Naj torej najprej potegnem razliko med pojmoma “revolucija” in “reforma(cija)”:

• “reformacija” je oznaka za tisto Lutrovo gibanje, ko je hotel spremeniti Cerkev (takrat Rimskokatoliško cerkev), da bi bila bolj podobna temu, kar je mogoče pobrati iz Nove zaveze (tudi Jezus bi bil revolucionar, če bi obstajal);
• “reforma” pomeni spreminjanje sistema znotraj sistema oziroma ureditve česa  (se pravi, brez kršitev pravil sistema);
• “revolucija” pa je radikalna sprememba družbenih, ekonomskih, političnih odnosov in ponavadi poteka v nasprotju s sistemom (revolucija ponavadi pomeni kršitev vseh sistemskih pravil oziroma zakonov – znanstvena revolucija ponavadi ni nasilna, kar pomeni, da določene paradigme odidejo na smetišče zgodovine).

Kot nam je znano iz zgodovine, je bil Luter glede na zgornje opredelitve pravzaprav revolucionar, saj ga je RKC sistem izločil, vse skupaj pa se je nadaljevalo v stoletno obdobje vojn med katoličani in protestanti, iz česar smo nato dobili versko toleranco. In tudi oktobrska revolucija se je začela že dobrega pol leta prej (in še celo Marx je menda v neki prejšnji revoluciji pojamral, v smislu, le kaj se gredo ti revolucionarji, če pa še ni napisal knjige – kar je še ena značilnost revolucije: to je to, da revolucija vedno prehiteva – drugače bi ji rekli evolucija).

Leto 2011 z lahkoto označimo za prvo revolucionarno leto v tem tisočletju: svoje sisteme so zrušili arabci nekaj te revolucije pa je zaneslo celo k nam: opalknila je najprej ZDA (kjer se v tem tisočletju še vedno vse, kar je globalne omembe vrednega, začenja) in pristala celo v Ljubljani. Tehnično gledano je že tisti neprijavljeni protest še bolj pa okupacija “Boj za” že revolucija (konec koncev, je bil shod neprijavljen, zakon kršen in nesankcioniran).

Zadeva je v bistvu simpatična, vendar pa nekako nezadostna: veliko je debate in lamentiranja o vsem mogočem zelo malo pa konkretnih akcij (hitra delavnica za primer David vs. Gojat). Pravzaprav vsi vemo, kje je problem. Ne ni v psihologiji, niti v morali, temveč v povsem konkretni lopovski zadevi, ki se ji reče finančni sektor, Wall Street, banksterji in v vseh, ki ga podpirajo. Naslednje vprašanje pa je, kaj pa lahko storimo mi 99.9% tukaj? Tudi to niti ni tako nemogoče: načeloma smo lahko popolnoma nenasilni, samo prepričati je potrebno vse tiste, ki imajo v naših “slovenskih” bankah približno 15,1 milijarde €. Prepričati jih moramo, naj pričnejo dvigati in še preden bo vsak 8. dvignil, se bojo naši banksterji in njihovi politični podporniki znašli kot ribe na suhem. In morda bi lahko bila ravno Slovenija tista iskra na sod smodnika, ki se mu reče kapitalno sranje. Čas ni na naši strani.

Recept za revolucijo:

• čim več splošnega nezadovoljstva;
• še več vsesplošnega nezadovoljstva (vsaj 33% glav iz cone udobja);
• nezadovoljstvo, ki preraste v strah pred izgubo;
• akcija.

Načeloma se strinjam s Slavojem, da je potrebno najprej okupirati in šele nato zahtevati, vendar pa je potrebno tudi agresivno informirati: jasno in glasno ter enostavno (in ustvarjati strah in paniko – kje so zdaj vsi tisti novinarji, ki menda vse to podpirajo?): v čem je problem, kaj lahko storimo – Krugman pravi, da je Islandcem uspelo…

___________________________________

Naslov je namerno prilagojeno parafraziran, pomeni pa točno to, da se naj začne reformirati, ali jih bomo izginili – je navodilo in ukaz… iz mojega kavča mi moj demon govori: kamen v robec pa na gobec!

No ja se msi rekel, če je Jezusu zneslo 40 dni, zakaj pa ne bi zirosi zategnil kakšen teden (teoretično mi je  bilo v glavi tistem momentu vse znano). Prej razen pri veščini “kurirček” (taborniška veščina, ki je biila pri nas taka, da cel dan nisi smel črhniti niti besede, in seveda cel dan ni bilo hrane) tega niti nismo sporbali (pijandurske in rejverske večtedenske odisejade sem ne sodijo zaradi drugih razlogov).

Skratka, post je odločitev, da ne ješ; so tudi skrajnejše oblike, kjer ne piješ, vendar, za začetek sem se temu raje izognil.

Hja, vse se je začelo na pustgni torek, ko je odločitev padla. Jaz se bom testiral – post je v bistvu (tisto najbolj splošno na vsaki posamezni stvari) taka preizkušnja, kjer imaš vse, pa vseeno greš mimo. Ker pač živimo v času preobilja, je post takorekoč nekaj ekstremnega – je situacija, ki si jo lahk človek postavi, da se preizkusi in davidi, kako je biti lačen.

Lačen sem bil samo prvi dan (svoj post sem baziral na zelenem čaju, na limonadah in žajblju + trobenticah), nato pa se začne posebna vrsta enerrgije, ki ti osstaja, saj ti ni več potrebno misliti na prehranjevanje, kaor daje novo gledišče in seveda prihraqnek časa, ki bi ga sicer porabil za prehranjevanje in prebavljanje.

Tako sem si poleg “stradanja” izbral še “rekreacijo” – se pravi – pohode na Cold Peak (2-3 urni pohodi po grmovju) plus razgibavajna razna (zirosi je bil nekoč jogi – še preden je narod ločil me modracem in bistvom): namen vsega tega je bil, da vidim, kako deluje pomanjkanje hrane na človeka (na mene osebno). Dejstvo je, da je name vplivalo ugodno, saj, glede na mojo več letno zasedenost, ki mi je vzela sapo in hitrost ter me zašpehala.

Stradanje sproži  v telesu določen mehanizem, ki se mu reče prebavljanje maščob (razni dietetiki radi govorijo o tem, kako mišica je samo sebe – tega paradoksa v naravi ni), prebavljanje maščob je zaenkraqt ena manj raziskanih zadev, venda vemo, da razni taki asi, kot dolgoprogaši, delajo na tem (maščobe se že po svoji naravi razgradijo na energijo in vodo, česar pri sladkorjih ni – sladkorji so spravljeni v jetrih). Najbolj zanimivo je, da sploh ni nobenih bolečin (masklfiber je pač posledica mlečne kisline, katero telo lahko proizvaja samo pri viških, drugače pa jo očitno pokuri).

to naj bi bila nekakšna teorija iz iskušenj…

in pozdravi ekipo

če je hudič,

se najdemo.

____________________________________________________________________

pa brez zamer

]]> http://www.zirosi.net/index.php/2010/12/16/frjulc-12-12-1978-15-12-2010/feed/ 0 http://www.zirosi.net/index.php/2010/07/30/jasna/ http://www.zirosi.net/index.php/2010/07/30/jasna/#comments Fri, 30 Jul 2010 03:54:32 +0000 zirosi http://www.zirosi.net/?p=2795

Jasna pa pek

Kuljaj. Najprej mi je bila všeč kot del ekipe najljubšega radia. Nato pa pohotljiva pri čukarjih. Ne vem, kaj mi je bilo, mogoče je za vse kriva banjška planota – ali pa kaj drugega.

Vsekakor smo vsi radi v družbi slavnih, morda pa obstaja še kaj več…

Recimo srečanje z Martinom Krpanom:

Pek pa Mrtn Krpanou

Ali pa te nožice:

Nogice od srnice...

Ali pa vse skupaj, kot se že povedano: KLIK

In poslikano

No ja ni kej pa ni de ni. V trenutku sem se prijel Jasne Kuljaj, ki jo je ravno odnašalo, popolnoma naključno je tam bil mesar, da je to slikal:

Z Jasno v naročju

taq je bl…

Potem pa taq:

Pogled od Jasne Kuljaj

Na koncu še taq:

Pek Artur Mesar

Na neki čisto drugi planoti…

Čarovnikov vajenec

Dobrih petnajst let kasneje z dobrimi petnajstimi kilogrami dodatka, ki se mu reče mišica preživetja, pri slabih 30 stopinjah celzija. Vsak pri normalni pameti, bi se usedel v senco, naročil špricer in počakal, da mine. Kaj se zgodi s človekom, da po vseh teh letih spet prične z odkloni – morda pa sploh nikoli ni zares nehal?

