zirosi

zirosi je rekel/-la:

Se mi zdi, da sva se nekako ujela…
http://www.dnevnik.si/debate/kolumne/1042505638

Slovenija, moj deželovič
Zakaj je treba sovražiti Cerkev

Kolumne – sobota, 28.01.2012 Tekst: Boris Dežulović

Dvignil se je velik hrup – sliši se ga vse do katoliške Hrvaške – ob priznanju slovenske pesnice in glasbenice Svetlane Makarovič, da sovraži Cerkev. “So stvari, ki jih treba sovražiti. Po mojem mnenju je Katoliška cerkev v Sloveniji nekaj, kar moraš sovražiti,” je v spornem intervjuju za portal siol.net pred tedni izjavila Makarovičeva. “Jaz to čutim kot svojo državljansko dolžnost.”

Pisarna varuhinje človekovih pravic je zasuta s prijavami Slovencev, ki jih je prestrašil “sovražni govor” ugledne pesnice. V resnici tokrat ni šlo za pesniško figuro, ki bi jo lahko brali kot sovražni govor. Ne, Svetlana Makarovič jasno in glasno reče: “Sovražim Katoliško cerkev.” Še več, to šteje za svojo državljansko dolžnost.

In ne vem, v čem bi lahko imela bolj prav.

Najprej je treba razjasniti legitimnost Svetlaninega sovraštva. Ona ne sovraži fizične osebe katoličanov, ampak pravno osebo Katoliške cerkve, in ne sovraži s pozicije večine ali družbene moči. Nihče skratka se ne boji Svetlaninega sovraštva, niti se ga ni treba nikomur bati, kot se morajo sovraštva močnejše večine bati šibki pripadniki družbenih manjšin. Ona torej “sovraži” v silobranu, in ne sovraži vernikov, ampak institucijo, infrastrukturo katoliške religije. Te pa resnično ni težko sovražiti.

Poglejte na to takole: obstaja gargantovska organizacija jasnega in strogega hierarhičnega ustroja, vzpostavljena na temelju samoumevnega razloga in smisla, o katerem se ne razpravlja niti znotraj organizacije niti zunaj nje. Ta razlog je načeloma družbeno koristen in je v službi skupnosti – ki za njeno vzdrževanje namenja velikanske vsote -, pa vendar bi težko našli kaj pametnega, kar bi ta orjaška organizacija naredila koristnega za skupnost.

V njenih zaprtih krogih se, nasprotno, dogajajo povsem nemoralne in odvratne stvari, od kriminala do posilstev in umorov, kar vse se po zaslugi strogega hierarhičnega ustroja organizacije – katere pripadniki s temeljito opranimi možgani nikoli ne podvomijo v besedo nadrejenega – prikriva in rešuje znotraj organizacije, daleč od sodišč civilne družbe in skupnosti, kateri služi. Konec koncev družba plačuje obstoj organizacije, ki služi sama sebi, pod pretvezo, da služi občemu dobremu. In vendar družba to sprejema, saj razmišlja z opranimi možgani, pod grožnjo strašne usode, pred katero jo lahko rešijo samo pripadniki organizacije: ta grožnja pa je, to ste zdaj že dojeli, tudi edini razlog in smisel njenega obstoja.

Ali torej smemo sovražiti takšno organizacijo?

In zakaj je potemtakem legitimno sovražiti vojsko – govoril sem namreč o vojski -, ne pa tudi Cerkve?

Zakaj lahko sovražimo vojsko, rivalski nogometni klub, davčno upravo ali kar vso državo, ne moremo pa sovražiti obskurne organizacije, katere moški pripadniki s smešnimi pokrivali več kot tisoč petsto let vztrajno zavirajo napredek in poneumljajo človeški rod, ob tisočletnem zganjanju najstrašnejše represije nad svobodnim umom posameznika? Vprašanje torej ni zakaj, ampak kako človek ne bi sovražil takšne organizacije. Kako ne bi sovražil organizacije z morda največjim družbenim vplivom, organizacije, ki ustvarja okostenelo družbo in nesvobodnega človeka, hkrati pa edino pri tej izmed vseh organizacij niti posameznik niti družba nimata nikakršnega vpliva niti mehanizmov nadzora.

