zirosi

Christopher Hitchens

Videti je, da se tudi Matilda trudi dosegati še zadnje letošnje kvote in tako nam je precej pričakovano vzela tudi Christopherja Hitchensa, angleškega pisatelja, ki je živel v ZDA in pisal za takorekoč vse omembe vredne medije. O njegovi veličini se lahko prepričamo najprej prek odzivov na njegovo smrt, ki jih takorekoč ni mogoče prešteti. Poleg hvale njegove pronicljivosti, elokventnosti in kritičnosti pa je v vseh teh odzivih mogoče zaslediti še nekaj:  nihče se ni z njim povsem strinjal.

Hitchens se je rodil leta 1949 v Portsmouthu, diplomiral pa je leta 1970 na Oxfordski univerzi. Po diplomi leta 1970 je kmalu zakorakal na ulice Fleet Streeta, do leta 1980 ulice tiska, kjer so bile locirane vse pomembne britanske časopisne hiše, pozneje pa se je preselil v New York in tam novembra 1992 postal redni sodelavec Vanity Faira.
Junija 2010 so mu diagnosticirali raka, o svojem pešajočem zdravju pa je pisal tudi v svoji kolumni pri zgoraj omenjeni reviji.

Umrl je v bolnišnici v Teksasu, vzrok smrti pa je bila pljučnica, posledica raka na požiralniku. Za seboj je pustil ženo, Carol Blue, in njuno hčer Antonio, pa tudi dva otroka iz prejšnjega zakona, Alexandra in Sophio.

Njegov opus obsega ogromno člankov in komentarjev ter okrog 20 knjig.  V prispevkih, komentarjih, recenzijah in knjigah je kritiziral mnoge, med drugim tudi Gandija, Mati Terezo (Missionary Position 1995), zakonca Clinton (No One Left To Lie To: Values of the Worst Family 1999) in politika ter Nobelovega nagrajenca Henryja Kissingerja (The Trial of Henry Kissinger 2001), najbolj pa je odmeval s kritiko religij v knjigi God Is Not Great (2007): How Religion Poisons Everything. Letos je izšla zbirka njegovih zapisov z naslovom Arguably.

Hitchens je vsekakor kontroverzna osebnost, vendar pa tega ne moremo pripisati zgolj nekakšnemu nasprotovanju zaradi nasprotovanja samega, temveč prej njegovi poziciji, ko izhaja iz povsem lastnega stališča in se nikakor ne ozira na to, kaj mislijo, še manj pa v kaj verjamejo vsi ostali, temveč večinoma izhaja iz lastne izkušnje: iz izkušnje raznih vojnih območij, ko je pri poročanju večkrat postavil na kocko svoje življenje – nazadnje je bil pretepen v Libanonu leta 2007. In tem svojim izkušnjam ter ugotovitvam Hitchens podredi tako svojo etiko kot tudi politično orientacijo. Čeprav je bil na začetku izrazito “levo” usmerjen (ter hkrati hodil po snobističnih žurih), ga sedaj pristaši leve scene obravnavajo takorekoč kot neokonservativca, ker je podpiral Busha pri njegovih okupacijah na Afganistan in Irak. Konservativci pa Hitchensa, ki je sicer zase vedno trdil, da ne spada nikamor, ne morejo sprejeti, ker je zapriseženi antiteist – ne le, da ne verjame v boga, temveč je prepričan tudi, da so religije škodljive.

Kako daleč je bil Hitchens pripravljen iti v lastni izkušnji, lahko vidimo pri njegovem nasprotovanju uporabi “posebnih metod zasliševanja” (sopomenka za mučenje): sam je se je podredil tako imenovanemu “vodnemu deskanju” in na podlagi te svoje izkušnje prišel do zaključka, da če “waterboarding” ni mučenje, potem mučenje sploh ne obstaja. Tej izkušnji vsekakor ne moremo dati statusa nekakšne objektivnosti, vendar po moji vednosti nihče od zagovornikov takih metod, ni šel tako daleč, da bi to poskusil tudi na lastni koži in potem še naprej zatrjeval, da to ni mučenje.

