“Zlato pravilo,” kot so si ga zamislili naši politiki pravi: ko se bo Oblast odločila, da ti vzame vse, boš lahko samo preklinjal. Kot pravi vršilec dolžnosti Pahor: “zlato pravilo” sproži tudi mehanizem, ki avtomatično regulira izvedbo referendumov s fiskalno vsebino. Ustavno sodišče bi namreč tako imelo jasno ustavno podlago pri presoji upravičenosti referendumov. . . ne gre za omejevanje pravice ljudi do referendumskega odločanja, temveč za preprečevanje, da zadolženost onemogoči suverenost države. MMC Pahorja povzema na naslednji način: Politične stranke, ki so bile danes na sestanku, se niso sešle, da bi omejevale pravico do referenduma. To ni bilo naše izhodišče. Naše izhodišče je bila presoja, kaj je treba storiti zato, da javni dolg ne bo pokončal suverenosti naše države.

“Zlato pravilo” naj bi torej omejevalo višino, do katere se država lahko zadolži – kar se niti ne sliši slabo, čeprav načeloma politiki tako jemlje nekaj manevrskega prostora. Vendar pa to očitno ne bo pomenilo, da naj bi se oblastniki v neki določeni točki nehali zadolževati ali zaradi nesposobnosti celo odstopili s položajev, temveč to, da bodo lahko povišali davke, ostalim državljanom pa bo na podlagi tega pravila Ustavno sodišče preprečilo izvedbo referenduma.

Perverznost situacije je več kot očitna: politiki nam pod nekim pozitivnim imenom za osnovno etično načelo, prodajajo spremembo ustave, ki pomeni, da nam lahko v imenu državne suverenosti nabijejo 100% davke, oziroma kar zaplenijo vse prihranke in politično znotraj danega sistema ne moremo storiti ničesar.

Naj že crkne taka demokracija, da bomo spet lahko živeli kot ljudje!

Nekoliko se je bulšit detektor oglasil že ob včerajšnjem Dnevniku, ko je šla novica nekako takole (11:33): “Nemčija se je s podporo Vatikana postavila na čelo držav.” (Ena najmočnejših Evropskih držav je pri svojem priznavanju Slovenije potrebovala patetične pritlikavke, ki niti prava država ni, prej nekakšen pedofilski lobij – sveta preproščina!) Danes pa izvemo, da praznujemo 20. letnico od priznanja, s podnaslovom: Nemčija, Švedska in Islandija so kot prve zahodnoevropske države pred 20 leti priznale samostojnost in neodvisnost Slovenije.

Kar pa je veliko zavajanje: samostojnost Slovenje je prva priznala samostojna Hrvaška, ki smo jo prvi priznali mi, nato pa baltske države, Gruzija in Ukrajina:

1. Hrvaška    26. junij 1991
2. Litva    30. julij 1991
3. Gruzija    14. avgust 1991
4. Latvija    29. avgust 1991
5. Estonija    25. september 1991
6. Ukrajina    12. december 1991
7. Islandija    19. december 1991
8. Nemčija    19. december 1991 (Odločitev stopila v veljavo 15. januarja 1992)
9. Švedska    19. december 1991 (Odločitev stopila v veljavo 15. januarja 1992)

Takšni so torej dejanski datuma priznavanja samostojnosti Republike Slovenije in res ne vem, čemu služi takšno potvarjanje zgodovinskih dejstev, ki je najpoprej žalitev spomina, do neke mere pa tudi žalitev inteligence: največkrat se namreč govori, da nas je prvi priznal kar Vatikan, oziroma se to podobno kot pri Dnevniku relativizira, da nas se imamo za priznanje naše samostojnosti v prvi vrsti zahvaljevati vsemogočnemu Vatikanu, ki pravzaprav niti ni član ZN, ampak je to samo pritlikav center vesoljne pedofilije.

Zadeva se morda zdi dlakocepljenje, vendar je hud nesmisel s samim naslovom – 20. let priznanja Slovenije pravzaprav štejemo zato, ker nas je priznala, hm - Islandija, saj je Nemško in Švedsko priznanje stopilo v veljavo 15. januarja (2 dneva prej pa nas je priznal  Vatikan, ki pravzaprav sploh niti ni članica ZN – njegova samostojnost je nekje na nivoju Palestine).

Nadaljnji absurd celotne te situacije pa je, da potem nikoli več nismo bili tako samostojni in suvereni kot pred tem “priznanjem”, saj se je potem začelo lezenje v rit in “mednarodne” povezave – z vsako tako povezavo pa smo svojo samostojnost in suverenost predvsem izgubljali. Skratka, ne gre za to, kdo vse ti priznava tvojo samostojnost, temveč to ali si samostojen ali nisi in če že gre za to, katera mednarodno priznana država je bila prva, potem je bila to Hrvaška oziroma Litva. Kakršnokoli drugačno razglašanje obletnic je v najboljšem primeru znamenje patetičnega razglašanja hlapčevske miselnosti (nek umetnik nas je zmerjal z Bećkimi konjušarji – očitno ni dosti zgrešil), v najslabšem pa lažnivo vatikansko pedofiliranje.

_______________________________

Jezus je hodil po svetu, prišel je tudi k nam v Slovenijo. Kraji so bili tako bogati, da se je sam začudil, kakor da jih je čisto ponevedoma ustvaril. Šel je, šel po cesarski cesti; njegovo srce je bilo tako zvrhana polno ljubezni, da je gledalo in iskalo, kam bi dalo svoj blagor.
Na kantonu kraj cesarske ceste je sedel človek in bridko jokal.
Jezus je stopil k njemu in ga milo vprašal: Kaj ti je mož, da tako bridko jokaš?
Človek je zmajal z glavo, ni pogledal, nič odgovoril.
Jezus pa se je nagnil k njemu in je rekel nadalje: Povej kaj je, da ti morem pomagati!
Človek je rekel v svoje mokre dlani: Meni ni pomoči ne na zemlji ne v nebesih!
Jezus se je zgrozil in rekel:Jaz sem Jezus tvoj Bog! Kdo si?
Zaihtel je človek in odgovoril: Slovenec sem!
Takrat se je Jezus sam bridko razjokal in je šel dalje svojo pot.

(Ivan Cankar: O človeškem napuhu/Politični članki in satire)

Christopher Hitchens

Videti je, da se tudi Matilda trudi dosegati še zadnje letošnje kvote in tako nam je precej pričakovano vzela tudi Christopherja Hitchensa, angleškega pisatelja, ki je živel v ZDA in pisal za takorekoč vse omembe vredne medije. O njegovi veličini se lahko prepričamo najprej prek odzivov na njegovo smrt, ki jih takorekoč ni mogoče prešteti. Poleg hvale njegove pronicljivosti, elokventnosti in kritičnosti pa je v vseh teh odzivih mogoče zaslediti še nekaj:  nihče se ni z njim povsem strinjal.

Hitchens se je rodil leta 1949 v Portsmouthu, diplomiral pa je leta 1970 na Oxfordski univerzi. Po diplomi leta 1970 je kmalu zakorakal na ulice Fleet Streeta, do leta 1980 ulice tiska, kjer so bile locirane vse pomembne britanske časopisne hiše, pozneje pa se je preselil v New York in tam novembra 1992 postal redni sodelavec Vanity Faira.
Junija 2010 so mu diagnosticirali raka, o svojem pešajočem zdravju pa je pisal tudi v svoji kolumni pri zgoraj omenjeni reviji.

Umrl je v bolnišnici v Teksasu, vzrok smrti pa je bila pljučnica, posledica raka na požiralniku. Za seboj je pustil ženo, Carol Blue, in njuno hčer Antonio, pa tudi dva otroka iz prejšnjega zakona, Alexandra in Sophio.

Njegov opus obsega ogromno člankov in komentarjev ter okrog 20 knjig.  V prispevkih, komentarjih, recenzijah in knjigah je kritiziral mnoge, med drugim tudi Gandija, Mati Terezo (Missionary Position 1995), zakonca Clinton (No One Left To Lie To: Values of the Worst Family 1999) in politika ter Nobelovega nagrajenca Henryja Kissingerja (The Trial of Henry Kissinger 2001), najbolj pa je odmeval s kritiko religij v knjigi God Is Not Great (2007): How Religion Poisons Everything. Letos je izšla zbirka njegovih zapisov z naslovom Arguably.

Hitchens je vsekakor kontroverzna osebnost, vendar pa tega ne moremo pripisati zgolj nekakšnemu nasprotovanju zaradi nasprotovanja samega, temveč prej njegovi poziciji, ko izhaja iz povsem lastnega stališča in se nikakor ne ozira na to, kaj mislijo, še manj pa v kaj verjamejo vsi ostali, temveč večinoma izhaja iz lastne izkušnje: iz izkušnje raznih vojnih območij, ko je pri poročanju večkrat postavil na kocko svoje življenje – nazadnje je bil pretepen v Libanonu leta 2007. In tem svojim izkušnjam ter ugotovitvam Hitchens podredi tako svojo etiko kot tudi politično orientacijo. Čeprav je bil na začetku izrazito “levo” usmerjen (ter hkrati hodil po snobističnih žurih), ga sedaj pristaši leve scene obravnavajo takorekoč kot neokonservativca, ker je podpiral Busha pri njegovih okupacijah na Afganistan in Irak. Konservativci pa Hitchensa, ki je sicer zase vedno trdil, da ne spada nikamor, ne morejo sprejeti, ker je zapriseženi antiteist – ne le, da ne verjame v boga, temveč je prepričan tudi, da so religije škodljive.

Kako daleč je bil Hitchens pripravljen iti v lastni izkušnji, lahko vidimo pri njegovem nasprotovanju uporabi “posebnih metod zasliševanja” (sopomenka za mučenje): sam je se je podredil tako imenovanemu “vodnemu deskanju” in na podlagi te svoje izkušnje prišel do zaključka, da če “waterboarding” ni mučenje, potem mučenje sploh ne obstaja. Tej izkušnji vsekakor ne moremo dati statusa nekakšne objektivnosti, vendar po moji vednosti nihče od zagovornikov takih metod, ni šel tako daleč, da bi to poskusil tudi na lastni koži in potem še naprej zatrjeval, da to ni mučenje.

Na podlagi tega njegovega subjektivnega priseganja na lastno izkušnjo je mogoče razlagati tudi njegovo podporo Bushevega napada na Afganistan in Irak. Poleg tega, da je Hitchens oster nasprotnik vsakega totalitarizma, je namreč imel tudi izkušnjo vseh teh krajev – je eden redkih, ki je dejansko tudi obiskal vse te dežele iz bušistične “osi zla”.

Hitchens ni zgolj nekakšen politični komentator temveč tudi velik poznavalec literature in litrarni kritik. Znanci ga opisujejo kot nekakšnega enciklopedista, ki je lahko v danem trenutku priklicala v spomin vse, kar je kadarkoli prebral – ne glede na količino zaužitega viskija. Nekaj pa pove tudi njegov odnos do dela, zase je pravil, da je pisanje njegova rekreacija in da postane nesrečen, če ne more pisati, ljudje ki so z njim imeli opravka pa povedo, da ni nikoli zamudil roka oddaje.

Sicer pa Hitchens najbolje govori sam zase. Spodaj je nabranih nekaj njegovih izjav glede raznovrstnih tem, ki se jih je loteval. Kar nekaj od tega, kar je Hitchens izrekel ali napisal spada med milo rečeno politično nekorektne zadeve, včasih je žaljiv in celo nevljuden, vendar pa kot ugotavlja Daniel Dennett, se je lahko tudi iz njegove nevljudnosti česa naučimo.

Hitchens o politiki

• Plemeniti naziv »disident« mora biti zaslužen in ne prilaščen; označuje žrtvovanje ter tveganje in ne zgolj nestrinjanja.
• Kar sem ponavadi govoril ljudem, ko sem bil sam precej bolj vpleten, je, da ne moreš biti nepolitičen. Prišlo bo in te dobilo. Ne to, da ne bi smel biti nevtralen. Temveč to, da ne boš mogel ostati nevtralen.
• Kako so ZDA hkrati najbolj konservativna in najbolj komercialna IN najbolj revolucionarna družba na Zemlji?
• Hitchinsova presoja o George W Bushu: »Srečo ima, da je guverner Teksasa. Je neobičajno brezbrižen, nenormalno neinteligenten, osupljivo neartikuliran, fantastično nekulturen, izredno neizobražen in očitno tudi zelo ponosen na vse te stvari.«
• Splošno gledanje je, da ste [George W Bush] bil nek provincialen Teksačan, brez potrebe, da bi naredil karkoli, razen zmanjšal proračun in znižal najvišje davčne stopnje (Ta splošen pogled je bil bolj ali manj pravilen).
• George Bush je naredil napako, ko je režim Sadama Huseina označeval kot »zlo«. Vsak liberalec in levičar zna opraviti s takšnim črno-belim moralnim absolutizmom. To, kar bi predsednik moral storiti v malo verjetnem primeru, da bi želel podporo ameriških mirovničarjev, je opisovanje spopada s Sadamom za “manjše zlo”.
• Njegov opis Michaela Moora: »Evropejci mislijo, da so Američani debeli, vulgarni, pohlepni, neumni, ambiciozni, ignorantski in tako dalje. In za svojega so celo vzeli, kot lastnega predstavnika Američanov, nekoga, ki dejansko uteleša vse te lastnosti.«

Hitchens o vojni

• Kasetne bombe morda niso dobre same po sebi, toda, ko se jih meče na prepoznavne koncentracije talibanskih čet, imajo ohrabrujoč učinek.
• Ne zdi se mi, da je bila, da bi bila vojna v Afganistanu dovolj brezobzirna.
• Smrtni davek niti približno ni dovolj visok … preveč jih [džihadistov] je pobegnilo.
• Če »waterboarding« ni mučenje, potem ne obstaja nobena takšna stvar kot mučenje.

Hitchens o religiji

• Čeprav se ne maram nestrinjati s takšnimi velikani, je bil Voltaire preprosto norčav, ko je je rekel, da bi morali izumiti boga, če ne bi obstajal. Človeški izum boga je problem za začetek.
• Islam zase postavlja velike zahteve. V njegovi umetnosti je predsodek proti kakršnem koli uporabljanju človeške podobe. Prepoved upodabljanja preroka – ki je bil samo eden od človeških sesalcev – je očitno absolutna. Prav tako prepoved svinjine ali alkohola ali, v nekaterih muslimanskih družbah, glasba ali plesanje. Dobro torej, naj se potemtakem dobri muslimani strogo držijo vsega tega. Toda, če si Islam prisvaja pravico, da v vzdržnost sili tudi mene, potem ponuja najboljše možno svarilo in dokaz določene agresivne namere.
• Biblija je lahko in vsekakor tudi vsebuje garancijo za trgovanje z ljudmi, za etično čiščenje, za suženjstvo, za kupovanje nevest in za vsesplošne pokole, vendar nas ne zavezuje k ničemer od tega zato, ker so jo sestavili surovi, nekultivirani človeški sesalci.
• Ko je bil Hutchins povabljen, da se pridruži pogovoru o »božični vojni« na NBC, so ga zaradi njegovega pristopa vrgli iz oddaje. Rekel je: »Obstajalo je praznovanje … odkar je obstajal zimski solsticij, mnogo pred kakršnimkoli mitičnim dogodkom na Bližnjem vzhodu, datum rojstva, ki ga niti Biblija ne more določiti pravilno in se vedno znova moti.« Religijo je tudi označil za »odpadek znanosti« in trdil, da nas Krščanstvo »pušča v posmeh svetu, ko se pretvarja, da se nismo razvili.«
• Religiozno prigovarjanje in nagovarjanje ljudi, dopovedovanje otrokom, da če ne bodo storili prave reči, bodo deležni strahovitih kazni ali neverjetnih nagrad, je preživljanje z laganjem otrokom. To je tisto, kar počne duhovščina. In tudi, če bi laganje otrokom bilo vse, je dovolj slabo. Vendar jih posiljujejo in jih mučijo ter potem upajo, da bomo temu rekli »zloraba«.
• Religija je človeški izdelek. Celo ljudje, ki so jo naredili, se ne morejo strinjati o tem, kaj so njihovi preroki ali odrešeniki ali guruji dejansko rekli ali naredili.
• Vse glede Krščanstva je vsebovano v patetični podobi »te črede«.
• Judaizem ima nekaj prednosti pred krščanstvom v tem, da, na primer, ne spreobrača – razen med Židi – in ne dela kretenske napake govorjenja, da se je Mesija že pojavil. Vendar skupaj z Islamom in Krščanstvom vztraja, da neki bombastični in protislovni in včasih zlobni in nori teksti, ki so jih očitno napisali precej neizjemni ljudje, dejansko so beseda boga. Mislim, da je nepogrešljiv pogoj kakršnekoli intelektualne svobode spoznanje, da takšna stvar ne obstaja.
• Hitchens je nekoč Mati Terezo označil za »lažnjivo, kradljivo Albansko pritlikavko« in dodal: “Ona ni bila prijatelj revnih. Bila je prijateljica revščine. Rekla je, da je trpljenje božji dar. Svoje življenje je porabila za nasprotovanje edinemu znanemu zdravilu za revščino, to je, krepitvi vloge žensk in njihovi osvoboditvi izpod živinorejske različice prisilne reprodukcije.”
• Vera je predaja uma; je predaja razuma, je predaja edine stvari, ki nas dela za različne od ostalih sesalcev. Naša potreba je, da verjamemo in da predamo svoj skepticizem in naš razum, naše teženje, da to zavržemo in položimo naše zaupanje ali vero v nekoga ali nekaj, to je zame zlovešča stvar. Od vseh domnevnih vrlin, je vera najbolj precenjena.

O življenju

• Ko je Hitchens prebral prezgodnjo oznanilo njegove smrti v katalogu neke galerije, se je pošalil: »Nič ne osredotoča uma boje kot branje o samem sebi v preteklem času.«
• Na vprašanje, ali je resna bolezen spremenila njegov pogled na posmrtno življenjem, je Hitchens odgovoril: »Rečem lahko, da deloma stopnjuje moj prezir do tega lažnega elementa tolažbe pri religijah in moj odpor do njenega diktatorskega in totalitarističnega dela. V tej družbi se smatra za popolnoma normalno, da se pristopi k umirajočim ljudem, ki jih ne poznaš in so neverniki ter rečeš: “Torej, ali boste sedaj spremenili svoje mišljenje?” To se šteje za takorekoč nekakšno vljudno vprašanje.«
• Lastniki psov opažajo, da psi mislijo o njih kot o bogovih, če poskrbijo za njihovo hrano, vodo, zavetje in naklonjenost. Medtem ko morajo lastniki mačk priznati, da pridejo one, če poskrbijo za njihovo hrano, vodo, zavetje in naklonjenost do zaključka, da so mačke bogovi.
• Štiri najbolj precenjene stvari v življenju so šampanjec, jastog, analni seks in pikniki.
• Pisanje je zame rekreacija. Nesrečen sem, kadar ne pišem.
• Na splošno upoštevaj isto pravilo glede gin martinijev – in vseh gin pijač – kot bi ga pri ocenjevanju ženskih prsi: eden je mnogo premalo in trije so eden preveč. Poskušaj pojesti olive: lahko so hranilne. Poskušaj kaj pojesti, zares, pri vsakem obedu. Pij veliko tekoče ali destilirane vode. Ne mešaj iz različnih steklenic rdečega vina: pleši s tem, kar te je zavrtelo.
• V surovem fizičnem svetu, in v tistem, ki ga obkroža medicina, je vse preveč stvari, ki bi te lahko ubile pa te ne ubijejo in potem pustijo znatno šibkejšega.
• Ponovno simpatiziram z veličastnim Voltairom, ki je, ko so ga na smrtni postelji nadlegovali in silili naj se odreče hudiču, zamrmral, da to ni čas, ko bi si delal sovražnike.

Najglobje je uspelo glavo zariniti v lastno rit tetam na FDV-ju, ki se v službenem času na stroške davkoplačevalcev igrajo policaje. Vse skupaj na Spletnem očesu, izgleda kot nekakšna parodija na vaške straže, ker pa so tete večinoma levo usmerjene, bi jih lahko označili kar za nekakšno FDV milico. Ne pravim, da take pobude niso dobrodošle (in tete imajo vedno samo izključno najboljše namene ), vendar naj takšne pobude izhajajo iz zasebne sfere in žepa. Država ima namreč menda za lov na pedofile in ostale kriminalce neko institucijo, ki se ji reče policija, medtem ko je FDV (Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani) državna institucija, ki naj bi se ukvarjala z izobraževanjem in raziskovanjem.

Če bi bilo Spletno oko nek raziskovalni projekt, je tetam na FDV uspelo dokazati predvsem nekaj: da je sovražnega govora zelo malo, pravzaprav najbrž ni nobenega kriminala tako malo, kot sovražnega govora. V vsem tem času so namreč bile na temo sovražnega govora, od slabih 4000 prijav (lepo je biti anonimni špicelj) in vloženih 162 prijav sodišča obravnavane samo tri (3!!!) zadeve, od katerih je samo ena pravnomočno obsojena. Vsak “raziskovalec”, ki da kaj nase in mogoče pogleda iz svoje riti ven, bi na podlagi tega prišel do spoznanja, da sovražni govor ni problem. Ker pa tete na FDV že v osnovi vedno vse najbolje vedo, so se odločile, da je sovražni govor velikanski problem, ki postaja vedno večji.

Sovražni govor je zelo dobro opredeljeno kaznivo dejanje, ki je ga prepoveduje najprej Ustava Republike Slovenije:

63. člen – Prepoved spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti ter prepoved spodbujanja k nasilju in vojni

Protiustavno je vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti.

Protiustavno je vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni.

Nato pa še Kazenski zakonik Republike Sloveniej KZ -1:

297. člen – Javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti

1. Kdor javno spodbuja ali razpihuje narodnostno, rasno, versko ali drugo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, ali spodbuja k drugi neenakopravnosti, se kaznuje z zaporom do dveh let.
2. Enako se kaznuje, kdor javno širi ideje o večvrednosti ene rase nad drugo ali daje kakršnokoli pomoč pri rasistični dejavnosti ali zanika, zmanjšuje pomen, odobrava, omalovažuje, smeši ali zagovarja genocid, holokavst, hudodelstvo zoper človečnost, vojno hudodelstvo, agresijo ali druga kazniva dejanja zoper človečnost.
3. Če je dejanje iz prejšnjih odstavkov storjeno z objavo v sredstvih javnega obveščanja se kaznuje tudi urednik oziroma tisti, ki ga je nadomeščal, s kaznijo iz prvega ali drugega odstavka tega člena, razen če je šlo za prenos oddaje v živo in dejanj iz prejšnjih odstavkov ni mogel preprečiti.
4. Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno s prisilo, grdim ravnanjem, ogrožanjem varnosti, sramotitvijo narodnostnih, narodnih ali verskih simbolov, poškodovanjem tujih stvari, skrunitvijo spomenikov, spominskih znamenj ali grobov, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.
5. Če stori dejanja iz prvega ali drugega odstavka tega člena uradna oseba z zlorabo uradnega položaja ali pravic, se kaznuje z zaporom do petih let.
6. Sredstva in predmeti s sporočili iz prvega odstavka tega člena, pa tudi pripomočki, namenjeni za njihovo izdelovanje, razmnoževanje in razpečevanje, se vzamejo ali njihova uporaba ustrezno onemogoči.

Takšne so torej pravne osnove. Teoretično je torej se torej objektivno “sovražni govor” opredeli z strani jasnimi kriteriji, ki morajo biti izpolnjeni (dr. Neža Kogovšek, dr. Andraž Teršek (06:40, 9:40)):

• javni govor mora biti usmerjen proti skupini (sicer gre za razžalitev ali obrekovanje), ponavadi proti neki manjšinski populaciji v družbi;
• skupino mora napadati kot manjvredno na podlagi osebnih okoliščin njenih pripadnikov;
• vsebovati mora neposredno spodbujanje k nasilju;
• obstajati mora verjetnost,da bodo besede pripeljale do nasilja.

Ti  objektivni kriteriji sovražnega govora se ne nanašajo samo na nasilje, temveč tudi na sovraštvo, razdor, neenakopravnost… Odločilna pa je pravna presoja glede na vse okoliščine ali so bili izpolnjeni, da se zadeva kvalificira kot sovražnio govor. Nekaj je ali ni dovoljeno, če je dovoljeno, ne more biti niti prekršek. Zadeva je taka, da imamo k sreči tudi Evropsko sodišče za človekove pravice in nekaj, čemer se reče svoboda govora. Tam bi drugačne sodbe padle, domnevni zločinci pa bi s tem postali žrtve.

Vse ostalo je povsem subjektivno mnenje, zato lahko vsak po svoje naredi definicijo nekako v tem slogu: zame je sovražni govor vse, s čimer se ne strinjam, predvsem pa so to vse kritike in nestrinjanja, ki letijo name in jih ne morem ali ne znam argumentirano ovreči.

Zmagovalci te situacije, ki prav tako živijo z glavami globoko v svoji riti, so seveda politiki in politikanti. Oni so vse skupaj vzeli kot orožje. Njihova definicija bi šla nekako takole: sovražni govor je predvsem to, kar govori druga stran. Sovražni govor je tako postal kvazipolitična nekorektnost. Kvazi politična nekorektnost zato, ker za politično korektnost ponavadi velja, da obstaja vsaj neka mera medsebojnega strinjanja, kaj je politično korektno in kaj ne, pri nas pa ima leva stran povsem svoja merila in desna seveda svoja, pri čemer so desnosučni že po defoltu nekoliko bolj butasti in manipulativni (tudi Bog in Nadškof sta namreč na njihovi strani):

Najboljši primer desne instrumentalizacije “sovražnega govora” je bedarija Iva Godniča, kjer sicer Godnič že v naslednjem stavku pove, da gre za sarkazem in najbrž je že takoj vedel tudi, da mu “šala” ni uspela. Vendar so desnjakarji vse to zmanipulirali ter ta drugi del preprosto izrezali (in seveda tudi vsi naši profesionalni novinarji iz javne hiše).

Primer leve instrumentalizacije pa je še vedno aktualna “trenirkarska zarota”. Članek je vsekakor butast, v najboljšem primeru slaba teorija zarote in zagotovo neprimeren za objavo na strani katerekoli stranke, ni pa sovražni govor. Zadevo je potrebno kritizirati in sesuti, tudi protesti proti takim objavam so povsem upravičeni in potrebni. V tem primeru se je z glavo v riti izkazala kar naša informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar, ki je celo pravnica, skupaj z njo pa seveda kar vsi, ki so ji veselo sledili – v tem primeru se je informacijska pooblaščenka, prostovoljno ali po neumnosti, instrumentalizirala kot orodje leve opcije.

Vse skupaj, seveda ni niti najmanj smešno, saj dobiva groteskne razsežnosti, ki se bojo najbrž končale v nadaljnjem zmanjševanju svobode govora: in vedno, kadar pride do konflikta med svobodo in politiko, najkrajšo potegne svoboda.

Zadeva pa je v bistvu povsem preprosta: svoboda vsakega posameznika se konča pri svobodi drugega posameznika ali skupine. To velja tudi za svobodo govora: dokler nekdo eksplicitno ne poziva, naj se tako ali drugače posega v svobodo drugih, je govorjenje povsem v mejah svobode govora. Od tam naprej je kriminal.

ankete (Razgledi.net)

Kako torej v Sloveniji nastanejo politični analitiki? Najprej potrebujemo novinarja, nato pa še nekoga, ki je pripravljen karkoli povedati o politiki in poleg svojega imena pripisati “politični analitik”. In glejte: politični analitik je rojen.

Večinoma so vsi ti naši “politični analitiki” samo komentirali razne ankete in posamezna dejanja politikov, le malokdo pa se je lotil tega, kar naj bi analitiki počeli: redki so bili tisti, ki so se dejansko lotili tega, kar je osnovno opravilo analitikov – analiziranja, ki v najbolj splošnem pomeni razčlenjevanje, ugotavljanje sestavnih delov neke celote oziroma za pojasnjevanje nečesa ne da bi pojem širili. Dodaten pogreb za “analitike”, pa je pristop pro in kontra: po prepričanju naših četrtpismenih novinarjev, naj bi pri nas obstajali levosučni in desnosučni politični analitiki: tako torej dobimo ponavadi na ekran dva krjavlja, ki sekata vsak po svojem hudiču: eden po črnem, drugi pa po rdečem.

Pri vsem skupaj obstaja nekakšen test minimalne kredibilnosti političnega analitika: načeloma bo poskušal kritizirati tako leve kot desne. Tisti, ki je zmožen kritizirati  oziroma hvaliti samo ene, nikakor ne more biti analitik, temveč je kvečjemu politični komentator in večina tega, kar nam prodajajo za “politične analitike” so samo to: politični komentatorji te ali one provinjence, saj ničesar ne analizirajo ali pa se v najboljšem primeru lotijo “kritične” analize zgolj ene strani, medtem ko drugo v najboljšem primeru pustijo pri miru oziroma jo celo hvalijo.

Kar najbolj bode v oči, popolnoma nekritična vera “analitikov” v ankete, čeprav je iz zgornje tabele že iz samih razlik med posameznimi anketami lepo razvidno, da to niso ravno neki resni pokazatelji, poleg tega, da so zadnje ankete narejene dva dni pred volitvami – čeprav vmes velja hinavski volilni molk (pri čemer so največji hinavci kar novinarji sami), od katerega večjih vplivov na javno mnenje niti ne moremo pričakovati.

Najbolj zanimivi so bili vsi ti patetični izgovori, kako to, da so tako grdo sfalili. Tu je treba priznati, da “analitikom” in anketarjem nikakor ne zmanjka izgovorov. Eden najbolj šalabajzarskih je prišel iz Valicoma, kjer so postavili drugo najslabšo napoved (slabšo napoved so uspeli sproducirati samo še desnosučni politični komentatorji iz Fudš) – in seveda je včeraj ta patetični izgovor povsem nekritično povzemala tudi večina medijev.

Valiconovci so v opravičevanju svoje blamaže šli tako daleč, da nam v nedeljo zvečer prodajajo “sobotna razmišljanja“, celotno (v absolutnem smislu je to skoraj 20%) “napako” pa pojasnijo z aktivacijo volilcev na eni in nenačrtovano abstinenco na drugi strani. To, kar pravijo anketarske legende je, da je cca 60.000 volilcev Janeza Janše nenačrtovano ostalo doma, približno 100.000 volilcev pa se je aktiviralo in odšlo voliti za Jankovića. V času volilnega molka je tako 160.000 ljudi v meditaciji ugotavljalo, kako in kaj in od tega jih 60.000 ni vstalo (vse to pa se zgodi pri precej natančni napovedi udeležbe – udeležba sama niti ni presegala napovedi). To je v najboljšem primeru samo bulšit (iskanje nekih precej patetičnih opravičil za anketarsko blamažo), čeprav bolj smrdi po zavajanju, saj je vse skupaj mogoče razložiti na precej bolj eleganten način: anketarji so slabo vzorčili, zato niso zaznali nizke udeležbe na Štajerskem in ustrezno višje na zahodnem delu: kaj pomaga Janši prepričljiva zmaga v Šmarju pri Jelšah pri 56-odstotni udeležbi, če je Janković še bolj prepričljivo zmagal v Šiški, kjer je bila v enem od okrajev udeležba 74-odstotna.

Precej neprepričljivo deluje tudi trditev, da so se zmotili samo pri vrhu. Namreč, če dopustimo nekakšno par odstotno napako, naspodnjem delu takorekoč ne moremo zgrešiti, rezultate posameznih anket pa bi bilo zanimivo videti še v luči naročnikov (metodologije anketiranja so najbrž strogo varovane poslovne skrivnosti): strašno zanimivo je, da so na nekakšni fakulteti, iz katere prihaja največ desnosučnih krjavljev, ki nastopajo kot politični komentatorji, odkloni največji: mojstri uporabnih družbenih študij očitno ne obvaladujejo metodologije anketiranja ali pa je del uporabnih družbenih študij tudi manipulacija z javnim mnenjem?

Pravzaprav se je na teh volitvah ponovno izkazalo tudi, da nihče od analitikov ni primerjal kandidatov in kandidatnih list. Posamezni “analitiki” so se obregali ob posamezne kandidate, kot Elda Viler, nihče pa se ni lotil primerjanja relevantnosti posameznih list: v tem pogledu je Janković predstavil listo ljudi, ki so za volilce očitno bili vsaj toliko prepričljivi kot Janševa lista, in neskončno bolj od NSi in SLS, čeprav niso imeli praktično nobene terenske podpore. Ponovno se je izkazalo tudi to, da SDS z Janezom Janšo ob svojih osuplivih 30.000 članih ne more čez volilnih 30%. Naslednja pomembna ugotovitev, ki jo lahko potegnemo iz vsega skupaj, je, da Janša deluje kot mobilizator za volivce, ki so brezbarvni in bojo volili kogarkoli drugega. Poleg tega pa Janša za sabo vleče še oslovski rep katolibanske ideologije iz 19. stoletja, ki včasih sliši na ime “SLS” največkrat pa na “NSi”.

Največja napaka velike večine naših političnih analitikov (politični komentatorji so apriorno izvzeti) pa je v tem, da na splošno premalo upoštevajo drugo stran: to, kar naj bi analizirali, niso samo politiki in politične stranke, temveč tudi volivci: volivce se največkrat stlači v ankete in to naj bi bilo to – od tu naprej se ne gre. Tokratne volitve so nam ponovno dokazale, da gre delitev volilnega telesa natanko po polovici, da ima Janša zagotovljeno svojo petino in če bi mu uspelo uspelo nabrati skupaj s sateliti 49 %, bi najbrž nekdo drug nabral 51% – kot bi rekel Marx: racionalnost je vedno prisotna, čeprav ne nujno v racionalni obliki.

V imenu razuma in medijske higijene pa bi predlagal, da se ločuje med temi, ki politiko samo komentirajo: naj se jim reče politični komentatorji in tistimi redkimi, ki zadeve dejansko tudi analizirajo – politični analitiki. Apolitičnost za politične analitike ni neka nujna zahteva, čeprav bi bila zaželjena in dobrodošla, bolj kot apolitičnost je pomebna kritična distanca do sebe in lastnih političnih opredelitev, zato so pravi politični komentatorji najprej kritični do lastne politične opcije, šele nato pa se lotijo nasprotne.

Očitno živimo v časih, ko je demokracija postala nekakšna politična puhlica, ki je brez vsebine in pravzaprav ne pomeni ničesar – razen, da je odlično sredstvo za to, da raja pokasira vse napake voljenih vladarjev. In če bi vsakokrat, ko je kakšen politik rekel, da je nekaj treba narediti, ker je takšna direktiva iz Bruslja, bi bil med najmanj 10%. Ne samo, da nam posredno zastopniško vladajo stranke skozi svoje partikularne interese, tudi te stranke imajo svoje birokratske komandante, ki niti izvoljeni niso bili, temveč se jih je preprosto postavilo na položaje moči, s katerih potem upravljajo kot nekakšni absolutni gospodarji, svoje vladanje pa definirajo skozi kvazi apolitično strokovnost, ki se ji reče tehnokracija.

Politika v širšem smislu pomeni neko delovanje za uresničitev ali ohranjanje družbene ureditve predvsem v državi in med državami zato je vsako govorjenje o tehnokratski apolitičnosti velik nesmisel. Drugi del zloženke tehnokrat “kracija” izhaja iz starogrškega “kratos”, ki pomeni vladati, tehnokracija naj bi potemtakem pomenila vladanje tehnikov, torej teh, ki obvladajo neko veščino ali stroko – “tehne”. Ker pa ti “tehniki” niso neka nadbitja, ki so padla iz nebes, se je dobro vprašati, kdo so ti tehniki, še bolj nujno pa je, da pogledamo, kaj je ta njihova veščina, kje leži ta njihova strokovnost, zaradi katere naj bi si takorekoč brez vsakega premisleka ali demokratičnega odločanja zaslužili naše zaupanje.

Trenutno se kot primer ponujajo trije taki tehnokrati: Mario Draghi, šef Evropske centralne banke, Lucas Papademos, novi šef Grkov in Mario Monti, ki velja za “umirjenega in pogumnega evropskega tehnokrata”. Prva stvar, ki je skupna vsem trem tehnokratom, je, da so to banksterji iz iste šole in s povezavami v bankststerski družini Goldman Sachs, oba Italijana sta oba bila tam zaposlena, Grk pa je z Goldman Sachsom intenzivno sodeloval kot grški šef centralne banke ter Grčiji omogočil, da se je lahko priključila evrskemu denarnemu območju (po domače rečeno: skupaj so ponarejali bilance), zadnji dve leti (prej je bil podpredsednik ECB) pa je ta grški tehnokrat svetoval svojemu predhodniku – zelo modro najbrž… Zadeve tako postanejo naenkrat precej bolj jasne: ti tehnokrati so del problema, ne pa del rešitve, saj so tudi njihova ravnanja in neravnanja pripeljala do stanja, kjer se nahajamo sedaj.

Prosto po Einsteninu težav ne moremo reševati z uporabo tistega razmišljanja, ki smo ga uporabljali, ko smo težave povzročili. Zato je precej ilozorno pričakovati, da bojo tisti “strokovnjaki”, ki vsekakr nosijo precejšen del krivde za trenutno stanje, lahko vse skupaj razrešili – vsekakor pa ni nikjer nobenega znaka, da bi ti tehnokrati spremenili svoje razmišljanje.

Nepolitične vlade ni, vsaka vlada je po definiciji politična in tako kot ne more biti nepolitične vlade, ne more bit  politično nevtralne vlade, zato se nam skozi evrokratsko vsiljevanje tehnokracije pravzaprav vsiljuje neka oblika tehnokratske diktature, kjer se v imenu strokovnosti tehnokratov ukinja vsakršno politično razpravo, ki bi bila v nasprotju z njihovimi interesi

Zato se moramo vprašati, kaj je pravzaprav politika tehnokratov, kaj je njihov politični cilj? Rešitve, ki jih ponujajo evrokrati in so del globalnih “reform”, s katerimi naj bi se rešili iz krize, so povsem nasprotne od sprememb sistema na bolje ali odprave napak sistema. Ker so ti tehnokrati del sistema, so tehnokratske rešitve predvsem sistematičen poskus za vsako ceno rešiti sistem, ki je prišel v krizo. Zato so njihove rešitve radikalizacija tega sistema in vsega tistega, kar je v njem najbolj narobe in nevzdržno. Napačen je v bistvu sistem sam skupaj s svojimi tehnokrati, zato ga je mogoče ohranjkati in vzdrževati samo z diktaturo, ki si je po novem nadela ime tehnokracija.

Miha Mazzini:

“Društvo pisateljev je letos uvedlo pomemben kriterij pri ocenjevanju vrhunskosti avtorja, ki pravi, da odbijejo deset točk tistim, ki nimajo statusa samostojnega kulturnega delavca. Vedno sem bil sicer slabo ocenjen, letos pa so mi celo odšteli deset točk zato, ker sem v službi v gospodarstvu in ne na bremenu davkoplačevalcev. Tako sem dobil rekordno nizko število točk po kriteriju vrhunskosti,” je nenavadni kriterij za Žurnal24 opisal Mazzini in dodal: “Če bi bil vpisan pri ministrstvu in bi mi to celo plačevalo zavarovanje, skratka, če bi bil socialno ogrožen, bi mi h kvaliteti takoj prišteli deset točk, torej bi v trenutku postal trikrat bolj vrhunski pisatelj.”

O kvaliteti umetniškega dela ima vsak svoje mnenje (večina ga nima), ki ponavadi temelji predvsem, na njegovem subjektivnem okusu. Ko pa merilo kvalitete nekega dela postane socialna ogroženost, tedaj bi nas moralo resno zaskrbeti, kaj se dogaja v glavah tistih, ki so se zmožni kaj takega izmisliti. Skratka, pri nas po oceni Društva slovenskih pisateljev nikakor ne moreš biti vrhunski pisatelj, če nisi socialno ogrožen. 10 pik tako dobi vsak, četrtpismenež, ki mu je uspelo karkoli naklamfati in ima potrdilo, da je socialno ogrožen – če pa je še del katere od literarnih klik, potem mu vrhunska vrhunskost in 55 točk ne uide.

Moja teorija tokrat še gre skupaj z Mazzinijem, nesposobni četrpismeni dreki, ki imajo status “pisatelja”, so mu nevoščjivi (in kdo so sploh ti drekači, ki se čutijo poklicane, da ocenjujejo vrhunstvo: Tatjana Kokalj, Jaroslav Skrušny, Igor Saksida, Karolina Kolmanič in France Vurnik – nekatere na videz poznam in vedno, ko so bili v bližini, je smrdelo; sedaj vem zakaj), še bolj, kot to, da je boljši in uspešnejši od njih pa mu najbrž zamerijo to, da ne tuli skupaj z njimi (v tem primeru bi mu najbrž dali 45 točk ali pa pozabili odšteti tistih 10 za socialno ogroženost in bi dobil vseh 55). Skratka gre za negativno selekcijo, ki jo je lepo obdelal v svojih kolumnah.

Nekaj malega imajo tukaj tudi vsi naši četrtpismeni kulturni mrhovinarji (najbrž v strahu, da jih ne bi več vabili na tiskovke in zakuske), ki so prav tako največkrat del tega kluba, uspelo jim je na kratko poročati o Mazzinijevi nagradi, o njegovem izstopu iz DSP pa je prejšnji teden poročal samo Siol.net.

Mazzinijeva nagrajena zgodba: That Winter.

_________________________

Ponovno pa se je izkazalo tudi to, kako prav je imel Slavoj Žižek, ko je dejal, da bi za slovensko kulturo največ naredil tisti, ki bi raztrelil Cankarjev dom ob podelitvi kakšnih Prešernovih nagrad.

Kaj točno naj bi ta zdrava kmečka pamet bila, ni nikoli popolnoma pojasnjeno pa tudi njen izvor je zelo skrivnosten. Nekateri njen izvor locirajo na sam začetek civilizacije, ko naj bi se kmetovanje začelo, spet drugi pravijo, da izvira nekje v 19. stoletju, ko se je uveljavljal mit o poštenem nepokvarjenem kmečkem človeku v pristnem odnosu z naravo – nekakšen romantičen “Blut und Boden” (kri in zemlja), ki ga še vedno lahko zasledimo predvsem v kakšnih pocukranih nemških nadaljevankah tipa Gozdarska koča Falkenau in pri naših posnetkih le tega, na primer to, kar nam na TV prinaša kakšnega Tavčarja, še več take zdrave kmečke pameti pa lahko najdemo v raznih vzgojnih ljudskih povestih.

Najprej je zanimiva že sama besedna zveza “zdrava kmečka pamet”, ki nam nekako daje vedeti, da naj bi obstajala tudi bolna kmečka pamet. Najbrž pa se zadeva vsaj do neke mere nanaša na zdrav razum (angleški “common sense”) in zdravorazumnskost, v katerega se je nekako vpletla še kmečka pamet.

Kmečka pamet po moje predstavlja nek način razmišljanja in iskanja rešitev, ki naj bi bil lasten preprostim ljudem, predvsem kmetom in ostalim fizikalcem, ki imajo vsakodnevno opraviti s trdo realnostjo ročnega dela in robustnimi neposrednimi izzivi, ki jih pred človeka meče mati narava, katera ni nič kaj ljubezniva do svojih otrok temveč jih prepušča njihovi lastni iznajdljivosti, moči in prilagodljivosti pri čemer je prav nič ne briga njihova usoda. Robustni izzivi pač zahtevajo robustne rešitve. Kot taka je utemeljena na tradiciji in preprostih rešitvah.

Zdrav razum kot pravilna in skrbna presoja, ki temelji na preprostem zaznavanju situacije ali dejstev in je nekakšna osnovna raven praktičnega znanja preračunljivosti in presojanja, katerega naj bi imela večina ljudi, pravzaprav tvori osnovo kmečke pameti, le da ni obremenjen s kmečkim cehom: nekatere stvari so lahko popolnoma v skladu s kmečko pametjo (na primer to, da kmetom plačujemo subvencije), vendar kaj hitro pa lahko pridejo v nasprotje z zdravim razumom – če je edino orodje, ki ga poznaš kladivo, potem je tudi vsak problem videti kot žebelj. Poleg tega pa je zdravi razum nanjnižja predteoretična stopnja vednosti oziroma modrosti, ki deluje bolj kot ne na intuitivni ravni in na ravni navad in se kot tak tudi hitro lahko moti: čuti nas lahko varajo, navade pa zavajajo. Zdrav razum žal ni vedno tako zdrav, kot se morda zdi na prvi pogled.

Zdrava kmečka pamet, kot nam jo priporočajo v SLS pa je prav posebne vrste zdrava kmečka pamet: je take vrste, da je imajo oni preveč, celo tako zelo preveč, da bi je dali vsem nam. Njihova zdrava kmečka pamet jim veleva, da je za poslanca nadvse primeren Uroš Rotnik: tisti “strokovnjak”, ki mu je uspelo nadvse strokovno voden in nadvse transparenten projekt, ki temelji na tehnologiji iz prejšnjega tisočletja, podražiti za več kot dvakrat.

Moja zdrava kmečka pamet mi pravi, da je “strokovnjak”, ki mi neko zadevo, za katero se nisem niti odločil ali jo potrebujem in kakšno potrebujem, podraži za več kot dvakrat, en navaden butelj ali pa oderuški lopov. In tisti, ki za takega človeka menijo, da je primeren za poslanca, niso daleč od tega.

In ko si takole ogledujem Slovenijo, se mi zdi, da imamo pri nas ta zdrave kmečke pameti, kot jo pčonuja SLS več kot dovolj – lahko bi jo začeli zvažati na tone.

Če preberemo odločbo ustavnega sodišča, nam je hitro jasno, da se ustavni sodniki niti niso spustili na nivo vrednotenja zgodovine sv stliu raznik konvertitov in izdajalcev, temveč ocenjujejo delo občinskega sveta, ki ni bilo v skladu z Ustavo.

V neskladju z ustavo je to, da je mestni svet odlok, s katerim je novo cesto v mestu poimenoval po Titu, sprejel osemnajst let po uveljavitvi ustave Republike Slovenije. Ne gre za to, da bi bila sporna vsaka ulica in vsak trg, poimenovan po kakem funkcionarju nekdanjega režima. Sporna so poimenovanja po dosmrtnem vodji nekdanje totalitarne  države (pričemer so sodniki izkazali še svoje nepoznavanje – Jugoslavija je bila totalitarna samo v zgodnjih začetkih, na koncu pa je bila avtokratska), Titu, in to tista, ki so bila sprejeta po uveljavitvi nove ustave. V smislu: Ok, kar je bilo, je bilo, sedaj pa ne dražite več ubogih na umu, kajti njih je nebeško kraljestvo.

Kar pa je pravzaprav v popolnem nasprotju s tem, kar lahko prebere kakšna Ljudmila Novak, ki je na tiskovni konferenci lamentirala, da so v stanki zadovoljni z odločitvijo, ker je to odločitev za več resnice. “Tito je bil zločinec in to je tudi priznal državni organ,“ je dodala. Spotoma pa je razkrila še, svoje upanje, da se bomo v Sloveniji končno odločili za civilizacijsko vrednoto, ki se ji reče resnica, in na podlagi te obsodili vse medvojne in povojne zločine ter tudi odstranili imena zločincev iz naših mest in ulic ter tudi njihove kipe…

Vsakomur, ki je prebral odločbo, je lahko takoj jasno, da Ljudmila nemarno laže in zavaja (vprašanje je, če dejansko laže, saj je za laganje potrebna določena mera samozavedanja in razumevanja tega, o čemer se govori – Ljudmila in njeni sledilci se mi za kaj takega zdijo preveč neumni), saj Ustavno sodišče ni nikjer govorilo o tem, da bi bil Tito zločinec (v kontekstu raznih sodišč najbrž tudi za Tita velja domneva nedolžnosti?).

Toliko o NSi-jevskih vrednotah in moralah ter zavezah h kakršnimkoli vrednotam: njihova vrednota ostaja laž in zavajanje, njihov cilj pa je vrnitev v katolibansko 19. stoletje (najbrž zato, ker Ljudmili v njeni zahojenosti še vedno ni jasno, zakaj naj bi nosila gate). O resnici pa preprosto nimajo niti najmanjšega pojma.

Njegovo celotno izjavo si lahko pogledate tukaj:

Dogodek je bil dovolj zanimiv celo za naše medije. Načeloma Alessio ni povedal nič novega. Bolj zanimiva je reakcija BBC-ja in ostale javnosti, saj so očitno tako navajeni na nerazumljivo sranje, ki se servira skozi uradne medije, da je bil Alessio, očitno preveč neposreden, to, kar je povedal, pa preveč boleče resnično, da bi lahko sprejeli.

Robert Peston, ki je urednik za gospodarstvo na BBC, je takoj panično začivkal, da je BBC žrtev potegavščine oziroma prevare prevare Yes Men, kar so Yes Meni najprej zanikali kar sami, nato pa je tudi BBC sam moral priznati, da je Alessio Rastani dejansko to, kar je.

Bolečina povedanega je torej očitno zelo velika in očitno je boleče tudi to, kar je povedal:

1. Trgi so v strahu, zato se vsi “pametni” umikajo v varnejše naložbe. (kar lahko slišimo od vseh “poznovalcev”).

2. Da jim je trgovalcem popolnoma vseeno, če se trgi sesuvajo, saj kot trgovalci lahko služijo tudi na padajočih trgih in da on celo sanja o tem.

3. Da je ta ekonomska kriza kot rak, ki se ne reši s čakanjem in se je potrebno pred tem zavarovati.

4. Da naj ne računajo na vlade, ker vlade ne vladajo svetu, temveč vlada Godman Sachs.

Vsekakor boleče zadeve, še posebej za BBC, ki je zadnje čase nadvse pazljiv, pri tem, da se otočje nikoli ne pojavlja v kriznih kontekstih in se celotna pozornost preusmerja proč od njihovih bank in njihovih problemov.

Niso pa niti napovedi, niti pričakovanja kriz nič posebnega – pred dnevi je veliko krizo napovedal tudi legendarni Marc Faber, ki je do sedaj pravilno napovedal večino kriz:

Najbrž je še najbolj boleča tista, da svetu vlada Goldman Sachs, vendar tudi to ni nič pretirano novega ali neizrečenega:

Veliko bolj zanimive so reakcije, saj se je največ delalo na tem, da se Alessio Rastani odstrani kar ad hominem in da se s tem, kar je povedal ni takorekoč nihče ukvarjal ali poskušal povedano argumentirano izpodbijati. Načeloma pač ni pomembno, kdo je nekaj povedal, temveč, kaj je povedal in kakšne argumente ima za to. In če je človek rad nastopač, to še ne pomeni, da to, kar govori ni res, ali, da ne misli resno.

Še bolj zanimivo pa je to, kako je Rastani vse skupaj povedal: povsem neprizadeto in takorekoč z veseljem – čeprav ga za sociopata najbrž ne moremo razglasiti, saj konec koncev le opozarja vse skupaj, kaj se dogaja in kako naj se izognejo najhujšemu. Vseeno pa bi mu lahko pripisalo določeno psihopatskost – najbrž tiste vrste, ki jo je najti tudi pri bankirjih. Vse skupaj pravzaprav sploh ni tako brez osnove.

Na univerzi University of St. Galen, so namreč izvedli raziskavo, ki je pokazala, da so trgovalci, oziroma borzni posredniki, oziroma borzniki bolj brezobzirni in manipulatorski od psihopatov.

Medtem ko neka druga študija ugotavlja, da se pri trgovalcih, kadar dobijajo, sproščajo visoki nivoji testosterona, kar jih naredi bolj evforične (primerljivo s kokainom), tako, da podcenjujejo tveganje, kadar pa so pod neprestanim stresom pa nadledvične žleze sprožijo poplavo  kortizola (stresnega steroida, ki telo pripravlja na nevarnost), ki so tudi do 500 krat višji od normalne mere – postane jih preveč strah, da bi bili pripravljeni tvegati karkoli (zgodi se jim nekaj takega kot podganam na odprtem polju).

Alessio Rastani nam je tako v treh minutah ponudil čudovit pogled v to, kako deluje svet, kako delujejo mediji in kako deluje trg – če trg poosebljajo tisti, ki na njemu trgujejo, potem se “prosti” trg obnaša kot zadrogiran psihopat.

Na prvi pogled se nam ponuja primerjava z nekim drugim dokumentom, nekega drugega časa, z naslovom Moj boj, vendar pa je kakršnakoli podobnost, čisto naklučje. Ne samo, da je 2083 — A European Declaration of Independence glede na obseg strani več kot dvakrat obsežnejša od manifesta proslulega malarja, temveč je v primerjavi z njegovim delom popolnoma neizvirna. Norveški terorist v največji meri svojega manifesta ni napisal sam, temveč je samo izkoristil vire, ki so dostopni na internetu in tako deluje še najizvirneje na mestih, kjer prepisuje iz wikipedije, določena mesta pa so celotni C/P-ji ali prevodi iz različnih blogov (najbrž je za to tudi moral plačati nekih 300.000 €, kolikor naj bi ga menda pisanje te deklaracije stalo – če mu sploh lahko verjamemo glede tega). Skratka, morda je Adolf Hitler napisal svoj boj popolnoma sam, vsekakor pa česa podobnega ni storil trenutno najneslavnejši Norvežan.

Teoretično je vsekakor najzanimivejši prvi del (stran 0 -37), v katerem opravi s “politično korektnostjo” in naredi povezavo med “kulturnim marksizmom” oziroma “kulturnim komunizmom” ter “multikulturalizmom”. Seveda pa tukaj ne gre za teoretičnost kot tako, temveč predvsem za enostranskost nekega določenega stališča: v našem primeru je to stališče ultrakonzervativne predvsem ameriške desnice.

Če začnemo s “politično korektnostjo“, je norveški terorist povsem v skladu s stališči ameriških konzervativcev. Kot namreč povsem pravilno ugotavlja, termin “politična korektnost” v svoji izvorno surovi obliki pomeni “skladnost s stališči stranke”; vendar pa v poglavju The Historical Roots of “Political Correctness” norveški lovec na marksiste, kjub očitno dobremu poznavanju Wikipedije povsem spregleda, da lahko tej osnovni obliki lahko sledimo tja v 18. stoletje (se pravi, v čas, ko Karl Marx še ni obstajal in o strahu komunizma še ni bilo ne duha ne sluha), in da danes poznamo povsem druge rabe tega termina, predvsem pa ne pove, da je takšno interpretacijo v 90. letih prejšnjega stoletja z določeno mero ironije na stalinistično pravovernost navezal Richard Bernstein, zaradi pomanjkanja smisla za humpor in ostale funkcionalne pismenosti pa se je takšno pomovanje med ameriškimi konzervativci nemudoma uveljavilo.

Nekako tako torej s selektivnim prebiranjem wikipedije pridemo do navezave politične korektnosti na naslednji termin “kulturni marksizem” (pravzaprav bi bilo bolje reči “marksistična teorija kulture”; teoretična misel, za katero stoji frankfurtska šola in kritična teorija družbe skupaj s svojimi kritiki, ki ga bolj ali manj utemeljeno opredeljujejo kot marksizem preveden iz ekonomskih terminov v kulturološke), iz katerega po ozkogledni desni nujnosti sledi še “kulturni komunizem”; Marx je pač prvi komunist – konec koncev je napisal tudi Komunistični manifest – in potemtakem so vsi marksisti komunisti, marksizem pa je isto kot komunizem.

Nekoliko bolj zamegljena je  navezava na multikulturalizem, za katerega lovec na marksiste pravi (39): “Bistvo multikulturalizma je, da so vse kulture in religije enake“. S kulturnim marksizmom in politično korektnostjo pa ga mu uspe izenačiti šele z določenim miselnim preskokom s pomočjo Richarda Bernsteina (31), ki pravi, “da se je marksistični revolucionarni proces zadnjih desetletij v Evropi in Ameriki iz razrednega boja preusmeril na rasni in spolni boj”. Na tem mestu bi nas moralo zmraziti: čeprav se naš lovec na marksiste vseskozi razglaša za antinacista, je to popolnoma (neo)nacistični obrat, komunizem se nikoli ni zanimal niti za spolne razlike niti za rasne razlike, tako kot fašizem ali nacizem ali šovinizem ali rasizem, temveč mu gre predvsem za odpravo razrednih razlik. V tem smislu torej Bernstein ne more ugotoviti nič novega, razen tega, da se izkaže za to, kar je: najmanj šovinist in rasist. Tako torej lahko kščansko fundamentalistični vitez napiše svoji ultimativno enačbo:

politična korektnost = kulturni marksizem = kulturni komunizem = multikulturalizem

Tudi v nadaljevanju deklaracije nas ne more nič več presenetiti, saj se bolj ali manj ponavljajo vsi tisti “argumenti” in “dejstva”, ki jih pozna vsak kolikor toliko izobražen nacionalist ali desnosučni konzervativec. Če bi norveški lovec na marksiste sodeloval na slovenskih forumih in blogih (na primer na Financah ali RTV), bi s svojimi izjavami in dejstvi požel premnoge pluse in odobravanja, zato nas tudi ne sme čuditi, da je Slovenija po njegovih razvrstitvah pravzaprav na prvem mestu. Nekoliko bolj so zanimivi njegovi nasveti, kako postati pravi vitez, kjer obdela celotni spekter od osnovnih kondicijskih treningov, do strelstva, ne zanemari pa niti prehrane in uporabe anabolikov ter poživil, seveda pa obdela tudi psihične priprave (menda je imel dnevne enourne sprehode, med katerimi se je psihično pripravljal na razne scenarije). Deklaracija tako deluje kot celovit manifest skupaj z navodili za akcijo.

Tako lahko hitro ugotovimo, tega svojega manifesta večinoma nikakor ni napisal sam (čeprav vsekakor vsebuje nekaj izvirnosti – še posebej pri razvrstitvah izdajalcev in rehabilitacijskih programih – okvirni plan akcije pa je narejen do leta 2100; tudi poglavje o seksu je videti precej zanimivo): najprej že samo omenjanje 300.000 €, ki naj bi jih za to porabil, poleg tega pa pri vsem skupaj ni mogoče najti ničesar novega – vsa njegova “spoznanja” nas pravzaprav vodijo do enega samega “teoretika” Richarda Bernsteina.

Pomembno vprašanje, ki se zadnje dni vse pogosteje zastavlja, je, ali je deloval sam: menda je povedal, da je imel še dve celici, ki naj bi mu pomagali načrtovati napade. Tukaj sem v veliki meri prepričan, da laže: čeprav morda ni edini, ki misli tako, kot je prepisoval v svoji deklaraciji, bi upal staviti, da je vse skupaj pripravil sam ozirom kvečjemu mogoče s kakšnim svojim viteški prijateljčkom (od tod tudi to govorjenje o celicah in krilih; prijateljice je mogoče, z izjemo mamice zaradi njegovega precej eksplicitnega šovinizma povsem izključiti). Namreč, tako kot na prvi pogled nekatere spominja njegova njegova deklaracija na Hitlerjev Moj boj, tako tudi njegovo dejanje po brutalnosti in izbiri ciljev spominja na Al Kaido.

Vendar pa tudi v tem primeru obstaja bistvena razlika: alkaidini napadalci so samomorilci, ki morajo ubiti same sebe, da zaščitijo svoje šefe, norveški fundamentalno krščanski lovec na marksiste pa se je predal (niso ga niti ujeli, niti mu ni zmanjkalo municije, temveč se je predal sam): govorjenje, da v svojih skrajnostih ni (popolnoma) sam, je najbrž njegova manuipulacija, s katero poskuša po eni strani prepričati čim več somišljenikov, hkrati pa zasejati čim več strahu, preko katerega bi fundamentalistično krščanski vitez lahko uresničil svoje ultimativne mokre sanje: monokulturno družbo.

Mater vam zažgem garjavo usem!

In, če seštejem: jst sm anarhist: preprosto ne verjamem niti v Putina (čeprav vem, da ga u judu sesujem), niti v Obamata (un pa sploh nima šans – bi ga na splošno brcal tam nekje na tleh).

So pa me naučili, da lahko miže sestavim unu tistu: pa reč temu karkoliže: u glavnem zirosi ne potrebuje nikogar: niti malo ne.

Je anarhist sam sebe car en tuk, so ga že pretepli pa tudi tepel je nazaj in ko pride revolucija, ne se žalit.

(My name is Sue , how do you do & now you’re gona die!)

hoka heia!

“Terorist 11. septembra se zajebava s CIA zasliševalci” je eden od možnih prevodov naslova članka “Sept 11 terrorist mocks CIA interrogators“, kar lahko poslovenili tudi v “Enajstoseptemberski terorist zasmehujoč cijine zasliševalce” ali pa “Terorist 11. septembra se roga  cijinim zasliševalcem” oziroma razgulotranslejtirali v “11 september terorističnih posmehuje CIA zasliševalce”.

Članek govori o tem, kako so si “zasliševalci” iz internacionalnega podjetja, ki sliši na ime CIA , morali prizadevati, da so prišli do bin Ladenovega kurirja. Kahlid Sheikh Mohammed, ki je med 31 drugimi zločini priznal tudi domislico za napad na USA in umor nekega novinarja se je namreč na vodnobordanje že tako navadil, da jim je s prsti lahko odšteval zadnje sekunde, preden so mu prekinili te užitke (za nepoznavalce zadeve: po CIA protokolih lahko ena runda vodnega bordanja  traja največ 40 sekund (menda ni noben od CIA agentov zdržal dlje od 15 sekund); se pravi, potem, ko ti čez obraz namstijo cunjo in te začnejo zalivati z vodo (pri čemer naj bi doživljal, kako se utapljaš – najbrž je tehnika narejena posebej za razne kamelarje in podobne puščavske tipe, ki se niso nikoli učili delfinčka), morajo to zalivanje ustaviti). No ja, očitno je bil ta terorist takšne vrste “psihopat” – tako ga ja označil eden od “zasliševalcev” – da ga utapljanje sploh ni motilo: morda pa je celo užival v vseh teh vodnih radostih, ki so mu jih nudili na raznih skrivnih mestih, preden so ga dostavili v Guantanamo, kjer še vedno čaka na sojenje.

Christopher Hitchens (ta, ki ne mara matere Tereze) je zdržal 16 sekund:

Takšnim in drugačnim “naprednim zasliševalskim metodam” se po domače reče mučenje, saj z njimi nekomu namenoma povzročamo telesne bolečine oziroma velike neprijetnosti, tisti, ki take tehnike izvaja, je mučitelj, temu, ki jih je deležen pa se pravi mučenec. Vse ostalo so samo pleonazmi in zavajanja. Doslej je veljalo, da je mučenje v “civiliziranem svetu” prepovedano (menda so Američani zaradi tega ustrelili kar nekaj Japončkov – ko so bili še na dobri strani) – prepovedano je zato, ker naj bi verjeli v nekakšne človekove pravice, ki naj bi veljale prav za vse nas (glej 5. člen).

Čeprav se najdejo tudi kekci, ki pravijo, da mučenje ne dela, vendar se motijo, mučenje deluje in to še preveč dobro, saj lahko človek s pomočjo takšnih tehnik prizna karkoli (zato se bo najbrž tudi naš Mohamed načakal na sojenje – ker priznanja, dobljena na tak način, dandanes veljajo samo pred inkvizicijo); podoben problem pa je tudi z informacijami, ki jih na tak način dobimo (načeloma moramo najprej vedeti, da nekdo nekaj ve – torej moramo določen kos informacije že poznati, da jo sploh lahko ovrednotimo; Mohamed naj bi imel pri sebi pismo za Osamo, ko so ga ujeli leta 2003, leta 2007 je priznal, da se je domislil napada na dvojčka,  2008 pa naj bi po petih letih vodnegabordanja izvedeli za kurirja, ki naj bi jih pripeljal do Osame – je pa ta kurir menda pri sebi nosil že USB ključek). Poleg tega pa se postavlja še dodatno vprašanje, potem, ko so psihopata še 183 pripeljali do roba, zakaj naj bi jim sploh karkoli povedal – karkoli za njih uporabnega.

183 vodnih bordanj, ki jih je prestal tale Mohamed, naj bi potemtakem opralo zločince, ki so se šli mučenje in predvsem tiste, ki so to požegnali, saj naj bi menda s pomočjo tega mučenja enkrat med 183 seansami prišli do človeka, ki jih je pripeljal do glavnega zlobca na svetu, da so ga lahko na licu mesta likvidirali…

Resnično zaskrbljujoče pa je, da se bo s takšnimi razlogi to početje opravičevalo še naprej in tako smo pristali v novem srednjem veku – najbrž ni slučaj, da je bila ta tehnika še posebej priljubljena ravno pri Španski inkviziciji.

Ma smo špilali biljard, naših 20 milijonov pa sedi tam zunej:

Osama bin Laden

Napoved akcij bodočih:

In na koncu smo se prav lepo zabavali:

Osama na bilijardu

Ja takle mamo hehe

siva ekonomija

Marš u tri pizde materne. Spisek je že narjen!

Živela svoboda, šnopc za pit je boljš kot voda!

Besedo bankirji  lahko tukaj zamenjamo tudi z finančniki, bančniki, finančnim sektorjem finančno industrijo, skratka “bankirji” tukaj zajema celotno to industrijo, ki tipka denar, za katerega moramo ostali potem delati.

Najprej sem imel kar nekaj kandidatov, in označb, ki še vedno veljajo, vendar pa vsaka zajame samo del njihovega bistva in njihove zgodbe:

• Bankirji so psihopati: osebe z resno boleznijo, zaradi katere nekako ne zmorejo niti zaznavati niti priznavati nobene druge realnosti razen svoje, vsekakor pa tudi osebe z božjim kompleksom, nekako jim tudi ne znese dojeti tudi najbolj preprosto dejstva, da na omejenem svetu, ne more obstajati nič neomejenega (razen neomejene človeške neumnosti).
• Bankirji so gospodarski teroristi: ko je bilo potrebno naenkrat nabrati nedoumljive količine denarja, so prišli do politikov in jim rekli, da bodo iz sistema potegnili ves denar in tako najprej uničili Ameriško, nato pa celotno svetovno gospodarstvo. Lep primer tega imamo tudi pri nas, ko je neka nastavljenka zdravim podjetjem preprosto izdala ukaz, da morajo dokapitalizirati neko gnilo banko. Ali pa ko je naša “vlada” meni nič, tebi nič, v imenu Grkov mirno nakazala denar nemškim banksterjem, nato pa še četrt miliona NLB, nam pa govori, naj delamo več zato, da bomo imeli manj…
• Bankirji so mafijci – organizirani kriminalci – banksterji: nenehno delajo z mafijo in jim perejo denar. Za kakšne količine gre si lahko samo poskušamo predstavljati; na primer, leta 2009, se je govorilo, da operejo 352 milijard dolarjev, pred kratkim pa se je pisalo, da je banka Wachovia v letih od 2004 do 2007 oprala 378.3 milijard (in plačala “kazen” 110 milionov $); recimo, da so policaji tako uspešni, da dokažejo kar vsako deseto pranje…

Vendar pa zgornje tri oznake zajamejo le del bistva bankirjev. Bistvo bankirjev je, da so paraziti, v teh časih pa so  postali taki zajedalci, da ubijajo svoje gostitelje. (Vsa slava prof. dr. Michael Hudsonu za tole kratko in jedrnato razlago celotne zadeve, če pogledam realizirani intelektualni domet večine naših “ekonomistov”, se mi zdi, da vsi skupaj niso zmožni tako elegantnega in dokončnega uvida v to, čemer se po angleško reče “economy”…)

Ekonomija parazita in gostitelja je taka, da pameten parazit živi v simbiozi z gostiteljem in ga poskuša usmerijati k temu, da raste pa čeprav gostitelj ne bi več jedel in rastel; zato mora parazit prevzeti gostiteljeve možgane. Realno gospodarsvo produkcije in potrošnje je v tem našem primeru gostitelj, “finančna industrija” pa je parazit, ki je iz servisa, od katerega je svoj čas imelo svoje koristi tudi realno gospodarstvo, postala parazit, ki ga uničuje.
Problem je, da je “finančna industrija” tako neumen parazit, ki ne le, da je prevzel možgane (vlado/politiko), temveč se je zmešalo tudi njemu in si predstavlja, da lahko “finančni sistem” preživi samo, če vse skupaj spravi v gospodarsko krizo. Bankirji so se popolnoma prepustili parazitski logiki, da je več vrst gostiteljev in več gostiteljev, kot pa parazitov: če si prarazit, ti sploh ni potrebno biti vzdržen, saj lahko gostitelja, potem, ko ga uničiš, preprosto zamenjaš.

Osnova vse te parazitske “logike” pa je, da so banksterji naračunali, da, na primer, povprečen Američan porabi 20% tega, kar zasluži, za svoje osnovne potrebe in se po svojem parazitskem prepričanju hočejo polastiti vsega ostalega: namesto industrijskega kapitalizma tako vsi skupaj prehajamo v finančni kapitalizem (“postindustrijska ekonomija” je pravzaprav neofevdalizem), kjer morajo večino vsega presežka dobiti banke. Oziroma kot Hudson v zgornjem videu navaja Greenspana: Dolg je porok za stabilnost plač. (zapufani proletarci pač ne morejo protestirati, saj so še v istem tednu lahko ob svojo hišo in še kaj drugega)

Skratka: naj že crkne taka “ekonomija”, da bomo spet lahko živeli kot ljudje!

Računska naloga se glasi (če na strani pustimo to, koliko ljudem je potrebno težiti): koliko zlata je potrebno kupiti (pod predpostavko, da ne plačuješ nobenih običajnih provizij), da skompenziraš teh cca jurja €, ki naj bi jih vložil v tak “zlati posel”?

________________________________

Na virtualni seminar mi žal ni uspelo priti – četrtek (19:00) je pač, zgleda, dan za neke drugačne zadeve…

_______________________________

Alias, kdo je tukaj ne-norec?

Seveda pa bo potrebno za to, da skočimo na ta vlak potrebno še marsikaj storiti – beri, raja bo morala zatiskati pasove na vseh nivojih…

Ta metafora s francosko-nemškim vlakom je simptom bolezni naše politike, saj nam razkriva vso bedo njihove brezidejnosti in nezmožnosti refleksije trenutnega stanja, predvsem pa njihovo neskončno nesposobnost: najprej, skakanje na vlak je precej nevarno početje, saj se lahko človeku marsikaj zgodi, pameten človek raje vstopi navlak ali pa počaka na naslednjega: konec koncev imajo vlaki svoj vozni red (razen morda tistih, ki drvijo v neznano), nato pa je tukaj še drugi del – vlak, ki je pravzaprav prevozno sredstvo prejšnjega tisočletja, ki je nadomestilo kočijo in danes v 21. tisočletju še daleč ni niti edino, še zdaleč pa ne najboljše prevozno sredstvo. Zakaj ne bi vstopili v letalo in jih prehiteli, zakaj bi v zadnjem trenutku skakali na  vlak, ki že speljuje ali pa je že v polnem pogonu? Najbrž bi jih lahko prehiteli tudi z navadnim avtom.

Je že tako, da žal naši politiki ne zmorejo upravljati niti avta, kaj šele letalo. In s tem skakanjem na vlak z nemško-francoskimi strojevodji to tudi očitno priznavajo…

Očitno prihaja čas, ko bo potrebno zatisniti tudi kakšno kravato!

In si mislim, da je čaz za krajši eksperiment, da vidim s čim se bodo nadaljevale ostale naše informativne odddaje (astrolog v meni je že vedel, kaj in kako bo). Počakam Gnevnik in 24 kur pa se začne takoj z SDSleaksi, hitro preklopim na POP – isti drek. Še enkrat preklopim na ostali svet – tam pa samo o Egiptu (nekoliko komično je deloval samo govor od ameriškega (neMu)Baraka, ki so ga vrteli vmes). Pri naši javni hiši je trajalo dobrih 5 minut, da so se znebili zgodovinskega sranja iz neke druge države, ki ni nič drugega kot sranje, na POP pa so za to, da so se prebili do Egipta porabili kar dvakrat toliko.

Že dlje časa sem jih imel na sumu, da po naših “slovenskih” TV kanalih poteka nekakšna zarota intenzivnega zaplankarskega poneumljanja. Zadevo je mogoče nekako zaznati tudi drugje, vendar nikjer ni tako močna in očitna, kot pri nas: najprej udari akanalizacija z umori posilstvi in škandaliziranjem vsega možnega, nato pade izbira med nekoliko bolj umirjenim tonom naše javne TV, kjer nas 24. 12. vsako leto šokirajo z novico, da so se začeli božični prazniki, na veliko šmarje z udarniško novico, da se je šlo k sveti maši, na vsake toliko pa še s kakšno borčevsko proslavo in seveda POP, kjer nam poglobijo škandalozna razkritja in postrežejo z dogodki iz sveta slavnih.

Na primer: bistvo jebenega Davosa je bilo letos po POP varijanti menda to, da je neki igralec (De Niro?) od organizatorjev dobil nevem kakšno nagrado, za javno hišo pa to, da je tam veliko varnostnikov; koga sploh zanima, da so se tam menda pogovarjali o svetovnem gospodarstvu in da so menda vrli ekonomisti svetovnega ekonomskega foruma naračunali, da bo potrebno nekako nekje najetio še kakšnih 100 bilijonov pufa – zakaj bi morili ljudi s številkami.

Drugi primer je tole z SDS “dokazi”, ker jim je uspelo dokazati, da so nekega 27 let starega uradnika, ki je zdaj slučajno predsednik te države, v neki drugi državi uradno po 9 mesecih obvestili o nekem incidentu – pravijo, da je lagal, ko je rekel, da je o zadevi slišal iz medijev in s tem se nažiga dobrih 5 minut. Tudi, če bi Danilo lastnoročno nastavil kje kakšno bombo, je to zdaj po 30 letih prej tema za kakšen dokumentarec, ne pa za nekakšno prvo in glavno novico. Skratka zdi se, da so si naši “novinarji” v imenu nekakšne kvazi objektivnosti dali amputirati možgane.

Nič ne rečem: naša scena je pomembna, kar počnejo naši klovni od politikov je groteskno – to, kar pa iz tega naredijo naši četrtpismeni “novinarji” pa je v 97% čisti drek. Močna je recimo tale od Pahorja (oskarja za montažo prispevka na nacionalki), da sta ZDA in Slovenija enakovredna partnerja (nepozabna tista slikca, ko ima pahor prst v riti). Vse skupaj je izgledalo kot, da so Pahorja poslali v neko klet, kjer imajo posebno sobo za fototermine, notri pa imajo take naklonirane robote s katerimi se je mogoče rokovati in slikati. In kako lep je bil naš predsednik vlade pri nastavljanju svojega najlepšega profila – nepozabno. Ja in če bo treba – nam sporoči blaženi predsednik vlade – bomo (za nove fototermine) naredili tudi kakšno krizo…

Za vse, ki vse skupaj spremljamo nekoliko bolj analitično poglobljeno, vsaj na organizacijsko-tehničnem nivoju ameriški modus operandi ni nič novega, še manj pa presenetljivega. Vsaj v slovenskem merilu smo lahko že pred časom spremljali, kako ameriški uradniki nižjega ranga narekujejo našim “visokim diplomatom”, kako in kaj. Prav tako nas ne bi smelo presenetiti Pahorjevo ritolizništvo – začuda je svojim dvajsetim minutam slave dodal še projekt jedrske elektrarne pa menda tudi železnice (iz napisanega pa je bilo precej razvidno tudi to, da Pahor pravzaprav sploh ni vedel, o čem bi se z ameriškim pol-zamorcem številka 1 sploh pogovarjal).
Wikileaks nam je ponudil zelo trdne dokaze, da imamo prav, če politike smatramo za lažnivce (da o neizmerni dvojni morali niti ne govorimo): najprej nam je z razkritjem dokumentov iz Iraka in Afganistana dokazal, da so nam politiki lagali o civilnih in ostalih žrtvah, sedaj pa nam je dokazana še celotna diplomatska lažnjivost, ki poteka na vseh nivojih: tako na nivoju med diplomati, kot tudi na nivolju do lastnih ljudi in na nivoju do vseh ostalih.
Nekoliko je morda presenetljiva predvsem ta antroploška razsežnost ameriških diplomatov, ki poleg neizmerne ošabnosti razkriva še skrajno slaboumni nivo izražanje in nezmožnost analize, kar pa seveda le dodatno pripomore k peivvlačnosti prebiranja globalne zgodbe v kateri nastopajo ruski Batmani in Robini, francoski goli cesarji in ostali psihopati (zadeva se pravzaprav bere kot nekakšen diplomatski rumeni tisk).

Najbolj zanimivo pa je spremljati odzive tistih, ki v tem resničnostnemu šovu slavnih nastopajo: načeloma vsi obžalujejo ali pa celo obsojajo to puščanje in najbrž jih Wikileaks krepko drži za jajca, ker ga še vedno niso razglasili za internetno celico Alkajde.
Zanimivo je spremljati tudi tiste, ki se razglašajo za 4. vejo oblasti – Wikileaks je pravzaprav razkrinkal njihovo impotenco, predvsem pa njihovo suženjsko uslužnost političnim in gospodarskim elitam, tako jih lahko glede na njihove odzive razporedimo najprej glede na to, v kolikšni meri obsojajo Wikileaks – zaenkrat sem videl le nekega urednika iz BBC, ki je dejal, da novinarsko delo ni to, da bi ščitili tajne dokumente. Ker pa jim je zadeva praktično eksplodirala pred nosom, se v večji ali manjši meri zatekajo v selektivnost: ameriški mediji tako, na primer, izpostavljajo predvsem to, da Kitajci pravzaprav ne podpirajo Severne Koreje, pro-izraelski, da si vsi arabci želijo bombardiranja Irana, naši pa to, da Pahor gleda iz Obamove riti.

Skratka Wikileaks nam prinaša neposredni dostop do dejstev, iz katerih lahko razbiramo delovanje ameriške diplomacije, njeno videnje sveta in trenutno globalno stanje – zadeva pravzaprav za nikogar ne more biti prijetna, vendar pa je lahko precej osvobojajjoča, saj se lahko hitro znebimo vseh iluzij, ki so nam jih dosedaj ponujali kot “čisto resnico”. Wikileaks je s tem razkritjem storil herojsko dejanje, ki mu trenutno v tem tisočletju ni para – SLAVA JIM – hkrati pa nestrpno čakam še vsaj na obljubljena razkritja bankirskih kolobocij.

P.S.

Vsekakor je poseganje v komunikacijo med dvema subjektoma nekaj sprevrženega najbrž tudi kaznivega ali kriminalnega, vendar se vedno postavlja vprašanje tretjega, če gre ta komunikacija o nekom tretjem ali celo na njegovo škodo oziroma proti njegovim interesom, potem se situacija spremeni, saj se tajnosti v tem pogledu lahko reče kar konspiracija (Pahor dobi svojih 20 minut z Obamo, mi pa zapornike iz Guantanama – ko bi vsaj še $). Na primer, glede na to, da se ima Slovenija za nekakšno demokratično  državo, kjer oblast deluje transparentno, potem imamo državljani vso pravico, da vemo, o čem se naš predsednik vlade meni z nekakšnim izvrševalcem poslov in kaj vse mu pri tem kot upravljalec skupnega ponuja.

Tukaj torej ne gre toliko za to, kaj je prav oziroma, kaj je legalno, temveč za to, kaj je resnično. Resnica ne osvabaja, temveč pokaže na resnično nesvobodo.