Seveda pa film vsebuje tudi prave bisere: od tistega, ko Mijagi hišnik pobije muho z navadnim mušnikom namesto, da bi jo med nudlanjem ujel  s paličicami, prek tega, da Kitajci varujejo svet, ker imajo stikala na dovodnem kablu od bojlerja, pa do tega, da je vse kung fu (everything is kung fu).

Vsekakor je vse skupaj ena taka lepa slika the “globalizacije”: The Kid je tokrat črn – z materjo samohranilko, Mijagi je kitajski hišnik s svojimi problemi iz preteklosti, “bad guys” pa so kitajski pionirčki, ki se učijo pri napačnemu učitelju.

________________________________________________________

Vsa čast Dejanu Zavcu, ki je včeraj spet pokazal, kaj je šport. In hvala mojemu očetu, ki mi je nekoč, ko sem prijokal, rekel: “Tomaž, nobenmu ne težit, če pa tebi težijo, vzemi največjo palico in udari z vso silo.”

Vsekakor se vsi trudijo po svojih najboljših močeh – takole je videti eden od “vzorcev”, v katerem nastopa ameriški pop filozof Cornel West (po mojem mnenju glavna stranska vloga):

V filmu se lepo vidi tudi določena zagata ameriškega dojemanja grščine, saj precej slavno Sokratovo misel iz njegovega zagovora “ho de anexetastos bios ou biôtos anthrôpôi — ὁ δὲ ἀνεξέταστος βίος οὐ βιωτὸς ἀνθρώπῳ” (Apologija 38a), prevajajo kar kot “The unexamined life is not worth living”, čeprav bi bilo bolj natančno “The unexamining life is not worth living for a human being”.

V slovenščini pa vse skupaj pri Sovretu izgleda takole:

Z druge strani, če rečem, da je za čoveka najboljše, kar more početi, to, da se dan na dan razgovarja o kreposti in vseh drugih predmetih, o katerih me slišite govoriti ter preskušati samega sebe in druge, in da življenje brez takega razglabljanja ni vredno, da ga živiš -, mi boste pa še manj verjeli.

In še nastop slovenskega zvezdnika:

Ki je dejansko tako kompozicijsko kot tudi igralsko prekosil samega sebe – vsekakor vredno velikega genija. Čeprav ni slišati dosti novega, je vredno prisluhniti vsaj Cornelu, ki se filozofsko-življenjsko naveže na jazz in bluz in seveda tudi Žižku ter njegovi koncepciji smetiščno-straniščne realnosti – ostali so bolj ali manj dobri statisti.

Film pa je vsekakor vreden ogleda – vsaj za filozofe…

Še osnovni podatki o filmarjih in podatki o ostalih nastopajočih:

Prvi primer je Sandra Bullock, ki je – čeprav za različna filma – najprej prejšnji dan dobila malino za najslabšo igralko, nato pa še oskarja za najboljšo. Ta primer bi lahko govoril o subjektivnosti in poljubnosti estetskih okusov.

Drugi primer pa je kar film Bombna misija (filmi z največ oskarji so vedno najslabši), ki je sicer morda res premagal neprepričljivo konkurenco, vendar pa je ni premagal zaradi svoje nesporne kvalitete, temveč predvsem zaradi lobiranja, ki so ga zanj zganjali. Čeprav se bodo zagotovo našli pametnjakoviči, ki bodo razlagali o tem, kako je film sedaj politično nevtralen, ker Iraška vojna ni več tak zločin proti človeštvu, kot je bila, ko se je začela. Ne primer je bolj preprost: oskarji so predvsem velik biznis; producent Bombne misije Nicholas Chartier je za promocijo filma na oskarjih najel najbolj prestižno piarovsko-lobistično mrežo v filmskem svetu – menda je bil bil z udrihanjem po Avatarju tako moteč, da mu člani akademije “za kazen” niso poslali vstopnic za na prireditev. Vseeno pa jih je prepričala zlobirana nedvomna kvaliteta filma…

Ni ga biznisa, kot je šou biznis.

Res je, da je po ulicah nabirala umirajoče, nato pa jih je zvlekla v svoje hleve, kjer so večinoma v nemogočih razmerah crkavali na RKC način – po katoliško. Tisti, katere je – ponavadi na silo – zvlekla iz ulice so ležali v nemogočih razmerah, niso smeli imeti nobenih obiskov, niti niso smeli zapuščati svojih pasjih podmetačev.

Z vsemi nabranimi milijoni ni naredila ničesar drugega razen par kloštrov (nobenih bolnišnic, nobenih šol…), v katerih je poneumljala naivne ženske in seveda slavno umirališče, kjer so lahko hindujci crkavali na krščanski način, ostalo pa je šlo v Vatikanski žakelj – jemala je revnim (eden njenih glavnih donatorjev je bil tudi Haitijski samodržec Jean-Claude Duvalier aka Baby Doc) in dajala bogatim. Njena celotna zlaganost in fascinacija nad revščino in človeškim trpljenjem pa najlepše ponazarjata vso gnusobo RKC.

Za uvod pa najprej hiter pregled celotnega dogajanja od Penn&Tellerja:

Hell’s Angel: Mother Teresa by Christopher Hitchens 1

Hell’s Angel: Mother Teresa by Christopher Hitchens 2

Hell’s Angel: Mother Teresa by Christopher Hitchens 3

Christopher Hitchens je za Rimskokatoliško Cerkev in Mati Terezo to, kar je Michael Moore za sendvič s šunko – neusmiljen, neustavljiv in brez strahu, je pa tudi  tudi avtor knjige The Missionary Position. Še kratka obnova.

Še zanimiv članek s številkami:
MOTHER TERESA : WHERE ARE HER MILLIONS?

Happy Mondays – Step On

bom še razdelal zadevo…

To je krut svet nepismenih, svet brez morale, pravil in zakonov, kjer velja samo pravilo hitrejšega, močnejšega in spretnejšega – tistega z najbolj ostro mačeto (po filmu vas lahko celo zanese do Merkurja in si nabavite svojo – tako za 11€ – tako za vsak slučaj). Svet, kjer ni upanja, svet, iz katerega so izstrebili knjigo vseh knjig – skoraj, skoraj jim je uspelo izstrebiti največkrat natisnjenoo knjigo vseh časov (ker naj bi bila kriva za katastrofo) – Biblijo, ki so jo prevedli po naročilu kralja Jamesa (King James Bible).

Če bi bil naš glavni junak Japonec, bi mu lahko bilo ime tudi Zaitoichi, to je junak s poslanstvom, ki sledi notranjemu glasu nekam na zahod, kamor mora odnesti zadnji obstoječi izvod knjige vseh knjig. Glave padajo zlobci umirajo… Če bi bila igrica, bi se ji mogoče lahko reklo Fallout 3…

Ne čakajte, da pride v vaš kino, privoščite si Ameriko in si iz neta snemite prvi cam, ki sliši na ime “The.Book.of.Eli.2010.CAM” – zakaj bi leteli v Ameriko, če si lahko cel ameriški kino prenesete domov.

Trailer: