Ravbarsko pravilo
Pa smo ga dobili: nov največji dosežek stare stare nevlade, s katerim se kar naenkrat strinjajo vsi politiki. V svoji perverznosti so mu nadeli celo visoko zveneče ime: “zlato pravilo”. Ne to ni tisto zlato pravilo, ki so ga poznali že Egipčani in pravi: Ne stori drugemu tega, česar ne želiš, da bi drugi storil tebi.
“Zlato pravilo,” kot so si ga zamislili naši politiki pravi: ko se bo Oblast odločila, da ti vzame vse, boš lahko samo preklinjal. Kot pravi vršilec dolžnosti Pahor: “zlato pravilo” sproži tudi mehanizem, ki avtomatično regulira izvedbo referendumov s fiskalno vsebino. Ustavno sodišče bi namreč tako imelo jasno ustavno podlago pri presoji upravičenosti referendumov. . . ne gre za omejevanje pravice ljudi do referendumskega odločanja, temveč za preprečevanje, da zadolženost onemogoči suverenost države. MMC Pahorja povzema na naslednji način: Politične stranke, ki so bile danes na sestanku, se niso sešle, da bi omejevale pravico do referenduma. To ni bilo naše izhodišče. Naše izhodišče je bila presoja, kaj je treba storiti zato, da javni dolg ne bo pokončal suverenosti naše države.
“Zlato pravilo” naj bi torej omejevalo višino, do katere se država lahko zadolži – kar se niti ne sliši slabo, čeprav načeloma politiki tako jemlje nekaj manevrskega prostora. Vendar pa to očitno ne bo pomenilo, da naj bi se oblastniki v neki določeni točki nehali zadolževati ali zaradi nesposobnosti celo odstopili s položajev, temveč to, da bodo lahko povišali davke, ostalim državljanom pa bo na podlagi tega pravila Ustavno sodišče preprečilo izvedbo referenduma.
Perverznost situacije je več kot očitna: politiki nam pod nekim pozitivnim imenom za osnovno etično načelo, prodajajo spremembo ustave, ki pomeni, da nam lahko v imenu državne suverenosti nabijejo 100% davke, oziroma kar zaplenijo vse prihranke in politično znotraj danega sistema ne moremo storiti ničesar.
Naj že crkne taka demokracija, da bomo spet lahko živeli kot ljudje!
No, dejansko uveljavljanje zlatega pravila bi prenašala odgovornost dolgov na tsite, ki jih dajejo, in ne na tistega, ki jih jemlje. Oni pač ne bi smeli posojat tistim, ki ji dolga ne bi mogli vrnit. Še posebej, če so sami zadolžili samo zato, da bi posojali naprej, ker sedaj bodo svojim upnikom delali točno to, kar sami ne želijo, da bi dolžniki delali njim.
Kar se mene tiče, si država sploh ne bi smela ničesar izposojati, saj to ponavadi pomeni, da oblastniki zadolžujejo kar vse državljane povprek – brez njihovega pristanka jih prodajajo v dolžniško suženjstvo.
Kdor podpira državno zadolževane pa bi mu predlagal, naj da denar tja, kjer so njegova prepričanja in mi izda neomejena poroštva, da se lahko jaz zadolžujem na njegov račun.