zirosi

Tauferjeva bit
nacionalizem v rit
Gorenje hladi

Če se imajo Nemci za narod pesnikov in filozofov, so nekateri državljani to kuro preimenovali v kulturo (vsi ostali, ki se nimamo ravno za kulturnike smo tukaj predvsem zaradi tega, da bo Veno lahko dobro jedel in sral po vseh nas). Zgoraj je moja tretja doslej objavljena pesem, v formi haikuja. Potemtakem sem torej pesnik, poet, ki ima v stopnišču Prešernov portret:

Moj Prešern, ki se prenaša iz roda v rod (očitno je bil na trenutke nekoliko podcenjen)

Pesmic raznih imam menda še na stotine (oziroma na tisoče je še teh, ki jih bom napisal, ali pa tudi ne), nekaj jih je prav zabavnih, da ne rečem bojevitih še iz časov, ko sem se ukvarjal z ekstremnimi športi (športu bi lahko po domače rekli tudi telesna kultura) vseh vrst. Na primer, preplezal sem v tistih časih obiskovanja Srednje elektrotehniške in strojne šole Kranj Čopov steber in Slovensko v severni triglavski steni in si tudi polomil par členkov v gostilniških pretepih, neki huligani pa so mi zlomili nos – na stroške zdravstvene blagajne ti ga poravnajo še v istem večeru (če bi še enkrat zbiral, bi šel še enkrat za štromarja in filozofa potem).

Kar se kulture tiče, pa se moja umetniška ustvarjalnost ne neha s poezijo (celo prevedel sem že par zadev in naredil nekaj zelo ostrih stvari). Če je treba sem lahko tudi konceptualni umetnik: ENA OD PREMNOGIH MOJIH UMETNIJ. Kdor ni razumel umetnika, naj mu podrobneje razložim svojo družbeno angažirano umetnino z naslovom Nacionalna bit v Gorenjevem hladilniku. Umetniško delo naslavlja vprašanje, “Kaj je kultura?”, sprašujem se ali se res kultura začne s knjigo in ali s(m)o tisti, ki verbalizirajo, res na nekem višjem nivoju, kot ostali, ki nerazumno ponavljajo razna bolj ali manj fizikalno materialistična opravila: režejo pločevino, rišejo načrte, spajkajo žice, jedkajo tiskana vezja, nameščajo žarnice, polnijo kompresorje z oljem, lepijo tesnila in to vse počnejo za svoj ljubi kruhek.

Naj vas ne zamoti napis v hladilniku znamke Gorenje, na katerem piše nacionalna bit, saj je to le poimenovanje umetniškega dela oziroma instalacije (kar ne morem se načuditi svojemu umetniškemu geniju – hehe), bistvena je ostala vsebina, ki bi morala biti v ponos vsakemu zavednemu Slovencu. Od leve proti desni se tako najprej postavi Cabernet souvignion iz Vipave, sledi mu Cabernet iz Goriških brd, pika na i pa je postavljena s Kristančičevim belim – ne jaz nisem niti za tabele, niti za tardeče, jaz pijem, kar mi zapaše. Linija se zaključi z esencijo – tista prozorna neugledna steklenica, to predstavlja žganje. Na spodnji polički je domača salama iz Stare Oselice, nekoliko višje pa je nacionalna bit, nekaj kozarcev konzerviranega čemaža iz okolice in še par drugih stvari… Kako naj torej nek stari prdec, ki je napisal par pesniških zbirk in prevaka iz srbske, hrvaške in makedonske poezije itd. potemtakem govori, da v Gorenjevem hladilniku ni nacionalne biti? To je žalitev mojega hladilnika, to je žalitev mene, žalitev Gorenja in vseh, ki tam delajo za to, da se nek Veno Taufer, ki je predsednik tretje najbolj prezira vredne organizacije (takoj za RKC in Ministrstvom za delo…) gre nekakšno kulturo, ki je neskončno vzvišena nad nekimi bednimi inženirji in fizikalci, ki delajo hladilnike, v katerih ne more biti nacionalne biti – namesto, da bi pisali knjige in pesmice oziroma se šli urednike na RTV ali birokrate na Ministrstvu za kulturo. Dragi Veno, če hočeš bit do-biti, moraš najprej odpreti: knjigo ali pa hladilnik. In če ti pišeš knjige, žena pa ti polni hladilnik, to še ne pomeni, da je v knjigi (tudi, če bi karkoli tvojega prebral, nikoli ne bom tega priznal), bit, drugje pa je ni.

Pravzaprav me še najbolj moti ta smrdljivi nacionalistični egalitarizem: kultura (v smislu pisanja knjigic, glasbe (bog ne daj, da je to pop, kaj šele rok ali rokenrol) upodabljajočih umetnosti, in razkazovanja riti – šteje kvečjemu Opera in mogoče še kakšne orgle ali pevski zbor) je nekaj najvišjega, vse ostalo pa je manj vredno. Ne, ne dajem v nič prispevka, ki so ga narodu doprinesli razni literati in ostali, vendar pa me spravi na obrate, da se nekdo spravlja dajati v nič to, kar počnejo ostali. Brez nekega resnega gospodarstva oziroma brez panog, ki bi nekaj dejansko proizvajale: od hladilnikov pa do čevljev in stvari, ki se v hladilnik postavijo – brez hladilnika dandanes ni nobene kulture!