki. Najslabša od vseh usod preti drznemu; tiha, brezdanja osamljenost v času, ki mu pravi moj lastni. Kdo ve karkoli o globokih vzgibih za »umetnino«, kot je Goethe pravil Faustu, ali ramenih »dionizičnega izkustva«? Bardo Thödol, Tibetansko knjigo mrtvih je, potrebno brati nazaj, da bi odkril Vzhodne paralele mukam in katastrofam Zahodnega »načina osvoboditve«. To je tisto, kar šteje – ne dobri nameni, bistra posnemanja ali celo intelektualne akrobacije. Tak se v namigih ali v večjih oziroma manjših fragmentih pred psihoterapevtom pojavi tisti, ki se je osvobodil od naglih in kratkovidnih doktrinarnih mnenj. Če je suženj svoje namišljene-biološke veroizpovedi, bo to, kar opazuje, vedno poskušal reducirati na navadno in domače ter to s tem prenesti na racionalistični skupni imenovalec, ki zadovolji samo tistega, ki je zadovoljen s prividi. Predhodno vsem iluzij je vsekakor to, da nekaj lahko nekoga zadovolji. Ta iluzija stoji za vsem, kar je nevzdržno in pred vsem napredkom, in to je ena od najtežje premagljivih stvari. Če psihoterapevt najde pri svojih uslužnostnih dejavnostih čas za nekaj premišljevanja ali če je po nekakšnem naključju prisiljen v to, da vidi skozi svoje lastne iluzije, se lahko nadenj zgrne to, kako prazne, plehke in vsekakor, kako nasprotujoče življenju so vse racionalistične redukcije, kadar pridejo nad nekaj živega, kar se bo razvilo. Če to spremlja, kmalu dobi neko predstavo o tem, kaj pomeni »na široko odpreti tista vrata, mimo katerih bi se vsak raje kradoma odplazil.«

Pod nobenim pogojem ne bi hotel, da bi bilo to, kar sem povedal zgoraj, razumljeno, kot da podajam kakršnakoli priporočila ali ponujam kakršenkoli nasvet. Toda kadar začnemo govoriti o zenu, je potrebno nam Evropejcem pokazati, kje se nahaja naš odcep na tisto »najdaljšo od vseh poti«, ki vodi do satorija, in kakšne težave prežijo na tej poti, ki so jo prehodili le redki od naših velikih mož – mogoče kot svetilnik na visoki gori, ki sije v megleni prihodnosti. Bila bi nezdrava napaka, če bi predpostavljali, da se lahko satori ali samadhi sreča kjerkoli pod tistimi višavji. Za dovršeno izkušnjo ne more obstajati ničesar cenejšega ali manjšega od celote. Psihološka pomembnost tega je lahko razumljena s preprostim premislekom dejstva, da je zavestno le del duhovnega in potemtakem ni nikoli zmožno duhovne dopolnjenosti: za kaj takšnega je potrebna neskončna razširitev nezavednega. Slednje pa vsekakor ne more nikoli biti ujeto z veščimi obrazci niti zaklinjano s pomočjo znanstvenih dogem, obstaja namreč nekaj, na kar se obeša Usoda – da, to je včasih Usoda sama, kot Faust in Zaratustra vse preveč jasno pokažeta. Doseganje dovršenosti kliče po uporabi celote. Nič manj ne bo zadostovalo; zato ne more biti nobenih lažjih pogojev, nobenih nadomestil, nobenih kompromisov. V toliko kot sta oba Faust in Zaratustra, kljub najvišji presoji, samo na meji tega, kar je dojemljivo Evropejcu.

Kdo lahko strahoma pričakuje od omikane javnosti, ki je šele komaj začela poslušati o mračnem svetu duše, da bo zmožna oblikovati kakršnokoli primerno pojmovanje duhovnega stanja človeka, ki je zapadel v zmedenosti individuacijskega procesa, kar se označuje s terminom »postajati cel«. Ljudje pridejo na plano z besediščem patologije, sebe tolažijo s terminologijo »nevroze« in »psihoze«, šepetajo o »kreativni skrivnosti« – toda kaj lahko človek, ki verjetno ni poet, ustvari? Ta zadnji nesporazum je v sodobnih časih povzročil, da se je precej ljudi začelo same sebe razglašati za svoje lastne veličastne »umetnike«. Kot da »umetnost« sploh ne bi imela ničesar opraviti z »zmožnostjo«! Če nimate ničesar za »ustvariti«, mogoče ustvarite same sebe.

____________________________________________________________________

(vse skupaj narekoval veliki vrač C. G. Jung s pomočjo mojstra D. T. Suzukija – sprožil pa sudija Boštjan M. Zupančič)



Končno je prišel tudi tisti dan, ko sva se srečala. Nežno sem si jo vzel v roke, jo pobožal in prebral njeno ime: TOSHIBA. Sedaj po dveh letih skupnega druženja, je čas, da se najina zveza dvigne na višji nivo. Čas je za zaroko!

Ne! To ni 1. April! To je svobodna meditacija na temo: Moja dogodivščina s prenosnim računalnikom!

