“Zlato pravilo,” kot so si ga zamislili naši politiki pravi: ko se bo Oblast odločila, da ti vzame vse, boš lahko samo preklinjal. Kot pravi vršilec dolžnosti Pahor: “zlato pravilo” sproži tudi mehanizem, ki avtomatično regulira izvedbo referendumov s fiskalno vsebino. Ustavno sodišče bi namreč tako imelo jasno ustavno podlago pri presoji upravičenosti referendumov. . . ne gre za omejevanje pravice ljudi do referendumskega odločanja, temveč za preprečevanje, da zadolženost onemogoči suverenost države. MMC Pahorja povzema na naslednji način: Politične stranke, ki so bile danes na sestanku, se niso sešle, da bi omejevale pravico do referenduma. To ni bilo naše izhodišče. Naše izhodišče je bila presoja, kaj je treba storiti zato, da javni dolg ne bo pokončal suverenosti naše države.

“Zlato pravilo” naj bi torej omejevalo višino, do katere se država lahko zadolži – kar se niti ne sliši slabo, čeprav načeloma politiki tako jemlje nekaj manevrskega prostora. Vendar pa to očitno ne bo pomenilo, da naj bi se oblastniki v neki določeni točki nehali zadolževati ali zaradi nesposobnosti celo odstopili s položajev, temveč to, da bodo lahko povišali davke, ostalim državljanom pa bo na podlagi tega pravila Ustavno sodišče preprečilo izvedbo referenduma.

Perverznost situacije je več kot očitna: politiki nam pod nekim pozitivnim imenom za osnovno etično načelo, prodajajo spremembo ustave, ki pomeni, da nam lahko v imenu državne suverenosti nabijejo 100% davke, oziroma kar zaplenijo vse prihranke in politično znotraj danega sistema ne moremo storiti ničesar.

Naj že crkne taka demokracija, da bomo spet lahko živeli kot ljudje!

Nekoliko se je bulšit detektor oglasil že ob včerajšnjem Dnevniku, ko je šla novica nekako takole (11:33): “Nemčija se je s podporo Vatikana postavila na čelo držav.” (Ena najmočnejših Evropskih držav je pri svojem priznavanju Slovenije potrebovala patetične pritlikavke, ki niti prava država ni, prej nekakšen pedofilski lobij – sveta preproščina!) Danes pa izvemo, da praznujemo 20. letnico od priznanja, s podnaslovom: Nemčija, Švedska in Islandija so kot prve zahodnoevropske države pred 20 leti priznale samostojnost in neodvisnost Slovenije.

Kar pa je veliko zavajanje: samostojnost Slovenje je prva priznala samostojna Hrvaška, ki smo jo prvi priznali mi, nato pa baltske države, Gruzija in Ukrajina:

1. Hrvaška    26. junij 1991
2. Litva    30. julij 1991
3. Gruzija    14. avgust 1991
4. Latvija    29. avgust 1991
5. Estonija    25. september 1991
6. Ukrajina    12. december 1991
7. Islandija    19. december 1991
8. Nemčija    19. december 1991 (Odločitev stopila v veljavo 15. januarja 1992)
9. Švedska    19. december 1991 (Odločitev stopila v veljavo 15. januarja 1992)

Takšni so torej dejanski datuma priznavanja samostojnosti Republike Slovenije in res ne vem, čemu služi takšno potvarjanje zgodovinskih dejstev, ki je najpoprej žalitev spomina, do neke mere pa tudi žalitev inteligence: največkrat se namreč govori, da nas je prvi priznal kar Vatikan, oziroma se to podobno kot pri Dnevniku relativizira, da nas se imamo za priznanje naše samostojnosti v prvi vrsti zahvaljevati vsemogočnemu Vatikanu, ki pravzaprav niti ni član ZN, ampak je to samo pritlikav center vesoljne pedofilije.

Zadeva se morda zdi dlakocepljenje, vendar je hud nesmisel s samim naslovom – 20. let priznanja Slovenije pravzaprav štejemo zato, ker nas je priznala, hm - Islandija, saj je Nemško in Švedsko priznanje stopilo v veljavo 15. januarja (2 dneva prej pa nas je priznal  Vatikan, ki pravzaprav sploh niti ni članica ZN – njegova samostojnost je nekje na nivoju Palestine).

Nadaljnji absurd celotne te situacije pa je, da potem nikoli več nismo bili tako samostojni in suvereni kot pred tem “priznanjem”, saj se je potem začelo lezenje v rit in “mednarodne” povezave – z vsako tako povezavo pa smo svojo samostojnost in suverenost predvsem izgubljali. Skratka, ne gre za to, kdo vse ti priznava tvojo samostojnost, temveč to ali si samostojen ali nisi in če že gre za to, katera mednarodno priznana država je bila prva, potem je bila to Hrvaška oziroma Litva. Kakršnokoli drugačno razglašanje obletnic je v najboljšem primeru znamenje patetičnega razglašanja hlapčevske miselnosti (nek umetnik nas je zmerjal z Bećkimi konjušarji – očitno ni dosti zgrešil), v najslabšem pa lažnivo vatikansko pedofiliranje.

_______________________________

Jezus je hodil po svetu, prišel je tudi k nam v Slovenijo. Kraji so bili tako bogati, da se je sam začudil, kakor da jih je čisto ponevedoma ustvaril. Šel je, šel po cesarski cesti; njegovo srce je bilo tako zvrhana polno ljubezni, da je gledalo in iskalo, kam bi dalo svoj blagor.
Na kantonu kraj cesarske ceste je sedel človek in bridko jokal.
Jezus je stopil k njemu in ga milo vprašal: Kaj ti je mož, da tako bridko jokaš?
Človek je zmajal z glavo, ni pogledal, nič odgovoril.
Jezus pa se je nagnil k njemu in je rekel nadalje: Povej kaj je, da ti morem pomagati!
Človek je rekel v svoje mokre dlani: Meni ni pomoči ne na zemlji ne v nebesih!
Jezus se je zgrozil in rekel:Jaz sem Jezus tvoj Bog! Kdo si?
Zaihtel je človek in odgovoril: Slovenec sem!
Takrat se je Jezus sam bridko razjokal in je šel dalje svojo pot.

(Ivan Cankar: O človeškem napuhu/Politični članki in satire)

Miha Mazzini:

“Društvo pisateljev je letos uvedlo pomemben kriterij pri ocenjevanju vrhunskosti avtorja, ki pravi, da odbijejo deset točk tistim, ki nimajo statusa samostojnega kulturnega delavca. Vedno sem bil sicer slabo ocenjen, letos pa so mi celo odšteli deset točk zato, ker sem v službi v gospodarstvu in ne na bremenu davkoplačevalcev. Tako sem dobil rekordno nizko število točk po kriteriju vrhunskosti,” je nenavadni kriterij za Žurnal24 opisal Mazzini in dodal: “Če bi bil vpisan pri ministrstvu in bi mi to celo plačevalo zavarovanje, skratka, če bi bil socialno ogrožen, bi mi h kvaliteti takoj prišteli deset točk, torej bi v trenutku postal trikrat bolj vrhunski pisatelj.”

