zirosi

Arhiv za ‘Filozofija’ kategorija

Christopher Hitchens

Videti je, da se tudi Matilda trudi dosegati še zadnje letošnje kvote in tako nam je precej pričakovano vzela tudi Christopherja Hitchensa, angleškega pisatelja, ki je živel v ZDA in pisal za takorekoč vse omembe vredne medije. O njegovi veličini se lahko prepričamo najprej prek odzivov na njegovo smrt, ki jih takorekoč ni mogoče prešteti. Poleg hvale njegove pronicljivosti, elokventnosti in kritičnosti pa je v vseh teh odzivih mogoče zaslediti še nekaj:  nihče se ni z njim povsem strinjal.

Poglej nadaljevanje

Fahidoti. Pred časom nas je posekala “novica”, da se menda da diplomirati tudi iz bureka. Vendar pa se je hkrati spregledalo, da je mogoče celo doktorirati. Sam pri tem nisem vedel, kaj naj si mislim, dokler nisem prebral Bojaninne diplome (pa še tistega doktorata).

Poglej nadaljevanje

To ni Metallica – niti Hemingway (od Arturja vzornik) – to se (nas) je (prvi?) vprašal John Donne.

Poglej nadaljevanje

“Welcome To The Reservation” je naslov dokumentarca, v katerem nam poslednji Mohikanec Russell Means podaja svojo indijansko resnico o Združenih državah tako, kot jih vidi in doživlja prvobitni prebivalec Amerike:

Poglej nadaljevanje

Če obstaja kakršnakoli resnično slovenska logična napaka argumentiranja, potem je to lahko kvečjemu napaka, ki jo je v pesmi kanoniziral tudi naš največji pesnik “proti čoveku” oziroma po latinsko “argumentum ad hominem” v slovenščini jo tako največkrat slišimo kot papagajevsko ponavljanje za Prešernom: “Le čevlje sodi naj Kopitar!”

Poglej nadaljevanje

Namesto Živžava ena res lepa filozofska risanka, na temo kapitalistično-potrošniške dobrodelnosti:

Žižek tukaj samo obnovi Marxovo dopolnitev Heglovega opažanja, da se vsa velika svetovnozgodovinska dejstva in osebe pojavljajo dvakrat (K. Marx – Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta):

Hegel pripominja nekje, da se vsa velika svetovnozgodovinska dejstva in osebe pojavljajo tako rekoč dvakrat.  Pozabil je pristaviti: prvič kot tragedija, drugič kot farsa.

Stephen Hawking

Če ne bi bilo v deželi pogumnih in svobodnih možakarja z velikimi brki in nekaj verniki, ki se je odločil za dan sežiga hudičeve knjige, bi se najbrž posestniki absolutne resnice lotili sežiga najnovejše knjige Stephena Hawkinga in Leonarda Mlodinowa z naslovom The Grand Design, ki je izšla te dni. Vsaj tako je kazalo še prejšnji teden, ko so vkup stopili glavni angleški rabin, glavni imam, par glavnih nadškofov različnih krščanskih sekt in še nekaj drugih pristašev versko-znanstvenega dialoga  najrazličnejših usmeritev in motivov.

In kaj je je zagrešil ta znanstvenik, da je pokasiral ves ta srd od Jahveja, prek Kristusa pa do Alaha?

Poglej nadaljevanje

Takšen bi bil bolj filozofski prevod naslova filma Examined life (2008), kar bi najbrž naši bolj kreativni medkulturni posredovalci najbrž predelali v kakšno “Sprehajanje s filozofi” ali kaj podobnega. Igralci v tem filmu so namreč večinoma filozofi. Film sam po sebi pa najbrž sploh ne bi bil vreden omembe , če ne bi v njem v glavni vlogi nastopal igralec, ki je naše gore list.

Vsekakor se vsi trudijo po svojih najboljših močeh – takole je videti eden od “vzorcev”, v katerem nastopa ameriški pop filozof Cornel West (po mojem mnenju glavna stranska vloga):

Poglej nadaljevanje

je samo nesmisel skupne odtujitve. »Navadnim« ljudem se tako odreka njihovo življenje in prodaja njegov nadomestek. Odtujitev, ki jo nekateri čutimo, je rezultat tujega razmišljanja, ki so ga v našem imenu postorili ideologi sedanjih in preteklih časov, vendar pa nas kljub temu lahko vodi do iskanja ugodne negacije te odtujitve: do mišljenja s svojo glavo – to je do svobode užitka, da mislimo in se odločamo po svoje.

Poglej nadaljevanje

Najprej zato, ker me absolutno in totalno boli kurac za vse skupaj – sem pač del teh produktov anarhističnih genov. Seveda sem bil proti iz popolnoma debilnim zavajanjem. In če sem anarhist, to še ne pomeni, da nimam rad svojega teritorija – pač ne prenesem, da bi kdorkoli kakorkoli kadarkoli tam izvajal karkoli (še najmanj pa kakršnokoli “suverenost”).

Poglej nadaljevanje

Po neki najnovejši raziskavi, naj bi moški lagali pogosteje kot ženske, ženske pa naj bi lagale bolje. Vendar pa se znotraj takšne ugotovitve nahaja tudi določeno protislovje: če ženske lažejo bolje, potem lahko lažejo tudi več, saj je manj možnosti, da bi jih na laži dobili. Najpogostejši izgovor za laž pa je prizanašanje pred bolečino – res je: resnica boli.

Poglej nadaljevanje