Tehnološko-ontološka-zgodba

Obstajata dva zares izredna in preloma izdelka človeške iznajdljivosti: prvi je nož, drugi pa prenosni računalnik. Nož je pogoj in bistvo vse naše tehnologije (vsaka stvar je tako ali drugače najprej razrezana in narezana); v počlovečenem smislu je nož od vseh predmetov naš najboljši prijatelj, naša najboljša prijateljica pa je prenosni računalnik. Nož je za nas vedno nujen, prenosnik pa je čisti presežek našega bivanja.

Ljubezen in različni odnosi, želje, pričakovanja (prednosti in slabosti)…

Kar same se vsiljujejo te modrosti, da je je prenosnik lahko kot ženska – dobro je, da ga imaš, čeprav ga ne prenašaš zmeraj in povsod za seboj, medtem, ko nabrušen nož vedno prav pride. Vseeno pa lahko vse svoje mesto najde:

Fetišizem

Radi imamo predmete in stvari, ker nam omogočajo določeno ugodje. Stvari, ki jih naredimo, imajo načeloma svojo obliko, le težko pa jim pripišemo zavest – zavest naj bi bila »lastnost« žive narave. In s predmeti se ni potrebno prepirat ali jih prositi…

Duh, duša in zavest – informacija

Zavest je vedno zavest o nečem, fenomenologi za zavest zato pravijo, da je intencionalna, tudi duša naj bi bila nekaj nematerialnega. Najbolj očitna nematerialna stvar pa je informacija, ki vedno potrebuje nekakšen medij. Informacija je kot sled: potrebuješ zgolj plen, ki nekje pustil del sebe ali odtis in lovca, ki zna to prebrati. Bistvo računalnika je, da zanj lahko rečemo, da ima informacijo, da z njo celo manipulira (le kdo od nas še zna prebrati vse te računalniške 0 in 1 ter v nekem trenutku povedati, kaj to pomeni in kaj bo sledilo) – rečemo lahko tudi, da ima zavest. Je pa to tako široka zadeva, da lahko tudi za kamen rečemo, da se zaveda sile težnosti (ali pa kar, da se spozna na teorijo relativnosti), ker pada navzdol. Zato je naslednje merilo lahko kar inteligenca – se pravi zmožnost reševanja problemov. V tem pogledu se marsikatera Toshiba izkaže za precej pametnejšo od nas ljudi; pa naj bo to aritmetika pri nekoliko višjih številih ali pa šah. Tukaj bi bil Turing najbrž vzhičen. ( Turingov stroj za neteoretike) Vse skupaj je dandanes celo tako daleč, da nekateri tej obliki zavesti rečejo kar umetna inteligenca.

Kuhinja

Brez prakse pa vseeno bolje in z več teorije, kot kakšna neizurjena hčerka – glede prakse pa ne bi smeli zamenjevati avtomatizacije procesov s priučljivostjo…

Seks

So nam psihologi razni že zdavnaj razlagali, da je vse v glavi in nekoč mi je nek kamionar razkril, da “ono, što ja jebem, ne treba, da ima pamet”. Srečal pa sem v prejšnjem tisočletju celo nekega preroka, ki je napovedoval, da leta 2010 fukajo samo še tisti, ki ne morejo/znajo drkat…

Otroci

Dokler kloniranje še ne daje zadovoljivih rezultatov, imamo vsaj posvojitve…

Vzgoja

Do petega leta Tom&Jerry, potem pa Call of Duty – vse to in še več…

Knjižnica, videoteka, avdioteka…

Žal ni popolna samo zaradi nesposobnih upravljavcev s skenerji in gradivi, vseeno pa jo lahko kadarkoli vzameš pod pazduho in gre s teboj – zelo velika knjižnica…

Vztrajnost

Dve leti neprenehoma – najmanj; garancijo menda dajo kar za tri leta (brez podpore elektro mafije za eno uro). (Takoj na začetku so se na Toshibi pojavili določeni “psihološki problemi” – glista sindrom. Potem ni bilo več nobene težave – spihat na par mesecev je vseeno treba) Možnost delovanja ne glede na različne ideološke pristope.

Univerzalnost

Če je nož bistvo in osnova vsega, je prenosni računalnik absolutna nadgradnja: najprej je najpopolnejši medij za prenos informacij (večino teoretikov in klasikov lahko spravimo na nekaj GB txt datoteke, hkrati pa lahko procesiramo tudi zvočne in slikovne oblike). Poleg tega, pa lahko z njim krmilimo takorekoč karkoli. Skratka računalnik je postal hkrati univerzalni medij in univerzalna naprava.

Epilog

Kaj pa poroka? Poročil se zaenkrat s svojo TOSHIBO še ne bom…

Pri celi zadevi gre za “Arbitražni sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško“. Da je vse skupaj še najbolj podobno indijanskim sporazumom, ki so jih v lastno škodo podpisovali poglavarji severnoameriških domorodcev sem že pisal, tokrat pa se bom nekoliko bolj posvetil podrobnostim.