O kvaliteti umetniškega dela ima vsak svoje mnenje (večina ga nima), ki ponavadi temelji predvsem, na njegovem subjektivnem okusu. Ko pa merilo kvalitete nekega dela postane socialna ogroženost, tedaj bi nas moralo resno zaskrbeti, kaj se dogaja v glavah tistih, ki so se zmožni kaj takega izmisliti. Skratka, pri nas po oceni Društva slovenskih pisateljev nikakor ne moreš biti vrhunski pisatelj, če nisi socialno ogrožen. 10 pik tako dobi vsak, četrtpismenež, ki mu je uspelo karkoli naklamfati in ima potrdilo, da je socialno ogrožen – če pa je še del katere od literarnih klik, potem mu vrhunska vrhunskost in 55 točk ne uide.

Moja teorija tokrat še gre skupaj z Mazzinijem, nesposobni četrpismeni dreki, ki imajo status “pisatelja”, so mu nevoščjivi (in kdo so sploh ti drekači, ki se čutijo poklicane, da ocenjujejo vrhunstvo: Tatjana Kokalj, Jaroslav Skrušny, Igor Saksida, Karolina Kolmanič in France Vurnik – nekatere na videz poznam in vedno, ko so bili v bližini, je smrdelo; sedaj vem zakaj), še bolj, kot to, da je boljši in uspešnejši od njih pa mu najbrž zamerijo to, da ne tuli skupaj z njimi (v tem primeru bi mu najbrž dali 45 točk ali pa pozabili odšteti tistih 10 za socialno ogroženost in bi dobil vseh 55). Skratka gre za negativno selekcijo, ki jo je lepo obdelal v svojih kolumnah.

Nekaj malega imajo tukaj tudi vsi naši četrtpismeni kulturni mrhovinarji (najbrž v strahu, da jih ne bi več vabili na tiskovke in zakuske), ki so prav tako največkrat del tega kluba, uspelo jim je na kratko poročati o Mazzinijevi nagradi, o njegovem izstopu iz DSP pa je prejšnji teden poročal samo Siol.net.

Mazzinijeva nagrajena zgodba: That Winter.

_________________________

Ponovno pa se je izkazalo tudi to, kako prav je imel Slavoj Žižek, ko je dejal, da bi za slovensko kulturo največ naredil tisti, ki bi raztrelil Cankarjev dom ob podelitvi kakšnih Prešernovih nagrad.

Če preberemo odločbo ustavnega sodišča, nam je hitro jasno, da se ustavni sodniki niti niso spustili na nivo vrednotenja zgodovine sv stliu raznik konvertitov in izdajalcev, temveč ocenjujejo delo občinskega sveta, ki ni bilo v skladu z Ustavo.

V neskladju z ustavo je to, da je mestni svet odlok, s katerim je novo cesto v mestu poimenoval po Titu, sprejel osemnajst let po uveljavitvi ustave Republike Slovenije. Ne gre za to, da bi bila sporna vsaka ulica in vsak trg, poimenovan po kakem funkcionarju nekdanjega režima. Sporna so poimenovanja po dosmrtnem vodji nekdanje totalitarne  države (pričemer so sodniki izkazali še svoje nepoznavanje – Jugoslavija je bila totalitarna samo v zgodnjih začetkih, na koncu pa je bila avtokratska), Titu, in to tista, ki so bila sprejeta po uveljavitvi nove ustave. V smislu: Ok, kar je bilo, je bilo, sedaj pa ne dražite več ubogih na umu, kajti njih je nebeško kraljestvo.

Kar pa je pravzaprav v popolnem nasprotju s tem, kar lahko prebere kakšna Ljudmila Novak, ki je na tiskovni konferenci lamentirala, da so v stanki zadovoljni z odločitvijo, ker je to odločitev za več resnice. “Tito je bil zločinec in to je tudi priznal državni organ,“ je dodala. Spotoma pa je razkrila še, svoje upanje, da se bomo v Sloveniji končno odločili za civilizacijsko vrednoto, ki se ji reče resnica, in na podlagi te obsodili vse medvojne in povojne zločine ter tudi odstranili imena zločincev iz naših mest in ulic ter tudi njihove kipe…

Vsakomur, ki je prebral odločbo, je lahko takoj jasno, da Ljudmila nemarno laže in zavaja (vprašanje je, če dejansko laže, saj je za laganje potrebna določena mera samozavedanja in razumevanja tega, o čemer se govori – Ljudmila in njeni sledilci se mi za kaj takega zdijo preveč neumni), saj Ustavno sodišče ni nikjer govorilo o tem, da bi bil Tito zločinec (v kontekstu raznih sodišč najbrž tudi za Tita velja domneva nedolžnosti?).

Toliko o NSi-jevskih vrednotah in moralah ter zavezah h kakršnimkoli vrednotam: njihova vrednota ostaja laž in zavajanje, njihov cilj pa je vrnitev v katolibansko 19. stoletje (najbrž zato, ker Ljudmili v njeni zahojenosti še vedno ni jasno, zakaj naj bi nosila gate). O resnici pa preprosto nimajo niti najmanjšega pojma.

siva ekonomija

Marš u tri pizde materne. Spisek je že narjen!

Živela svoboda, šnopc za pit je boljš kot voda!

Seveda pa bo potrebno za to, da skočimo na ta vlak potrebno še marsikaj storiti – beri, raja bo morala zatiskati pasove na vseh nivojih…

Ta metafora s francosko-nemškim vlakom je simptom bolezni naše politike, saj nam razkriva vso bedo njihove brezidejnosti in nezmožnosti refleksije trenutnega stanja, predvsem pa njihovo neskončno nesposobnost: najprej, skakanje na vlak je precej nevarno početje, saj se lahko človeku marsikaj zgodi, pameten človek raje vstopi navlak ali pa počaka na naslednjega: konec koncev imajo vlaki svoj vozni red (razen morda tistih, ki drvijo v neznano), nato pa je tukaj še drugi del – vlak, ki je pravzaprav prevozno sredstvo prejšnjega tisočletja, ki je nadomestilo kočijo in danes v 21. tisočletju še daleč ni niti edino, še zdaleč pa ne najboljše prevozno sredstvo. Zakaj ne bi vstopili v letalo in jih prehiteli, zakaj bi v zadnjem trenutku skakali na  vlak, ki že speljuje ali pa je že v polnem pogonu? Najbrž bi jih lahko prehiteli tudi z navadnim avtom.

Je že tako, da žal naši politiki ne zmorejo upravljati niti avta, kaj šele letalo. In s tem skakanjem na vlak z nemško-francoskimi strojevodji to tudi očitno priznavajo…

Očitno prihaja čas, ko bo potrebno zatisniti tudi kakšno kravato!