Na podlagi tega njegovega subjektivnega priseganja na lastno izkušnjo je mogoče razlagati tudi njegovo podporo Bushevega napada na Afganistan in Irak. Poleg tega, da je Hitchens oster nasprotnik vsakega totalitarizma, je namreč imel tudi izkušnjo vseh teh krajev – je eden redkih, ki je dejansko tudi obiskal vse te dežele iz bušistične “osi zla”.

Hitchens ni zgolj nekakšen politični komentator temveč tudi velik poznavalec literature in litrarni kritik. Znanci ga opisujejo kot nekakšnega enciklopedista, ki je lahko v danem trenutku priklicala v spomin vse, kar je kadarkoli prebral – ne glede na količino zaužitega viskija. Nekaj pa pove tudi njegov odnos do dela, zase je pravil, da je pisanje njegova rekreacija in da postane nesrečen, če ne more pisati, ljudje ki so z njim imeli opravka pa povedo, da ni nikoli zamudil roka oddaje.

Sicer pa Hitchens najbolje govori sam zase. Spodaj je nabranih nekaj njegovih izjav glede raznovrstnih tem, ki se jih je loteval. Kar nekaj od tega, kar je Hitchens izrekel ali napisal spada med milo rečeno politično nekorektne zadeve, včasih je žaljiv in celo nevljuden, vendar pa kot ugotavlja Daniel Dennett, se je lahko tudi iz njegove nevljudnosti česa naučimo.

Hitchens o politiki

• Plemeniti naziv »disident« mora biti zaslužen in ne prilaščen; označuje žrtvovanje ter tveganje in ne zgolj nestrinjanja.
• Kar sem ponavadi govoril ljudem, ko sem bil sam precej bolj vpleten, je, da ne moreš biti nepolitičen. Prišlo bo in te dobilo. Ne to, da ne bi smel biti nevtralen. Temveč to, da ne boš mogel ostati nevtralen.
• Kako so ZDA hkrati najbolj konservativna in najbolj komercialna IN najbolj revolucionarna družba na Zemlji?
• Hitchinsova presoja o George W Bushu: »Srečo ima, da je guverner Teksasa. Je neobičajno brezbrižen, nenormalno neinteligenten, osupljivo neartikuliran, fantastično nekulturen, izredno neizobražen in očitno tudi zelo ponosen na vse te stvari.«
• Splošno gledanje je, da ste [George W Bush] bil nek provincialen Teksačan, brez potrebe, da bi naredil karkoli, razen zmanjšal proračun in znižal najvišje davčne stopnje (Ta splošen pogled je bil bolj ali manj pravilen).
• George Bush je naredil napako, ko je režim Sadama Huseina označeval kot »zlo«. Vsak liberalec in levičar zna opraviti s takšnim črno-belim moralnim absolutizmom. To, kar bi predsednik moral storiti v malo verjetnem primeru, da bi želel podporo ameriških mirovničarjev, je opisovanje spopada s Sadamom za “manjše zlo”.
• Njegov opis Michaela Moora: »Evropejci mislijo, da so Američani debeli, vulgarni, pohlepni, neumni, ambiciozni, ignorantski in tako dalje. In za svojega so celo vzeli, kot lastnega predstavnika Američanov, nekoga, ki dejansko uteleša vse te lastnosti.«

Hitchens o vojni

• Kasetne bombe morda niso dobre same po sebi, toda, ko se jih meče na prepoznavne koncentracije talibanskih čet, imajo ohrabrujoč učinek.
• Ne zdi se mi, da je bila, da bi bila vojna v Afganistanu dovolj brezobzirna.
• Smrtni davek niti približno ni dovolj visok … preveč jih [džihadistov] je pobegnilo.
• Če »waterboarding« ni mučenje, potem ne obstaja nobena takšna stvar kot mučenje.