Besedilo podpisanega Arbitražnega sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško si lahko preberete tukaj:

1. V angleškem jeziku;
2. V slovenskem jeziku;
3. V hrvaškem jeziku.

Pri tem pa je potrebno najprej poudariti, da velja samo angleški original – to kar piše v slovenskem in hrvaškem prevodu, je pravno popolnoma nepomembno in je izgubljeno s prevodom oziroma čista manipulacija, ki je najbolj očitna v slovenskem prevodu. Poglejmo si obliko najbolj bistvenega 3. člena sporazuma – predvsem prvo nalogo (1) sodišča:

3. člen: Naloga arbitražnega sodišča
(1) Arbitražno sodišče določi:

• (a) potek meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško na kopnem in morju;
• (b) stik Slovenije z odprtim morjem;
• (c) režim za uporabo ustreznih morskih območij.

Artticle 3: Tasks of the Arbitral Tribunal:

(1) The Arbitral Tribunal shall determine

• (a) the course of marinetime and land boundary berween the Republic of Slovenia and the Republic of Croatia;
• (b) Slovenia’s junction to High Sea;
• (c) the regime for the use of the relevant maritime areas.

Clanak 3: Zadaća Arbitražnog suda
(1) Arbitražni sud utvrdit će

• (a) tijek granice na moru i kopnu izmedu Republike Hrvatske i Republike Slovenije;
• (b) vezu Slovenije prema otvorenom moru;
• (c) režim za korištenje relevantnih morskih podrucja.

Manipulacija je najbolj vidna in očitna ravno v slovenskem “prevodu”, kjer se pomožnik “shall” preprosto izgubi, “determine” pa dobi takorekoč nepravniški pomen – delo sodišča je razsojanje in presojanje: da sodi, podaja sodbe in presoja; končni produkt sodišča, njegova “odločitev” se imenuje “razsodba” ali “sodba”, ne pa “določitev” ali “določba”. Zanimivo je tudi, kako se v obeh prevodih sporazuma pri nalogah izgubi množina…

Čeprav lahko “determine” marsikdaj znotraj določenih kontekstov povsem ustrezno prevajamo tudi z “določiti”, pa je praksa v Evrotermu, ki pokriva predvsem pravniške pojme iz zakonodaje EU, drugačna, saj se prevaja predvsem z besedami:

1. oceniti
2. presoditi
3. ugotoviti
4. odločati o (nanaša se neposredno na našo ustavo)

Torej nam prva naloga (1) govori samo to, o čem bo sodišče presojalo, ne pa nujno o tem, kaj bo določalo. Bistvena razlika je, ali sodišče določa naš stik z odprtim morjem (in našo mejo), ali pa o našem stiku presoja: če ga določa, mora povedati, kje se nahaja in kakšen je, če pa samo presoja o našem stiku z odprtim morjem, potem lahko presodi tudi, da ga nimamo; oziroma lahko ugotovi ali oceni, da ni nobenega stika našega morja z odprtim.

Modalni pomožnik “shall” (etimološko: sceal “I owe/he owes, will have to, ought to, must” – v slovenščino bi se “shall” lahko prevajal kot “naj bi“), ki se v angleščini pogosto uporablja pri obljubah ali prostovoljnih predlogih, v formalni britanski angleščini pa se uporablja za opisovanje neizogibnih prihodnjih dogodkov s priokusom neizogibnosti in preddoločenosti (ne pa, na primer bolj nevtralno določni “will” ali precej bolj obvezujoči “must”), se tukaj izkaže za zelo pomembnega v kontekstu točk (a, b, c), ki nekako, namigujejo na to, da bo sodišče najprej ugotavljalo  (a) mejo, nato presojalo o (b) stiku in na koncu (c) določalo režime. Pravzaprav je vse to skupaj s točkami videti zelo podobno izbiranju med odgovori (a), (b) ali (c), pri čemer je lahko pravilnih tudi več odgovorov. Uporaba črk pri označevanju ponavadi ne pomeni samo drugačne vrste označevanja, temveč tudi nekoliko bolj poljuben in neobvezen vrstni red – v smislu (a) in (b) oziroma (a) ali (b). Izbiranje med (a) in (b) je moč v tem “sporazumu” najti tudi na mestu (4. člen – tudi tu stoji “shall”, ki se potem izgubi v prevodu), kjer je govora o pravilih: (a) je mednarodno pravo za 3. člen (1) (a), (b) mednarodno pravo in razna načela poštenosti za 3. člen (1) (b) in (c)…

Celotna besedna zveza “shall determine” vse skupaj postavi v drugačno luč tudi, če vzamemo za nas najugodnejši pomen besede “determine” – še posebej, ker jo je mogoče razumeti kot “naj bi določili”, saj je to precej manj zavezujoče, kot “določi” ali “bo določilo” ali “mora določiti”. Poleg tega pa se vse to najbrž nanaša na predhodno določanje meje (a)…

Skratka, če beremo angleški izvirnik arbitražnega sporazuma ni niti malo očitno, da bomo dobili “določen” stik z odprtim morjem, česar se očitno zavedajo tudi naši ustavni sodniki, ki so šli celo korak dlje in ugotovili, da bi sporazum, ki je po njihovi presoji v skladu z ustavo, lahko imel protiustavne posledice (kot da bi rekel: voda ne povzroča opeklin, razen, če je vrela). Na pravno nelogičnost in nesmiselnost takšne razsodbe je opozoril Miro Cerar:

Menim, da se je ustavno sodišče neutemeljeno izognilo temu, kar bi glede na vsebino obravnavanih delov arbitražnega sporazuma in v skladu s svojo pristojnostjo moralo storiti. S tem je neodgovorno preložilo svoj del odgovornosti v tej zadevi na državni zbor, politiki pa jo bodo očitno z referendumom preložili na državljane. Ustavno sodišče meni, da arbitražni sporazum, na podlagi katerega se bo med drugim določala meja na morju, ni v nasprotju z ustavo, čeprav izrecno priznava, da lahko arbitražno sodišče na brezpogojno obvezujoč način določi to mejo v nasprotju z našo ustavno ureditvijo. To je, če zadevo slikovito ponazorim, približno tako, kot da bi, denimo, ustavno sodišče dejalo, da razpis zakonodajnega referenduma o odpravi državnega zbora ni v neskladju z ustavo, saj zgolj razpis še ne odpravlja parlamenta, če pa bo prišlo na takem referendumu do ukinitve državnega zbora, naj državni zbor v skladu s tem pač spremeni ustavo in se ukine.

Vsekakor je v zgornjem citatu lepo zajeta cela godlja, ki nam jo je zakuhal in jo še kuha Pahor skupaj s pomočjo neumnih brezjajčnih ustavnih sodnikov, sedaj pa si nas še drzne spraševati, kaj si o njegovih, milo rečeno neumnih in škodljivih potezah, mislimo.

Načeloma lahko rečemo, da nam z obljubljanjem referenduma pripravlja samomor iz zasede – če pristanemo, na vse skupaj, lahko izgubimo dober del svojega ozemlja, predvsem pa zdrave pameti (saj je precej lepo razvidno, da je Pahor najprej zapravil našo pogajalsko pozicijo, nato pa še pristal na zadevo, ki je nastavljena tako, da lahko več izgubimo kot dobimo in bomo lahko na slabšem, kot smo sedaj), če zadevo zavrnemo (kot apriorno neumno, škodljivo zadevo – sporazum je preprosto nesprejemljiv) pa bo to vsekakor postal samo Pahorjev politični samomor in dober razlog, da prepišemo naše “diplomate” in “pogajalce” na zavod za zaposlovanje – ali pa naj jih raje zaposlijo Hrvatje.

Pa še ena razsvetljujoča pesmica za premierja in njegove prevajalske manipulatorje* – resnično tudi zelo dober nasvet nekega vzornika:

*should [šud] preteklik od shall;

Grigorij Jakovljevič Pereljman

Grigorij Jakovljevič Pereljman je matematik, ki je potrditev Aristotelove ugotovitve, da so zares srečni lahko samo bogovi in živali, med ljudmi pa mogoče teoretiki. Grigorij je človek, ob katerem sta “duhovneža” Papež in Dalaj lama, skupaj z vsemi guruji in svetniki, navadni drkadžiji, vsi politiki skupaj z ostalimi slavnimi “zvezdniki” pa niso nič več kot pohlepna golazen.

Ko se je prejšnji teden razvedelo, da bo dobili milijon dolarjev in so ga začeli obletavati prvi novinarji, je Grigorij, ki je trenutno menda brezposeln in živi pri mami, novinarju skozi zaprta vrata povedal, da ima vse, kar hoče  in da nagrade noče, drugemu, ki ga je poklical na mobilni telefon pa naj ga ne moti, ker nabira gobe…

Prejšnji teden se je razširila novica, da bo za rešitev prvega izmed sedmih največjih nerešenih problemov, ki jo razpisal, Clay Mathematics Institute of Cambridge iz Massachusettsa je na prelomu tisočletja razpisal nagrado milijon dolarjev za rešitev vsakega izmed sedmih največjih nerešenih problemov v matematiki – “milenijskih problemov”: Swinnerton-Dyerjeva domneva, Hodgeova domneva, Navier-Stokesove enačbe, problem P = NP, Riemannova hipoteza, Yang-Millsova teorija in Poincaréjeva domneva.

Grigorij Jakovljevič Pereljman je matematični genij, ki je leta 1982 na matematični olimpijadi osvojil prvo mesto z vsemi osvojenimi točkami. Kasneje je doktoriral in nekaj let raziskoval v ZDA. Že takrat je veljal za velemojstra diferencialne geometrije, svojo načelno “izrednost” pa je potrdil z zavrnitvijo nagrade za mladega matematika, ki mu jo je leta 1996 želela podeliti Evropska matematična skupnost.

Rešitev Poincaréjeve domneve je naznanil že leta 2002, leta 2003 pa je matematični srenji predložil osnutek in ključne ideje za dokaz tega matematičnega problema. Na spletu je objavil nekaj kratkih člankov in imel nekaj predavanj po Ameriki, nato pa se je vrnil nazaj v Sankt Peterburg – kjer ga niso več sprejeli na matematični inštitut (težko je biti prerok v domovini). Tri leta pozneje je bil dokaz do potankosti preštudiran in matematiki se danes strinjajo, da je brez napak. Pereljman pa ni dokazal samo Poincaréjeve domneve, temveč kar splošnejšo Thurstonovo domnevo, katere posebni primer je Poincaréjeva.