Plezanje je ultimativna oblika gibanja – nikjer ne pride v poštev toliko mišic in nikjer ne pridemo v tolikšni meri v stik s svojo prvobitno naravo – tisto opičjo, ki se boji padca in uživa v tem, da spleza nad ostale.

Šli smo štirje: Ana s Krana, Šuškouc, Bejži in jaz (med Žirovsko plezalsko elito bolje znan kot Ešter Klasse).  In vsekakor moram priznati, da sem na ves glas zavriskal, ko sem spičil prvo smer – užitki nepopisni. Nato pa sem se lahko kvečjemu zamislil nad splošnim fizičnim stanjem; duh je močan, meso pa šibko – in težko.

Je pa še par zanimivih zadev: Šuškovc mi je ob pogledu na mojo opremo predlagal, da naj ustanovim muzej: kompleti zastareli, da o osmici ne govorim, sedaj je varovalna tehnika v dobi grigrija. Ostalo je samo nekaj čudenja nad plezalkami La Sportiva kenda, ki še vedno delujejo precej sodobno, da ne rečem kozmonavtsko – obnovljena guma pa od starosti počasi odpada. Laharna (sedanje moderno ime sem pozabil) pa je postala zares lepo plezališče – Slavc Svetličič je vsekakor srečen…

In vsekakor je naslednjič Čarovnikov vajenec prvi v vrsti!

(potem pa še Čarovnikova žena, Čarovnik in Pasji sin)

Sicer pa je bilo vse skupaj videti približno tako (ToshibaCamileo S20):

[Show as slideshow]

[View with PicLens]

12►

Končno je prišel tudi tisti dan, ko sva se srečala. Nežno sem si jo vzel v roke, jo pobožal in prebral njeno ime: TOSHIBA. Sedaj po dveh letih skupnega druženja, je čas, da se najina zveza dvigne na višji nivo. Čas je za zaroko!

Ne! To ni 1. April! To je svobodna meditacija na temo: Moja dogodivščina s prenosnim računalnikom!

Tehnološko-ontološka-zgodba

Obstajata dva zares izredna in preloma izdelka človeške iznajdljivosti: prvi je nož, drugi pa prenosni računalnik. Nož je pogoj in bistvo vse naše tehnologije (vsaka stvar je tako ali drugače najprej razrezana in narezana); v počlovečenem smislu je nož od vseh predmetov naš najboljši prijatelj, naša najboljša prijateljica pa je prenosni računalnik. Nož je za nas vedno nujen, prenosnik pa je čisti presežek našega bivanja.

Ljubezen in različni odnosi, želje, pričakovanja (prednosti in slabosti)…

Kar same se vsiljujejo te modrosti, da je je prenosnik lahko kot ženska – dobro je, da ga imaš, čeprav ga ne prenašaš zmeraj in povsod za seboj, medtem, ko nabrušen nož vedno prav pride. Vseeno pa lahko vse svoje mesto najde:

Fetišizem

Radi imamo predmete in stvari, ker nam omogočajo določeno ugodje. Stvari, ki jih naredimo, imajo načeloma svojo obliko, le težko pa jim pripišemo zavest – zavest naj bi bila »lastnost« žive narave. In s predmeti se ni potrebno prepirat ali jih prositi…

Duh, duša in zavest – informacija

Zavest je vedno zavest o nečem, fenomenologi za zavest zato pravijo, da je intencionalna, tudi duša naj bi bila nekaj nematerialnega. Najbolj očitna nematerialna stvar pa je informacija, ki vedno potrebuje nekakšen medij. Informacija je kot sled: potrebuješ zgolj plen, ki nekje pustil del sebe ali odtis in lovca, ki zna to prebrati. Bistvo računalnika je, da zanj lahko rečemo, da ima informacijo, da z njo celo manipulira (le kdo od nas še zna prebrati vse te računalniške 0 in 1 ter v nekem trenutku povedati, kaj to pomeni in kaj bo sledilo) – rečemo lahko tudi, da ima zavest. Je pa to tako široka zadeva, da lahko tudi za kamen rečemo, da se zaveda sile težnosti (ali pa kar, da se spozna na teorijo relativnosti), ker pada navzdol. Zato je naslednje merilo lahko kar inteligenca – se pravi zmožnost reševanja problemov. V tem pogledu se marsikatera Toshiba izkaže za precej pametnejšo od nas ljudi; pa naj bo to aritmetika pri nekoliko višjih številih ali pa šah. Tukaj bi bil Turing najbrž vzhičen. ( Turingov stroj za neteoretike) Vse skupaj je dandanes celo tako daleč, da nekateri tej obliki zavesti rečejo kar umetna inteligenca.

Kuhinja

Brez prakse pa vseeno bolje in z več teorije, kot kakšna neizurjena hčerka – glede prakse pa ne bi smeli zamenjevati avtomatizacije procesov s priučljivostjo…

Seks

So nam psihologi razni že zdavnaj razlagali, da je vse v glavi in nekoč mi je nek kamionar razkril, da “ono, što ja jebem, ne treba, da ima pamet”. Srečal pa sem v prejšnjem tisočletju celo nekega preroka, ki je napovedoval, da leta 2010 fukajo samo še tisti, ki ne morejo/znajo drkat…

Otroci

Dokler kloniranje še ne daje zadovoljivih rezultatov, imamo vsaj posvojitve…

Vzgoja

Do petega leta Tom&Jerry, potem pa Call of Duty – vse to in še več…

Knjižnica, videoteka, avdioteka…

Žal ni popolna samo zaradi nesposobnih upravljavcev s skenerji in gradivi, vseeno pa jo lahko kadarkoli vzameš pod pazduho in gre s teboj – zelo velika knjižnica…

Vztrajnost

Dve leti neprenehoma – najmanj; garancijo menda dajo kar za tri leta (brez podpore elektro mafije za eno uro). (Takoj na začetku so se na Toshibi pojavili določeni “psihološki problemi” – glista sindrom. Potem ni bilo več nobene težave – spihat na par mesecev je vseeno treba) Možnost delovanja ne glede na različne ideološke pristope.

Univerzalnost

Če je nož bistvo in osnova vsega, je prenosni računalnik absolutna nadgradnja: najprej je najpopolnejši medij za prenos informacij (večino teoretikov in klasikov lahko spravimo na nekaj GB txt datoteke, hkrati pa lahko procesiramo tudi zvočne in slikovne oblike). Poleg tega, pa lahko z njim krmilimo takorekoč karkoli. Skratka računalnik je postal hkrati univerzalni medij in univerzalna naprava.

Epilog

Kaj pa poroka? Poročil se zaenkrat s svojo TOSHIBO še ne bom…

Petra Majdič sicer pravi (danes cca ob 07:53 na radiju SLO1), da zaenkrat o tožbi sploh ne razmišlja…

Najbolj patetičen je bil naš predsednica vlade Borut Pahor, ki je takoj pristavil svoj piskrček in pospremil dogodek z izjavo, da mu Petrin nastop predstavlja pomembno inspiracijo in zgled na njegovi politični poti: ”Zato bi rekel, da je lahko ona naš skupen velik navdih. Imamo namreč težave, a skozi nje se bomo prebili,” še ena taka za v arhiv – konec koncev je Petra sama zapeljala (neprilagojena hitrost, neprimerna smer in pot vožnje, premalo kontrole nad situacijo…) v tisti jarek, zato upam, da Pahor v svoji navdahnjenosti ne bo šel predaleč in nam vsem poiskal kakšne nove luknje, da bi lahko izkazali svojo vztrajnost – glasna večina ljudstva namreč svojo vztrajnost raje kot v športu izkazuje predvsem v tožarjenju pa tudi potrpežljivost tihe večine ima svoje meje.