In si mislim, da je čaz za krajši eksperiment, da vidim s čim se bodo nadaljevale ostale naše informativne odddaje (astrolog v meni je že vedel, kaj in kako bo). Počakam Gnevnik in 24 kur pa se začne takoj z SDSleaksi, hitro preklopim na POP – isti drek. Še enkrat preklopim na ostali svet – tam pa samo o Egiptu (nekoliko komično je deloval samo govor od ameriškega (neMu)Baraka, ki so ga vrteli vmes). Pri naši javni hiši je trajalo dobrih 5 minut, da so se znebili zgodovinskega sranja iz neke druge države, ki ni nič drugega kot sranje, na POP pa so za to, da so se prebili do Egipta porabili kar dvakrat toliko.

Že dlje časa sem jih imel na sumu, da po naših “slovenskih” TV kanalih poteka nekakšna zarota intenzivnega zaplankarskega poneumljanja. Zadevo je mogoče nekako zaznati tudi drugje, vendar nikjer ni tako močna in očitna, kot pri nas: najprej udari akanalizacija z umori posilstvi in škandaliziranjem vsega možnega, nato pade izbira med nekoliko bolj umirjenim tonom naše javne TV, kjer nas 24. 12. vsako leto šokirajo z novico, da so se začeli božični prazniki, na veliko šmarje z udarniško novico, da se je šlo k sveti maši, na vsake toliko pa še s kakšno borčevsko proslavo in seveda POP, kjer nam poglobijo škandalozna razkritja in postrežejo z dogodki iz sveta slavnih.

Na primer: bistvo jebenega Davosa je bilo letos po POP varijanti menda to, da je neki igralec (De Niro?) od organizatorjev dobil nevem kakšno nagrado, za javno hišo pa to, da je tam veliko varnostnikov; koga sploh zanima, da so se tam menda pogovarjali o svetovnem gospodarstvu in da so menda vrli ekonomisti svetovnega ekonomskega foruma naračunali, da bo potrebno nekako nekje najetio še kakšnih 100 bilijonov pufa – zakaj bi morili ljudi s številkami.

Drugi primer je tole z SDS “dokazi”, ker jim je uspelo dokazati, da so nekega 27 let starega uradnika, ki je zdaj slučajno predsednik te države, v neki drugi državi uradno po 9 mesecih obvestili o nekem incidentu – pravijo, da je lagal, ko je rekel, da je o zadevi slišal iz medijev in s tem se nažiga dobrih 5 minut. Tudi, če bi Danilo lastnoročno nastavil kje kakšno bombo, je to zdaj po 30 letih prej tema za kakšen dokumentarec, ne pa za nekakšno prvo in glavno novico. Skratka zdi se, da so si naši “novinarji” v imenu nekakšne kvazi objektivnosti dali amputirati možgane.

Nič ne rečem: naša scena je pomembna, kar počnejo naši klovni od politikov je groteskno – to, kar pa iz tega naredijo naši četrtpismeni “novinarji” pa je v 97% čisti drek. Močna je recimo tale od Pahorja (oskarja za montažo prispevka na nacionalki), da sta ZDA in Slovenija enakovredna partnerja (nepozabna tista slikca, ko ima pahor prst v riti). Vse skupaj je izgledalo kot, da so Pahorja poslali v neko klet, kjer imajo posebno sobo za fototermine, notri pa imajo take naklonirane robote s katerimi se je mogoče rokovati in slikati. In kako lep je bil naš predsednik vlade pri nastavljanju svojega najlepšega profila – nepozabno. Ja in če bo treba – nam sporoči blaženi predsednik vlade – bomo (za nove fototermine) naredili tudi kakšno krizo…

Najprej nekoliko etične ontologije: niti strpnost niti nestrpnost sami po sebi nista niti dobri niti slabi (ker gre za dopuščanje, drugačnega, lahko nasprotnega mnenja, nazora, obnašanja, običajev, do nekoga ali nečesa, kar nam je lahko drugo in drugačno); vedno sta dobri ali slabi, zaželeni ali nezaželeni samo in predvsem  v razmerju do nečesa ali nekoga.

Tako se je pač zgodilo tisto, kar se po logiki stvari in urnikov mora zgoditi:

Četrtkova anketa O NAŠI (NE)STRPNOSTI:

ČETRTEK, 01.07. od 5.00 do 9.00
Homofobni napadi, napadi na sodnike, nezaželeni tujci ali pa vsakodnevna nestrpnost na slovenskih cestah. Dr. Janek Musek v knjigi Psihološki portret Slovencev navaja, da “smo Slovenci v mednarodnem nadpovprečju, kar zadeva agresivnost, uporništvo, brezobzirnost in odpor zoper avtoritete”.
Zakaj smo Slovenci nestrpni in katere oblike nestrpnosti najpogosteje opazite?

Zadeva je že na prvi pogled najmanj škandalozna. Vsekakor strpnost do nasilja ni dobra ali zaželena, nekaj povsem drugega pa je z nestrpnostjo na cesti, kjer nikakor ne moremo biti strpni do nekoga, ki krši pravila in nas vse ogroža; tukaj se lepo razkrije cela beda novinarske četrtpismenosti, ki se s pomočjo neke pavšalne ugotovitve iz nekega pavšalnega psihološko-karakternega profila neke ideološke tvorbe, ki nestrpnosti niti ne omenja, sprevrže v vrhunsko neumno vprašanje, s katerim nas apriorno vse po vrsti (Slovence po narodnosti ali pa morda kar vse državljane Republike Slovenije) obtoži, da smo nestrpni – samo še povedati moramo, zakaj in kako.

Zirosi je vsekakor v nadpovprečju, kar zadeva agresivnost, uporništvo, brezobzirnost in odpor zoper avtoritete – še posebej, kadar se gre hlapčevskega Slovenca – prav tako je precej nestrpen, ne mara neumnosti in bulšita ter ne prenese jutranjih anket, ker ga niti najmanj ne zanima, kaj si o čemerkoli mislijo Janez iz Mute, Rok iz Krana in ostala kompanija (naj si naredijo bloge, forume, ali pa kar svoj radio in tam tupijo svoje – lahko jim tudi zirosi tedensko vsak četrtek ob 5:00 zjutraj pošilja anketna vprašanja).

Prav tako pa ne prenesem krivičnega in neumnega posploševanja, ki je pravzaprav induktivna logična napaka: če se, na primer, najde neka osebica, ki se gre pisanje “homofobnih” grafitov ali metanje molotovk, je ta osebica samo 1 ali (100?) od 2 milijonov in če najdeš eno gnilo jagodo v grozdu, to še ne pomeni, da je vse, čemer pravimo “grozdje”, gnilo.

Trenutno kolobocijo lahko do neke mere osmislimo z novinarsko nesposobnostjo lastnega mišljenja, še bolje pa s pogledom na celotno situacijo: vladajoči politikantje pravzaprav ne delajo drugega kot škodo, zato jim vsak takšen “nezaslišan škandal” koristi kot dobrodošlo odvračanje pozornosti (pa kaj je par molotovk v primerjavi z novim TE blokom ali pa vsemi pufi, ki jih bojo še najeli in davki, ki jih bojo dvignili ter birokrati, ki jih zaposlujejo???), zadeva je nadvse koristna tudi za gejevski lobi in sprejemanje družinskega zakona ter za uveljavljanje ideološke fronte proti opoziciji, ki je ravno tako neumna ter škodljiva in bo seveda v takšne vabe zagrizla z vso silo…

Sicer sem hotel izvesti določeno anarhistično sabotažo zadeve (kaos in tako dalje pa zardevanje pred papeži), vendar me je Mesar v petek uničil, ko je rekel: “Pek, ti si proti, jaz pa za in se izničiva, če greva na referendum.” Bilo pa je tako, da je zadeva potekala na isti vikend kot Dan SCL.

