zirosi

Ko je Hegel ugotovil, da se zgodovinska dejstva ponavljajo, ga je Marx dopolnil, da se najprej pojavijo kot tragedija, nato kot farsa. Hegel je pri tem imel v mislih predvsem velike zgodovinske osebnosti in dogodke, vendar pa je njegovo opažanje očitno uporabno tudi pri dogodkih in osebnostih na naši politični sceni.

Gregor Virant naj bi tako po desnosučnem prepričanju postal novi Ciril Pucko, tisti Pucko, ki je leta 1996 prevesil parlamentarno tehtnico v levo stran. V žaljivem besednjaku, ki so ga za desnosučnimi politiki nekritično prevzeli tudi v medijih in nato še vsi ostali, je “pucko” postal oznaka za izdajalca strankokratskih interesov. Že dobra tri leta kasneje, ko sta Polonca Dobrajc (SNS) in Eda Okretič Salmič (DeSUS) s prestopom v SDS iz premierskega sedla vrgli Drnovška ter nanj za pol leta posadili Andreja Bajuka (NSi), z desne strani ni bilo slišati niti glasu o kakšnem izdajstvu, kar je skrajno pritlehna dvojna morala, saj sta bili gospe za svoj prestop nagrajeni.

V tem smislu je zanimivo tudi zasedanje DZ in izbiranje predsednika, kjer se je zgodila pri del “tragedije” in še enkrat utrdila tisto staro modrost, kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima. In tudi v nadaljevanju te zgodbe lahko skupaj s Heglom opažamo, da se lahko iz zgodovine naučimo predvsem to, da se doslej iz nje še nihče ni nič naučil. Visoka zmaga Gregorja Viranta pri glasovanju za predsednika DZ, s katero si je uspel pridobiti naziv “pucko” še iz levega tabora,   bi lahko levi polovici dala vsaj približno vedeti, kako je z razmerjem sil in kako je s taktičnim delovanjem. Skratka zamudili so odlično priložnost, da bi bili tiho, hkrati pa so tudi levosučniki uspeli dokazati vso svojo primitivnost in nedostojnost. Vendar ne. Saj se je, nepotrebno, neumno in netaktno govoričenje tudi v drugo izkazalo za usodno in tragično: decembrska “črna sreda” je bila le prvi del tragedije, ki se je skoraj kot farsa zaključila v januarski “črni sredi”. Levosučni so po katarzi odšli na pijačo, desnosučni pa menda na “delo”…

Vprašanje, ki je bistveno za razumevanje celotne situacije, je, čigav Pucko je Gregor Virant. Pucko je negativen pojav, ki so ga kot takega naredili desnosučni in so ga uporabljali enako uspešno. Če se bo Virant priključil v nastajajočo desnosučno koalicijo Janeza Janše, potem bo kristalno jasno, da je Virant postal Janšev “pucko” in nič drugega – kot tak bo najbrž tudi izginil in odšel zapisan v zgodovino. Skozi trenutno dogajanje mu je namreč uspelo že dokončno dokazati, da je od njegovega idealizma ostala le še gola preračunljivost, saj mu je kot borcu za pravno državo in celo predsedniku Državnega zbora uspelo že na prvem glasovanju poteptati eno od temeljnih načel naše predstavniške “demokracije”: 82. člen ustave, ki določa, da so poslanci predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršna koli navodila.

Dokazovanje šefov strank SDS, NSi, SLS in DLGV, da v njihovih vrstah ni “izdajalcev” ,  v sredo ni bilo niti najmanj uspešno. Pravzaprav so ga preprečili, saj so dokazali samo to, da znajo dovolj zastrašiti svoje poslance, da sploh ne glasujejo. Pri tem so jim pomagali tudi posranci omenjenih strank sami (dobrih 40 posrancev, ki že drugi dan službe ne opravijo svojega dela – imamo pa tudi dva funkcionalno nepismena in dva popolnoma odvečna), ker so temu nedemokratičnemu ukazu ubogljivo sledili – svoje nasprotovanje Jankoviću bi demokratično izrazili tako, da bi glasovnice prevzeli in obkrožili besedico Proti. Argumentacija desnosučnih šefov, da svojim poslancem povsem zaupajo, vendar naj bi s tem, da ti ne bodo glasovali, dokazali, da med njimi ni “puckov”, je v očitnem protislovju sama s sabo. Če bi bilo res, da poslancem zaupajo, jih ne bi odvračali od tega, da prevzamejo glasovnice in glasujejo, kot so se dogovorili. V primeru, da bi kdo med njimi vendarle glasoval za Jankovića, bi se to videlo iz rezultata, ime “izdajalca” pa bi prej ali slej prišlo na dan. Vsekakor pa zaradi tega ni bilo treba suspendirati dveh ključnih demokratičnih načel: pravice poslancev, da se volitev udeležijo, in načela, da so volitve tajne.

Čez slabe tri tedne bomo najbrž lahko prisostvovali drugi ponovitvi glasovanja, ki bo dejansko samo še farsa. Namreč takrat, ko bo prišel na vrsto drugi mandatarski krog, Janša, Virant, Žerjav in Novakova kljub vsemu ne bodo mogli vedeti, ali je med njimi še vedno kakšen poslanec, ki mu ni do vladavine pod trdo Janševo roko, vendar takrat ne bodo mogli zaukazati še enega bojkota.

Lahko pa se v tem času zgodi celo, da Virant ostane sam svoj “pucko” in ne podpre niti Janeza Janše, potem se ta farsa lahko izteče kvečjemu v nove volitve, oziroma lahko celo dobimo tudi kakšnega “tehnokrata“, na primer, takega, ki bi bil hkrati tudi po volji naših najboljših “prijateljev” in zaveznikov iz ZDA, EU in ECB.

17 odzivov na “Prvič tragedija, drugič farsa”