zirosi

Le kaj bi lahko storil upokojeni Ljubljanski naškof Uran, da ga je naenkrat zadela kazen, ki bi ji lahko rekli kar “izgon iz domovine“? O nekakšni vatikanski kazni, ki naj bi doletela dva visoka funkcionarja na samem vrhu slovenske rimskokatoliške cerkve, smo izvedeli že v začetku maja, vendar pa so to naši cerkveni poglavarji skrajno neprepričljivo zanikali, vatikanski generalštab pa je o tem molčal.

Tokrat pa smo dobili prvo konkretno potrdilo, da vse skupaj le ni bilo tako iz trte izvito, kot so hoteli prikazati predstavniki SŠK (Slovenske škofovske konference). Kazen je torej bila, in očitno jo je Vatikan vsaj za Urana še dodatno zaostril, zato je povsem na mestu vprašanje, kaj oziroma kateri so tisti grehi, zaradi katerih je upokojeni nadškof Uran deležen takšne “kazni”?

Najprej imamo povsem očitne gospodarske zadeve, saj se je slovenska izpostava RKC v incestoidni navezavi s tranzicijsko desnico izkazala za povsem enakovredno tajkunskim zločincem iz levega pola. Vendar se glavnina cerkvenih tajkunskih meneđerjev nahaja na v mariborski nadškofiji in neposredno zadeva nadškofa Krambergerja ne pa Urana.

Nato imamo namigovanja o očetovstvu (oziroma o “povsem drugih moralnih razlogih”) – to se pravzaprav niti ne zdi tako hudo in take zadeve je RKC znala urediti tudi mimo takšnih prijemov. Greh bi za takšno kazen moral biti veliko hujši (o tem je mogoče samo špekulirati, karkoli že je, je najbrž zelo veliko in očitno skrajno boleče tudi za Vatikan; morda pa Alojzij samo preveč ve in bi se mu lahko slučajno zareklo) – še posebej, če dozdevni “greh” pogledamo v luči zadnjega ukaza o premestitvi in sorodniškemu dogovoru, da se o vatikanskem izgonu iz domovine obvesti slovensko javnost kar prek prižnice (najbrž celo mimo SŠK in mimo vatikanskega generalštaba). Načeloma je mogoče Uranovo dejanje razlagati tudi nekako tako: ne vem, česa sem kriv, vendar naj se zgodi volja šefov iz Vatikana.

Zadnji razlog za takšen izgon upokojenega Ljubljanskega nadškofa je morda zgolj disciplinske narave. Če pogledamo na časovnico dogajanja, ima dekret, ki je Uranu odvzel škofovsko palico in prstan ter mu prepovedal javno delovanje,  datum 20. april, vendar pa je še 6. 5. 2012 tako veselo podeljeval zakrament svete birme v Žireh:

Uran v Žireh (foto: Darjan Kacin)

Zadnji ukrep je tako morda lahko samo dodaten ukrep za neposlušnost oziroma samovoljnost Slovenske škofovske konference – mogoče je “izgon Urana iz domovine” samo dodatno krepko opozorilo, ki ga je generalštab poslal vatikanskim častnikom na slovenskem bojišču, kaj se jim lahko zgodi, če ne bodo pridno in vestno izpolnjevali ukazov, ki prihajajo iz generalštaba v Vatikanu.

P. S.

________________________

Celotno “Uranovo oznanilo” (str. 3 in naprej) se glasi takole (slovenski RKC vojaki so že povedali, da Vlado Bizant ni pooblaščen, da bi dajal informacije o RKC in da mu to prepoveduje tudi cerkveno pravo):

Upokojeni nadškof Uran: Naj kot dosedanji župnik v Šentjakobu ob Savi izrazim veselje in hvaležnost, da je upokojeni nadškof Alojz Uran 22. aprila letos še lahko bil med nami v Št.Pavlu, ko je blagoslovil novi vitraž bl. Janeza Pavla II., daroval sv. mašo in nas z vsem srcem in žarom nagovoril. Ker pa so se v zvezi z njim kmalu potem pojavili razne govorice in članki, sem se po nasvetu g. nadškofa Stresa, ki ga je dal duhovnikom ljubljanske nadškofije prav v naši župnijski cerkvi, 20. junija letos, osebno obrnil na g. Urana, saj mi kot duhovniku in sorodniku nikakor ni vseeno, kaj se z njim godi ali o njem govori oz. piše. Od 7. maja dalje mu je namreč prepovedano vsakršno opravljanje slovesnih bogoslužij, prejel pa je tudi zahtevo, naj čim prej zapusti Slovenijo, kamor se lahko vrne le s soglasjem Kongregacije za škofe v Rimu. Kdorkoli vsaj malo pozna njegovo življenje, ve, da je garal za evangelij, kolikor je le mogel, tudi na škodo svojega zdravja. Ker je zelo povezan s svojimi sorodniki in mnogimi ljudmi v Sloveniji, pa tudi zaradi slabega zdravja, saj je bilo objavljeno, da je kot nadškof odstopil iz zdravstvenih razlogov, je izgnanstvo iz domovine zanj res huda preizkušnja. Da pa ne bi zaradi njega nastajal razdor v Cerkvi na Slovenskem, tudi to odločitev Kongregacije za škofe sprejema v duhu svojega škofovskega gesla: »Da, Oče!« v upanju, da se bo lahko čim prej vrnil v domovino.
Upokojeni nadškof Alojz Uran se zahvaljuje za vse molitve in številne izraze duhovne podpore. Odločno zavrača govorice o domnevnem očetovstvu in se je pripravljen z vsakomur, ki bi trdil, da je njegov potomec, soočiti. Vse svoje trpljenje daruje za našo domovino in za težko preizkušeno Cerkev na Slovenskem, hkrati pa odpušča vsem, ki so mu storili krivico.

Iz zapisanega je vsekakor očitno, da je Uran skupaj s svojim sorodnikom prepričan, da se mu godi krivica. Očitno pa je tudi, da je zapisano vsaj do neke mere požegnal tudi nadškof Stres.

V zapisanem je tudi nekaj pomenljivih neskladij z ostalimi dejstvi, kot na primer aprilsko pismo, ki ga nihče ni prejel; pravzaprav se zdi, da je zadeva vsaj nekoliko prirejena v delu, ko govori, da njegova prepoved velja od 7. maja (najbrž zato, ker je 6. maja še birmal in ker se je 7. maja začelo pisati o nekem aprilskem pismu); nekoliko čuden je tudi stavek, ki ga je mogoče brati tako, da je slabega zdravja, zato ker je bilo objavljeno, da je zaradi zdravstvenih razlogov odstopil (precej očitni blodni krog oziroma vsaj zelo pomenljiv lapsus).

Zanimiv pa je tudi celotni kontekst: Uran pravi, da se je pripravljen z vsakim domnevnim “potomcem” soočiti, generali iz Vatikana pa ga izganjajo iz Slovenije: vse skupaj vsekakor daje močan vtis, da v Vatikanu (in Ljubljani!?) obstajajo določeni strahovi, glede nečesa, kar bi lahko Uran povedal, ki so očitno še močnejši od Uranove želje po soočenju s potencialnimi potomci.

11 odzivov na “Uranovi grehi”