PETA in etika

Arwa Mahdawi se ob oglasih organizacije PETA tako razjezi, da bi lahko oblečena v činčile zahodila kakšno mlado muco in spotoma jedla Big Mac-a. Nekaj malega sem o neumnostih in ogabnostih, v katere so se pripravljeni razni samooklicani borci za pravice živali pripravljeni spustiti, že napisal. Vendar pa se mi zdi, da si takšna samopravičniško ekstremistična organizacija, ki v svojem imenu nosi pridevnik etično zasluži še nekoliko obdelave.

Za začetek so jih tokrat odlično, na duhovit način obdelali v oddaji The Daily Show:

PETA (kratica dobesedno pomeni ljudje za etično ravnanje z živalmi) za to, da je nihče ne jemlje resno, s svojimi izpadi največ naredi kar sama. Največkrat so namreč s svojim pristopom tako vizualno neokusni, da bi  se marsikdo lahko iz golega nasprotovanja takšnemu ekstremizmu oblekel v krzna najbolj kruto pobitih glodalčkov in se lotil utapljanja mladih kužkov.

Najbrž nas večina premore dovolj empatije, da smo proti krutemu ravnanju z živalmi, vendar pa je Peta to pripeljala do takšnega ekstrema, da je pravzaprav njo mogoče obravnavati kot enega od kršiteljev, kot to stori v zgornjem filmčku Wyatt Cenac. Peta se je namreč odločila sprožiti tožbo za osvoboditev nekih ork v smislu, da so orke sužnji in bi jih morali spustiti na prostost (neko takšno ekstremistično društvo za osvoboditev imamo tudi pri nas in tudi oni se v preveliki zgledujejo po Peti). Zgodba dobi nepričakovan obrat, ko novinar razkrije, da ima Lisa Lange, ki v prispevku nastopa kot “Senior VP communications, P.E.T.A.“, svojega psa, takorekoč “domačega sužnja“, ki ga celo privezuje na vrvico – Lisa Lange je torej vzorčni primerek pasjefukcev, ki menijo, da naj bi živali imele iste pravice kot ljudje (in seveda nobenih dolžnosti).

Zgornji primer je seveda samo del celotne nekonsistentnosti in neumnosti, ki jo generira Peta, organizacija, ki po strukturi svojega bulšita in prepričanj še najbolj spominja na skrajne verske organizacije, ki jih vodi in usmerja samozadostno pravičnjakarstvo, s katerim si opravičujejo tudi najhujše zločine – za “dobrobit” živali so pripravljeni pobijati in mučiti ljudi in ne samo to, pripravljeni so tudi pobijati živali (seveda ima glavna šefica Pete Ingrid Newkirk ima opravičilo za to: “včasih je za nekatere živali edina usmiljena možnost, da jih uspavamo za vedno”).

Mogoče se komu zdi, da z mučenjem pretiravam, vendar ni res. Pomislijo naj na vse bolnike, ki čakajo na zdravila za svoje bolezni, medtem ko razne Pete in njim sorodne organizacije nasprotujejo poskusom na živalih – za začetek na vse sladkorne bolnike, ki bi po načelih Pete ostali brez inzulina. Inzulin omenjam zato, ker ena od šefic Pete “senior vice president Mary Beth Sweetland” brez njega ne bi preživela in ko gre za njeno rit celo prizna, da zaradi tega “sebe ne vidi kot dvolične, saj potrebuje svoje življenje zaradi pravic živali” s tem implicitno namigne, da ji je za dobro ostalih povsem vseeno: s prepovedjo medicinskih raziskav na živalih, odpade najmanj 85 odstotkov vseh raziskav.

P.E.T.A. je potemtakem v vsej svoji razsežnosti takorekoč istovetna z religioznimi inštitucijami, kot je RKC – le da je še precej bolj ekstremen kult oziroma sekta. Celovitost fenomena pasjefukcev in gibanj za pravice živali kot je Peta pa sta pred časom na zabaven način obdelala tudi Penn&Teller:

Zadeva nekoliko bolj poglobljena, prikaže pa tudi določene povezave med Peto in skrajnimi terorističnimi gibanji, ki se v imenu živali gredo pobijanje ljudi. Kje je torej tukaj njihova etika? Oziroma kakšna je ta njihova etika?

Na prvi pogled njihova “etika” spominja na nekega slovenskega profesorja filozofije, ki se se zadnje čase veliko pojavlja po medijih tudi v zvezi z okoljskimi tematikami in je nekoč priznal, da ne je mesa, včasih pa je ribe. Da bo absurdnost situacije večja, je svoje kvazi vegetarijanstvo utemeljeval z ekologijo, nekoliko v stilu klimatološke psihoze, pri tem pa mirno spregledal, da so se najbrž tudi po zaslugi takšnih “ekologov” mnoge ribje vrste znašle na robu izumrtja. Profesor je očitno izpustil nekaj lekcij iz zgodovine (filozofije), na primer tisto, da je bil tudi Hitler vegetarijanec (ali pa se misli, da je vegetarijanstvo ekologija in ne etika) in da so bili nacisti prvi borci za pravice živali – Židje so namreč mučili svojo košer zaklano hrano, namesto tega, da bi jo humano klali na arijski način…

Na drugi pogled pa nekonsistentnost ni njihova najhujši problem. Največji problem je njihova morala, ki pravičnjakarsko postavlja njihov pogled na svet nad vse ostale. Z drugimi besedami najbolj problematična je njihova religiozna razsežnost oziroma verska gorečnost, ki meji na versko blaznost. Ta njihova verska blaznost se najlepše izkaže v izjavah, da etični cilj opravičuje sredstva: da nasilje in nenasilje nista stvar etike in morale, temveč stvar taktike in kot taka upravičena.

Na tretji pogled pa so religioznim organizacijam še najbolj podobni: tudi Peta deluje kot multinacionalna korporacija – in Peta seveda pobija živali, ki jih reši (približno 80%), ker bi je hrana zanje predraga. Peta pobija živali, medtem ko nasprotuje vsem ostalim ljudem, ki pobijajo živali.

Modrosti...

Lačen sitemu ne verjame, siti lačnemu ne zaupa.

( ljudska modrost)

Zadnji čivki
  • No tweets available at the moment.

Follow Me on Twitter

Powered by Twitter Tools