Leta 2006 naj bi mu matematiki v Madridu podelili Fieldsovo medaljo, ki jo vsaka štiri leta podelijo dvema do štirim mladim matematikom, starim največ 40 let. Fieldsova medalja je najvišje odlikovanje, ki ga matematik lahko prejme za dosežke na svojem strokovnem področju. Pereljman je nagrado odklonil – menda zato, ker se mu ostali matematiki ne zdijo dovolj sposobni, da bi mu lahko dajali nagrade – in ga v Madrid ni bilo.

Zapustil je matematične kroge in se vrnil v Sankt Peterburg – pravijo, da si je poiskal zaposlitev zunaj matematičnih področij. V nekem intervjuju je dejal, da zaradi slave, ne more več biti osredotočen na matematiko, hkrati pa je bil kritičen do pomanjkanja integritete v matematičnih krogih in poudaril, da ne more več le kimati. Pravi znanstvenik po njegovem mnenju ne sprejema nagrad in ne podlega nobeni človeški slabosti. Ob zavrnitvi Fieldsove nagrade je povedal tudi:

Ne zanimata me slava ali denar.

Nočem biti na ogled, kot žival v živalskem vrtu. Nisem matematični heroj. Niti nisem tako uspešen; zaradi tega nočem, da bi me vsi gledali.

Skratka: gledano s spoznavno teoretskega in etičnega stališča je Grigorij Jakovljevič Pereljman največji frajer na svetu.

Guru Pandid Surender Sharma, je rekel, da lahko v nekaj minutah s svojimi mističnimi močmi ubije kogarkoli, šef racionalistov* pa mu je ponudil tisto staro dobro “Hic Rhodos hic salta” in mu rekel približno tako: “Naredi to, tukaj sem, ubij me“. Zadeva, ki je milijone Indijcev prikovala za tv sprejemnike je videti tako (racionalist ima na sebi rjavo obleko, tantrik se bori zavit v belo rjuho):

In ko po 15 minutah ni uspel, se je začel ultimativni črnomagijski ceremonijal smrti “Om lingalingalingalinga, kilikilikili…“, za dokončno uničenje racionalizma:

Ubijalska mantra “Om lingalingalingalinga, kilikilikili…” je popušila proti razumu in menda postala internetni hit – pa naj še kdo reče, da racionalistični smeh ni vsaj pol zdravja…

Zmaga razuma in velik udarec za religiozna vraževerja in ostale neumnosti. Naš racionalist, nekakšen indijski James Randi po dobrih dveh letih še vedno živi in piše – njegovi spomini na dogodek. Možakar pa dejansko ni kar tako. Razkrinkal je še večje mojstre od našega tantrika – kot je na primer pri nas bolj znani in slavni Sai Baba…

*racionalíst -a m (i) 1. kdor sprejema razum kot edino vodilo pri mišljenju, 2. filoz. predstavnik racionalizma [latinsko rationalis - razum]. Racionalizem je  v evropski miselni tradiciji prevladujoče pojmovanje, po katerem je (raz)um najvišje urejajoče načelo sveta (metafizični racionalizem; nasprotno iracionalizem) oziroma urejajoči temelj spoznanja (spoznavnoteoretski racionalizem; nasprotno empirizem). V ožjem pomenu je racionalizem filozofija 17. in 18. st. (G. W. Leibniz, B. de Spinoza), ki jo je utemeljil Rene Descartes, nadaljevala pa se je v razsvetljenstvu (zlasti pri Ch. von Wolffu). Racionalizem zagovarja vrojenost pojmov (substanca, vzročnost ipd.) in možnost sistematskih, od izkušnje neodvisnih izjav o stvarnosti na podlagi čistih razumskih pojmov (a priori). Metodološko pa se je racionalizem opiral na matematiko (dedukcija).

Neka osnovna definicija laži bi se glasila, da je laž govorjenje ali pisanje neresnice, čeprav poznamo resnico. Manipuliranje in manipulacijo pa bi lahko definirali kot preračunljivo ravnanje. Na tak način je manipulirane samo širši rod, ki pokriva tudi laž in laganje, zavajanje, blefiranje in bulšit. In kadar nečemu, kar ni ravno resnica ali vsaj slab opis zadeve, ne moremo reči, da je laž, bulšit ali blef, potem je ponavadi to zavajanje ali manipulacija.

Manipulacija je tako določena trditev, ki operira predvsem s tistimi resničnimi izjavami in stavki, ki so za manipulatorja ugodni, zamolči oziroma potisne na stran vse tiste, ki so zanj neugodne. Poleg tega pa se poslužuje tudi celega arzenala argumentacijskih in ostalih zavajanj, kot so argument po človeku (ad hominem), slamnati mož, napačni poudarki, tuji strokovnjak in ostali.

