Na prvi pogled se nam ponuja primerjava z nekim drugim dokumentom, nekega drugega časa, z naslovom Moj boj, vendar pa je kakršnakoli podobnost, čisto naklučje. Ne samo, da je 2083 — A European Declaration of Independence glede na obseg strani več kot dvakrat obsežnejša od manifesta proslulega malarja, temveč je v primerjavi z njegovim delom popolnoma neizvirna. Norveški terorist v največji meri svojega manifesta ni napisal sam, temveč je samo izkoristil vire, ki so dostopni na internetu in tako deluje še najizvirneje na mestih, kjer prepisuje iz wikipedije, določena mesta pa so celotni C/P-ji ali prevodi iz različnih blogov (najbrž je za to tudi moral plačati nekih 300.000 €, kolikor naj bi ga menda pisanje te deklaracije stalo – če mu sploh lahko verjamemo glede tega). Skratka, morda je Adolf Hitler napisal svoj boj popolnoma sam, vsekakor pa česa podobnega ni storil trenutno najneslavnejši Norvežan.

Teoretično je vsekakor najzanimivejši prvi del (stran 0 -37), v katerem opravi s “politično korektnostjo” in naredi povezavo med “kulturnim marksizmom” oziroma “kulturnim komunizmom” ter “multikulturalizmom”. Seveda pa tukaj ne gre za teoretičnost kot tako, temveč predvsem za enostranskost nekega določenega stališča: v našem primeru je to stališče ultrakonzervativne predvsem ameriške desnice.

Če začnemo s “politično korektnostjo“, je norveški terorist povsem v skladu s stališči ameriških konzervativcev. Kot namreč povsem pravilno ugotavlja, termin “politična korektnost” v svoji izvorno surovi obliki pomeni “skladnost s stališči stranke”; vendar pa v poglavju The Historical Roots of “Political Correctness” norveški lovec na marksiste, kjub očitno dobremu poznavanju Wikipedije povsem spregleda, da lahko tej osnovni obliki lahko sledimo tja v 18. stoletje (se pravi, v čas, ko Karl Marx še ni obstajal in o strahu komunizma še ni bilo ne duha ne sluha), in da danes poznamo povsem druge rabe tega termina, predvsem pa ne pove, da je takšno interpretacijo v 90. letih prejšnjega stoletja z določeno mero ironije na stalinistično pravovernost navezal Richard Bernstein, zaradi pomanjkanja smisla za humpor in ostale funkcionalne pismenosti pa se je takšno pomovanje med ameriškimi konzervativci nemudoma uveljavilo.

Nekako tako torej s selektivnim prebiranjem wikipedije pridemo do navezave politične korektnosti na naslednji termin “kulturni marksizem” (pravzaprav bi bilo bolje reči “marksistična teorija kulture”; teoretična misel, za katero stoji frankfurtska šola in kritična teorija družbe skupaj s svojimi kritiki, ki ga bolj ali manj utemeljeno opredeljujejo kot marksizem preveden iz ekonomskih terminov v kulturološke), iz katerega po ozkogledni desni nujnosti sledi še “kulturni komunizem”; Marx je pač prvi komunist – konec koncev je napisal tudi Komunistični manifest – in potemtakem so vsi marksisti komunisti, marksizem pa je isto kot komunizem.

Nekoliko bolj zamegljena je  navezava na multikulturalizem, za katerega lovec na marksiste pravi (39): “Bistvo multikulturalizma je, da so vse kulture in religije enake“. S kulturnim marksizmom in politično korektnostjo pa ga mu uspe izenačiti šele z določenim miselnim preskokom s pomočjo Richarda Bernsteina (31), ki pravi, “da se je marksistični revolucionarni proces zadnjih desetletij v Evropi in Ameriki iz razrednega boja preusmeril na rasni in spolni boj”. Na tem mestu bi nas moralo zmraziti: čeprav se naš lovec na marksiste vseskozi razglaša za antinacista, je to popolnoma (neo)nacistični obrat, komunizem se nikoli ni zanimal niti za spolne razlike niti za rasne razlike, tako kot fašizem ali nacizem ali šovinizem ali rasizem, temveč mu gre predvsem za odpravo razrednih razlik. V tem smislu torej Bernstein ne more ugotoviti nič novega, razen tega, da se izkaže za to, kar je: najmanj šovinist in rasist. Tako torej lahko kščansko fundamentalistični vitez napiše svoji ultimativno enačbo:

politična korektnost = kulturni marksizem = kulturni komunizem = multikulturalizem

Tudi v nadaljevanju deklaracije nas ne more nič več presenetiti, saj se bolj ali manj ponavljajo vsi tisti “argumenti” in “dejstva”, ki jih pozna vsak kolikor toliko izobražen nacionalist ali desnosučni konzervativec. Če bi norveški lovec na marksiste sodeloval na slovenskih forumih in blogih (na primer na Financah ali RTV), bi s svojimi izjavami in dejstvi požel premnoge pluse in odobravanja, zato nas tudi ne sme čuditi, da je Slovenija po njegovih razvrstitvah pravzaprav na prvem mestu. Nekoliko bolj so zanimivi njegovi nasveti, kako postati pravi vitez, kjer obdela celotni spekter od osnovnih kondicijskih treningov, do strelstva, ne zanemari pa niti prehrane in uporabe anabolikov ter poživil, seveda pa obdela tudi psihične priprave (menda je imel dnevne enourne sprehode, med katerimi se je psihično pripravljal na razne scenarije). Deklaracija tako deluje kot celovit manifest skupaj z navodili za akcijo.

Tako lahko hitro ugotovimo, tega svojega manifesta večinoma nikakor ni napisal sam (čeprav vsekakor vsebuje nekaj izvirnosti – še posebej pri razvrstitvah izdajalcev in rehabilitacijskih programih – okvirni plan akcije pa je narejen do leta 2100; tudi poglavje o seksu je videti precej zanimivo): najprej že samo omenjanje 300.000 €, ki naj bi jih za to porabil, poleg tega pa pri vsem skupaj ni mogoče najti ničesar novega – vsa njegova “spoznanja” nas pravzaprav vodijo do enega samega “teoretika” Richarda Bernsteina.

Pomembno vprašanje, ki se zadnje dni vse pogosteje zastavlja, je, ali je deloval sam: menda je povedal, da je imel še dve celici, ki naj bi mu pomagali načrtovati napade. Tukaj sem v veliki meri prepričan, da laže: čeprav morda ni edini, ki misli tako, kot je prepisoval v svoji deklaraciji, bi upal staviti, da je vse skupaj pripravil sam ozirom kvečjemu mogoče s kakšnim svojim viteški prijateljčkom (od tod tudi to govorjenje o celicah in krilih; prijateljice je mogoče, z izjemo mamice zaradi njegovega precej eksplicitnega šovinizma povsem izključiti). Namreč, tako kot na prvi pogled nekatere spominja njegova njegova deklaracija na Hitlerjev Moj boj, tako tudi njegovo dejanje po brutalnosti in izbiri ciljev spominja na Al Kaido.

Vendar pa tudi v tem primeru obstaja bistvena razlika: alkaidini napadalci so samomorilci, ki morajo ubiti same sebe, da zaščitijo svoje šefe, norveški fundamentalno krščanski lovec na marksiste pa se je predal (niso ga niti ujeli, niti mu ni zmanjkalo municije, temveč se je predal sam): govorjenje, da v svojih skrajnostih ni (popolnoma) sam, je najbrž njegova manuipulacija, s katero poskuša po eni strani prepričati čim več somišljenikov, hkrati pa zasejati čim več strahu, preko katerega bi fundamentalistično krščanski vitez lahko uresničil svoje ultimativne mokre sanje: monokulturno družbo.

Računska naloga se glasi (če na strani pustimo to, koliko ljudem je potrebno težiti): koliko zlata je potrebno kupiti (pod predpostavko, da ne plačuješ nobenih običajnih provizij), da skompenziraš teh cca jurja €, ki naj bi jih vložil v tak “zlati posel”?

________________________________

Na virtualni seminar mi žal ni uspelo priti – četrtek (19:00) je pač, zgleda, dan za neke drugačne zadeve…

Kaj točno si je pod takšno tišino umetnik predstavljal, mi ni znano. Mogoče to, da bi lahko malo manj govorili in veliko več delali? Ali pa vsaj nekoliko manj klatili neumnosti?

Tokrat me je spet nepripravljenega ujel Kangler, oziroma Delo z naslovom: Dalajlama v duhovni prestolnici Evrope.

Nekako čudno se mi je zdelo, da bi se Dalajlama danes na poti v Maribor ustavil še pri svojem kolegu v Rimu, nakar le ugotovim, da gre spet za prepotentna tolmačenja prepotentnih politikov: Kanglerju je očitno ta zadeva z evropsko prestolnico kulture nekoliko stopila v glavo in je zadevo še nekoliko razširil: »Želim si, da mesto postane nekakšno evropsko duhovno središče,« je dejal in dodal še: »Mogoče v tem trenutku tudi slovenska politika in država potrebujeta nekoliko več duhovnega življenja ter bo kakšna topla in duhovna beseda, izrečena v Mariboru, zalegla še kje drugje.«

Zadeva ga spet poseka ravno na simbolnem nivoju: Dalajlama torej ni prišel voščiti veselih velikonočnih praznikov papežu v Rim, temveč Kanglerju in slovenski opoziciji v Maribor. Delo pravi, da so prihod potrdili le strankarska voditelja Janez Janša (SDS) in Radovan Žerjav (SLS) ter evropski poslanec Ivo Vajgl – zadeva bo torej bolj ali manj velikonočno ponedeljkovsko menjavanje žegnanih pirhov med tradicionalno katoliško usmerjenimi prvaki slovenske opozicije in Dalajlamo; med nesojenim večnim kraljem države in trenutno izvoljenimi politiki brez oblasti.

