zirosi

Ali mogoče ministrstvo za omiko in znanost. Kulture imamo očitno preveč, vsaj tako je namreč pokazal nekakšni “kulturniki“, ki si kulture očitno ne morejo predstavljati brez nekakšnega samostojnega resorja s svojim ministrom in kar je najbrž še pomembnejše s posebnim koritom.

Dogodek pred vhodom v Cankarjev dom je nadvse podučen. Zbranim protestnikom, ki jih delim v dve skupini na koritarje in levosučnike (razočarane volivce tistih, ki niso prišli na oblast), namreč očitno manjka nekaj, čemer se reče omika ali pa tudi kultura, čeprav se sami sebi in morda še komu najbrž zdijo povsem kulturni, očitno niso bili omikani.

Omika ima namreč neko dodatno razsežnost, ki je pri nas kultura očitno nima: izobrazbo in vzgojenost v lepem obnašanju. V lepi slovenski besedi “omika” (“kultura” je v slovenščino iz latinščine prišla prek nemščine) se lepo združuje vse, kar je najboljšega od kulture, kulturnosti, znanja, izobrazbe, vzgoje, športa oziroma telesne kulture in v precejšnji meri tudi znanost.

Kar mi najprej da misliti je, kako to, da se zaradi takšnega “ukinjanja” ne razburjajo tudi ostali, ki bojo ob svojega ministra: znanstveniki, učitelji, športniki?

Ena razlog bi lahko bil, da jih pač ne skrbi za to, kako bojo jedli iz skupnega korita. Drugi pa mogoče ta, da “kulturnikom” njihov status daje občutek nekakšne večvrednosti, kjer lahko v imenu lastnih ciljev uporabijo vsa sredstva – za kulturo so lahko tudi povsem nekulturni. Na tretji razlog pa je lepo pokazal zaključek proslave, ko je voditeljica komentirala, da bi bili brez kulture v tišini in temi; morda bi bili v tišini, v temi pa bi bili, če ne bi bilo elektrike – znanosti (da ne pozabimo tehnikov; vprašanje, če bi kulturnica Blažka sploh znala prižgati kakšno luč tam v Cankarjevemu domu – mogoče tisto na WC-ju).

Če vzamemo stanje kulture pri nas tako, kot je, potem lahko kvečjemu priznamo, da trenutna “slovenska kultura”, kot je simbolizirana z ministrstvom, preprosto ni vredna pol pizde mrzle vode. V 20. letih jim je uspelo predvsem nakopičiti novih 100 birokratov na MK, stanje pa je kulturno gledano porazno. V Mariboru imamo menda nekakšno prestolnico kulture, medtem pa knjige ležijo v mariborski knjižnici kar po tleh, o projektu, ki se mu reče novi NUK , seveda, sploh nima smisla izgubljati besed.

Kulturniki bi pravzaprav morali zagrabiti za priložnost, da bi lahko bolje vplivali tudi na vzgojo in izobraževanje – naši učenci namreč vztrajno drsijo navzdol po lestvicah funkcionalne pismenosti, stanje pa je zelo kritično tudi pri ostalih. Pravzaprav bi se morali vrniti k osnovam in pogledati, kaj je bistveno in kaj ne, kaj je umetnost in kaj poustvarjanje: nehati podpirati razne državne burgteatre (gledališče je “kultura” za tiste, ki ne znajo brati in mislijo, da se znajo lepo obleči, za pismene je to neke vrste zabava – nekoliko bolj dolgočasne sorte – je v marsikateri gostilni več kulture kot pa po raznih od države podpiranih gledališčih) in podpreti knjižnice in knjige nasploh.

Kot sem povedal že na začetku se je višek trenutne kulturnosti izkazal v izpadu kulturniške drhali, pri čemer je še posebej blestel igralec Uroš Potočnik, ki je najbrž silno ponosen na svoje “umetniške” presežke poustvarjanja raznih literarnih del, ki jih pismeni lahko preberemo. Podobno nerazumevanje kulture pa je izkazalo tudi pri ostalih 7000, ki so se kot bedna čreda podpisovali pod peticijo:  na simbolni ravni so pokazali, da sploh ne razumejo tega, kaj je kultura. Na nivoju vednosti pa, da ne razumejo razlike med simbolnim in simboličnim. Če je namreč kultura simbolno odvisna od nekega kvazi samostojnosti nekega birokratskega aparata, potem je ta kultura mrtva in ubili so jo oni sami.

Kje so bili vsi ti kulturniki, vsi ti branilci in reševalci slovenstva in slovenskosti, ko je, na primer, Janković po Ljubljani organiziral svoje orgije najbolj neumnega srbohrvaškega popa? Kje so bili, ko se je nek norec (kasneje je menda zaklal svojo ženo) skupaj s “pravno državo” spravil na Matjaža Pikala in njegov roman, kje so bili vsi ti borci za kulturo, ko je sodišče prepovedalo knjigo Brede Smolnikar (kaj je glede tega počelo Ministrstvo za kulturo)? In kje so vsi ti borci za kulturo, ko pridejo na dan podatki o vedno manjši pismenosti? Vprašanja bi lahko lahko bila retorična, vendar je odgovor jasen: bili so na Ministrstvu za kulturo in se prerivali za čim večji delež tega, kar je bilo v koritu.

Zato se mi zdi združitev teh treh ministrstev odlična zamisel, Žiga Turk pa mogoče najbolj pravi človek za njeno izvedbo (kar se mene tiče, bi nad kulturniško drhal z lahkoto spustil kakšnega Grimsa). Tukaj si lahko ogledate njegovo predstavitev:

Tega najbrž ni uspelo prebrati nikomur od drhali, ki se je drla na kandidata za ministra pred Cankarjevim domom – oziroma jim njihova četrtpismenost ni pustila, da bi karkoli razumeli, v svoji neomikanosti pa niso zmožni dati človeku možnosti, da bi vsaj poskusil. Še najbolj morda v oči bije ta njihova ozkost: kultura so v najširšem smislu vsi dosežki in vrednote človeške družbe, ki so rezultat človekovega delovanja in ustvarjanja, kulturniška drhal pa bi to skrčila na razkazovanje riti po “gledališčih” ali pa kvečjemu še na pisanje leposlovja, glasbo in ostale upodabljajoče umetnosti.

Bodoči minister si je vsekakor naloži precejšnje breme in napisal lep spisek želja – za moj okus je na določenih mestih nekoliko preveč njuejdžersko osladen, na drugih pa preveč nekonsistenten. Veseli me, da je omenil tudi e-knjige. Skrbi pa me, koga vse si bo vzel za najbližje “pomočnike” (Simoniti zapiti (pivski kolega iz A3-ja, o katerem sem do tedaj imel dobro mnenje) je bil v prejšnjem mandatu desnosučne garniture zgolj lutka od ministra, medtem ko je iz ozadja razsajal primitivizem, ki se začne na črko G), skrbi me njegova podpora zahrbtnemu dogovarjanju, ki se mu reče ACTA, skrbi me neka nedoločena brezhrbteničnost, ki je morda bolj posledica tega, da je politik in član SDS. In skrbi me njegova četrtpismenost in nerazumevanje bistva znanosti. Nekaj prostora za optimizem mi ostaja zato, ker je edinemu uspelo nekoliko obsoditi objavo Majerjeve pisarije in zato, ker je človek 21. stoletja (konec koncev ima svoj iPad). Odločilno bo njegovo srce, še bolj pa hrbtenica – in  naš skrben nadzor nad tem, kar bo počel.

En odziv. na “Ministrstvo za omiko”