Z manipulacijami se na tak način poskuša vplivati na mnenje in na ravnanje tistih, s katerimi se manipulira, pri čemer pa sredstva niso v ničemer omejena, čeprav se sam izraz “manipulacija” zdi nekoliko manj slabšalen kot laž pa je tu na delu popolnoma ista tehnologija, ki laž obsega kod del pripomočkov za manipuliranje.

Za lažjo prepoznavo pa ponujam dva politično uravnotežena primera manipulacij:

Primer vrhunske manipulacije lahko najdemo na  strani SDS: kjer je novica, da je zamenjan direktor finske nacionalne televizije; naslov je: “Direktor finske nacionalne TV YLE Junger zamenjan“, podnaslov je “S kadrovskimi zamenjavami rešujejo omajano kredibilnost hiše, ki je proizvedla Resnico o Patriji.” Preostanek članka, v katerem ni nobenega stavka, ki bil čista laž, pa gradi na tem, da bo bralec prišel do zaključka, da se to vse skupaj dogaja predvsem zaradi afere Patria. V zadevi so šli celo tako daleč, da so vse skupaj podpisali s “finskim” imenom “Vanti Vaatti” – da je torej vse skupaj napisal nekdo, ki je Finec, kateri nam na koncu razkrije, da tudi na Finskem le ni vse tako idealno, kot nekateri mislijo. Čeprav ta Finec ne obstaja nikjer – ne najde ga niti google niti facebook; najdeta celo le malo smiselnih delov njegovega imena – zadeva tako pravzaprav preide v nekakšno patološko lažnivost nekoga iz SDS, ki se je lotil te manipulacije.

Drugi primer manipulacije pa je Dnevnikov pristop do afere (afera je pozornost vzbujajoča nečedna zadeva ali dogodek) z bulmastifi:

afere in neafere

Smo torej takorekoč sredi samih izpostavljenih afer samo neka afera pa ni afera – tisto, kar nekateri nočejo, da bi bila afera. Lep primer nadaljevanja te manipulacije v smeri, kaj je afera in kaj ne, je komentar, ki ga je napisal Rok Praprotnik v Dnevniku:

Pri bulmastifih recimo poslušamo, da je neko ozadje krivo, da na kraju ni bilo preiskovalnega sodnika. Pa ni tako. Psi so pogrizli svojega lastnika, tukaj ni kaznivega dejanja, kaj naj torej tam počne preiskovalni sodnik? Je pa bilo očitno storjeno kaznivo dejanje mučenja živali (kazen do šest mesecev), kar je dejanje iz pristojnosti okrajnega sodišča.

Če smo natančni, je veterinarski inštitut več kot en teden ugotavljal, kdo so ti psi bili, torej sploh ne moremo reči, da je možnost večjega kaznivega dejanja kakorkoli izključena – še posebej zato, ker se sploh ni vedelo točno, koga so pogrizli, še manj pa kdo je lastnik in ker so domnevnemu lastniku že po naravi sami manjkali določeni deli, da bi sploh lahko bil lastnik – in menda niti ni bil lastnik: menda so bili psi še vedno od njegove žene. In če smo natančni, morajo policisti poročati o sumu in tudi o “indicih”, sodnik oziroma tožilec pa potem presojata o njihovih sumih in indicih (kar je pravzaprav povezanio: sum je na nepotrjenem dokazu temelječa misel, da je nekdo lahko v zvezi z nečem, indic pa je to, kar omogoča sklepanje na kaj, znak znamenje).

Poleg tega je v tej zadevi padlo toliko nasprotujočih se izjav, da ta kolobocija s pomanjkljivim obveščanjem vsekakor kaže v smer Katarine Kresal, ki pa je edina bila očitno dovolj dobro obveščena. Ko je bila tiskovna konferenca policijske uprave Ljubljana, na kateri je vodja sektorja kriminalistične policije Branko Japelj povedal, da je policija glede bulmastifov za tožilstvo napisala poročilo, v njem pa ugotavlja, da glede na poročilo Inštituta za sodno medicino ni podan sum, da bi bili pred usodnimi dogodki psi omamljeni, prav tako pa »patoanatomskih in patohistoloških sprememb na določenih delih telesa« ni mogoče nedvoumno in zanesljivo povezati z »morebitno spolno zlorabo psov«. S tem, je nato povedal generalni direktor policije Janko Goršek, je zadeva v delu, ki se nanaša na mučenje psov, za policijo zaključena, izpeljana pa je bila »strokovno in korektno, predvsem pa neodvisno«. Pravzaprav pa je zadeva na tej točki postala nenavadna in je ponovno odprla sume o omrežjih. Na Japljevo izjavo, da bi se namreč preiskovalni sodnik in dežurna tožilka »lahko udeležila ogleda dogodka«, če bi ocenila, da je to potrebno, se je odzvala vodja okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani Tamara Gregorčič. Zapisala je, da je bila dežurna tožilka tedaj o dogodku obveščena po preiskovalnem sodniku, vendar ne, da obstaja sum zlorabe psov niti da so bili najdeni »določeni predmeti, povezani s tem dogodkom«. Policija je potemtakem zamolčala bistven podatek, na podlagi katerega bi se preiskovalni sodnik in tožilec lahko odločila o prisotnosti na kraju dogodka. Poleg tega je policija notranjo ministrico Katarino Kresal po doslej znanih podatkih o zadevi obvestila prej kakor preiskovalnega sodnika. Tudi mediji so objavili dokumente, ki so dokazali, da je policija v svojih razlagah o načinu in okoliščinah smrti pri psih prišla v velika protislovja. Pri dveh psih je navajala vzrok smrti uspavanje, izvidi pa so potrdili strelne rane, prav tako so mediji objavili mnenje stroke, da je spolna zloraba psov več kakor verjetna. Tu je torej več problematičnih zadev: prva je v povezanosti odstopljenega ministra Pogačnika z veterinarskim inštitutom in druga je v povezanosti dveh ministrov LDS, Katarine Kresal in Aleša Zalarja, prvega zaradi partnerja (in strica), drugega pa zaradi brata sodnika, pri spornem vračanju usodnih bulmastifov Saši Baričeviču. Zraven pa je tudi policija, katere generalnega direktorja je predlagala prav Katarina Kresal, ki je v namene podrejanja policije celo spremenila zakon.