Naj že crkne taka demokracija, da bomo spet lahko živeli kot ljudje!

Višek cinizma je, ko po takem piratsko-morilskem napadu obrnejo ladjo, naberejo nekaj kuhinjskih nožev in nekaj frač, nato pa temu rečejo rečejo orožje in dodajo, da so za vse skupaj krivi tisti, ki so se ob napadu pravzaprav samo branili:

Glede na to, da je bilo teh nevarnih humanitarcev tam nekje okrog 600, se tile kupi “orožja” zdijo nekam majhni – kot da bi posneli kakšno nekoliko nepospravljeno garažo ljubiteljskega avtomehanika, ki je hkrati tudi lastnik manjše burekarne – večina nožev je kar kuhinjskih ali žepnih; pa da ne najdejo niti ene pištole ali pa vsaj kakšno bombo ali puško (v povprečni gangsterski oštariji  imajo gangsterji s seboj več orožja, kot so ga dobili pri teh alkajdovskih humanitarcih).

Tukaj se lepo vidi, kako je celotna stvar organizirana – mednarodno pravo in ostali civilizacijski dogovori veljajo samo toliko, kolikor to ustreza ZDA in njihovim prijateljem. Še posebej, če pomislimo, da so ravno Izraelci svetovni prvaki na področju političnih zapornikov – imajo jih nekajkrat več kot barabarski Iranci, da o koncentracijskih odprtih taboriščih, kot je Gaza niti ne govorimo.

Potem se pa še čudijo, kako to, da jih nihče ne mara…

Tako bojo mirno spregledali določeno manjšino, ki je očitno dovolj zafrustrirana, da se je zatekla k zadnjemu sredstvu – nasilju. Vsaj kakor sem vse skupaj videl, nekako ni mogoče za vse skupaj preprosto okriviti alkohola in navijaških strasti – zadeva vsekakor nekako ni bila videti na nekakšnem alkoholno-navijaškem nivoju.

Čeprav je bilo videti marsikaj zabavnega, so padle nekatere zelo resne besede, ki so dale vedeti, da se govoreči zavedajo, kam jih pelje tale vlada – čeprav je res, da z novim zakonom izgubljajo tudi študentski funkcionarji in študentske organizacije, še največ izgubljajo ravno študenti in dijaki, saj izgubljajo določen privilegiran položaj na trgu dela in dobijo najmanj 5x konkurence (100,000 brezposelnih in x nezaposlenih +  400,000 upokojencev), poleg tega pa se za dobrih 20% poveča tudi strošek njihovega dela, tako, da pristanejo na istem nivoju, kot ostali pogodbeniki. Za dijake pa je vse skupaj še bolj izrazito jasno: mladoletni bojo ob štipendije, določen del pa najbrž tudi ob malice. Vse to pa so vsekakor nekateri privilegiji, za katere se splača boriti.

Zadeva je v marsikaterem pogledu prestopila meje dobrega okusa – še posebej, če pogledamo obnašanje koalicijskih podmladkov, za katere zdi kot, da razmišljajo z glavo Boruta Pahorja, videlo pa se je tudi, kako se jim že nasmihajo cekinčki, ki so doslej po defoltu leteli študentskim organizacijam, po novem pa bi se delili na raznih “javnih razpisih.” Hja del velikega plana tukaj je vsekakor tudi uničenje študentskih organizacij, ki so v določenih primerih vsekakor predstavljale precej trd oreh za vsakokratne vladajoče klike – vsekakor bi se bilo laže pogajati z lastnimi podmladki.

Ko sem zgoraj rekel, da zadeva nekako ni bila na navijaško-alkoholnem nivoju in je zato ne bi smeli spregledati, še manj pa označevati za goli vandalizem, je tukaj dejstvo, da so trezni kamni leteli v precej točno določeno smer: večinoma so leteli čez glave in čez ščite policistov tja proti onim posrancem, ki se sedaj gredo moraliziranje, ki ostro odklanjajo vsakršno nasilje, hkrati pa nimajo “jajc”, da bi stopili pred svojo prihodnost – čeprav imajo polna usta socialnega dialoga – in se raje obkrožajo z železnimi ograjami ter do zob oboroženimi organi pregona. Jajca so letela k tistim, ki jih nimajo, kamenje pa bi morali razumeti kot opozorilo na trdo realnost in ostale realne možnosti…

Pa naj tisti prvi vrže kamen, ki je brez greha!

Dr. Tine Hribar je v svojem nagovoru uporabil besede okupacija, kolaboracija in vojna brez vojne napovedi, dr. France Bučar pa se je spraševal, če ima Borut Pahor kaj za bregom in ugotavljal, da nima ničesar. Vse bolj pa postaja očitno, da ima naš predsednik poleg izrazite skrbi za naše skupno dobro za bregom še nekaj – Borut Pahor si išče službo v gospodarstvu, išče novo službo, ki ne bo doma.

Boruta Pahorja že nekoliko prej razkrinkal Igor Vidmar na Razgledih, ko se spraševal, za katero moštvo bo Borut Pahor igral.

Zadevo bi morda lahko vpisali med spodrsljaje, ki se ne bojo ponovili, vendar pa se našemu predsedniku vlade očitno ne zdi nič čudnega, če se med opravljanjem takorekoč najvišje in najodgovornejše funkcije v tej državi pogovarja tudi o novi službi. Najbrž to ni nič tako nenavadnega – človek ima pač načrte za svojo prihodnost. Nenavadno, neprimerno in neokusno pa je, s kakšno lahkoto potem o tem spregovori še v Financah:

Odhod v gospodarstvo
Smo začutili napoved, da niste več tako gotovi, da boste ponovili mandat?
Ne, ne. Rekel sem svojemu nasledniku. Ne izključujem možnosti, da bom to sam, ampak se s tem ne ukvarjam veliko. Ta hip se mi zdi zelo pomembno, da opravim svoje delo tudi iz sebičnih razlogov. Najprej, poklican sem zaradi zaprisege, da delam v skupno dobro. Iz sebičnih razlogov pa zato, ker bom verjetno nekoč gotovo na trgu delovne sile in bi rad, da me prihodnji delodajalec vidi kot sposobnega menedžerja za velike spremembe, in ker bi rad upravičil pričakovanja tistih, ki se z mano o tem pogovarjajo.

Vas mika gospodarstvo?
Delno. Ampak ne doma.

Imate že kakšna vabila?
Se pogovarjamo.

Bolj konkretni ne boste?
Ne morem biti zaradi niza razlogov. Tu je toliko nepredvidljivosti, da sem se navadil, da sanjam pustim le toliko manevrskega prostora, kolikor je nujno za navdih, za zadoščenje, da grem naprej. Povedal sem vam pa bistveno, kar želim, je, da ko končam mandat, moj novi delodajalec ve, da je dobil izkušenega človeka, da je dobil človeka, ki ima široka znanstva v političnem svetu, da si bo to lahko zagotovil tudi v poslovnem, da ima opravka z nekom, ki zna uvajati velike spremembe in da jih zna upravljati.

Zaradi mene, bi lahko to označili kar za veleizdajo. Kar je najbrž res precej težka obtožba, ki bi jo bilo težko dokazati, vsekakor pa lahko resno razmišljamo o duševnem stanju človeka, ki opravlja visoko državno funkcijo, hkrati pa nam na ves glas razlaga, kako se pogovarja o svoji novi službi. Vsekakor je jasno, da imamo vsi svoje zasebne popolnoma sebične interese in rezervne načrte. Seveda je jasno, da imamo vsi svoje sanje. Vendar pa se celo mi navadni ljudje o tem raje pogovarjamo bolj v zasebnih krogih in jih ne razglašamo naokrog.

Zadeva je neokusna in nespodobna najprej zato, ker je vse skupaj sedaj videti, kakor, da smo vsi mi, celotna država, nekakšen Pahorjev poskus, da bi se izkazal kot uspešen “krizni meneđer”. Pahor bi s svojim delovanjem rad prepričal svoje bodoče delodajalce, s katerimi se že pogovarja, kako uspešen vodja je. Kar pa nas lahko vodi naprej do razmišljanja o tem, kaj vse je pripravljen naš premier za takšno dokazovanje pred bodočimi delodajalci narediti? Glede na to, da naj bi se pogovarjal z novimi delodajalci iz gospodarstva v tujini, lahko najprej nekoliko špekuliramo, kdo naj bi ti delodajalci bili: je to kakšna velika banka in ji bo prodal NLB, ali je morda to kakšen večji koncern in bo Pahor spreminjal delovno zakonodajo, so morda to kakšni farmacevti in je potrebno urediti zadeve s Krko, ali so to morda kakšni veletrgovci, katerim je potrebno prodati Merkator, ali je ta novi delodajalec iz tujine morda iz Vatikana ali iz Hrvaške?

Neokusno in nespodobno je vse skupaj tudi zato, ker smo trenutni Pahorjev delodajalec mi, državljani republike Slovenije, on pa nam potemtakem preko medijev sporoča, kako se že pogovarja z novimi potencialnimi delodajalci. Vprašamo se torej lahko, za koga se bo bolj trudil, za nas ali za svoje bodoče delodajalce? Čigavi interesi bojo prevladali – naši ali interesi tistih, ki Pahorju obljubljajo novo službo? Golobičevo prikrivanje in Kresničina nesebična pomoč daljnim neznanim znancem, se ob tem zdita precej nepomembni zadevi.

Mojim osmim razlogom za zavrnitev arbitražnega sporazuma pa je Borut Pahor s tem dodal še devetega: proti arbitražnem sporazumu sem tudi in predvsem zato, ker ga je podpisal Borut Pahor, saj imam resne dvome tako o njegovem duševnem zdravju, kot tudi o motivih, ki usmerjajo njegovo delovanje. Proti temu indijanskemu sporazumu sem tudi zato, ker menim, da je potrebno Borutu Pahorju čim prej omogočiti, da uresniči svoje sanje in gre v novo službo k novemu delodajalcu, ki naj bo čim dlje stran od nas.

Kako lepo so jih stari borci za Slovenijo naložili temu “predsedniku vlade” po riti:

dr. France Bučar: Pahorjevo ravnanje je izrazito protiustavno…

“Pahor se obnaša, kot da je slovenski narod skupnost mentalno zaostalih ljudi. To je oživljanje mentalitete, ki smo jo z osamosvojitvijo pustili za sabo.” (dr. France Bučar)

“Ti argumenti so iz arzenala starega komunističnega sistema… Ko sta se Bakarić in Kardelj sama zmenila o tem, kakšna bo meja med Slovenijo in Hrvaško, – zopet nista imela nobenega pooblastila -  so nekako to zagovarjali: to je brezpredmetno, ko bo enkrat prevladal sovjetski komunistični sistem po svetu, bojo meje odpadle. Danes imamo isto floskulo…  Ko bomo vsi skupaj v EU, itak meje postanejo brezpredmetne. Kaj se je zgodilo s prvo argumentacijo vemo, kaj se bo zgodilo s to, še ne vemo, bodočnost je neznana…” (dr. France Bučar)

“Vsak člen je luknja, v katero bomo padli mi.” (dr. Tine Hribar)

Še o “statusu quo”, saltu mortale Boruta Pahorja in padcu na hrbet:

Skratka: “Naša vlada ne ve, kaj dela pa tudi ne ve, kaj govori.” (dr. Tine Hribar)

IZJAVA SLOVENSKEGA PANEVROPSKEGA GIBANJA O ARBITRAŽNEM SPORAZUMU REPUBLIKE SLOVENIJE Z REPUBLIKO HRVAŠKO

Na razpisanem referendumu bomo odločali, ali naj se uveljavi ratifikacija arbitražnega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško glede razmejitve med državama,

Na tem referendumu se ne bomo odločali o razmejitvi ozemlja (kopnega in morja) med državama, pač pa o tem, da pravico določiti mejo med državama prepustimo tretjemu, mednarodnemu arbitražnemu sodišču, In to brez kakršnegakoli zagotovila, da bodo pri tej odločitvi obvezno upoštevane pravice in zakonite koristi Slovenije.

Odločitve arbitrov bodo dokončne. Nobene višje, pritožbene instance ne bo!

Torej ne gre za odločitev o meji, pač pa za odpoved eni temeljnih in bistvenih sestavin naše državnosti -zaščiti in varstvu nacionalnega ozemlja. Tej dolžnosti se ne more odpovedati noben državni organ, zlasti ne tisti, ki je bil posebej izvoljen za to, da predstavlja in varuje narodne koristi. Brez ozemlja ni države.

Noben odgovoren organ, niti posameznik, ne more nastopati proti načelu, da se morebitni spori in nesoglasja rešujejo s sporazumevanjem in dogovarjanjem, po potrebi tudi s posredovanjem tretjega, V sporu, ki je predmet te arbitraže, pa je Slovenija kot stranka povsem izključena in pristaja na položaj objekta, o katerem odločajo drugi.

Odpoved položaju enakopravne stranke v sporu je odpoved lastni državni suverenosti in s tem identiteti: to je začetek procesa, v katerem lahko izgubimo dele nacionalnega ozemlja, postopoma pa tudi lastno državnost.

Pristanek na ta arbitražni sporazum pomeni za nas, da se odpovedujemo načelom in izhodiščem, na katerih smo vzpostavili svojo državo, Zato temu arbitražnemu sporazumu prav iz teh razlogov ne moremo dati svojega soglasja,

V primeru, da bi z njim soglašali, svoje usode ne bomo več imeli v svojih rokah.

Zato bomo obkrožili NE!

V Ljubljani, 10. maja 2010

Težka dilema je torej, ali naj verjamem, profesorju dr. Tinetu Hribarju, ki je že naredil marsikaj za to državo in slovensko filozofijo ali pa kašnemu veseljaku Vlačiču oziroma diplomiranemu filozofu Golobiču in kresničasti blond odvetnici, ki ji niti kuhanja kave ne bi zaupal…

Da ne bi kdo rekel, da modreci niso podali nobene ideje o tem, kako se lotiti zadev s Hrvaško, tukaj podajam še en starejši posnetek, kjer dr. France Bučar precej podrobno nakaže določene smernice.

In če vključimo možgane nazaj, obstajajo zelo dobri argumenti zato, da smo proti. Zakaj bi svojo usodo metali v roke nekoga tretjega?

Moji osnovni razlogi, zakaj sem proti temu Arbitražnemu sporazumu:

Prvič zato, ker je sklenitev tega arbitražnega sporazuma zelo slaba poteza, saj hrvaška stran razen svojega podpisa ni prispevala ničesar, mi pa smo jim dovolili, da nadaljujejo pogajanja za vstop v EU.

Drugič, ker se bo s to arbitražo čakalo, dokler Hrvaška ne vstopi v EU, čeprav za to pravzaprav ni nobenega dobrega razloga, razen takih, ki so za nas vsi po vrsti neugodni.

Tretjič, ker so v ozadju delovali Američani in Vatikan in smo tako dobili nekakšno indijansko pogodbo – kaj se je z Indijanci dogajalo po takih podpisovanjih pa mi, ki znamo brati, dobro vemo.

Četrtič, ker se zavaja že pri samem prevajanju sporazuma – kar sem že obdelal, še bolj pa se zavaja pri interpretacijah, ki se pravzaprav opirajo na ta zavajajoč prevod – čeprav v samem sporazumu, tudi v slovenskem prevodu, lepo piše, da sporazum interpretira arbitražno sodišče in da bo tam zadeva v angleščini.

Petič, ker vsi zagovorniki te indijanske pogodbe govorijo, da ni alternative, čeprav je jasno, da alternative so in da obstajajo tudi boljše alternative: na primer ta, da se hrvaškim prijateljem in EU ter ostalim zaveznikom jasno pove, kakšni so naši pogoji za njihov vstop v EU in morda še za kakšno drugo stvar ali pa tudi alternativa, da se morajo meje urediti pred vstopom Hrvaške v EU…

Šestič, ker je več kot očitno, da imamo dejansko zelo malo možnosti, da bi pod pogoji, ki so našteti v sporazumu, dobili tisto, kar je za nas bistveno in kar vemo, da nam pripada. To je razvidno tako iz odzivov vseh poštenih strokovnjakov, kot tudi iz odzivov tistih “pravnikov”, ki so najeti za zagovarjanje te škodljive poteze – še bolj lepo pa je to razvidno iz odzivov hrvaške strani, iz sporazuma samega in iz vseh zgornjih točk.

Sedmič, proti temu kolaborantskemu sporazumu sem tudi samo zato, da zajebem vse naše politikante, te popolnoma nesposobne nevretenčarje, ki očitno ne znajo opravljati dela, za katerega jih preveč plačujemo, kaj šele, da bi si upali prevzeti odgovornost za svoje izdajalske poteze. Proti sem zato, da zajebem Boruta Pahorja in levakarje ter, da zajebem Janeza Janšo in desnjakarje.

Vsaj tako pravijo in nadaljujejo:

Teme umeščamo v aktualni kulturni in civilizacijski prostor ob primerjavi različnih religioznih sistemov. V oddaji v studiu gostimo več gostov, ki so strokovnjaki z različnih področij in z različnimi pogledi na obravnavano temo.

V današnjem svetu se zdi, kot da vse vemo. Znanost nam je razkrila in morda celo ‘razložila’ večino čudežev. Tehnika in napredek pa sta obljubljala , da bomo sodobni ljudje rešeni vseh težav. Pa je res tako? Podatki kažejo, da se danes vse več ljudi zateka po pomoč pri premagovanju življenjskih izzivov v različne vere. O tem v nocojšnji oddaji Sveto in svet.
Voditeljica: Katarina Vukovič

Včerajšnja realnost je bila nekako diametralno nasprotna, dovolj je samo, da pogledamo seznam nastopajočih:

• dr. Janez Juhant, Teološka Fakulteta;
• Matjaž Črnivec, Svetopisemska družba, KUD Logos;
• pater dr. Tadej Strehovec;
• prof. Rudi Cipot (matematik – evangeličan);
• dr. Robert Petkovšek, Teološka Fakulteta;
• Nevzet Porić, (muslimanki tajnik, ki ve povedati, da Koran govori o prstnih odtisih…).

Kje sta tukaj znanost in vera?

Kje so tukaj predstavniki različnih področij z različni pogledi?

Ali pa, kje je kdo, ki bi vedel povedati kaj o tem, zakaj se ljudje zatekajo k veri?

Kdo tukaj zastopa stališča znanosti nasproti različnim verskim združbam?

Tudi, če bi govorili o uravnoteženosti sodelujočih, imamo tukaj 1 muslimana, 1 evangeličana in 4 katoličane (zagotovo je voditeljica povsem nevtralna), od tega dva profesorja s Teološke fakultete.

Kje je kdo, ki bi sploh lahko povedal kaj relevantnega o znanosti: matematiki so pač na nivoju abstrakcije, tajniki raznih Svetopisemskih družb in muslimanskih skupnosti tudi niso ravno neke reference, od katerih bi lahko zvedeli, kaj šele pričakovali, da bi imeli kakršenkoli “objektiven pogled” na vse skupaj. Zagotovo pa niso teologi tisti, ki bi jih spraševali o znanosti – oziroma so ravno toliko usposobljeni, kot, na primer, profesorji primerjalne književnosti, ki vse življenje berejo samo eno knjigo.

Zagotovo bi bilo pretirano pričakovati, da bi šlo vse skupaj 1:1 pri izenačenju med teologi in humanisti ali mogoče vsaj družboslovci in da bi mogoče poiskali celo kakšnega pravega naravoslovca, kaj šele, da bi dobili izenačitev med temi, ki zastopajo izrazito verska stališča določenih verskih skupnosti, nasproti tistim, ki bi zastopali sekularna ali drugačna stališča. Toda lahko bi poiskali vsaj enega (1) ateista ali agnostika oziroma človeka, ki se ne identificira z nobeno versko skupnostjo ali ustaljenim organiziranim verovanjem. Očitno je za katolibane na TV Vatikan celo to pretežka naloga.

Tako pa smo dobili nekakšen trop istomislečih religioznežev, ki bi se lahko kvečjemu nekoliko sprli ali sporekli glede delitve teritorija (tudi religiozna “megla” je danes samo tržno blago, ki gre odlično v prodajo, trg pa je očitno v neprestanem porastu), tokrat pa so dobili prosti termin za napad na skupne sovražnike: na znanost, resnico in racionalizem. In roko na srce, na trenutke se mi je zazdelo, da je nekaterim pri tem celo nekoliko nerodno.