Zelo simptomatična plat, ki je udarila na plano pa je tista: tožimo jih. Menda se že zbirajo peticije, da naj se toži vse po vrsti, predvsem organizatorje. V teh pogledih na vse skupaj se lepo kaže naša “pravniška plat” in seveda tista ideološka plat: ne samo Petra, ampak vsi mi smo poškodovani in vsi smo ob dodatne kolajne, ki bi bile najmanj zlate – najbrž obstaja celo kdo, ki bi tožil kar Majdičevo…

V tem primeru bi vse te pravičnjakarske tožibabe morale usmeriti najprej na naše domače krivce: najprej so krivi naši tehnični delegati (na primer tisti, ki je izjavil, da ne morejo zaščititi vsake smreke…), skupaj z vsem spremljevalnim cirkusom, ki je odšel v Kanado, ker so pristali na takšno progo ali pa zadeve niso niti pregledali in so se raje greli tam nekje v neki “Slovenia hause”, kot da bi šli in pogledali, kakšne možne nevarnosti pretijo na naše tekmovalce. Zato bi najprej morali tožiti naše športne funkcionarje, ki očitno niso dovolj dobro opravili svojega (ne)dela, za katerega jih plačujemo, šele nato pa razmišljati o nadaljnjih tožbah.

Najprej naj se vsi “možakarji”, predvsem Kalamari (kalamari bi lahko bili oblečeni tudi v mornarčke – vsak Kalamar s čupo pa lahko izbira med žensko in moško narodno nošo), oblečejo v noše, pevka pa mora biti oblečena tako kot se spodobi za prave rokerske pičke (čim manj in v črnem – če res ne gre drugače pa naj si sposodi kakšen kompletek od Turbo Angelsov ali Atomic Harmonic); Kalamari naj bojo pri miru, ostali pa lahko plešejo. Če skupaj z njimi na Norveško pošljemo še kakšen CD Damjana Murka in jim vljudno damo na znanje, da je to njihova usoda, dokler ne zmagajo naši, nam je zmaga zagotovljena že v tej rundi.

Na tak način pa res ne garantiram več kot finala:

Najbooooooooo premik v glavi…

Zmaga nam ne uide!

Nagradni kviz zmage ali zmaga kviza? Vsekakor zelo zabavna zadeva in zanimiv pristop k preverjanju kadra…

Tukaj si lahko potegnete cel: KVIZ ZMAGE (nagrade niti niso slabe).

Rešitve kviza zmage (par letnic sem preveril – kjer nisem bil prepričan sem pač izbral daljši ali verjetnejši odgovor – če kdo najde kakšno napako, naj mi sporoči):

1 _b_, 2 _c_, 3 _b_, 4 _a_, 5 _a_, 6 _b_, 7 _b_, 8 _b_, 9 _b_, 10 _c_, 11 _b_, 12 _a_, 13 _b_, 14 _a_, 15 _a_, 16 _b_, 17_c_, 18 _b_, 19 _c_, 20 _b_, 21 _a_, 22 _b_, 23 _b_, 24 _a_, 25 _b_, 26 _b_, 27 _b_, 28 _c_, 29 _c_, 30 _a_, 31 _a_, 32 _c_, 33 _c_, 34. _c_, 35. _b_

KVIZ ZMAGE

(Opozorilo: Pri vsakem vprašanju izberi samo en odgovor, ki ga šteješ za najbolj pravilnega! Za pomoč lahko zaprosiš tudi starše, prijatelje ali učitelje oziroma profesorje.)

1. Kdaj se je v Sloveniji z zadnjim bojem na Poljani končala druga svetovna vojna?
a) 20. maja 1945.
b) 15. maja 1945.
c) 1. maja 1945.

2. Katere države so leta 1941 okupirale Slovenijo?
a) Avstrija.
b) Ni bilo okupacije.
c) Nacistična Nemčija, fašistična Italija, hortijevska Madžarska in ustaška NDH
.
3. Kdo je dal povelje »Napravite mi to deželo zopet nemško«?
a) Benito Mussolini.
b) Adolf Hitler.
c) Miklos Horty.

4. Kako je ponosen in svobodoljuben slovenski narod sprejel okupacijo, ki mu je namenila uničenje, potujčenje ali preselitev?
a) Uprl se je in se boril za svoj obstoj in svojo svobodo za ceno življenj in žrtev.
b) Počakal je na pravi trenutek za oborožen upor.
c) Potuhnil se je in previdno sodeloval s sovražnikom.

5. Kdaj se je začel upor slovenskega naroda proti okupatorjem?
a) Z ustanovitvijo Osvobodilne fronte slovenskega naroda aprila 1941, ki je kmalu prerasla v množičen vojaški in politični boj za svobodo.
b) Po kapitulaciji Italije 1943. leta.
c) Po izkrcanju zahodnih zaveznikov v Normandiji 1944. leta.

6. Kdo je ustanovil Osvobodilno fronto slovenskega naroda (OF)?
a) Jugoslovanska begunska vlada v Londonu.
b) Komunistična partija Slovenije, krščanski socialisti, demokratično krilo Sokola, kulturni delavci.
c) Nacionalisti.

7. Kakšen je bil program OF?
a) Komunistična revolucija in državljanska vojna; preganjanje vernih katoličanov, cerkve in duhovnikov.
b) Neizprosna oborožena akcija proti okupatorju; osvoboditev in združitev Slovencev; nepriznanje razkosanja Jugoslavije, pravica do samoodločbe; aktivno slovenstvo na temelju narodnih in človeških pravic; dosledna ljudska demokracija po osvoboditvi; poziv v partizane in narodno zaščito.
c) Obnovitev Kraljevine Jugoslavije.

8. Kdaj se je začelo nasilje okupatorjev nad civilnim prebivalstvom?
a) Kot represalija zaradi partizanskih napadov na okupatorje.
b) Takoj po okupaciji, nasilje fašizma nad Primorci pa že mnogo let pred vojno.
c) Ni bilo nasilja, le ukrepi za zagotovitev reda in miru.

9. Kako je bila organizirana OF?
a) Kot zveza političnih strank.
b) Kot množično odporniško gibanje, ki je združevalo vse domoljubne sile v boju proti okupatorju in je imelo svojo radijsko postajo, partizanske enote in enote narodne zaščite, partizansko šolstvo, zdravstvo, kulturo, obrt, publicistično dejavnost; tako rekoč država v državi.
c) Kot razširjena mreža komunistične stranke.

10. Ali se je razen OF in njenih partizanskih enot v Sloveniji še kdo boril proti okupatorjem?
a) Ni bilo boja z okupatorji
b) Da, nacionalistični domoljubi.
c) Ne, le OF z narodnoosvobodilno vojsko in partizanskimi odredi Slovenije.

11. Kdaj so okupatorji ustanovili, opremili in izurili oborožene enote, sestavljene iz slovenskih sodelavcev (kolaborantov)?
a) Niso jih ustanovili.
b) Italijanski okupatorji 1942 MVAC (Milizia volontaria anticomunista), nemški okupatorji po italijanski kapitulaciji jeseni 1943 (slovensko domobranstvo).
c) Takoj po okupaciji.

12. Ali so poleg oborožene kolaboracije uporabljali okupatorji še kakšne druge oblike nedovoljenega sodelovanja prebivalstva?
a) Da: vohune, člane fašistične in nacistične stranke, vrinjence, raztrgance, wehrmane in druge izdajalce ter podkupljene sodelavce.
b) Da, le izjemoma.
c) Ne.

13. Kakšna je bila v času vojne vloga ljubljanske škofije?
a) S sodelovanjem z okupacijskimi oblastmi je blažila trpljenje prebivalstva.
b) S silovito antipartizansko-antikomunistično propagando in neposrednim vplivom duhovščine je pomagala okupatorju organizirati pomožne policijske enote za boj proti partizanom.
c) Skrbela je za duševni blagor vernikov.

14. Ali je bila po mednarodnem pravu in po konkretnem kazenskem zakoniku Kraljevine Jugoslavije, ki je bil tedaj v veljavi, kolaboracija (sodelovanje) z okupatorjem dovoljena?
a) Kolaboracija, ki škoduje prebivalstvu in koristi okupatorju (imenovana tudi izdajstvo), je bila prepovedana in zagrožene so bile stroge kazni, za sodelovanje v boju na strani okupatorja celo dosmrtna ječa ali smrtna kazen.
b) Kolaboracija ni bila prepovedana, čeprav je moralno nedopustna.
c) Dovoljena je bila taktična kolaboracija z okupatorjem.

15. Koliko Slovencev so nacistični okupatorji izgnali iz Štajerske?
a) Načrtovali so izgon 260.000 Slovencev, dejansko pa so jih preselili 63.000.
b) Vse Slovence, razen folksdojčerjev.
c) Samo tiste, ki so to želeli ali na to pristali.

16. Koliko Slovencev je bilo zaprtih v nacističnih in fašističnih koncentracijskih taboriščih, imenovanih taborišča smrti (npr. Dachau, Rab, Rižarna, Jasenovac, Ljubelj)?
a) Zapirali so samo komuniste.
b) Zaprtih je bilo 62.000 domoljubov, od tega jih je umrlo ali bilo sežganih 11.800.
c) Neznano število partizanskih sodelavcev.

17. V okupatorskih zaporih je bilo v letih okupacije 1941-1945 krajši ali daljši čas zaprtih 84.000 Slovencev, 4300 so jih ustrelili kot talce. Zakaj?
a) Ker so bili krivi upora proti legalni oblasti.
b) Ker so jih zalotili z orožjem v roki.
c) Ker so okupatorji s terorjem hoteli zadušiti narodni odpor.

18. Predvsem v letih 1941 in 1942 je pobegnilo večinoma iz nemške okupacijske cone na italijansko stran 19.000 Slovencev (begunci). Zakaj?
a) Ker so imeli sorodnike na drugi strani.
b) Iz strahu pred nasiljem, ki so ga izvajali okupatorji nad vsemi zavednimi Slovenci.
c) Ker se ideološko niso strinjali z nacizmom.

19. V nemški, italijanski in madžarski vojski je bilo okoli 80.000 nabornikov (prisilnih mobilizirancev), od katerih se je 15.000 vrnilo ranjenih, doslej ugotovljenih padlih je bilo 11.000, veliko je pogrešanih. Zakaj so stopili v okupatorske vojske?
a) Ni bilo resničnih prisilnih mobilizirancev.
b) Ker je okupator potreboval vojake za svoje vojskovanje.
c) Ker so bili v nasprotju z mednarodnim pravom prisilno mobilizirani.

20. Kakšna je bila škoda, ki so jo okupatorji povzročili slovenskemu narodnemu bogastvu?
a) Več škode so povzročili partizani kot okupatorji.
b) Okupatorji so med vojno požgali 217 vasi in uničili 24.000 stanovanjskih in gospodarskih poslopij, uničevali poljščine, ropali imovino in živino. Vojna škoda je bila ogromna in do danes samo delno povrnjena.
c) Okupacijske države so po vojni v obliki reparacij poravnale škodo, ki so jo povzročile.

21. Okupatorji so vojaško, policijsko in upravno obvladovali okupirana območja s številnimi utrjenimi postojankami v vseh večjih krajih. V sredini leta 1944 je bilo teh postojank v Sloveniji 720 s 120.000 dobro oboroženimi vojaki in s slovenskimi domobranci, ki jih je bilo ob koncu vojne okoli 18.000. Ta vojska je bila številčno trikrat do štirikrat močnejša od partizanske vojske, po oborožitvi in drugi vojaški tehniki pa še veliko bolj. Kako to, da okupatorjem kljub velikanski vojaški premoči in kljub odločni podpori cerkve v Ljubljanski pokrajini ni uspelo streti odpora in uničiti partizanske vojske?
a) Ker je bila na strani upora proti okupatorjem velika večina slovenskega ljudstva, ljudstva pa ni mogoče premagati, če se na življenje in smrt bori za svojo svobodo. Poleg tega so bili partizani del velike zavezniške protihitlerjevske koalicije.
b) Ker je partizanom pomagala Sovjetska zveza.
c) Ker so imeli pri nas še premalo vojske in tehnike.

22. Kako velika je bila partizanska vojska Slovenije?
a) Bilo jih je kakih 10.000.
b) V štiriletnem boju se je zvrstilo 100.000 borcev, od katerih jih je izgubilo življenje okoli 30.000, na koncu vojne pa je ta vojska štela 37.000 mož in imela 31 brigad v sedmih divizijah.
c) Ni bila velika.

23. Kdo so bili glavni politični voditelji OF?
a) Dr. Marko Natlačen, dr. Lambert Erlich, dr. Stanko Kociper, Ljubo Sirc.
b) Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Josip Rus, Josip Vidmar, Edvard Kocbek.
c) To zgodovinsko ni raziskano.

24. Kdo so bili po vrsti komandanti Glavnega štaba slovenske partizanske vojske?
a) Franc Leskošek Luka, Ivan Maček Matija, Franc Rozman Stane, Dušan Kveder Tomaž, ob vrhovnem komandantu Jugoslavije maršalu Josipu Brozu Titu.
b) Semič Daki, Luka Suhadolc, Aleš Bebler.
c) Imena komandantov niso znana.

25. Kdaj je bila sprejeta odločitev o priključitvi Primorske k matični domovini Sloveniji?
a) Po osvoboditvi maja 1945.
b) Z odlokom vrhovnega plenuma OF 16. 9. 1943, potrjena na zboru odposlancev slovenskega naroda v Kočevju oktobra 1943 in sprejeta na zasedanju Avnoja 29. novembra 1943.
c) Z odlokom kraljevske vlade v izgnanstvu v Londonu 1944.

26. Slovenska partizanska vojska je bila del velike zavezniške koalicije pod vodstvom ZDA, Velike Britanije in Sovjetske zveze. Zakaj so ti zavezniki pomagali partizanom z orožjem, opremo, letalstvom, s sprejemom ranjencev itd.?
a) Zaradi pritiska Sovjetske zveze.
b) Ker so partizanske enote veliko prispevale v zavezniškem boju proti nacifašističnim državam, saj so na naših tleh zadrževale 10 do 15 sovražnih divizij, ob ofenzivah tudi več, rušile železniške proge, reševale zavezniške pilote itd. Od sredine 1943 so boj slovenskih partizanov spremljale neposredno tudi zavezniške vojne misije pri glavnem štabu in štabih večjih enot. V boju s sovražniki je padlo ali bilo pobitih okoli 30.000 slovenskih partizanov in aktivistov OF. Vseh slovenskih žrtev v drugi svetovni vojni pa je bilo 82.000 in veliko večino teh so povzročili okupatorji in njihovi sodelavci.
c) Samo zaradi prijateljevanja s slovenskim in drugimi jugoslovanskimi narodi.

27. Kdaj je bila Titova partizanska vojska (NOV in POJ) priznana za zavezniško vojaško silo na Balkanu?
a) Ob Titovem srečanju s Churchillom v Caserti 1944. leta.
b) Na teheranski zavezniški konferenci leta 1943.
c) Pred zavezniškim izkrcanjem v Italiji 1943. leta

28. Kako so okupatorji in njihovi sodelavci ravnali z ujetimi partizani?
a) Razorožili so jih in jih poslali domov.
b) Sprejeli so jih v svoje enote.
c) Večinoma so jih po zajetju pobili (kar 4500) ali poslali v koncentracijska taborišča, kjer jih je veliko pomrlo.

29. Pred drugo svetovno vojno, v bivši kraljevini Jugoslaviji, je bila Slovenija (brez Primorske) upravna enota, imenovana Dravska banovina. Po osvoboditvi je bila Slovenija konstituirana kot republika v zvezni državi Jugoslaviji in je imela večino značilnosti države. To je leta 1991 bistveno pripomoglo k razglasitvi samostojnosti. Kdaj so bili torej ustvarjeni temeljni pogoji za samostojno slovensko državo?
a) V kraljevini Jugoslaviji.
b) V drugi svetovni vojni, ko je istočasno z bojem proti okupatorjem nastajala tudi nova oblast, ki je po osvoboditvi prerasla v republiko kot državo znotraj Jugoslavije in je bila razglašena za samostojno državo 25. 6. 1991.
c) Z vstopanjem v Evropsko unijo in Nato.

30. Ali je res, kot trdijo nekateri, da se je bilo v Sloveniji med drugo svetovno vojno prvenstveno treba boriti proti komunizmu, ki je bil nevarnejši od okupatorjev, s čimer tudi opravičujejo kolaboracijo?
a) Ne, ni res. Komunistične partije na vsem svetu in tudi pri nas so bile sestavni del velike zavezniške koalicije pod vodstvom ZDA, Velike Britanije in Sovjetske zveze, ki so se na življenje in smrt borile proti največjemu zlu tistega in vseh časov: nacizmu in fašizmu. Takrat je šlo torej za boj proti nacifašizmu in ne proti komunizmu.
b) O tem so bili mnogi prepričani tedaj in so še danes.
c) Da, ker so komunisti dajali prednost razrednemu boju, ne boju proti okupatorjem.

31. Ali je bila NOB dejansko državljanska vojna?
a) NOB je bil predvsem boj za narodno osvoboditev, istočasno pa so se partizani bojevali tudi za spremembo oblasti in za socialno pravičnost, torej je bila tudi socialna revolucija.
b) NOB je bil dejansko komunistična revolucija.
c) Komunisti so izkoristili NOB, da so se polastili oblasti.

32. Ali je s povojnimi usmrtitvami vojakov sovražnih armad in njihovih sodelavcev, kar sicer vsi obžalujemo, mogoče opravičiti teror, ki so ga izvajali med vojno okupatorji in njihovi sodelavci nad slovenskim prebivalstvom?
a) S smrtjo so izbrisali svojo krivdo.
b) To je bil obračun s političnimi nasprotniki.
c) Ni mogoče, čeprav so bili množični povojni poboji večinoma zunajsodni in zato nezakoniti. Je pa treba upoštevati, da so veliki zavezniki sklenili v Moskvi, v Teheranu in na Jalti, da bodo vojni zločinci kaznovani od narodov, nad katerimi so izvajali teror. So bili pa tudi izraz zmagoslavja in maščevanja.

33. Katere vrednote so najbolj gojili partizani in drugi udeleženci narodnoosvobodilnega boja Slovenije v času druge svetovne vojne 1941-1945?
a) Enake kot drugi ljudje.
b) Varnost, rodoljubje, preskrbljenost, koristoljubnost, nevtralnost.
c) Domoljubje, nacionalni ponos, svobodoljubje, pogum, tovarištvo, antinacizem, antifašizem, solidarnost, humanost (zlasti tudi skrb za ranjence), socialna pravičnost.

34. Kakšen je bil partizanski pozdrav?
a) Za domovino – naprej!
b) V boj – za svobodo!
c) Smrt fašizmu – svoboda narodu!

35. Ali so v uporu proti okupatorjem med NOB sodelovali tudi pionirji in mlajši mladinci?
a) Ne.
b) Da v velikem številu kot kurirji, obveščevalci, spremljevalci, vodiči, delavci v partizanskih delavnicah itd.
c) Da izjemoma.

Če kdo najde kakšno napako, naj mi sporoči…

Smrt fašizmu – svoboda narodu!

Happy Mondays – Step On

bom še razdelal zadevo…

Uradna stran.

Dvoboj:

Portret Prvaka:

Portret slovenskega boksarja Dejana Zavca.

DEJAN ZAVEC:
- alias: Jan Zaveck, Mr. Sympathikus
- datum rojstva: 13. marec 1976
- prebivališče: Ptuj in Magdeburg
- višina: 171 cm
- teža: do 66,678 kg (velter)
- poklic: poklicni boksar
- profesionalec od: 2003
- klub: SES Magdeburg
- trener: Dirk Dzemski
- menedžer: Ulf Steinforth
- dosedanja statistika: 28 zmag (od tega 16 s KO), 1 poraz, 0 neodločenih
- glasba ob prihodu v ring: Boom boom man (Ditka Čepin)
- kategorija: do 66,678, velterska
* Največji uspehi (do danes):
- sedemkratni slovenski državni prvak
* Dosedanje profesionalne zmage:
11. december 2009 Isaac Hlatswayo, Wembley Indoor Arena, Johannesburg
19. junij 2009 Jorge Daniel Miranda, dvorana Tabor, Maribor
15. maj 2009 Arek Malek, Bordrlandhalle, Magdeburg
15. junij 2008 Marco Cattikas, dvorana Tabor, Maribor
19. januar 2008 Pietro d’Alessio, Burg-Waechter Castello, Düsseldorf
13. oktober 2007 Albert Starikov, Herrmann-Gieseler-Halle, Magdeburg
17. februar 2007 Nicolas Guisset, Hotel Maritim, Magdeburg
23. maj 2006 Andrej Jeskin, Športna dvorana Center, Ptuj
25. marec 2006 Joel Mayo, Turm Erlebnis City, Oranienburg
29. oktober 2005 Serge Vigne, Turm Erlebnis City, Oranienburg
20. september 2005 Mihajil Bojarskih, T-Mobile Arena, Praga
18. junij 2005 Joseph Sovijus, Amfiteater Arena, Pula
02. april 2005 Danilo Alcantara, Ofen Stadthalle, Velten
15. januar 2005 Martins Kukuls, Bordelandhalle, Magdeburg
18. september 2004 Jurijs Boreiko, Herrmann-Gieseler-Halle, Magdeburg
17. julij 2004 Arthur Nowak, Anhalt Arena, Dessau
05. junij 2004 Boubacar Sidibe, Hotel Maritim, Magdeburg
17. april 2004 Viktor Baranov, dvorana Tabor, Maribor
21. februar 2004 Nikita Zajcev, Ballhaus Arena, Aschersleben
29. november 2003 Rožalin Nasibulin, Lausitz Arena, Cottbus
17. oktober 2003 Andrzej Butowicz, Usti nad Labem, Češka
20. september 2003 Leonti Voroncuk, Hotel Maritim, Magdeburg
05. julij 2003 Kamel Ikene, Anhalt Arena, Dessau
14. junij 2003 Artur Drinaj, Bordelandhalle, Magdeburg
21. maj 2003 Nikita Zajcev, Hradec Kralove, Češka
25. april 2003 Patrik Hruska, Hotel Maritim, Magdeburg
21. marec 2003 Nico Salzmann, Sportcenter Jumps, Weissensee, Berlin
01. marec 2003 Zsolt Toth, Ballhaus Arena, Aschersleben
* Dosedanji profesionalni porazi:
29. september 2008 Rafael Jackiewicz, dvorana Spodek, Katowice
* Dvoboji brez zmagovalca:
12. junij 2007 Jorge Daniel Miranda, dvorana Tabor, Maribor

Članek V Dnevniku

Najprej pa nekoliko teorije pri mojstru Freudu:

Pojem narcisizma in polje njegove uporabnosti sta nastajala hkrati z razvojem teorije gonov, na drugi strani pa je sam pojem narcisizma bistveno prispeval k teoriji gonov. V nadaljevanju sledi kratek povzetek tekstov (in sicer le za narcisizem pomembnih pojmov), v katerih se je Freud dotikal te problematike.

V Treh razpravah (1905) govori Freud o avtoerotizmu, v dodatku iz leta 1910 omenja narcisizem v zvezi z objektom invertiranih. Ti iščejo svoji osebnosti podobne moške. V dodatku iz leta 1915 govori o teoriji libida in loči objektni libido in libido jaza oz. narcisistični libido.

V Študiji o Leonardu da Vinciju (1910) poleg avtoerotizma prvič eksplicitno omenja narcisizem kot tip objektne izbire v skladu z bajko o Narcisu.

V Primeru Schreber (1911) postavi narcisizem razvojno med avtoerotizem in objektno izbiro, ter bolj jasno postavi, da gre pri tem za razliko od avtoerotizma za “sebstvo”  kot objekt ljubezni. Govori tudi o nadaljnjih stopnjah izbire objekta – homoseksualna in heteroseksualna. V tem delu sta torej narcisizem in homoseksualni objekt ločena. Dalje govori o fiksaciji in možni regresiji na stopnjo narcisizma, katere posledica je “seksualizacija socialnih gonov”. Ko govori o paranoji, omenja narcisizem v zvezi s samopoveličevanjem kot regresijo na razvojno stopnjo narcisizma. Pri dementii praecox gre za regresijo k avtoerotizmu.

V Formulacijah o dveh načelih psihičnega dogajanja (1911), kjer narcisizma sicer ne obravnava, Freud med drugim govori o “jazu ugodja” in “realnemujazu” in v zvezi z goni Jaza in seksualnimi goni ugotavlja, da slednji zavoljo možnosti avtoerotične in fantazijske zadovoljitve lažje uhajajo načelu realnosti.