Poleg tega pa Praprotnik svoje manipulacijske sposobnosti prikaže še v namigovanju  na povsem drugo zgodbo o Brezigarjevi: zanjo je povsem očitno, da je “večkratno povezana z Janševo SDS“, medtem ko nimamo za direktorja policije Gorška “nobenega dokaza, da je podaljšana roka vladajoče politike” – čeprav ga je za direktorja policije postavila ministrica, ki je morala zato celo spremeniti zakon. Menda pa tudi za Brezigarjevo ni nobenega dokaza, da bi bila podaljšana roka SDS – čeprav je najbrž res večkratno povezana.
Skratka Praprotnikova kredibilnost se s tole bulmastifsko zadevo, ki ji na Dnevniku ne rečejo afera, približuje kredibilnosti Požarja – postaja vse bolj očitno, da tudi pri njemu obstajajo precej določeni naročniki z določenimi navodili – takimi navodili, ki se kažejo že kar v naslovni Dnevnikovi vrstici pod znamko “Uredništvo izpostavlja:“

Vennov diagram vennovega diagrama

Na prvi pogled se vennovi diagrami ne zdijo nič posebnega – samo grafični prikaz kategoričnih ter asertoričnih sodb, stavkov in silogizmov, podobni so Eulerjevim diagramom. Venn najprej poudari izključene dele pojmov, ne pa tistih delov, ki so skupni dvema ali več pojmom. V prikazu delnih sodb se s križcem označi področje, kjer je vsaj en element.

Kot večina izrednih dosežkov človeškega duha pa tudi vennovi diagrami svojo dodatno vrednost pokažejo šele, ko jih priredimo za zabavo.

Vinov vennov diagram

Vennov diagram oblin

Vennov diagram za ženske

Vennov diagram za serijske morilce

Vennov diagram za karaoke

Vennov diagram za Denzla Washingtona

Vennov diagram za hlače

Nerdovski vennov diagram

Pa naj še kdo reče, da logika ni zabavna…

Morda res ne gre pričakovati od ljudi, ki imajo “samoupravno-vojaško polizobrazbo“, da bi vsaj površno poznali Dostojevskega. Bi pa pričakovali od filozofa, da prej preveri, kaj je kdo rekel – še posebej, če ga citira:

“Boga ni. Vse je dovoljeno”. Vsak, ki le bežno pozna Dostojevskega, ve, da je misel o tem, kako je, če boga ni, vse dovoljeno, izrekel Ivan Karamazov v Bratih Karamazovih – to misel bomo zaman iskali v Zločinu in kazni. Žalosten pokazatelj stanja v Sloveniji je, da tega – kolikor je meni znano – ni opazil nihče. Postajamo pač narod polizobražencev.

Vsak, ki natančno pozna Dostojevskega, menda ve, da Ivan Karamazov ni nikoli izrekel ničesar niti približno takšnega in bi kaj takega zaman iskali tudi v romanu Bratje Karamazovi. Je pa res, da lahko s tem stavkom na kratko povzamemo način razmišljanja Ivana Karamazova v začetnih poglavjih. Sledi pa menda vodijo do Sarta.

Skratka Ivan Karamazov (niti Dostojevski) menda ni nikoli izrekel tega stavka “Boga ni. Vse je dovoljeno”. – razen, če se slovenski in angleški prevod radikalno razlikujeta od originala (sam sem lahko preveril samo v angleškemu, zaradi časovne oddaljenosti mojega branja pa za slovenskega ne dajem roke v ogenj, pa tudi v srbskem prevodu ni ničesar takšnega). No ja, Ruščine se ne bom učil zaradi tega, vsekakor me pa res zanima, kako je s tem – da ne gre samo za “izgubljeno v prevodu“.

Vsekakor pa je naš filozof kljub gornjemu potencialnemu “kiksu” podal nekaj zares vzgojnih, na primer tale:

Poglejmo stavek: “Žegnana voda, s katero so poškropljeni pripadniki izbrane tranzicijske elite, pa ni prozorna, temveč rdeče obarvana tekočina. Je kri.” Le kaj bi rekli naši branilci vrednot, če bi – ciljajoč na množično pedofilijo v vrstah katoliške duhovščine – kakšen kritičen komentator napisal, da žegnana voda, s katero duhovniki škropijo mlade dečke, ni prozorna, ampak je mešanica krvi in sperme, ki curlja iz njihovih penetriranih anusov? Res hočemo po tej poti?