»Pahor pač ni Obama,« se sliši te dni v Mariboru – res ne, čeprav mu zadnje mesece uide marsikatera ameriška beseda…

Pa vesele polhnike!

Frankfurter Allgemeine Zeitung (FAZ) Tako pa je videti še googlovsko poslovenjen prevod:

Škandal v Sloveniji
Maščevanje zlorabljenih psov
Z Schwarz Karl-Peter, Dunaj

Pahor in minister za notranje zadeve Katarina Kresal se morajo soočiti neprijetno vprašanja
23. Marec 2010
Ta policijska fotografija bi lahko izhajala iz filma groze porn. To kaže krvave in golo telo slovenskega zdravnika slaven Saso Sobol, na 2 Februarja v Ljubljani (Ljubljana) je bil raztrgan njegov dve borilne pse in Atlas je Joy. Truplo je vrnil na opeko tleh garaža, obdan z krvi obarvajo krpo, belo-modro-črtasti kopalnega plašča in traku na.

Doktor Saso Sobol je bil transseksualec. Hči TV režiser in spoštovana Dermatolog utrpelo hormonsko terapijo po zdravstveni šoli in spremenila spol in ime. Kirurški poseg ni opravila, tudi ta je vidna na sliki.

Državni tožilec mora razložiti

Slovenski premier Borut Pahor
Kako je prišel do rumenem tisku, ki je predmet kazenskega pregona preiskav. Seveda bi se slovenski generalni državni tožilec Barbara Brezigar stroškov urad – če slovenski premier Borut Pahor, velikim pritiskom ministra za notranje zadeve in minister za pravosodje Aleš Zalar Katarina Kresal o malih Liberalno demokratske stranke (LDS mora dati način).

Brezigar ženska izgleda spet odlično trideset let dela kot javni tožilec. Leta 2002 je bila na predsedniških volitvah kandidat konservativcev, od leta 2005 je kot vodja državnega tožilca. Levo od komunistične partije pojavil LDS obtožuje, da imajo nezakonito posredovala v preiskavi. Brezigar woman zanika, da: je bil to njen dolžnost, je trdi, da se seznanijo v takih primerih, in zagotoviti, da bi potrebne preiskave tudi učinkovita.

Presenetljiv številnih naključij

Sorodne povezave
Ministri in psi
Generalni državni tožilec je razlog v tem primeru, v katerem obstaja veliko izredno naključij, skrbi strokovnost in nepristranskost preiskave. Ta se je začel z dejstvom, da – vsaj meni slovensko opozicijo – policijskega komisariata po odkritju telesa ne na prvem mestu tožilca in preiskovalnega sodnika je dejal, da so se dogovorili, vendar Miro Senica, vidno odvetnik umorjenega zdravnika, ki je – po naključju – tudi Življenjski partner Liberalne ministra za notranje zadeve Katarina Kresal je.

Senica Sobol je za nezakonito vrnitev dveh Bullmastiffs pridobljenih iz zavetišča, ki je bila evtanazija naloži, ker so bili večkrat napadli in hudo ranjenih ljudi. Strokovnjakov, ki so se na sodišču v nasprotju z veterinarsko urad za vrnitev napad psov na svoje lastnike, za varne, je stric naključnih ministra. Sodnik, ki je podal svoj pogled na to je po naključju brat minister za pravosodje Aleš Zalar.

Veterinarjev sum zlorabe

Dejstvo, da je plastični falus s pasom nahajajo poleg organ bi moral preiskovalni policistov v tistem času katere se je menilo normalno, ali tudi za čisto naključje. Samo veterinarski urad vložila pritožbo zoper neznane osebe za spolne zlorabe dveh Bullmastiffs najdemo v njihovih trupel, kot za tipične poškodbe so bile. Vets bo domnevala, da psi so bili dolgi in po možnosti zlorabil več ljudi.

Ampak začasno, da prijatelji in bolnike zdravnika klinike Nobel Sobol, ko so bili mnogi politiki obdela tako, da strah in se ne sme ukvarjati z neprijetnimi vprašanji. Nov kazenski preiskavi, prišel do zaključka, in sicer, da je sum zlorabe, ne bi zavračala, vendar ga ni mogoče jasno potrditi. Prepričljiv odgovor, kaj bi lahko spodbudilo Sobol, da gredo s prostim dildo privezan na dva psa v garaži, policija še ni.

Spletk in korupciji

Do sedaj pristojna le za vrnitev minister za kmetijstvo Milan Pogačnik je odstopil Bullmastiffs, ki sicer sodelujejo v korupcijo afero. Minister za notranje zadeve in minister za pravosodje Zalar Kresal še kakšna obtožbe favoriziranja ali operacije nazaj padec v preiskavi in govoriti o političnih spletk, ki bo potekal s pomočjo državnega tožilca. Drugačno stališče je ugovor. Nekdanji predsednik vlade Janez Jansa meni, pred levice stranke, so želeli znebiti ženska Brezigar, da lahko pomete pod preprogo primeru in dobili Sobol po Ministrstvo za pravosodje in ministrstvo za notranje zadeve in tožilstvo pod njihovim nadzorom.

Samo ta obtožba ne bodo izpostavili socialno demokratično predsednika Borut Pahor minister. Pahor težavo doslej za zavrnitev državnega tožilca, da zapusti kljub grožnji liberalnih demokratov, koalicije, da ne bi morale svoje dolgove. Nesreča pripravlja predsednik vlade, temveč tudi minister za finance Franc Križanič, član njegove lastne stranke. Križanić sam meni, da kot svetovalec nekdanjega agenti državne varnosti Isajlovic Drago, ki je bil aretiran leta 1988 sedanji vodja opozicije Janez Jansa.

Izdajstvo sojenje disidentov Jansa in njegov obtoženi in množične proteste proti njemu, so se nato prelomnica v političnih dogodkov, ki je privedla do neodvisnosti Slovenije. Finančni minister nasprotuje, vendar demonstracijah na poziv predsednika vlade, da zavrne Isajlovic – je zmagal, vendar šele predsednik Danilo Türk od nekdanjih komunističnih obveščevalnih šef Tomaž Ertl (ena obtoženih vpletenosti v teroristični napad v Avstriji v letu 1979) s srebrno medaljo. Pahor obnašanje do žensk in finance Brezigar Križanić bi kmalu izkaže, kako močna je v resnici je, kot vodja stranke in premiera.

Dimitrij Rupel, minister za zunanje zadeve v času slovenskega predsedovanja EU v času vladanja Jansa, obtožuje sedanje politično vodstvo države, nato pa spet tie, kjer je svoje tovariše se je pred dvajsetimi leti, se obvezni odmor. “Retoriko in politiko koalicije Pahor,” je dejal Rupel, “spominja konceptom, ki so opustili leta 1990 v Sloveniji.” Rupel se med drugim sklicuje na dejstvo, da pro-vladne stranke so bile že zdaj prizadeva spremeniti svojo zunanjo politiko. Visoki politiki, novinarji in intelektualci je zahteval v peticijo za umik iz Nata in razpustitev Slovenske vojske. Podpora z njimi zadnji šef komunistične partije in nekdanjega slovenskega predsednika Milana Kučana, siva eminenca na levi obrat. Kučan je pred kratkim izjavil, pod sedanjimi pogoji, ki bi jih bil pred pristopom NATO Slovenije. V članku, objavljenem na svetovnem spletu pozval Rupel, slovenski zunanji ministrstvo v močnih reakcij. Rupel, ki je trenutno uradno v ministrstvu za zunanje zadeve je dejal zunanji minister Samuel Žbogar je bil celo grozila z odpuščanjem.

Besedilo: FAZ
Slike: AP, DPA

Pa še en slovenski revidiran prevod:

Policijska fotografija bi bila lahko iz kake pornogrozljivke. Na njej je okrvavljeno truplo uglednega slovenskega zdravnika Saše Baričeviča, ki sta ga 2. februarja v Ljubljani do smrti pogrizla oba nevarna psa Atlas in Joy. Truplo leži na hrbtu na opečnatih tleh garaže, obdano z okrvavljenimi krpami, modro-belim črtastim kopalnim plaščem in umetnim penisom s pasom.
Doktor Saša Baričevič je bil transseksualec. Hči filmske režiserke in priznanega dermatologa je po študiju medicine opravila hormonsko terapijo in spremenila spol in ime. Kirurški poseg ni bil opravljen, kar je moč razpoznati tudi iz fotografije.

Kako je ta fotografija prišla v roke rumenemu tisku, je predmet tožilske preiskave. Njen potek pa lahko generalno državno tožilko Barbaro Brezigar stane njene funkcije -  če bo slovenski premier popustil intenzivnemu pritisku notranje ministrice Katarine Kresal in pravosodnega ministra Aleša Zalarja iz majhne Liberalno-demokratske stranke (LDS). Gospa Brezigar ima za seboj tridesetletno brezhibno tožilsko kariero. Leta 2002 je kandidirala kot kandidatka konservativne strani za predsednico države, od leta 2005 je generalna državna tožilka. Leva LDS, ki je naslednica komunistične partije, ji očita, da se je protipravno vmešala v preiskavo. Gospa Brezigar to zanika in argumentira, da je njena dolžnost, da se v takih primerih informira in da zagotavlja, da so opravljena vsa potrebna poizvedovanja in da je preiskava korektno opravljena.