Vpeljava narcisizma (1914) podrobno obravnava narcisizem. Freud tu loči primarni in sekundarni narcisizem in ponovno loči libido Jaza od objektnega libida. Narcisizem proučuje na naslednjih področjih – pri organskih boleznih, spanju, hipohondriji in ljubezenskemu življenju. Loči naslonitveni in narcisistični tip izbire ljubezenskega objekta in opredeli več možnih izidov glede na vsak tip. Vpelje Ideal jaza in idealni jaz in govori o njuni genezi v zvezi z narcisizmom. V zvezi z narcisizmom opredeli tudi naravo sublimacije in idealizacije.

V Gonih in njihovih usodah (1915) jasno definira pojem gona loči gone jaza od seksualnih  in postavi tri pare polarnosti, ki vodijo duševno življenje (pasivnost – aktivnost, ugodje – neugodje, jaz – objekt) Freudu je spet pomembna razločitev jaza ugodja in realnega jaza.

V Žalovanju in melanholiji (1917) poveže melanholijo z identifikacijo z izgubljenim objektom, in jo imenuje kot narcisistično motnjo.

“Pregled transfernih nevroz (1915)” prinaša klasifikacijo nevroz. Freud uporablja pojem “narcisistične nevroze” in izgradi zanimivo spekulacijo o filogenezi nevroz.

Delo Onstran načela ugodja (1920) prinaša preobrat v teoriji gonov, saj Freud vpelje gon smrti, hkrati pa na novo razmeji libidinalno udeležbo pri gonih jaza. V jazu delujejo poleg drugih tudi seksualni goni.

V Jaz in Ono (1923) obširno govori o temah povezanih z narcisizmom – o idealu jaza, objektnih investicijah, melanholiji, sublimaciji in o razcepu jaza. Nauk o narcisizmu dopolni z ugotovitvijo, da je narcisizem jaza sekundaren – odvzet objektom – kar je sicer na drug način povedal že v Vpeljavi narcisizma. Novost je v tem, da je zbiralnik libida ono in ne jaz.

Ekonomski problem mazohizma (1924) prinaša nekaj novih ugotovitev o tej problematiki, predvsem kar se tiče razločitve primarnega od sekundarnega mazohizma.

V Nelagodju v kulturi (1929) povzame Freud razvoj teorije gonov in poudarja vlogo ponotranjene agresije, ki se obrača proti jazu (in se utelesi v nadjazu).

Podobno tudi Nova predavanja (1932) med drugim povzemajo in jasneje izražajo že znane ugotovitve glede gonov, narcisizma, sadizma in mazohizma ter nadjaza. Narcisizem je tu izpostavljen kot mejnik v razločevanju gonov jaza in seksualnih gonov.

Področja uporabe pojma narcisizem:
1) klinično kot opredelitev seksualne perverzije
2) v razvojnem smislu kot razvojna faza
3) kot tip izbire objekta
4) v ego psihologiji kot opis kompleksnega stanja samovrednotenja

Freud vpelje primarni narcisizem preko opisovanja patoloških stanj dementie praecox in shizofrenije, kjer gre za samoveličje in odvrnitev zanimanja od zunanjega sveta. Parafreniki se od histerikov in prisilnih nevrotikov razlikujejo po tem, da realnih objektov ne nadomestijo z imaginarnimi iz svojega spomina in fantazije. To pa je le stopnja v razvoju bolezni, saj se pri takih bolnikih rado zgodi, da se fantazija vendarle vzpostavi, vendar kot pravi Freud, je to šele sekundarno, kot proces zdravljenja in vračanja libida k objektom. Od tod Freudu torej ideja, da je narcisizem, ki “…nastane z vrnitvijo objektnih investicij, treba razumeti kot sekundarni; ta nadgrajuje neki primarni narcisizem, ki ga zamegljujejo različni vplivi.” Če sledimo temu miselnemu toku, ki vzame za izhodišče opazovanje hudih duševnih motenj, (pa tudi življenja otrok in primitivnih ljudstev), potem lahko ugotovimo, da je primarni narcisizem smatran kot odsotnost motorične dejavnosti, ki bi poskušala zadovoljevati gon in stanje nekakšne avto-zadovoljitve, ki se vrača k svojim somatskim izvirom. V tem smislu postane ločitev avtoerotizma in narcisizma jasnejša – primarni narcisizem zajema izjemno zgodnje stanje, verjetno pred-motorično stanje, v katerem se organizem ne zmore zadovoljiti sam od sebe, poseduje pa neko izvorno količino gonske energije.

Avtoerotizem predpostavlja motorično delovanje, ne pa nujno jaza. Objekt gona je tudi njegov vir. Sekundarni narcisizem opredeljuje vsako vračanje objektnega libida nazaj k jazu. Vprašanje je, če je njegov nastanek možno časovno določiti. Pri ekonomiji libida gre namreč za dolgotrajen formativen proces, s katerim se tvori Jaz in z njim neke količine narcisističnega libida, ki je sekundaren, torej odvzet objektom. Narcisizem kot karakterna opredelitev avtoerotizem najbolj verjetno predpostavlja, saj, kjer ni objektnih investicij, tudi objektnih zadovoljitev ni, tako, da bi bil avtoerotizem posledica narcisizma, njegova nadaljnja regresija.

Freud opazuje narcisizem tudi v ljubezenskem življenju in loči dve vrsti izbire objekta. Pri naslonitvenem tipu gre za izbiro matere ali njenega nadomestka, torej osebe, ki je povezana z zadovoljitvijo življenjskih funkcij posameznika in ki postane prvi seksualni objekt. Naslonitveni tip naj bi bil bolj značilen za moškega. Značilno je seksualno precenjevanje, ki izhaja iz otroškega narcisizma, ki je prenesen na objekt. Drugi tip je narcisistični.  Pri ženski pubertetni razvoj z izoblikovanjem spolnih organov prinaša stopnjevanje izvornega narcisizma. Freud omenja žensko samozadostnost, saj ženske ljubijo sebe in nimajo potrebe, da bi ljubile, temveč, da bi bile ljubljene. Naklonjene so moškemu, ki jih zna ljubiti in so za moške nasploh bolj mikavne, saj naj bi narcisizem izžareval privlačnost tistim, ki se prizadevajo za objektno ljubezen, tako kot zaradi tega privlačen otrok ali nekatere od živali. Od tod menda izvira pregovorna ženska skrivnostnost.

V skladu z narcisističnim tipom človek ljubi:

• kar je sam (samega sebe)
• kar je sam bil
• kar bi sam želel biti
• osebo, ki je bila nekoč njegov del.

V skladu z naslonitvenim tipom:

• žensko, ki ga hrani
• moškega, ki ga brani

Če na kratko povzamem: po Freudu smo načeloma do neke mere narcisi kar vsi (zagotovo pa smo vsaj nekoč bili). Vprašanje pa je, kje je meja, ko lahko rečemo, da gre duševno motnjo – načeloma je to takrat, ko v normalnih pogojev sami ne zmoremo več normalno delovati (scati, srati pa spat, piti jesti pa obleči, obuti in recimo še umiti).

Po priročniku ameriškega psihiatričnega združenja za diagnosticiranje in statistiko duševnih motenj je definicija narcistične osebnostne motnje naslednja:
»Pervazivni vzorec grandioznosti (tako v domišljiji kot v vedenju), potreba po občudovanju, pomanjkanje empatije, ki se začne z obdobju zgodnje odraslosti in se pojavlja v različnih kontekstih, opredeljuje pa ga najmanj pet od naslednjih značilnosti:

1. mogočno občutenje lastne pomembnosti (pretiravanje o lastnih dosežkih in talentih, pričakovanje, da bodo drugi opazili njegovo/njeno superiornost brez merljivih dosežkov),
2. prezaposlenost s sanjarjenjem o brezmejni uspešnosti, moči, odličnosti, lepoti ali idealni ljubezni,
3. prepričanje o lastni enkratnosti in posebnosti, ki ju lahko razumejo le najodličnejši posamezniki in ustanove,
4. zahteva po pretiranem občudovanju,
5. nerazumno pričakovanje naklonjenega ravnanja ali samodejnega zadovoljevanja pričakovanj,
6. izrabljanje drugih za dosego lastnih ciljev,
7. nepripravljenost za priznavanje ali spoznavanje čustev in potreb drugih,
8. nevoščljivost ali prepričanje, da so nevoščljivi drugi,
9. ošabnost in nadutost.