In kako to, da mi je uspelo zdržati ob spremljanju neizčrpne količine nebuloz in patetično polpismenih svetopisemskih napadov na znanost in resnico, ki sta tam obstajali samo kot nekakšni razgaljeni besedi, napol psovki, brez kogarkoli, ki bi se  pri vseh teh skupinskih posilstvih postavil zanju? Celo oddajo sem se spraševal in oprezal ali ima Katarina Vukovič tokrat oblečene gate ali ne. Glede na včerajšnji pravoverni katolibanski pristop je bila zagotovo brez – tako odkritosrčne pripadnice edino prave vere na svojo rit ne bi nikoli nataknile takšnih krivoverskih izumov…

Jebemti ajpes, jebemti durs pa jebemti celo upravc… Na dursu čejo vse met elektronsko programu se pa reče nekaj po pedersk jebem vam vse – jebmti Hermes softlab, mater vam zažgem garjavo, upam, da bojo vaši otroc mel najmanj 111 nog pa da ceu živlejne delate programirate za te čevle nesposobneži kurčevi.

Jebem vam e-upravo celo jebem vam vse po spisku pa upam, da fašete najslabo možno karmo, če kaj tazga obstaja.

Vse bi vas pobiu pa niste vredni tega zato kličem na vas vse kurce najslabše možne zadeve vse rakaste tvorbe  pa pocukran instant pire krompir naj bojo vaša usoda…

nej vas papež pozlati prekleti birokrati!

Glede vode, jo kar zgledno še naprej zastrupljajo z raznimi strupi in ostalim drekom ter smetmi, čeprav je državi nekako le uspelo popisati in podržaviti vse izvire. Vseeno pa se ob raznih svinjarijah zdi, da je zadeva ne briga kaj dosti – na kar lahko sklepamo že po nizkih kaznih za razne onesnaževalce in ostale roparje.

Podobno simptomatično kratkovidna je naša politika pri našem edinem fosfatnem viru energije – ker ga imamo, ga je potrebno čim prej pokuriti, ne glede na ceno, ki jo bomo za to plačevali najprej v obliki raznih kreditov, nato pa še v obliki drage elektrike, ki nam jo znajo algoroidi s podražitvijo raznih kuponov za ogljikov dioksid zasoliti na ekstremni nivo – vse to bomo tako ali drugače plačali navadni potrošniki in davkoplačevalci.

Naravnost kriminalna pa je, tudi če spregledamo kravje kupčije z glasovi, naša politika pri upravljanju z gozdovi, v katerih sploh – podobno kot pri ubogem lignitu – ne vidijo ničesar drugega kot biomaso, ki je koristna predvsem za kurjenje. Les, predvsem tisti iz državnih gozdov, se prodaja preprosto na panj, nato pa se po hlodi po hitrem postopku odpeljejo v Avstrijo ali Italijo, od koder potem kupujemo ceneno pohištvo – postali smo  nekakšna banana republika, ki izvaža svoje surovine, nato pa uvaža gotove končne izdelke. Kako globoko je zabredla naša lesno-predelovalna industrija, ki so jo nesposobni tajkuni s pomočjo politikov vseh barv skoraj popolnoma uničili, nam pove izjava direktorja Bresta, ki pravi, da polizdelke (razrezano hlodovino) uvažajo iz tujine (tudi iz Avstrije), ker so pri nas menda predragi.

Zadeve se pri lesu lepo združijo skupaj: če lesa ne skurimo takoj, je les zbiralnik ogljikovega dioksida, vsak lesen izdelek (in les je še vedno tudi zelo dober gradbeni material), medtem ko so vsi ostali izdelki pravzaprav predvsem proizvajalci le tega, le da se “ogljični odtis”, ki nastane pri njihovi proizvodnji, v njihovi ceni zaenkrat ne upošteva v zadostni meri – kar potem posredno plačujemo skozi razne kupone in vedno dražjo energijo. Nekaj zanimivih dejstev:

Ogljik, ki je shranjen v lesu, ki se uporablja kot gradbeni material, veže za približno 80 let. Sodobna enodružinska hiša, grajena po sistemu gradnje z lesenim ogrodjem in 15 tonami vgrajenih lesnih izdelkov, kar ustreza približno 35 m³ lesa, tako iz ozračja absorbira 28 ton CO2. Po izračunih švicarske lesne industrije je v švicarskih stavbah v obliki lesenih gradbenih elementov vezanih okoli 85 milijonov ton CO2. To ustreza izpustu CO2 v Švici zadnjih dveh let.

Če bi hišo podrli čez 80 let in pri tem 50% stavbe termično reciklirali, bi lahko pridobili okoli 30.000 kWh energije (pri zgorevanju 1 m³ lesa nastane v povprečju 1.800 kWh) – s tolikšno količino energije bi lahko za dvajset let pokrili letne potrebe po energiji v pasivni hiši s stanovanjsko površino 100 m².

Naši politiki raje sanjarijo o “slovenskih” silicijevih dolinah, pišejo raznorazne strategije, naše največje zlato – gozdove skupaj z ostalimi zelenimi potenciali – pa vidijo predvsem kot biomaso za kurjavo: o celovitem upravljanju z gozdovi menda ni v slovitih izhodnih in ostalih strategijah niti sledu. Vsekakor: Slovenija ima talent*…

*talent – velika prirojena sposobnost za določeno umsko ali fizično dejavnost, dar; podobnost s svetopisemskimi “talenti” je naključje – tisto je denar, ki je bil tedaj v obtoku po sveti deželi. Krog se tukaj z državo in oblastjo lepo sklene – nadarjenosti, ki je pri naših politikih ne manjka, se po domače reče: pretepanje s tujim kurcem po koprivah.

V isti koš so vrženi študentje, brezposelni in upokojenci, ki se bodo vsi lahko šli malo delo za 3,50- 8 € na uro, največ 14 ur na teden. Vsekakor genialno! Pri tem dijakov niti ne omenjajo, hkrati pa se menda ukinja socialne štipendije za nepolnoletne.

V državi, kjer ti vedno za vse, kar narediš “na belo”, poberejo najmanj svojih 30% (če ne štejemo DDV in ostalih “prispevkov” za vse ostalo), pričakujejo geniji iz ministrstva ta delo, družino in socialne zadeve, da bodo na s 29,5% izkoreninili delo na črno. Slava jim!

Naj živi delo na črno!

Prvi primer.

Drugi primer.