Generalna državna tožilka ima razloge, da jo v tem primeru, v katerem je očitno preveč naključij, skrbi za profesionalni in nepristranski pristop v preiskavi. Začelo se je s tem, tako meni slovenska opozicija, da policisti na kraju dogodka niso najprej obvestili tožilca in preiskovalnega sodnika, marveč Mira Senico, uglednega odvetnika umrlega zdravnika, ki je – slučajno – tudi življenjski partner liberalno-demokratske ministrice za notranje zadeve Katarine Kresal. Senica je dosegel protipravno vračilo obeh bulmastifov iz zavetišča za pse, potem ko je bila zanju odrejena evtanazija po več napadih in težkih poškodbah nekaterih posameznikov. Strokovnjak, ki je pred sodiščem v nasprotju z mnenjem veterinarske službe ni imel pomislekov za vrnitev psov lastniku, je slučajno stric notranje ministrice. Sodnik, ki je takšno mnenje sprejel, je slučajno brat pravosodnega ministra Zalarja.

Da so poleg trupla našli plastični penis s pasom, je bilo za policiste na kraju dogodka bodisi normalno bodisi le golo naključje. Šele veterinarski urad je, potem ko je na kadavrih odkril tipične poškodbe, namreč sprožil ovadbo zoper neznanega storilca zaradi spolne zlorabe obeh bulmastifov. Živinozdravniki domnevajo, da so pse zlorabljali dlje časa, verjetno je bilo pri tem vpletenih več oseb. Toda za zdaj se prijatelji in pacienti doktorja Baričeviča, med katerimi je tudi več politikov, ne rabijo bati, da bi se jim postavljalo neprijetna vprašanja. Raziskava kriminalistične policije je prišla do rezultata,  da suma zlorabe psov ni mogoče dokončno ne ovreči ne potrditi. Prepričljivega odgovora na to, kaj bi lahko Baričeviča gnalo k temu, da se je podal gol z zavezanim penisom k obema psoma v garažo, policija nima.

Doslej je odstopil le kmetijski minister Milan Pogačnik, odgovoren za vrnitev psov lastniku, ki je bil vpleten tudi v korupcijski škandal. Notranja ministrica Kresalova in pravosodni minister Zalar pa še naprej zavračata očitke poseganja v preiskavo in govorita o politični spletki, ki se odvija s pomočjo generalne državne tožilke. Drugače meni opozicija. Bivši premier Janez Janša očita levi stranki, da se želi znebiti gospe Brezigar, da bi primer Baričevič lahko pometla pod preprogo in da bi pod svoj nadzor poleg pravosodnega in notranjega ministrstva še tožilstvo.

Socialno-demokratski premier Borut Pahor si prav tega očitka ne želi. Pahor se je doslej upiral razrešitvi generalne državne tožilke, ne glede na grožnje liberalnih demokratov, da bodo izstopili iz koalicije, če je ne bo razrešil. Neprijetnosti pa premierju povzroča tudi finančni minister Franc Križanič, ki pripada isti stranki kot premier. Križanič ima kot svetovalca zaposlenega nekdanjega tajnega agenta Draga Isajloviča, ki je dal leta 1988 zapreti današnjega opozicijskega vodjo Janeza Janšo. Proces zoper Janšo in njegove somišljenike, in protesti, ki jih je ta proces izzval, so takrat privedli do obrata v političnem razvoju, ki je omogočil osamosvojitev Slovenije. Finančni minister se upira pozivu premierja, da odpusti Isajloviča – predsednik Danilo Türk pa je pravkar s srebrno medaljo za posebne zasluge odlikoval  nekdanjega šefa komunistične tajne službe Tomaža Ertla (očitajo mu vpletenost v teroristični napad v Avstriji leta 1979). Od tega, kako bo premier Pahor ravnal glede gospe Brezigar in finančnega ministra Križaniča, se bo pokazalo, kako močan v resnici je, tako kot predsednik stranke kot premier.

Zunanji minister Slovenije med njenim predsedovanjem EU in pod vlado Janše, Dimitrij Rupel, sedanji vladi očita, da želi nadaljevati tam, kjer so morali njihovi tovariši pred dvajsetimi leti narediti prisilno pavzo. Rupel piše, da »retorika in politika Pahorjeve koalicije spominja na koncepte, ki smo se jim leta 1990 odpovedali.« Rupel opozarja med drugim, da krogi blizu vladi že razmišljajo o zunanjepolitičnem obratu. Ugledni politiki, novinarji in intelektualci že s peticijo zahtevajo izstop iz Nata in razpustitev slovenske vojske. Podporo jim daje zadnji šef komunistične partije in nekdanji predsednik Milan Kučan, siva eminenca levega establišmenta. Kučan je pred kratkim izjavil, da bi bil pod sedanjimi pogoji proti vstopu Slovenije v Nato. Članek, ki ga je Rupel objavil na internetu, je v slovenskem zunanjem ministrstvu povzročil burne reakcije. Rupel, sedaj uslužbenec zunanjega ministrstva, pravi, da mu je zunanji minister Samuel Žbogar že zagrozil z odpovedjo delovnega razmerja.

Die Rache der missbrauchten Hunde (Maščevanje zlorabljenih psov), Karl – Peter Schwarz
Frankfurter Allgemeine Zeitung
(FAZ, Nr. 69, 23. 3. 2010, str. 6)

In še STA povzetek:

Guru Pandid Surender Sharma, je rekel, da lahko v nekaj minutah s svojimi mističnimi močmi ubije kogarkoli, šef racionalistov* pa mu je ponudil tisto staro dobro “Hic Rhodos hic salta” in mu rekel približno tako: “Naredi to, tukaj sem, ubij me“. Zadeva, ki je milijone Indijcev prikovala za tv sprejemnike je videti tako (racionalist ima na sebi rjavo obleko, tantrik se bori zavit v belo rjuho):

In ko po 15 minutah ni uspel, se je začel ultimativni črnomagijski ceremonijal smrti “Om lingalingalingalinga, kilikilikili…“, za dokončno uničenje racionalizma:

Ubijalska mantra “Om lingalingalingalinga, kilikilikili…” je popušila proti razumu in menda postala internetni hit – pa naj še kdo reče, da racionalistični smeh ni vsaj pol zdravja…

Zmaga razuma in velik udarec za religiozna vraževerja in ostale neumnosti. Naš racionalist, nekakšen indijski James Randi po dobrih dveh letih še vedno živi in piše – njegovi spomini na dogodek. Možakar pa dejansko ni kar tako. Razkrinkal je še večje mojstre od našega tantrika – kot je na primer pri nas bolj znani in slavni Sai Baba…

*racionalíst -a m (i) 1. kdor sprejema razum kot edino vodilo pri mišljenju, 2. filoz. predstavnik racionalizma [latinsko rationalis - razum]. Racionalizem je  v evropski miselni tradiciji prevladujoče pojmovanje, po katerem je (raz)um najvišje urejajoče načelo sveta (metafizični racionalizem; nasprotno iracionalizem) oziroma urejajoči temelj spoznanja (spoznavnoteoretski racionalizem; nasprotno empirizem). V ožjem pomenu je racionalizem filozofija 17. in 18. st. (G. W. Leibniz, B. de Spinoza), ki jo je utemeljil Rene Descartes, nadaljevala pa se je v razsvetljenstvu (zlasti pri Ch. von Wolffu). Racionalizem zagovarja vrojenost pojmov (substanca, vzročnost ipd.) in možnost sistematskih, od izkušnje neodvisnih izjav o stvarnosti na podlagi čistih razumskih pojmov (a priori). Metodološko pa se je racionalizem opiral na matematiko (dedukcija).

Vennov diagram vennovega diagrama

Na prvi pogled se vennovi diagrami ne zdijo nič posebnega – samo grafični prikaz kategoričnih ter asertoričnih sodb, stavkov in silogizmov, podobni so Eulerjevim diagramom. Venn najprej poudari izključene dele pojmov, ne pa tistih delov, ki so skupni dvema ali več pojmom. V prikazu delnih sodb se s križcem označi področje, kjer je vsaj en element.

Kot večina izrednih dosežkov človeškega duha pa tudi vennovi diagrami svojo dodatno vrednost pokažejo šele, ko jih priredimo za zabavo.

Vinov vennov diagram

Vennov diagram oblin

Vennov diagram za ženske

Vennov diagram za serijske morilce

Vennov diagram za karaoke

Vennov diagram za Denzla Washingtona

Vennov diagram za hlače

Nerdovski vennov diagram

Pa naj še kdo reče, da logika ni zabavna…

Petra Majdič sicer pravi (danes cca ob 07:53 na radiju SLO1), da zaenkrat o tožbi sploh ne razmišlja…

Najbolj patetičen je bil naš predsednica vlade Borut Pahor, ki je takoj pristavil svoj piskrček in pospremil dogodek z izjavo, da mu Petrin nastop predstavlja pomembno inspiracijo in zgled na njegovi politični poti: ”Zato bi rekel, da je lahko ona naš skupen velik navdih. Imamo namreč težave, a skozi nje se bomo prebili,” še ena taka za v arhiv – konec koncev je Petra sama zapeljala (neprilagojena hitrost, neprimerna smer in pot vožnje, premalo kontrole nad situacijo…) v tisti jarek, zato upam, da Pahor v svoji navdahnjenosti ne bo šel predaleč in nam vsem poiskal kakšne nove luknje, da bi lahko izkazali svojo vztrajnost – glasna večina ljudstva namreč svojo vztrajnost raje kot v športu izkazuje predvsem v tožarjenju pa tudi potrpežljivost tihe večine ima svoje meje.

Zelo simptomatična plat, ki je udarila na plano pa je tista: tožimo jih. Menda se že zbirajo peticije, da naj se toži vse po vrsti, predvsem organizatorje. V teh pogledih na vse skupaj se lepo kaže naša “pravniška plat” in seveda tista ideološka plat: ne samo Petra, ampak vsi mi smo poškodovani in vsi smo ob dodatne kolajne, ki bi bile najmanj zlate – najbrž obstaja celo kdo, ki bi tožil kar Majdičevo…

V tem primeru bi vse te pravičnjakarske tožibabe morale usmeriti najprej na naše domače krivce: najprej so krivi naši tehnični delegati (na primer tisti, ki je izjavil, da ne morejo zaščititi vsake smreke…), skupaj z vsem spremljevalnim cirkusom, ki je odšel v Kanado, ker so pristali na takšno progo ali pa zadeve niso niti pregledali in so se raje greli tam nekje v neki “Slovenia hause”, kot da bi šli in pogledali, kakšne možne nevarnosti pretijo na naše tekmovalce. Zato bi najprej morali tožiti naše športne funkcionarje, ki očitno niso dovolj dobro opravili svojega (ne)dela, za katerega jih plačujemo, šele nato pa razmišljati o nadaljnjih tožbah.