Če bi trenerji podmladka nogometnih klubov v slačilnicah posiljevali dečke in bi nogometna zveza to reševala s premeščanjem trenerjev v drug klub, če posiljevalski trenerji in klubi za svoje početje ne bi bili odgovorni ne pred državo ne pred družbo, ampak bi pedofilijo gladko prikrivali znotraj nogometne zveze, živ krst Svetlani Makarovič ne bi očital izjave, češ da sovraži nogometno zvezo ali kar sam nogomet. Še več, ženske ga vztrajno sovražijo celih sto let, pa pisarna varuha človekovih pravic nikoli ni dobila pritožbe kakega navijača Olimpije, čigar žena sovraži nogomet.

Zakaj se, če neka pesnica sovraži Cerkev, to doživlja kot grožnjo, ki se je je treba bati in se čutiti ogroženega, ko pa velika, strašna Cerkev grozi njej kot ateistki – in to z najhujšimi, večnimi mukami v peklenskem ognju -, gre za svobodo vere? Ateisti se, bodo odgovorili katoličani, te grožnje in strahu zlahka osvobodijo, saj to izhaja iz njihovega ateizma: če ne verjamejo v raj in pekel, jim te grožnje pač nič ne pomenijo.

To je seveda res, ampak potem je res tudi to, da katoliškim vernikom “sovraštvo” Svetlane Makarovič pomeni še manj. Prostor njihove osvobojenosti strahu je neprimerno širši: za ateiste je svet samo ta, dejanski, v njem pa družbene odnose ureja organizacija z alibijem v posmrtnem življenju in popolno politično zaščito v dejanskem. Jebiga, to ni pošteno. Zato, vidite, jaz “sovražim” Cerkev v silobranu.

In zato ima Svetlana Makarovič prav, ko pravi, da je to sovraštvo človekova državljanska dolžnost.

Še več, če mene vprašate, je sovražiti Katoliško cerkev pravzaprav dolžnost tudi vsakega pravega katoličana. Kajti bolj kot negacija vsega civilnega je Cerkev negacija vsega, na čemer temelji religija, v imenu katere nastopa, od njenih moralnih in etičnih temeljev pa vse do tistih filozofskih in teoloških. Vera, kot jo opredeljuje celo samo Sveto pismo, ne potrebuje posrednika med človekom in Bogom. Če bi danes popoldne kak brezbožni militantni režim požgal vse cerkve in samostane, pozaprl vse duhovnike in prepovedal Cerkev, verniki ne bi prenehali verovati, kot niso prenehali verovati niti v Stalinovi ZSSR. To pa zato, ker je vera zasebna, intimna stvar posameznika, morda najbolj razumljiva od vseh človeških slabosti.

Cerkev pa je vse drugo: od moči, bogastva, denarja, delnic in nepremičnin preko politike in fašizma do pedofilije. Vse v Cerkvi, kar ni vera, je v neposrednem konfliktu z etičnimi načeli te vere, pravzaprav je vera edino, česar v Cerkvi ne boste našli. Če bi namreč bila, v Cerkvi ne bi bilo niti bogastva niti politike niti fašizma. Spolnega nasilja in pedofilije – saj so tudi duhovniki navadni smrtniki in grešni ljudje – pa ne bi prikrivali in zatajevali pred verniki.

Sovražiti Cerkev zato ni le državljanska dolžnost, ampak še prej test vere pravih katoličanov. Pravi katoličan – če mene vprašate – ni tisti, ki se boji Svetlaninega sovraštva. Pravi katoličan se boji ljubezni svoje Cerkve.