(pa še vir izjav našega “misleca” Boruta pahorja – klik)

Direktno iz SSKJ:

tragédija -e ž (ẹ́)

1. lit. gledališka igra, v kateri glavni
junak v boju z nasprotnikom ali zaradi
neobvladljive usode propade, izgubi
življenje, žaloigra: napisati, uprizoriti
tragedijo; antične tragedije; drama in
tragedija / igrati, nastopati v tragediji /
tragedija v treh dejanjih // uprizoritev
take igre: gledati tragedijo

2. ekspr. zelo žalosten dogodek, huda
nesreča: na cesti se je zgodila tragedija;
doživeti tragedijo; družinska tragedija /
to je bila zanj tragedija zelo neugodna,
huda stvar; opisovati tragedijo
junakovega življenja tragično zgodbo; biti
slep za tragedijo sveta nesrečno usodo

pa še iz slovarja tujk:

tragédija  -e  ž [lat.  tragoedia IZ  gr.  tragodía IZ   trágos kozel +  odé pesem] 1. dramsko delo, ki upodablja boj glavnega junaka z nasprotnimi silami (bogovi, usodo, okoljem, samim sabo); navadno se konča s propadom glavnega junaka 2.  fig. huda nesreča, žalosten, pretresljiv, usoden dogodek

in še iz iz Leksikona Cankarjeve založbe:

tragedija [grško], dramska upodobitev tragičnega (tragičnost); najpomembnejša dramska zvrst pri starih Grkih; razcvet 500–400 pr. n. š. v Atenah. O izvoru je več hipotez, nesporno pa je bila že od začetka sestavni del atenskega javnega bogoslužja. Vsako leto so se na tragiškem agonu ob dionizijskih praznikih pomerili trije pesniki (prvo znano tragedijo naj bi 534 pr. n. š. uprizoril Tespis iz Ikarije v Atiki), vsak s tremi tragedijami in eno satirsko igro (tetralogija); najpomembnejši tragiki Ajshil, Sofokles in Evripid. V Rimu v primerjavi z veliko žlahtnejšo komedijo tragedija ni posebno uspela. Ohranjene so Senekove tragedije, ki niso bile več namenjene odru. – V novem veku usodnostna tragedija (zoper junaka se zarotijo skrivnostne sile usode),
tragedija spletk (junak propade zaradi nasprotnikov) in karakterna tragedija (dogajanje vodi junaka v propad zaradi njegove notranjosti, njegovega značaja).

Nadvse spoštovani predsednik/ca Slovenske vlade Borut Pahor! Če tvojega dohtarco pojejo psi, ki jih dildoira v rit, je to komedija ali pa pornografska  horor umetnina!

Tragedija je vse ostalo. Tragedija je povišanje trošarin na tobak in ostale energente. Tragedija je naša oblast…

hawgh!

Najprej razprava o “Družinskem zakoniku”. Da je ta zakon slab, je lahko jasno že iz zatrjevanja največjih nasprotnikov – tistih , ki imajo najbolj radi otroke in njihove pravice, da je zakon večinoma dober. Zakon so spisale socialne kavičarke, ki sploh niso uradnice, temveč “strokovne delavke“, po nareku homoseksualnega lobija in pomeni samo še večja pooblastila za vtikanje države v zasebno sfero – ob kar pa se sploh ni nihče obregnil. Govorjenje, da zakon samo zajema družbeno realnost, je samo lepa laž: družbena realnost je, da imamo lahko tudi družinske skupnosti, ki se jim reče mnogoženstvo in mnogomoštvo, vendar o tem stroka naših “strokovnih delavk” ni uspela zakonsko zajeti ničesar. Govorjenje o ščitenju “otrokovih pravic” pa je samo subverzivna ideologija državno-paternalističnega pedofilizma.

Vendar pa je bilo vse to samo ogrevanje za veliki finale – Ustavno obtožbo našega Turka. Tam je prišla na plano vsa četrtpismenost in škodljivost vseh naših posrancev – z izjemo čredice pod vodstvom Plemenitega, ki je bila tiho, so vsi po vrsti izpadli kot navadni škodljivci, ki nam samo kradejo denar in delajo iz kruha drek.  O utemeljenosti in nesmiselnosti take obtožbe sem že napisal.

Je pa bilo zanimivo videti, kako sta se med seboj borili četrtpismenost tadesnih, ki raje fukajo otroke in četrtpismenost talevih, ki raje jebejo pse. Prvi so vse skupaj preprosto posplošili na vse: čeprav jim je pri obtoževanju nekako vseeno uspelo zgrešiti orožarske afere in komunistične obveščevalce iz lastnih vrst. Drugi pa so pogumno stali na branikih pravne države, na katero se tako odlično spoznajo, da je vedno vse pokradeno in pofukano po črki zakona.

Naj že crkne taka demokracija, da bomo spet lahko živeli kot ljudje!

*črvasti podaljšek slepega črevesa – neuporaben in nekoristen del  telesa, ki pravzaprav nima nobene funkcije, v njem se predvsem nabira nesnaga, zato se se lahko vname in pomeni konec za vse skupaj…

Zato sem si iz principa privoščil šilce domačega (en šnopc na dan odžene dohtarja stran) še pred jutranjim kosom ocvirkovice. Resno pa premišljujem tudi o tem, da bi uvedel 40 dni z alkoholom – v imenu škrlatne barve posta in resnične solidarnosti do vseh, ki imajo probleme z alkoholom.

Sploh se mi zdi, da prihaja pri vseh teh problemih do zamenjevanja posledice in vzroka – alkohol sploh ni problem: problem so ljudje, ki preveč ali premalo pijejo. Še večji problem pa so tisti, ki se v tak problem vtaknejo, čeprav se jih sploh ne tiče in ga hočejo rešiti tako, da obtožijo sredstvo samo. Pravilno bi se morali vprašati, zakaj ljudje narobe pijejo, ne pa kar ad hoc delati problema iz alkohola (na koncu bojo rekli še, da ne smemo biti srečni in da se ga ljudje ne smemo zadevat) -  tako, kot da bi hrano obtožili za to, da so ljudje predebeli.

Da bo paradoks še toliko večji pa se vse skupaj zvede še na religiozni kontekst posta, češ:  dajmo ovce, blejajte, blejajte skupaj z nami, da bo svet še bolj poln ovčjega blejanja in bulšita…

Marx se je krepko zmotil, ko je rekel, da je religija opij za ljudstvo, dr. Haus ima prav: Religija je placebo za ljudstvo…

Takoj po tragičnem dogodku, ko so bulmastifi Atlas, Atos in Joy 2. februarja na domačem dvorišču raztrgali lastnika Sašo Baričeviča, so se pojavili namigi, da so bile živali spolno zlorabljene. Po neuradnih informacijah naj bi prvi izvidi patoanatomske preiskave, opravljene na Nacionalnem veterinarskem inštitutu, res kazali na spremembe na anusih vseh treh bulmastifov, pri Atosu naj bi bil anus celo odprt.

Tako piše Dnevnik.

Uradno pa psi niso bili zlorabljeni, ker o tem uradno obdukcijsko poročilo ne poroča, ker ni nihče izrecno zahteval, da bi se o tem v uradnem obdukcijskem poročilu poročalo. (vir)

demokracija...birokracija---dildokracija

Ne gre za moralo in moraliziranje, gre za našo varnost in resnico!

Da nas jebejo v glavo, je že dolgo jasno. Ali se bomo počasi morali začeti bati tudi za naše zadnjične in ostale odprtine?

Sicer pa moramo ostati optimisti…prihodnost je naša…

Bolj nas bojo jebal, več nas bo!