Najprej naj se vsi “možakarji”, predvsem Kalamari (kalamari bi lahko bili oblečeni tudi v mornarčke – vsak Kalamar s čupo pa lahko izbira med žensko in moško narodno nošo), oblečejo v noše, pevka pa mora biti oblečena tako kot se spodobi za prave rokerske pičke (čim manj in v črnem – če res ne gre drugače pa naj si sposodi kakšen kompletek od Turbo Angelsov ali Atomic Harmonic); Kalamari naj bojo pri miru, ostali pa lahko plešejo. Če skupaj z njimi na Norveško pošljemo še kakšen CD Damjana Murka in jim vljudno damo na znanje, da je to njihova usoda, dokler ne zmagajo naši, nam je zmaga zagotovljena že v tej rundi.

Na tak način pa res ne garantiram več kot finala:

Najbooooooooo premik v glavi…

Zmaga nam ne uide!

Nagradni kviz zmage ali zmaga kviza? Vsekakor zelo zabavna zadeva in zanimiv pristop k preverjanju kadra…

Tukaj si lahko potegnete cel: KVIZ ZMAGE (nagrade niti niso slabe).

Rešitve kviza zmage (par letnic sem preveril – kjer nisem bil prepričan sem pač izbral daljši ali verjetnejši odgovor – če kdo najde kakšno napako, naj mi sporoči):

1 _b_, 2 _c_, 3 _b_, 4 _a_, 5 _a_, 6 _b_, 7 _b_, 8 _b_, 9 _b_, 10 _c_, 11 _b_, 12 _a_, 13 _b_, 14 _a_, 15 _a_, 16 _b_, 17_c_, 18 _b_, 19 _c_, 20 _b_, 21 _a_, 22 _b_, 23 _b_, 24 _a_, 25 _b_, 26 _b_, 27 _b_, 28 _c_, 29 _c_, 30 _a_, 31 _a_, 32 _c_, 33 _c_, 34. _c_, 35. _b_

KVIZ ZMAGE

(Opozorilo: Pri vsakem vprašanju izberi samo en odgovor, ki ga šteješ za najbolj pravilnega! Za pomoč lahko zaprosiš tudi starše, prijatelje ali učitelje oziroma profesorje.)

1. Kdaj se je v Sloveniji z zadnjim bojem na Poljani končala druga svetovna vojna?
a) 20. maja 1945.
b) 15. maja 1945.
c) 1. maja 1945.

2. Katere države so leta 1941 okupirale Slovenijo?
a) Avstrija.
b) Ni bilo okupacije.
c) Nacistična Nemčija, fašistična Italija, hortijevska Madžarska in ustaška NDH
.
3. Kdo je dal povelje »Napravite mi to deželo zopet nemško«?
a) Benito Mussolini.
b) Adolf Hitler.
c) Miklos Horty.

4. Kako je ponosen in svobodoljuben slovenski narod sprejel okupacijo, ki mu je namenila uničenje, potujčenje ali preselitev?
a) Uprl se je in se boril za svoj obstoj in svojo svobodo za ceno življenj in žrtev.
b) Počakal je na pravi trenutek za oborožen upor.
c) Potuhnil se je in previdno sodeloval s sovražnikom.

5. Kdaj se je začel upor slovenskega naroda proti okupatorjem?
a) Z ustanovitvijo Osvobodilne fronte slovenskega naroda aprila 1941, ki je kmalu prerasla v množičen vojaški in politični boj za svobodo.
b) Po kapitulaciji Italije 1943. leta.
c) Po izkrcanju zahodnih zaveznikov v Normandiji 1944. leta.

6. Kdo je ustanovil Osvobodilno fronto slovenskega naroda (OF)?
a) Jugoslovanska begunska vlada v Londonu.
b) Komunistična partija Slovenije, krščanski socialisti, demokratično krilo Sokola, kulturni delavci.
c) Nacionalisti.

7. Kakšen je bil program OF?
a) Komunistična revolucija in državljanska vojna; preganjanje vernih katoličanov, cerkve in duhovnikov.
b) Neizprosna oborožena akcija proti okupatorju; osvoboditev in združitev Slovencev; nepriznanje razkosanja Jugoslavije, pravica do samoodločbe; aktivno slovenstvo na temelju narodnih in človeških pravic; dosledna ljudska demokracija po osvoboditvi; poziv v partizane in narodno zaščito.
c) Obnovitev Kraljevine Jugoslavije.

8. Kdaj se je začelo nasilje okupatorjev nad civilnim prebivalstvom?
a) Kot represalija zaradi partizanskih napadov na okupatorje.
b) Takoj po okupaciji, nasilje fašizma nad Primorci pa že mnogo let pred vojno.
c) Ni bilo nasilja, le ukrepi za zagotovitev reda in miru.

9. Kako je bila organizirana OF?
a) Kot zveza političnih strank.
b) Kot množično odporniško gibanje, ki je združevalo vse domoljubne sile v boju proti okupatorju in je imelo svojo radijsko postajo, partizanske enote in enote narodne zaščite, partizansko šolstvo, zdravstvo, kulturo, obrt, publicistično dejavnost; tako rekoč država v državi.
c) Kot razširjena mreža komunistične stranke.

10. Ali se je razen OF in njenih partizanskih enot v Sloveniji še kdo boril proti okupatorjem?
a) Ni bilo boja z okupatorji
b) Da, nacionalistični domoljubi.
c) Ne, le OF z narodnoosvobodilno vojsko in partizanskimi odredi Slovenije.

11. Kdaj so okupatorji ustanovili, opremili in izurili oborožene enote, sestavljene iz slovenskih sodelavcev (kolaborantov)?
a) Niso jih ustanovili.
b) Italijanski okupatorji 1942 MVAC (Milizia volontaria anticomunista), nemški okupatorji po italijanski kapitulaciji jeseni 1943 (slovensko domobranstvo).
c) Takoj po okupaciji.

12. Ali so poleg oborožene kolaboracije uporabljali okupatorji še kakšne druge oblike nedovoljenega sodelovanja prebivalstva?
a) Da: vohune, člane fašistične in nacistične stranke, vrinjence, raztrgance, wehrmane in druge izdajalce ter podkupljene sodelavce.
b) Da, le izjemoma.
c) Ne.

13. Kakšna je bila v času vojne vloga ljubljanske škofije?
a) S sodelovanjem z okupacijskimi oblastmi je blažila trpljenje prebivalstva.
b) S silovito antipartizansko-antikomunistično propagando in neposrednim vplivom duhovščine je pomagala okupatorju organizirati pomožne policijske enote za boj proti partizanom.
c) Skrbela je za duševni blagor vernikov.

14. Ali je bila po mednarodnem pravu in po konkretnem kazenskem zakoniku Kraljevine Jugoslavije, ki je bil tedaj v veljavi, kolaboracija (sodelovanje) z okupatorjem dovoljena?
a) Kolaboracija, ki škoduje prebivalstvu in koristi okupatorju (imenovana tudi izdajstvo), je bila prepovedana in zagrožene so bile stroge kazni, za sodelovanje v boju na strani okupatorja celo dosmrtna ječa ali smrtna kazen.
b) Kolaboracija ni bila prepovedana, čeprav je moralno nedopustna.
c) Dovoljena je bila taktična kolaboracija z okupatorjem.

15. Koliko Slovencev so nacistični okupatorji izgnali iz Štajerske?
a) Načrtovali so izgon 260.000 Slovencev, dejansko pa so jih preselili 63.000.
b) Vse Slovence, razen folksdojčerjev.
c) Samo tiste, ki so to želeli ali na to pristali.

16. Koliko Slovencev je bilo zaprtih v nacističnih in fašističnih koncentracijskih taboriščih, imenovanih taborišča smrti (npr. Dachau, Rab, Rižarna, Jasenovac, Ljubelj)?
a) Zapirali so samo komuniste.
b) Zaprtih je bilo 62.000 domoljubov, od tega jih je umrlo ali bilo sežganih 11.800.
c) Neznano število partizanskih sodelavcev.

17. V okupatorskih zaporih je bilo v letih okupacije 1941-1945 krajši ali daljši čas zaprtih 84.000 Slovencev, 4300 so jih ustrelili kot talce. Zakaj?
a) Ker so bili krivi upora proti legalni oblasti.
b) Ker so jih zalotili z orožjem v roki.
c) Ker so okupatorji s terorjem hoteli zadušiti narodni odpor.

18. Predvsem v letih 1941 in 1942 je pobegnilo večinoma iz nemške okupacijske cone na italijansko stran 19.000 Slovencev (begunci). Zakaj?
a) Ker so imeli sorodnike na drugi strani.
b) Iz strahu pred nasiljem, ki so ga izvajali okupatorji nad vsemi zavednimi Slovenci.
c) Ker se ideološko niso strinjali z nacizmom.

19. V nemški, italijanski in madžarski vojski je bilo okoli 80.000 nabornikov (prisilnih mobilizirancev), od katerih se je 15.000 vrnilo ranjenih, doslej ugotovljenih padlih je bilo 11.000, veliko je pogrešanih. Zakaj so stopili v okupatorske vojske?
a) Ni bilo resničnih prisilnih mobilizirancev.
b) Ker je okupator potreboval vojake za svoje vojskovanje.
c) Ker so bili v nasprotju z mednarodnim pravom prisilno mobilizirani.

20. Kakšna je bila škoda, ki so jo okupatorji povzročili slovenskemu narodnemu bogastvu?
a) Več škode so povzročili partizani kot okupatorji.
b) Okupatorji so med vojno požgali 217 vasi in uničili 24.000 stanovanjskih in gospodarskih poslopij, uničevali poljščine, ropali imovino in živino. Vojna škoda je bila ogromna in do danes samo delno povrnjena.
c) Okupacijske države so po vojni v obliki reparacij poravnale škodo, ki so jo povzročile.

21. Okupatorji so vojaško, policijsko in upravno obvladovali okupirana območja s številnimi utrjenimi postojankami v vseh večjih krajih. V sredini leta 1944 je bilo teh postojank v Sloveniji 720 s 120.000 dobro oboroženimi vojaki in s slovenskimi domobranci, ki jih je bilo ob koncu vojne okoli 18.000. Ta vojska je bila številčno trikrat do štirikrat močnejša od partizanske vojske, po oborožitvi in drugi vojaški tehniki pa še veliko bolj. Kako to, da okupatorjem kljub velikanski vojaški premoči in kljub odločni podpori cerkve v Ljubljanski pokrajini ni uspelo streti odpora in uničiti partizanske vojske?
a) Ker je bila na strani upora proti okupatorjem velika večina slovenskega ljudstva, ljudstva pa ni mogoče premagati, če se na življenje in smrt bori za svojo svobodo. Poleg tega so bili partizani del velike zavezniške protihitlerjevske koalicije.
b) Ker je partizanom pomagala Sovjetska zveza.
c) Ker so imeli pri nas še premalo vojske in tehnike.

22. Kako velika je bila partizanska vojska Slovenije?
a) Bilo jih je kakih 10.000.
b) V štiriletnem boju se je zvrstilo 100.000 borcev, od katerih jih je izgubilo življenje okoli 30.000, na koncu vojne pa je ta vojska štela 37.000 mož in imela 31 brigad v sedmih divizijah.
c) Ni bila velika.

23. Kdo so bili glavni politični voditelji OF?
a) Dr. Marko Natlačen, dr. Lambert Erlich, dr. Stanko Kociper, Ljubo Sirc.
b) Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Josip Rus, Josip Vidmar, Edvard Kocbek.
c) To zgodovinsko ni raziskano.

24. Kdo so bili po vrsti komandanti Glavnega štaba slovenske partizanske vojske?
a) Franc Leskošek Luka, Ivan Maček Matija, Franc Rozman Stane, Dušan Kveder Tomaž, ob vrhovnem komandantu Jugoslavije maršalu Josipu Brozu Titu.
b) Semič Daki, Luka Suhadolc, Aleš Bebler.
c) Imena komandantov niso znana.

25. Kdaj je bila sprejeta odločitev o priključitvi Primorske k matični domovini Sloveniji?
a) Po osvoboditvi maja 1945.
b) Z odlokom vrhovnega plenuma OF 16. 9. 1943, potrjena na zboru odposlancev slovenskega naroda v Kočevju oktobra 1943 in sprejeta na zasedanju Avnoja 29. novembra 1943.
c) Z odlokom kraljevske vlade v izgnanstvu v Londonu 1944.

26. Slovenska partizanska vojska je bila del velike zavezniške koalicije pod vodstvom ZDA, Velike Britanije in Sovjetske zveze. Zakaj so ti zavezniki pomagali partizanom z orožjem, opremo, letalstvom, s sprejemom ranjencev itd.?
a) Zaradi pritiska Sovjetske zveze.
b) Ker so partizanske enote veliko prispevale v zavezniškem boju proti nacifašističnim državam, saj so na naših tleh zadrževale 10 do 15 sovražnih divizij, ob ofenzivah tudi več, rušile železniške proge, reševale zavezniške pilote itd. Od sredine 1943 so boj slovenskih partizanov spremljale neposredno tudi zavezniške vojne misije pri glavnem štabu in štabih večjih enot. V boju s sovražniki je padlo ali bilo pobitih okoli 30.000 slovenskih partizanov in aktivistov OF. Vseh slovenskih žrtev v drugi svetovni vojni pa je bilo 82.000 in veliko večino teh so povzročili okupatorji in njihovi sodelavci.
c) Samo zaradi prijateljevanja s slovenskim in drugimi jugoslovanskimi narodi.

27. Kdaj je bila Titova partizanska vojska (NOV in POJ) priznana za zavezniško vojaško silo na Balkanu?
a) Ob Titovem srečanju s Churchillom v Caserti 1944. leta.
b) Na teheranski zavezniški konferenci leta 1943.
c) Pred zavezniškim izkrcanjem v Italiji 1943. leta

28. Kako so okupatorji in njihovi sodelavci ravnali z ujetimi partizani?
a) Razorožili so jih in jih poslali domov.
b) Sprejeli so jih v svoje enote.
c) Večinoma so jih po zajetju pobili (kar 4500) ali poslali v koncentracijska taborišča, kjer jih je veliko pomrlo.

29. Pred drugo svetovno vojno, v bivši kraljevini Jugoslaviji, je bila Slovenija (brez Primorske) upravna enota, imenovana Dravska banovina. Po osvoboditvi je bila Slovenija konstituirana kot republika v zvezni državi Jugoslaviji in je imela večino značilnosti države. To je leta 1991 bistveno pripomoglo k razglasitvi samostojnosti. Kdaj so bili torej ustvarjeni temeljni pogoji za samostojno slovensko državo?
a) V kraljevini Jugoslaviji.
b) V drugi svetovni vojni, ko je istočasno z bojem proti okupatorjem nastajala tudi nova oblast, ki je po osvoboditvi prerasla v republiko kot državo znotraj Jugoslavije in je bila razglašena za samostojno državo 25. 6. 1991.
c) Z vstopanjem v Evropsko unijo in Nato.

30. Ali je res, kot trdijo nekateri, da se je bilo v Sloveniji med drugo svetovno vojno prvenstveno treba boriti proti komunizmu, ki je bil nevarnejši od okupatorjev, s čimer tudi opravičujejo kolaboracijo?
a) Ne, ni res. Komunistične partije na vsem svetu in tudi pri nas so bile sestavni del velike zavezniške koalicije pod vodstvom ZDA, Velike Britanije in Sovjetske zveze, ki so se na življenje in smrt borile proti največjemu zlu tistega in vseh časov: nacizmu in fašizmu. Takrat je šlo torej za boj proti nacifašizmu in ne proti komunizmu.
b) O tem so bili mnogi prepričani tedaj in so še danes.
c) Da, ker so komunisti dajali prednost razrednemu boju, ne boju proti okupatorjem.

31. Ali je bila NOB dejansko državljanska vojna?
a) NOB je bil predvsem boj za narodno osvoboditev, istočasno pa so se partizani bojevali tudi za spremembo oblasti in za socialno pravičnost, torej je bila tudi socialna revolucija.
b) NOB je bil dejansko komunistična revolucija.
c) Komunisti so izkoristili NOB, da so se polastili oblasti.

32. Ali je s povojnimi usmrtitvami vojakov sovražnih armad in njihovih sodelavcev, kar sicer vsi obžalujemo, mogoče opravičiti teror, ki so ga izvajali med vojno okupatorji in njihovi sodelavci nad slovenskim prebivalstvom?
a) S smrtjo so izbrisali svojo krivdo.
b) To je bil obračun s političnimi nasprotniki.
c) Ni mogoče, čeprav so bili množični povojni poboji večinoma zunajsodni in zato nezakoniti. Je pa treba upoštevati, da so veliki zavezniki sklenili v Moskvi, v Teheranu in na Jalti, da bodo vojni zločinci kaznovani od narodov, nad katerimi so izvajali teror. So bili pa tudi izraz zmagoslavja in maščevanja.

33. Katere vrednote so najbolj gojili partizani in drugi udeleženci narodnoosvobodilnega boja Slovenije v času druge svetovne vojne 1941-1945?
a) Enake kot drugi ljudje.
b) Varnost, rodoljubje, preskrbljenost, koristoljubnost, nevtralnost.
c) Domoljubje, nacionalni ponos, svobodoljubje, pogum, tovarištvo, antinacizem, antifašizem, solidarnost, humanost (zlasti tudi skrb za ranjence), socialna pravičnost.

34. Kakšen je bil partizanski pozdrav?
a) Za domovino – naprej!
b) V boj – za svobodo!
c) Smrt fašizmu – svoboda narodu!

35. Ali so v uporu proti okupatorjem med NOB sodelovali tudi pionirji in mlajši mladinci?
a) Ne.
b) Da v velikem številu kot kurirji, obveščevalci, spremljevalci, vodiči, delavci v partizanskih delavnicah itd.
c) Da izjemoma.

Če kdo najde kakšno napako, naj mi sporoči…

Smrt fašizmu – svoboda narodu!

Dnevnik.

Krivi so tudi korumpirani pasjefukaški “strokovnjaki”, ki so izdelali “strokovna mnenja”: ALENKA ČERNE iz Ljubljane Pod hribom, MARJAN KASTELIC veterinar iz Rožne doline in FRAN ŠTERMAN iz Černetove ulice v Ljubljani. Strokovnjaška pasjeljubska združba je izdelala falsifikate strokovnih menj, na ministerstvu pa so te dokumente uporabili za razveljavitev naloga za odstrel. Upam da se vsi “strokovnjaki” vsaj nekoliko sramujejo. Njihova imena pa so tukaj, za vsak slučaj, če kdo rabi kakšno strokovno mnenje. Pa še ena “strokovnjakinja” (Delo.):

Strokovnjakinja za vedenjske težave psov Sabina Stariha Pipan, magistrica veterine, zaposlena na zasebni veterinarski kliniki za male živali v Ljubljani, je sicer že po enem od preteklih napadov, ki se je zgodil leta 2006, za Delo povedala, da načeloma za bulmastife velja, da so mirni in prijazni psi in da z njimi v dolgoletni praksi na kliniki nikoli niso imeli težav.

To je strokovnjakinja, ki pravi, da kinologi nevarnih pasem pravzaprav sploh ne poznajo. Najbrž tudi orožarji ne poznajo nevarnih pušk – nevarne so samo tiste, ki streljajo in zadanejo, so pa tudi take, z večjim kalibrom tudi take, ki so namenjene predvsem ubijanju ljudi…

O takšnih strokovnjakih sem že pisal tukaj.

Mislim, da je sedaj na potezi ”neodvisno novinarstvo” in na novo ustanovljeni kriminalni urad skupaj s protikorupcijsko komisijo, da še nekoliko razišče in dokaže:

• kdo vse je podpiral Beričeviča pri trmi s psi
• kdo izmed članov ljubljanskega Lions je stal za vrnitvijo
• kako so potekale urgence na VURS in na referente na MZK
• kaj so počela sodišča (kolikor vem, prvi napadeni še ni dočakal nobene razsodbe – z izjemo pasje).

Zadeva je preprosta: psa, ki kogarkoli resno napade, je potrebno odstraniti takoj na licu mesta, lastniku pa prepovedati, da ima kadarkoli psa, ki je težji od dveh kilogramov. Vsaj tako naj bi bilo v državi, kjer je človek vreden kaj več od kakšnega psa…

Preprosto dejstvo je, da so psi zveri. Čeprav je njihova zverinska narava potlačena na infantilni nivo, vseeno ostaja. Do psov, ki nas ne grizejo in so naši najboljši prijatelji, smo prišli tako, da smo nekoč pojedli vse tiste, ki so nas grizli. Zato je vse skupaj zelo preprosto, psi, ki napadajo, morajo biti takoj odstranjeni.

Pa da ne bi kdo rekel, da je to osamljeni primer. To je osamljeni primer, KI SE JE TRIKRAT PONOVIL. V tretje gre rado…

Cela zgodba se je začela s hitrim preiskovanjem vzorcev vode iz vodnih avtomatov. Preiskave so pokazale, da je vrednost presežena, nato pa se je začela gonja proti tistim, ki so to odkrili. Polnilci so hiteli zatrjevati, da “testi niso verodostojni”: da testi za navadno vodo, ne veljajo za vodo iz avtomatov. Menda se po zakonu sploh ne bi smelo preverjati, kakšno vodo si človek natoči iz vodnega avtomata…

Vrhunec bizarnosti pa so presegli v Delu, kjer so vse skupaj podnaslovili kar “Voda z mikroorganizmi zdravju ni škodljiva“. Odličen znak novinarske četrpismenosti, ki pa ima svoj izvor v amputaciji možganov, ki samo povzema to, kar se ji servira. In tako pridemo do serviranega zaključka kolobocije:

ZZV Koper je opozoril na presežno vrednost enot mikroorganizmov v kozarcu vode, natočene iz vodomata, a pomembna je kakovost vode na mestu polnjenja, ne pa na mestu porabe vode. »Število kolonij mikroorganizmov ni merilo skladnosti za vodo v prometu,« je povedal Mehikić.

Torej naših zdravstvenih inšpektorjev sploh ne zanima, kakšno vodo dobimo v kozarec in jo spijemo, pomembno je samo, kakšna je voda takrat, ko so jo nalivali v kakršnekoli že posode. Neverjetno! Legalizem brez primere, ki meji na norost nekega kralja, ki je z zakonom ukinil plimovanje… Sploh ni pomebno, katere vse minizverine dobimo vase, če jo spijemo, pomembno je samo, da je bila voda ustrezna preden so jo napolnili…

Medtem pa nas prodajalci megle še dodatno potolažijo, da je vse po zakonu in da tudi avtomate redno vzdržujejo in čistijo – kar štirikrat letno… Sedaj smo lahko pomirjeni – če je tako, je menda dovolj, če tudi kozarce, iz katerih pijemo mineralno prepakirano vodo, pomivamo na vsake tri mesece – če pa bi se v takšni vodi še okopali…

Torej ljudje, ne skrbite, kakšno vodo pijete, inšpektor za zdravje vam sporoča, da to sploh ni merilo – da je le to voda iz avtomata.

Za vse skeptike pa še stara ljudska modrost, ki očitno krepko presega, našo zakonodajo in inšpektoratarje:

Dokler je vince pil, je bil živ, ko je vodo srknil, je pa crknil.

Metafore so sicer zelo običajno umetniško sredstvo, znotraj retorike pa slogovno sredstvo , ki čutno-nazorno posreduje bolj abstraktno vsebino. Da je delo za Pahorja očitno zelo abstraktna zadeva je jasno že od nekdaj – ravno tako kot to, da pri njemu šteje predvsem forma, malo ali skoraj nič pa vsebina.

Kaj pa če nam je Borut Pahor nezavedno samo sporočil resnico o naši realnosti? Kaj pa, če je vse res?

Srednjeveški družbeni sistem je bil fevdalizem in je temeljil na kmetijski proizvodnji. Oblast nad kmeti (tlačani, podložniki) – ti so zemljo obdelovali – je imelo plemstvo (fevdalci) kot lastnik zemlje. Tlačani so bili dolžni fevdalcem dajati del vsakoletne proizvodnje bodisi v obliki delovne (tlaka) bodisi naturalne (desetina) ali denarne rente. Fevdalci, ki so zemljo dobili od vladarjev kot fevd, so bili večinoma neodvisni in suvereni v okviru svojega fevda. S fevdalizmom so bile povezane: nerazvita delitev dela, močna decentralizacija oblasti, prevlada vojaške elite, pogosta pravna negotovost in zelo majhne možnosti za vzpon na družbeni lestvici.
Zasnove fevdalizma pri nas so se kazale že v Karantaniji (kar bi nam nekateri radi prikazovali celo kot začetek demokracije…), in sicer v posebnem položaju kneza, kosezov in nastajajočega plemstva. Od vključitve v frankovsko državo v 9. st. je bil razvoj fevdalizma povezan z razvojem v zahodni Evropi, fevdalni dvori in hube so nastajali še v 10. in 11. st. Razen v Posočju in Istri je postalo zemljiško gospostvo tudi nosilec javne oblasti. Z razvojem denarnega gospodarstva in mest ter zaradi teženj deželnega kneza po centralizaciji je fevdalizem postal zavora gospodarskega razvoja. Na Slovenskem so posebno v 16. st. fevdalizem zamajali kmečki upori, po zmagi katoliške reformacije 1600–28 pa se je moč pretežno protestantskega plemstva zlomila. Reforme Marije Terezije in Jožefa II. 1747–89 so omejile pomen zemljiškega gospostva v upravi in sodstvu, 1782 je bila odpravljena osebna nesvoboda podložnikov. Dokončno odpravo fevdalizma je 1848 izsilila marčna revolucija, 7.9.1848 je bil izdan zakon o odpravi tlačanstva. Po letu 1945 pa se je začelo novo fevdalistično obdobje (tlako so nadomestile prostovoljne delovne akcije, desetino obvezna oddaja itd.), ki očitno v glavi našega premierja še vedno traja.

Kaj nas torej čaka?

Glede na to, da nam naš premier obljublja ukinitev srednjeveškega sistema nas najbrž čaka prehod v zgodnji primarni kapitalizem, kjer se bo začela primarni liberalni kapitalizem, kjer bodo nekdanji fevdalci postali lastniki kapitala (nekateri so se tega že lotili – reče se jim tajkuni). Glede na to, da naš premier išče zgled pri Angležih pa bodo na trg delovne sile najbrž poleg nas osvobojenih tlačanov vstopili še sužnji, ki jih bodo (upajmo!?) novonastali liberalni kapitalisti pripeljali od drugod.

Seveda so možni tudi drugačni scenariji: tistega s požiganjem fevdalnih gradov je včeraj v Odmevih omenil prvi sindikalist…

Puntarska

Le vkup, le vkup, uboga gmajna!
Heja, hejo!
Za staro pravdo zdaj bo drajna.
Heja, hejo!
Zimzelen za klobuk!
Punt naj reši nas tlačanskih muk!

Le vkup, v poslednji boj tlačani!
Heja, hejo!
Sedaj se kmečka gmajna brani!
Heja, hejo!
Puško, meč, kopje v dlan!
Bije za svobodo se tlačan!

Iz grajskih kevdrov teče vino,
Heja, Hejo!
Zažgali grofu smo graščino,
Heja, hejo!
Grad gori, grof beži,
vino teče naj, če teče kri!

]]> http://www.zirosi.net/index.php/2010/01/12/srednjeveski-trg-delovne-sile/feed/ 2 http://www.zirosi.net/index.php/2009/12/17/telefoniranje-in-voznja/ http://www.zirosi.net/index.php/2009/12/17/telefoniranje-in-voznja/#comments Thu, 17 Dec 2009 08:40:53 +0000 zirosi http://www.zirosi.net/?p=1782 Seveda bo vsak izmed nas prekipeval od zadovoljstva in sreče, ko ga bo pohabila kakšna blondinka, ki se je med vožnjo začela dolgočasiti in je po telefonu kar tako poklicala svojo prijateljico, ne pa nekdo, ki si je privoščil kozarček preveč? Nekako v tej smeri najbrž razmišlja Saša, ki se zadnje čase rada postavlja v vlogo moralne presojevalke.

Čeprav obstaja cel kup raziskav, ki so pokazale, da kakršnokoli telefoniranje vpliva na voznive sposobnosti na podoben način kot prekomerna količina alkohola pa se še vedno velika večina ljudi spreneveda, še več: pri Saši se zdi, da raje vidi, da jo povozi nekdo, ki v avtu telefonira, kot pa nekdo, ki je pijan – na novo prostoročno opremljena Saša je vendarle za telefoniranje, ne pa za alko. (“vendarle” – kljub temu, vseeno…) Vendarle pomeni dvolično podpiranje vožnjo pod vplivom telefoniranja, hkrati pa je je proti vožnji pod vplivom alkohola, čeprav lahko tako telefon kot alkohol enako usodno vplivata na voznikove sposobnosti.

Ko je prostoročna blondinka iz komentarja izvedela, da je prostoročno telefoniranje bolj nevarnokot 0,5 alkohola v krvi (primerjave gredo proti 0,08 % (0,8 g na kilogram) telefonijada med vožnjo pa za štirikrat poveča možnost povzročitve nesreče – ne glede na način telefoniranja), se je vseeno raje – najbrž po temeljitem premisleku – odločila, da nas bo raje ogrožala s prostoročnim telefoniranjem. Po prostoročno slušalko pa se je takoj odpravila še ena komentatorka (ZA TELEFONIRANJE IN NE ZA ALKO). Vse skupaj lahko primerjamo s kakšnimi čudežnimi tabletkami za pijane, ki pred policaji skrivajo količino popitega alkohola.

Zadeva je povsem enostavna: telefoniranje med vožnjo je tako nevarno kot pijanost. Vsako izbiranje med telefoniranje in pijanostjo je podobno, kot izbiranje med ostalimi oblikami zadrogiranosti, bolezni in ostalimi faktorji, ki povečujejo možnost povzročitve nesreče. Saj to je vendarle tako, kot da bi nekdo izbiral med tem, ali nas bo ogrožal z nastavljanjem protipehotnih min ameriške ali kitajske izdelave – na primer, da ameriške zakonsko še vedno niso popolnoma prepovedane – vendarle vse mine spadajo med neselektivna ubojna sredstva.

Fizika je kruta znanost: pri “počasnih” 60 km/h (kilometrih na uro), v eni sekundi prevozimo “skromnih” 16,6666… metrov , med dolgčasom na skoraj prazni avtocesti pa med telofoniranjem blondinka pri 130 km/h v sekundi premeri 36,111111… metrov (in se tudi zaleti pri 130 km/h). Vsaka sekunda šteje! Posledice nepozornosti in odsotnosti prisebnosti pri vožnji so nam vsem dobro znane; telefoniranje zmanjša pozornost pri vožnji kar za 37%, seveda pa je vsega kriva samo hitrost, aklohol in mogoče še objestnost voznikov – objestnost, ki se odraža tudi v preračunljivi odločitvi za prostoročno telefonijado, kjub znanim dejstvom…

Mogoče bi res bil čas, da se neha delati razliko med tistimi, ki so pred vožnjo skočili na kozarček ali dva preveč in tistimi, ki vožnjo jemljejo kot prosti čas za klepetanje po telefonu. Zaradi lahkotnosti pristopa do problematike pa se mi zdijo telefonisti najmanj tako nevarni kot pijanci – s pomembno razliko, da se pijani vozniki vsaj do prvega šanka pripeljejo trezni.

Pod črto:

Precej jasno je že dokazano, da alkohol poneumlja (na primer, glej Drunken Ultimatums) in da se pod vplivom alkohola nagibamo v neumne odločitve, medtem ko menda ni nobenih dokazav za to, da bi sevanje mobilnih telefonov kratkoročno povzročalo možganske tumorje – vendarle pa se zdi, da imamo zgoraj precej očiten dokaz, da mobiteli poneumljajo; poleg tistega komunikacijskega, ko se z nekom po telefonu nekaj dogovarjaš in se potem na koncu dogovoriš samo to, da bo potrebna še najmanj ena telefonska seansa dogovarjanja. Se slišimo!

Takle mamo…

Ertel je bil v prejšnjih časih huda živina: vodil Službo je državne varnosti in sekretariat za notranje zadeve. Bil je šef milice in šef ovaduhov (neke vrste notranji minister po socialistično) Vinko pa je bil miličnik: torej je pravzaprav delal to, kar mu je bilo naročeno – če je torej bil Ertelj pri nas šef Udbe, je bil Gorenjak navaden udbaš. Ertel je izdajal ukaze in usmeritve, razni Gorenaki pa so jih izvrševali…

Kako je torej lahko tako klen in moralen človek, tak demokrat sploh delal za tako nemoralne in nedemokratične ljudi, ki so preganjali notranje sovražnike  in bili simbol kršenja človekovih pravic? Kaj naj bi po njegovem počela sploh državna varnost in milica, če ne ravno to, da preganja raznorazne sovražnike in ostale nepridiprave?

Vse skupaj je še posebej neprijetno, ker so za njimi prišli na vrsto Francozi, ki pa žal niso vedeli, da je potrebno lokalnim talibanskim partizanom za mirno sobivanje plačevati – neposredni rezultat je bil 10 mrtvih in 21 ranjenih.

Celotno zgodbo si lahko preberete tukaj.

Brez perja tudi danes ne gre (najbrž so peresa zelo koristen pripomoček za talibanske partizane, da so lahko takoj vedeli, kdo jim je plačal; menda jo je skupil samo en Italijan – najbrž se je naokrog šopiril brez svoje perjanice).

brez perja ne gre

Zgodovinski poduk te zgodbe bi bil lahko zelo pomemben (načeloma so Italijani vedno izgubili in vedno na koncu korakali z zmagovalci). Vse skupaj je zares nadvse podučno (še posebej za nas Slovence); nauk, ki ga lahko iz te zgodbe potegnemo pa je: kdor ima Italijane za zaveznike, sovražnikov sploh ne potrebuje.

O prvem rezanju sem že pisal tukaj. Zadnja zadeva je nekoliko opisdana tukaj. Najlepše pa je seveda celotno situacijo na skupaj s cenzuro na tako imenovanem “javnem zavodu”, ki sliši na ime RTV Slovenija, za Vest.si opisal kar sam Hribar:

Slava mu!

Razlog, ki si ga je vodstvo RTV Slovenija izmislilo, je milo rečeno banalen. Menda naj bi večina poslušalcev prvega programa ob deseti uri v petek dopoldne hotelo poslušati poročila. Banalnost tega razloga je vsaj dvojna: pet minutna poročila najbrž nikomur niso tako pomembna, da bi posebej izražal svoje želje in to zahteval; in čeprav se najbrž res najdejo taki pacienti, je to še vedno slab razlog, saj bi lahko Radio GA-GA ob deseti uri samo prekinili in zadovoljili teh par odvisnikov od informaciji na vsako polno uro.

Seveda je dejanski razlog bolj enostaven, očiten in koherenten: katolibansko vodstvo RTV Vatikan očitno nima nobenega smisla za humor – oziroma resnica boli.

(Vse bolj res je, da je RTV naročnina res postala davek na zabitost: glavni dokaz slovenske neumnosti pa je, da še vedno plačujemo RTV naročnino.)

Majda pomagaj!

Zadeva je – vsaj kar se mene tiče – popolnoma enostavna: prejšni šef je bil že po videzu in občutku prava podlasica, poleg tega pa je bil tudi zaprisežen katoliban. Kako lahko od nekoga, ki pripada necivilni organizaciji, ki se razglaša za največjo civilno organizacijo, ki je tudi najbolj ogrožena (najbrž ravno zato, ker je največja), pričakujemo, da bi lahko enakopravno obravnaval vse “verske skupnosti”?

Najprej, da razčistimo pojem civilne družbe: civilna družba so državljani, ki ne spadajo v katerikoli državni ali politični (politični v smislu strank, ki se borijo za oblast) sistem. Sem lahko katoličani sodijo samo, če naredijo svoje nekatoliško gobarsko društvo, Rimskokatoliška cerkev je namreč totalitarna organizacija (pravzaprav totalitarni režim), ki ima svojo lastno državo s svojim lastnim diktatorjem, ki se mu reče Papež, funkcionarji, ki so škofi in birokrati, ki se jim reče župniki. Zdeva je strogo hierarhizirana ter avtokratska in zgolj spletu okoliščin se lahko zahvalimo, da inkvizicija tudi dandanes nima (še?  zmeraj?) svoje policije.

Torej. Drago Čepar kot katoličan pri teh stvareh nikakor ni mogel biti in ne more biti objektiven (lahko je katoličan, ali pa objektiven), poleg tega pa so bile z njim zadovoljne vse največje verske skupnosti (še posebej Rimskokatoliška cerkev), ki so temu rekle celo pozitivna diskriminacija in na vse skupaj gledale po logiki: večji si, več pravic in denarja ti pripada…

In seveda tukaj ne gre spregledati našega verskega “rasizma”. Pri nas obstaja tudi verska skupnost, ki se ji reče Cerkev svete preproščine (CSD), ki se kljub temu, da je po vseh pravilih črno na belem prava in resnična verska skupnost s predpisano veroizpovedjo obredjem in zahtevami pod prejšnjim katolibanom nikakor ni mogla registrirati kot verska skupnost (ker se mi je zadeva zdela simpatična, sem se za število (eden od razlogov je (nekoč bil) tudi število verujočih) vpisal tudi jaz – kljub svojemu načelnemu antiteizmu.

Ok. Sam sem pač po defoltu antitetist (kar se praznikov (pozitivna plat vsake religije) tiče sem vraževerni multiteist) zato, ker ne verjamem v skupinska posilstva duha. Čez mene je šla cela katoliška vzgoja, pri raznih mašah, molitvah in veroukih pa sem po približnih izračunih zgubil najmanj 3 mesece svojega življenja, ki bi jih zagotovo lahko izkoristil drugače. Na načelnem nivoju me sploh ne moti, če ljudje verjamejo v neumnosti, moti pa me, če se ljudi institucionalno organizirano posiljuje z neumnostmi (in če se to posiljevanje dogaja že od malega, se temu reče pedofilija): proti neumnim nimam nič – ničesar zares učinkovitega. Duhovnost, iskanje smisla in sledenje ciljem je zame stvar posameznika – ne pa stvar ljudi, ki niso Škoti pa se vseeno radi oblačijo v kikle ali pa v kravate.

Če torej že moramo “tolerirati” organizacije, ki prodajajo meglo ljudem in skrbijo za poneumljanje mase (Marx nima prav: religija ni opij za ljudstvo – religija je placebo), potem moramo dopustiti vsakomur, da lahko izvaja svojo veroizpoved, dokler s tem ne škoduje ostalim. Zato bi pričakoval, da se zadeva čimprej res osvobodi – predvsem trenutnega zakona o verski svobodi (lep paradoks, da napišeš neke nujneomejevalne pogoje za to, da bo nekaj svobodno), zato predlagam nov zakon o verski skupnostih in verski svobodi: “Verska skupnost je skupnost, ki obsega najmanj 2 polnoletna člana, ki znata povedati, v kaj verjameta in prakticirata svoje obrede ter s tem nimata namena neposredno škodovati tistim, ki so neverniki”.

(Resnično ne vem, kaj bo delal roker, zagotovo pa bo boljši šef pisarne teh verskih zadev od katoličana, muslimana, evangeličana, jehovca ali harekrišnovca…)

hawgh!

Na primer takšnega mnenja je Matjaž Vizjak, ki se v kolumni vest.si, zgraža nad “žaljivo” novinarko in nad vsemi Slovenci, ki bi kadarkoli podvomili v dejanja našega najvišjega simbolnega predstavnika. Pritrjuje pa mu tudi precejšen del komentatorjev.

Celoten dogodek je videti in slišati tako (6 sekund resnice):

In tako smo med politiki dobili vsemogočnega in nezmotljivega ljubljenega vodjo ali pa novega izpričanega lažnivca med našimi politiki:

Novinarka: “A niste mel dons nč pametnejšga za delat?”

Predsednik države dr. Danilo Türk: “Jaz ves čas delam in ves čas delam pametne stvari.”

Danilo se je tako našel v najmanj tridelni zagati:

1. Nihče, noben človek ne dela ves čas.
2. Nihče, noben človek ne dela ves čas pametnih stvari.
3. Tudi če bi našemu predsedniku to uspevalo, se mi zdi, da vsaj zgornja izjava ne spada ravno v kategorijo početja pametnih stvari. (Kaj lahko pametnega dela predsednik države, ki niti gradbenik ni, na kateremkoli gradbišču?)

Skratka, zdi se mi, da je novinarka ujela predsednika z odpetimi hlačami, on sam pa jih je spustil na kolena in vsem nam pokazal, kako izgleda predsednik s spuščenimi hlačami.

Tudi, če naredimo pri predsednikih in ostalih funkcionarjih določeno izjemo in rečemo, da je njihovo delo že preprosto to, da nastopajo v neki funkciji, ki pač traja 4 leta 24 ur na dan (kar je še vedno precej manj kot ves čas) ter ga tako rešimo zagate številka 1,  še vedno obstajata zagati 2 in 3. Da lahko nekdo reče, da ves čas dela samo pametne stvari, mora biti najmanj nezmotljiv, oziroma vedeti mora vsaj, da še nikoli ni naredil nečesa, kar ne bi bilo pametno. S tem pa pride spet prvi del izjave, v katerem trdi, da dela ves čas, čeprav vsi vemo, da to preprosto ni mogoče – vsaj v normalnem smislu takega stavka. Torej lahko rečemo, da takšno govorjenje že ni ravno početje nekih pametnih stvari; izjavo bi lahko formuliral tudi drugače, na primer, predsednik dela ves čas, kar bi zagotovo bilo bolj smiselno, saj bi pač to veljalo za nekakšno funkcionarsko izjemo.

Predsednik dr. Danilo Türk se je tako ujel v klobčič nesmislov in laži; da bi njegova trditev bila resnična ali pa vsaj smiselna bi namreč morel biti vsaj nezmotljiv, če že ne kar vsemogočen. V njegovo zmotljivost lahko podvomimo že zaradi izjave same, saj bi se lahko izrazil tudi drugače, vsemogočnost pa mu uide hkrati z nezmotljivostjo: kdor je zmotljiv namreč sploh ne more biti vsemogočen.

V to svoje brezno nesmislov pa je povlekel še vse svoje vernike, ki so tako kot Vizjak poskušali reševati njegovo “čast” s simbolnim pomenom njegove funkcije (v smislu, kdor dvomi v smiselnost predsednikovih dejanj, si ne zasluži države). Vsega naj bi bila kriva nesramna novinarka, ki ne spoštuje naše lastne države in simbolov (žaljiva je do predsednika, žaljiva je do države…) ter si drzne spraševati ljubljenega vodjo, kaj počne na gradbišču stadiona, če pa vsi vemo, da ljubljeni vodja vedno počne same pametne stvari. Najbrž si je ljubljeni vodja, ki ves čas dela pametne stvari, prišel ogledati, kako bo z igrami – s kruhom ne kaže ravno najbolje…

Zaskrbljuječe je, da se pri nas najde dr. kljukec ekonomist, ki nam razlaga različne teorije, kako je zdaj s tem, hkrati pa je ta dr. Kljukec še gospodarski minister, ne pa samo nek ekonomistični teoretik. Minister, ki bi moral vedeti (morda pa ve?!), kaj se dogaja z največjim jebenim podjetjem v državi, ki ni Mura ali pa država sama in vedeti bi moral, kaj se bo z njim dogajalo, medtem ko govori, da banke, ki so državne pa menda še vedo, kaj in kako s tem…

Banda pokvarjena – saj ne verjamem, da bi lahko od katerekoli od situacij lahko sam profitiral, vseeno pa je v igri kar par deset tisoč drugih – zato ne maram ministra poslušati, kako mi prodaja teorije, medtem ko bi moral povedati samo, da je vse pod kontrolo (pa saj naj bi imeli svojo minervino ptico)…

In jebem jim na TV Vatikanu matere garjave vsem po spisku – ne mi govoriti o tem, kako se boste v živo menili o tem, kaj se je naš zunanji bendeho pogovarjal s kolegico reptilko iz Washingtona o našem sporu s hrčki – se bi morali o tem meniti s hrčki samimi ne pa z ženščurino Hilary, ki ni filozof in  se ne piše Putnam. A smo sploh mi še kakšna država, al sam še kapoti hodijo po navodila za uporabo u Ameriko?

Vsa čast Baskom! In njihovi borčevski organizaciji! Vse najboljše ETA ob tvoji okrogli obletnici – mi navijamo za naše.

hawgh!

Zakaj se je podrl steber, je bilo takoj jasno, saj je bilo lepo vidno, da je podnožje, kjer je steber pritrjen, pravzaprav predstavljalo samo še rja in nanosi barve. Prekucnjeni steber pa je postal nekakšen simbol splošnega stanja v Sloveniji.

Zakaj se je steber podrl je bilo takoj jasno vsem – zame so zadostovale tri sekunde posnetka na nacionalki – jasno je bilo mimoidočim in celo republiški inšpektor za žičniške naprave in smučišča pove: “Padec linijske podpore stebra številka osem se je zgodil zaradi korozijske poškodbe dveh elementov med linijsko podporo in temelji.”

Po prvih ugotovitvah inšpektorja Zlatka Bahovca se je nesreča zgodila zaradi rje. (Dnevnik: Tomaž Klipšteter)

Seveda pa se je takoj postavilo vprašanje, kaj nam bodo tokrat servirali spin doktorja – predstavnik lastnikov je bil nekam redkobeseden. “Strokovne službe” so se spravile k temeljitemu delu in včeraj smo končno lahko izvedeli prve strokovne ugotovitve – čeprav je videti bolj kot, da so svoje tehnične priročnike tokrat zamenjali s priročnikom za prodajanje bulšita. Ne kriva ni rja, saj bi to pomenilo, da “strokovne službe” in razni upravljalci ter vzdrževalci niso opravili svojega dela. Rja oziroma “korozija” pri vsem skupaj sploh ni imela nobene zveze, kriva je tako imenovana “SKRITA NAPAKA”.

Vsekakor novost naših tehničnih spin doktorjev (sedaj postane bolj jasno, zakaj so v politiki tako uspešni razni tehničarji, ne pa samo družboslovci in humanisti, zakaj je bil Tito ključavničar, ne pa filozof; do boljših ugotovitev bi morda lahko uprišla edino kakšna parlamentarna komisija) – sam sem pričakoval kakšno višjo silo ali kaj podobnega, mogoče samo dolgotrajno preiskavo brez kakršnih koli ugotovitev. Poleg napak, ki jih naredijo politiki, če jih ujamejo na laži, smo tako dobili še popolnoma novo ontološko razsežnost v tehnični stroki, ki se ji reče izredno redka “skrita napaka”, ki se lahko 52 let skriva v enem stebru in to na tako zahrbtno skrivaški način, da je ne opazijo niti po 52 letih skrbnega vzdrževanja in pregledovanja. Pod številnimi vedno novimi nanosi barve pa se ta skrita napaka skriva kar v dveh od štirih elementov, prek katerih je steber pritrjen na podnožje.

“Skrita napaka” je lahko vse: če vam poči guma, je to zaradi skrite napake v materialu, če vam crkne (52 let star) avto, se to zgodi zaradi skrite napake nekje na motorju, če se sesuje računalnik, se to zgodi zaradi skrite napake v programu, če zbolite, je kriva skrita napaka nekje v telesu ali pa celo v psihi. Dobili smo tehnokratski metafizični odgovor za vsakršno zlo, prek katerega nam niti ni potrebno vključevati vsemogočne višje sile v podobi Boga ali njegovega zlobnega protipola iz pekla – vsega slabega je kriva skrita napaka.