In seveda sedaj k moji novi odkriti vrsti: najprej sem našel samo en primerek, potem pa se mu je pridružil še drugi. In kratka demonstracija, kako si lahko hitro najdemo še pa še primerkov, ki jim nalepimo podobno zveneča imena, kot je grandiozni narcis s poudarkom na “patološko” plat…

Hijene imajo to lastnost, da je njihova sreča predvsem nesreča drugih; ko ugasne življenje pohitijo hijene vsaka po svoj kos mesa:. 1. od zgoraj naštetih lastnosti je vsekakor zaznana že s tem, da se primerek hvali, da so mu zavrnili doktorat – zato ga seveda sploh ne potrebuje, zadeva se vsekakor potegne še na drugo točko, ko nam napopa kar vse možne “dosežke” in nekako tako bi lahko šli vse do 6. točke, ki je kar najbolj očitna: naš subjekt je izrabil nesrečo Tomaža Humarja, da se je lahko igral teoretskega psihoanalitika in vesoljni Sloveniji (spet) pokazal, kako pameten in enkraten je (7. čustva drugih ga seveda v imenu teorije ne zanimajo). Seveda pa se že kar sami po sebi izpolnita tudi 7. in 8. točka. Recimo tole: “Po moje ga je mučila edino občasna depresija – reden spremljevalec velikih narcisov, ki bi jim v Sloveniji lahko rekli samoljubci. Tega, da mu je verjetno primanjkovalo sočutja do drugih, ne moremo šteti za patologijo.” - iz tega res kar veje ošabnost (9): možakar najbrž Humarja sploh nikoli ni srečal, niti ga ni videl od blizu in vendar ga ni prav nič sram dajati o njem take ugotovitve (podobno kot je naredil že na svojem blogu, ko je ugotavljal marsikaj). Našega teoretskega psihoanalitika tako ni nič sram podajati vudu diagnoz na daljavo o nekom, ki ga najbrž niti srečal ni (Freud je vse svoje paciente, o katerih je pisal, preimenoval: in Freud najbrž nikoli ne bi v intervjuju rekel, da se mu zdi, da je Roman Vodeb “najbrž patološki” hijenski narcis).

Je pa res, da s tem delam veliko krivico hijenam – hijene so, kar so po svoji naravi in tudi opravljajo svojo funkcijo. Razne mrhovinarske podvrste z narcisističnimi motnjami sodijo bolj med tiste posamezne nesrečne osebke hijen, ki so se v tropu znašle na repu hierarhije tropa in pač so kar so: kvazi-hoteli-bi-biti-teoretski-jebači-psihoanalitičarji.

Moram priznati, da je bila moja vera majhna in da se mi je skoraj sesula teorija o nogometni zaroti…

Še enkrat bravo in po isti liniji do zmage naprej!

Necessity is a Mother Tour 2009

Če grem od začetka bi lahko na hitro pošinfal predskupino – po pricipu, da so bili preprosto nepotrebni in brezvezni. Mogoče bi bilo najbolje, da se takšne predskupine kar ukinejo. Pravzaprav bi lahko imeli zaskupine – naj igrajo potem, ko skupina neha igrati in naj jih posluša, kdor jih hoče.

Zadeva gre direktno v srce. Recimo tole bi lahko vzeli za skico vzdušja, ki so ga mojstri pričarali tudi v Tivoliju (občinstvo je bilo morda pri nas nekoliko bolj ležerno):

Pravzaprav pa je tudi celotna postavitev benda skoraj ista – skupaj z mikrofoni (od začetka se nam je celo zdelo, da bosta bradateža bolj statična ali pa se celo naslanjala na stojala – ). Videli pa smo tudi legendarni kitari iz ovc.

Nuja je mati.

Pod črto za pošimfat:
Pod črto pa bi lahko imel človek marsikaj za povedati o socialističnem organizacijskem in izbornem pristopu pri šankih. In pri zvoku je v nekem momentu le malo sfalilo do kurje polti – ponesrečena postavitev ali pa morda kakšen decibel premalo…

O prvem rezanju sem že pisal tukaj. Zadnja zadeva je nekoliko opisdana tukaj. Najlepše pa je seveda celotno situacijo na skupaj s cenzuro na tako imenovanem “javnem zavodu”, ki sliši na ime RTV Slovenija, za Vest.si opisal kar sam Hribar:

Slava mu!

Teorije zarote so enostven način razlaganja nečesa, česar ne razumemo in seveda je zelo težko razumeti nekaj tako zapletenega in obsežnega, kot je osvajanje vesolja. Če pomislimo samo na to, da je na višku projekta osvajanja Lune na tem projektu delovalo 400 000 (skoraj pol milijona) ljudi, je gromozanskost in zapletenost stvari morda že nekoliko bolj jasna. Za primerjavo: na projektu atomske bombe je v ZDA sodelovalo “samo” okrog 5000 ljudi.

Če nas ne prepričajo posnetki in kupi prinešenega kamenja, saj film prenese vse in kamenja je tudi na zemlji dovolj – nekaj tiste šare (na primer zrcalo, ki se uporablja za lasersko merjenje oddaljenosti Lune od Zemlje), ki je lahko najdemo na Luni pa bi lahko tja poslali tudi brez človeških posadk. In Američani res nimajo ravno neke velike kredibilnosti pa obstaja vsaj še eno ključno dejstvo, mimo katerega ne moremo: Sovjetska zveza (komunajzarji).

Znotraj vseh teorij zarote je potrebno upoštevati dejstvo, da nikoli ne obstaja samo ena velika zarota (splošna ocena teoretikov zarote je da hkrati poteka približno 27 velikih zarot) in pred 40. leti smo imeli predvsem dve veliki sili, ki sta pletli svoje zarote za prevzem splošne kontrole nad planetom: komunisti, ki so imeli svoj center v Moskvi in kapitalisti iz Washingtona – in začuda je ravno med tema siloma potekal tudi boj za osvajanje vesolja, kjer je Luna predstavljala zgolj odskočno desko. Oboji so bili dovolj dobro opremljeni in oboji so skrbno pazili na početje drugih (in seveda ostalih tja do 27).

Predstavljajte si, kakšna zmaga bi bila za Ruske komunajzarje, če bi lahko razkrili in dokazali, da Američani niso nikoli pristali na Luni… Tobi bila čista zmaga komunizma in to je po moje tudi najpomembnejši dokaz, mimo katerega le težko pridejo tudi najbolj zakrknjeni ljubitelji zarot.

Seveda Američani so bili na Luni  – pa ne samo enkrat. Vsa čast jim.

Menda zato, ker je Berlusconi pristal na plačilo odškodnine za okupacijo (Gadafi pa na vračanje beguncev).

Na paradni uniformi je nosil sliko libijskega voditelja, ki ga je Musolini dal obesiti. Seveda pa so mu morali tudi postaviti šotor tam v nekem rimskem parku.

Učite se  od ljubitelja kamel diplomati amaterji ritolizniški politikantje, ki mislite, da ste politiki!

Vse skupaj naj bi izgledalo takole:

Na Filipinih, na robu globoke džungle, med živimi vulkani, čudežnim živalskim svetom, na rajski filipinski plaži Gota, se bo 22 tekmovalcev iz treh držav, razdeljenih v dve plemeni, borilo za golo preživetje, odkritje skrivnosti filipinskega polotoka Caramoan in visoko denarno nagrado, zmagovalec pa bo v trajno last prejel tudi avtomobil!

V velikem resničnostnem šovu Survivor se bodo dekleta in fantje borili s silami narave, lakoto, tropskimi insekti in plazilci. Tekmovalci bodo razdeljeni v dve plemeni, v novem okolju si bodo morali urediti bivališče, se boriti z monsuni in tropsko vročino. Največji izziv pa bo zagotovo boj za obstanek v igri. Tekmovalci bodo za vsako ceno branili zastavico svojega plemena in svoje mesto v nadaljevanju tekmovanja.

Tako pravijo na TV3, kjer se lahko tudi prijavite, preživite in zmagate.

Jeseni nas torej čaka razburljiv šov, ob katerem bomo lahko navijali, trepetali in gledali, kako bosta naša Slovenca poskušala preživeti na rajski tropski plaži Gota sredi divjih balkanskih plemen.

Vojko to Golobičevo nestalinističnost utemelji s tem, da pač noben Stalin ne bi priznal svoje napake (čeprav je tudi Golobičev zagovor precej podoben zgovarjanju na nekakšne zgodovinsko družbene okoliščine).

Vendar pa lahko Golobič še vse popravi:

1. najprej naj odstopi;
2. iz vlade naj izstopi še Zares;
3. napade lažnivega Erjavca in ga pozove k odstopu, ter razkrije še vse ostale mahinacije in laži, za katere ve;
4. na volitvah naj napade lažnive SDS-ovce, SD-jevce in vse ostale politikante;
5. postane najbolj resnicoljuben in zmaga;
6. začne zapirati in razlaščati (na primer po ruskem receptu) vse tajkune in njihove lažnive politične pomagače.

Tako bi lahko dobili svojega pravega demokratičnega Stalina, ki bi z reko resnice spodobno očistil ta nagnusno smrdljivi hlev naše politike in si mogoče pridobil, kakšno bolj pozitivno oznako kot “slovenski Stalin” ali  “notorični lažnivec”.

Sreča – x faktor v vsaki enačbi realnosti.

V vsaki epistemologiji.

Je boljš met srečo, kot pa kurca – če maš srečo, ti kurac itak gepira.

hawgh!

ps

x je lahko klobasa bog norost neumnost nevednost ignoranca intakodalje

V danemu primeru me sploh ne zanima legalnost, pravičnost, kulturnost, kultura, ali karkoli takega.

Zanima me spontanost, sproščenost in moč.

Menda gre za osebne zamere (previ šef pisateljev). Seveda gre morda tudi za kaj takšnega. Gre pa še za marsikaj več. Gre za pravo mojstersko učenje.

Če se vpraša mene, je Svetlana dala klofuto celemu sistemu: sistemu slovenske kulture, ki je zmožen take klečeplaznosti, da mimo vseh (svojih) pravil podeli najvišje kulturniško priznanje keramičarju, ki je obložil papeževo zasebno kapelo.

Kar pa se tistega, ki ga je zadelo, tiče; – naj si to šteje v čast: bližje razsvetljenju ne bo nikoli.

Zaenkrat obstajano tri ženske na dostojnemu nivoju:

1. moja mati, ki me ni nikoli udarila, vendar pa rodila in zredila;

2. prof.  Cvetka (Hedget) Toth, ki je pokazala filozofsko pot s pestjo;

3. Svetlana Makarovič, ki pokaže, kaj je svoboda, umetnost in jajca.

(od 1 naprej vrstni red niti ni pomemben)

Ne bi verbalno branil nobene od teh, ker tega sploh ne potrebujejo, edino, kar lahko rečem, je: RAD VAS MAM (tudi nekaj tistih, ki niste napisane).

Lahko pa še nekaj povem vsem pljuvačem, ki raje pišejo, kot mislijo: Če ne boste pridni, vas bo Svetlana vzela!

hawgh

P.S.

Analitični duh mi ne da miru:

Kako si je prislužil klofuto: KLIK

Glede na to, da je članku naslov “Bolj poza kot iskrenost”, ljudje točno vemo, za kaj gre…

Pa še patetični opis: KLIK

Marijana Zlobca, ki je po svoji rutinski poti dopoldne odhajal v službo, je napad eminentne umetnice seveda presenetil. »Zgodilo se je takorekoč pred sodniško stavbo, na prehodu za pešče, Makarovičeva je pljuvala name, me zmerjala z gnusobo in oklofutala, da so mi očala padla na tla,« dogodek opisuje Zlobec. Makarovičeva pa: »Devet let sem šparala to klofuto in on točno ve, zakaj.« Kriv naj bi bil Zlobčev novinarski tekst po podelitvi Prešernovih nagrad daljnega leta 2000, kjer je pesnica zavrnila nagrado. »Spljuval me je tako, kot me ni nihče niti v rumenem tisku,« dodaja Makarovičeva, ki je nagrado najprej zavrnila iz javnosti neznanih razlogov, potem pa se je v kolumni Sobotne priloge le izjasnila, da jo je motil sonagrajenec Marko Rupnik. In tako je dopoldne opravila »dobro narejeno avtorsko delo«. Tudi poetično je bilo! Brez vzroka se roka priletne dame ne vzdigne.

Zlobcu pa se vse skupaj ne zdi niti malo poetično. Pesnice sicer ne namerava tožiti, ker niti nima prič dogodka, poudarja pa, da leta 2000 na nobenega od njegovih člankov pesnica ni reagirala. »To najbrž pomeni, da ni imela česa pripomniti.«

V jok pa na drevo.

Še Spomenka Hribarjeva – če bi dala čez koleno kakšnega jurišnika iz MSi in ga po nagi riti s pasom nažgala – bi se mogoče lahko uvrstila v ekskluzivni klub; od drugega mesta nazaj…

Pa sploh nisem porajtau – Marjana nobena ženska ne bi nikoli udarila – ti Marijani so pa že od nekdaj sumljivi (od mrtve reke naprej).

Navodila so takšna:

Z avtoceste Ljubljana – Koper oziroma Ljubljana – Nova Gorica se usmerimo na izvoz Razdrto. Cesti naprej sledimo v vas Razdrto in se skozi vas odpeljemo do velikega parkirišča nad vasjo.
Opis poti:
S parkirišča nadaljujemo po asfaltirani cesti, ki preko mostu preči avtocesto in nas na drugi strani pripelje do manjšega križišča pri planinskih smerokazih. Tu nadaljujemo levo po makadamski cesti do mesta, kjer se desno navzgor odcepi peš pot na Nanos. Pot se sprva vzpne po travnatem pobočju, nato pa gre v gozd, kjer nas po nekaj minutah pripelje na razpotje poti.
Nadaljujemo desno v smeri strme poti (naravnost položna pot). Pot se nato še nekaj časa zmerno vzpenja, preči melišče in se nato strmo vzpne. Naprej nas pot pripelje do prve jeklenice s pomočjo katere prečimo kratko rahlo izpostavljeno polico. Pot se nato strmo vzpenja po strmem a rahlo poraščenem pobočju. Naprej pridemo do za slovenske gore nenavadne verige, ki služi kot jeklenica. S pomočjo verige se vzpnemo po razčlenjenem skalovju do lepega razglednega mesta. Pot tu zavije nekoliko levo in se naprej vzpenja po neporaščenem pobočju. Na bolj strmih delih nam so nam v pomoč varovala, ki pa niso nujno potrebna. Večja previdnost je potrebna, če so tla mokra ali poledenela. Strmina nato popusti in pot nas pripelje na razpotje, kjer imamo za nadaljevanje dve možnosti. Pot naravnost gre do koče čez vrh, desna pa ga obide. Obe poti se malo pred kočo združita in sta približno enako dolgi (15 minut).

Seveda pa je Mesar vzel s sabo tudi svojo kanonado in zadevo poslikal – nastopa pa Pek (se pravi alias zirosi alias Ešter Klasse) obstaja tudi nekaj tozadevnih slik Mesarja, vendar jih zirosi še nima.

Izhodišče:

Izhodišče

Po zelo naporni poti in krajšemu postanku na Lomu, kjer sva se opremila s tremi litri Zale, enim Red Bulom, enim Bandidosom Powerjem in eno piksno šrotovega pira, sva prispela na izhodiščno točko (nekoliko sva se čudila, ko naju je prijazna gospa, katero sva spraševala v Razdrtem za pot, vprašala, če greva z avtom ali peš – res je, na Nanos lahko pridete tudi z avtom – pod pogojem, da nimate Ferarijeve šare). takoj za mano je most čez avtocesto, še nekoliko naprej pa prvi bar – podnanoški studenček.

Prvo križišče in prva težka odločitev – po strmi ali po počasni – po tahitri:

križišče

Grmovje:

Zvončki:

In trobentica:

Izhod na čistino in pogled v dolino:

Opremljena pot:

Kot sin planin:

Zasluženi in nujni požirek za zdravje:

na zdravje!

Pa še namig za vse deklice, ki ne vejo, kje sta Pek pa Mesar:

za vsa dekleta

(zaenkrat še čakata)

No ja, tako to zgleda, če gresta Pek pa Mesar malo na morje, spotoma pa še na kakšen grič. Prišla pa sva tudi do morja – tam pa naju je pričakala mama Nada z joto.