Zelo lepo izpostavi tudi religiozno logiko množičnih pobojev:

Kaj pa stalinistični komunistični množični poboji? Kaj pa zunajsodni poboji milijonov brezimnih ljudi? Zlahka opazimo, da se je te zločine opravičevalo z njihovim lastnim nadomestnim bogom, z “bogom, ki mu je spodletelo”, kot se je izrazil Ignazio Silone, eden velikih razočaranih bivših komunistov: imeli so svojega boga, zato jim je bilo vse dovoljeno. Drugače rečeno, tu je veljavna logika verskega nasilja. Stalinistični komunisti se nimajo za hedonistične individualiste, prepuščene svoji svobodi; ne, imajo se za orodje zgodovinskega napredka, nujnosti, ki žene človeštvo k “višji” stopnji komunizma – in prav to sklicevanje na lasten Absolut (in svoj privilegiran odnos do njega) jim dovoljuje, da počnejo, kar hočejo (ali, kar smatrajo za nujno)…

Odličen, zabaven in zelo poučen članek našega zvezdnika med filozofi, ki pa ima že dlje časa težave z natančnim navajanjem…

Na začetku naše demokratizacijske poti se je zdelo, da je demokracija tako mogočna, da lahko odloča o vsem, da se lahko s preštevanjem rok odločamo tako o tem, kaj je res in kaj ne, kot tudi o zadevah, ki sploh ne sodijo na nivo političnega, ampak se v prvi vrsti tičejo posameznih strok. Čeprav lahko v našem parlamentu še vedno najdemo dovolj “posranskih telet”, ki bi bila zmožna podpreti tudi zakon o prepovedi gravitacije pa se je stanje precej izboljšalo in prišlo v naslednjo fazo: stroka je danes očitno postala predvsem dekla politike in denarja, saj se vedno najde nekaj “strokovnjakov”, ki so se za par evrov in kakšno drobtinico pripravljeni prodati politiki in ostalim.

Zdravniška zbornica je cehovska organizacija, ki naj bi skrbela za reguliranje medicinskega poklica in skrbela za to, da zdravniki spošujejo svojo hipokritovo zaprisego in ostala cehovska pravila medicinske etike. Primer Nekrep nam je lepo pokazal, kako si je ta strokovna organizacija kar sama zadala udarec in porušila tako svojo strokovno kot tudi etično-moralno avtoriteto. Čeprav je več njenih strokovnih organov (menda dobijo za to svoje delo na leto od davkoplačevalcev nekaj več kot pol milijona evrov – 500.000,00 €), sprejelo svoje odločitve, so jih njeni člani “demokratično” s preglasovanjem preprosto izničili, da bi zaščitili svojo kolegico – kar so nekateri lastniki rok tudi prostodušno priznali; nekatere je bilo vseeno vsaj nekoliko sram in so bili raje tiho. Članom teh strokovnih teles zdravniške zbornice pa danes dejansko ne preostane drugega, kot da odstopijo – kar precej množično tudi počnejo.

Vsekakor je bilo zanimivo spremljati, kako se je na pasje klanje, podivjanih  psov, ki so bili v lasti njenih članov odzivalo, to “strokovno združenje”. Ne vem, ali  se  je sploh odzvalo na to, da zdravniška pasja mati niti poskusila ni z nudenjem prve pomoči človeku, ki so ga prvega poklali njeni kosmati otroci – kar ji je zapovedovala njena medicinska prisega (pravzaprav sem pozabil – morda so ji celo odvzeli licenco?). Niti se ni odzvalo na kasnejša ravnanja njenega člana “uglednega zdravnika”, ki je kazalo vse prej kot znamenja kakršnekoli etičnosti, osebne odgovoronosti ali osebne integritete. Tiho pa so tudi danes…  Morda to res ni njihovo osnovno delo, vsekakor pa je ta njihova tišina pomenljiva, saj veliko pove o dejanski skrbi za etična ravnanja njenih članov. Posebne strokovne etike niso posebne zato, ker bi  dovoljevale več, temveč so posebne, ker postavljajo več omejitev – ne postavljajo pozitivne zakonodaje, temveč presegajo goli legalizem formalne zakonitosti…

Za vzor Zdravniški zbornici bi lahko dali neko drugo cehovsko združenje (nekoliko paradoksno ampak očitno eno redkih, ki resnično funkcionira) – Odvetniško zbornico, ki je svojega člana Matoza prijela za ušesa že “samo” zaradi tega, ker se je v neki babji reviji nekoliko preveč razgovoril o svojem zasebnem življenju.

In potem imamo tukaj še veterinarsko, kinološko in pasjo stroko. O strokovnosti in etiki, slednjih ne bom več zgubljal besed – strokovnost je v našem primeru skoraj nevidna, etike pa sploh ni, zato takšno početje nima pomena.