40 metrov na dan
S pismenostjo so v Sloveniji očitno res hude težave, ki očitno segajo daleč preko merljive pismenosti, ki jo je mogoče izmeriti pri naši mladeži na različnih stopnjah šolanja. Pravzaprav gre za fenomen, ki sega nad polpismenost – težave so pri branju oziroma razumevanju tega, kar je napisano, še bolj pa pri razumevanju tega, kar kdo govori – težava pa je pri nas tudi v tem, da nekateri dežurni “strokovnjaki” očitno sploh ne vedo oziroma ne ozavestijo tega, kaj govorijo.
Tipičen primer takih dežurnih strokovnjakov, ki klatijo neumnosti, je naša Nobelova nagrajenka (za mir) Lučka Kajfež Bogataj. Kako naj si človek razlaga naslednjo neumnost, ki jo je povedala za Dnevnik:
V času Prešerna, okoli leta 1800, je bila poraba energije na osebo približno šestkrat manjša kot danes. Mobilnost je tudi zelo veliko onesnaževalec. Takrat je človek naredil povprečno 40 metrov na dan, danes je povprečna mobilnost na osebo 40 kilometrov na dan.
40 metrov, namreč pomeni, da je povprečen človek v času Prešerna naredil vsak dan kakšnih 80 korakov – meni je s temi metri uspelo priti nekajkrat do stranišča in nazaj do računalnika in bi v parih tednih pri tem povprečju umrl od lakote (s predpostavko, da bi lahko spotoma pil na stranišču). Dolga bo še pot preden bo Lučka s takšnim dojemanjem časa in prostora prišla do Nobelove nagrade za fiziko.
Kaj naj si potemtakem človek misli o takšnih “strokovnjakih,” ki nam pametujejo ob vsakem večjem nalivu ali svetovnem dnevu ne vem česa že? Kakšne mere in predstave ima o svetu lahko nekdo, ki je zmožen govoriti take neumnosti?
40 metrov je morda čisti lapsus, vendar ostaja dejstvo, da ni tega opazil nihče in da je zadeva napisana v citatu. Neumnost pa je že v naslovu: seveda ni težava samo število ljudi: temveč oboje, tako število ljudi, kot naša potratnost: lahko nas je več in smo manj potratni ali pa nas je manj pa smo bolj potratni. Vendar pa pri tem mirno spregleda povsem očitno dejstvo, da več ljudi zahteva več prostora (in nadiha ter naprdi več toplogrednih plinov) pa čeprav bi se po nekem čudežu njihova potratnost zmanjšala na absolutni minimum. NAJVEČJA TEŽAVA JE ŠTEVILO LJUDI!

Meni se zdi, da si izmišlja za sproti (v stilu: “Vaš avto je lani ubil XXX ljudi.”). Moderno je biti “dobronameren” nakladač, da ne rečem kaj hujšega.
Mene bi pa zanimala primerjalna analiza med teorijami Miša Alkalaja, ki govori o topljenju ledenikov, kot o blefu in med klimaktologi, kot je Kajfeževa, ki na te spremembe opozarja.
Se je kdo poglabljal v to temo?
Alkalaj je izpostavil nekatere problematične trditve, ki jih postavlja Kajfežinja in njena ekipa. Njegove knjige nisem bral, sem pa seznanjen z določenimi ugovori, ki so precej relevantni.
Zgoraj sem samo pokritiziral očitne neumnosti, ki si jih nekateri kvazi strokovnjaki v svoji gorečnosti privoščijo – tukaj cilj ne sme opravičevati sredstev, saj s takšnimi neumnostmi pravzaprav spodkopavajo še tisto malo strokovne kredibilnosti, ki naj bi jo imeli.