Hitchens o religiji

• Čeprav se ne maram nestrinjati s takšnimi velikani, je bil Voltaire preprosto norčav, ko je je rekel, da bi morali izumiti boga, če ne bi obstajal. Človeški izum boga je problem za začetek.
• Islam zase postavlja velike zahteve. V njegovi umetnosti je predsodek proti kakršnem koli uporabljanju človeške podobe. Prepoved upodabljanja preroka – ki je bil samo eden od človeških sesalcev – je očitno absolutna. Prav tako prepoved svinjine ali alkohola ali, v nekaterih muslimanskih družbah, glasba ali plesanje. Dobro torej, naj se potemtakem dobri muslimani strogo držijo vsega tega. Toda, če si Islam prisvaja pravico, da v vzdržnost sili tudi mene, potem ponuja najboljše možno svarilo in dokaz določene agresivne namere.
• Biblija je lahko in vsekakor tudi vsebuje garancijo za trgovanje z ljudmi, za etično čiščenje, za suženjstvo, za kupovanje nevest in za vsesplošne pokole, vendar nas ne zavezuje k ničemer od tega zato, ker so jo sestavili surovi, nekultivirani človeški sesalci.
• Ko je bil Hutchins povabljen, da se pridruži pogovoru o »božični vojni« na NBC, so ga zaradi njegovega pristopa vrgli iz oddaje. Rekel je: »Obstajalo je praznovanje … odkar je obstajal zimski solsticij, mnogo pred kakršnimkoli mitičnim dogodkom na Bližnjem vzhodu, datum rojstva, ki ga niti Biblija ne more določiti pravilno in se vedno znova moti.« Religijo je tudi označil za »odpadek znanosti« in trdil, da nas Krščanstvo »pušča v posmeh svetu, ko se pretvarja, da se nismo razvili.«
• Religiozno prigovarjanje in nagovarjanje ljudi, dopovedovanje otrokom, da če ne bodo storili prave reči, bodo deležni strahovitih kazni ali neverjetnih nagrad, je preživljanje z laganjem otrokom. To je tisto, kar počne duhovščina. In tudi, če bi laganje otrokom bilo vse, je dovolj slabo. Vendar jih posiljujejo in jih mučijo ter potem upajo, da bomo temu rekli »zloraba«.
• Religija je človeški izdelek. Celo ljudje, ki so jo naredili, se ne morejo strinjati o tem, kaj so njihovi preroki ali odrešeniki ali guruji dejansko rekli ali naredili.
• Vse glede Krščanstva je vsebovano v patetični podobi »te črede«.
• Judaizem ima nekaj prednosti pred krščanstvom v tem, da, na primer, ne spreobrača – razen med Židi – in ne dela kretenske napake govorjenja, da se je Mesija že pojavil. Vendar skupaj z Islamom in Krščanstvom vztraja, da neki bombastični in protislovni in včasih zlobni in nori teksti, ki so jih očitno napisali precej neizjemni ljudje, dejansko so beseda boga. Mislim, da je nepogrešljiv pogoj kakršnekoli intelektualne svobode spoznanje, da takšna stvar ne obstaja.
• Hitchens je nekoč Mati Terezo označil za »lažnjivo, kradljivo Albansko pritlikavko« in dodal: “Ona ni bila prijatelj revnih. Bila je prijateljica revščine. Rekla je, da je trpljenje božji dar. Svoje življenje je porabila za nasprotovanje edinemu znanemu zdravilu za revščino, to je, krepitvi vloge žensk in njihovi osvoboditvi izpod živinorejske različice prisilne reprodukcije.”
• Vera je predaja uma; je predaja razuma, je predaja edine stvari, ki nas dela za različne od ostalih sesalcev. Naša potreba je, da verjamemo in da predamo svoj skepticizem in naš razum, naše teženje, da to zavržemo in položimo naše zaupanje ali vero v nekoga ali nekaj, to je zame zlovešča stvar. Od vseh domnevnih vrlin, je vera najbolj precenjena.

O življenju

• Ko je Hitchens prebral prezgodnjo oznanilo njegove smrti v katalogu neke galerije, se je pošalil: »Nič ne osredotoča uma boje kot branje o samem sebi v preteklem času.«
• Na vprašanje, ali je resna bolezen spremenila njegov pogled na posmrtno življenjem, je Hitchens odgovoril: »Rečem lahko, da deloma stopnjuje moj prezir do tega lažnega elementa tolažbe pri religijah in moj odpor do njenega diktatorskega in totalitarističnega dela. V tej družbi se smatra za popolnoma normalno, da se pristopi k umirajočim ljudem, ki jih ne poznaš in so neverniki ter rečeš: “Torej, ali boste sedaj spremenili svoje mišljenje?” To se šteje za takorekoč nekakšno vljudno vprašanje.«
• Lastniki psov opažajo, da psi mislijo o njih kot o bogovih, če poskrbijo za njihovo hrano, vodo, zavetje in naklonjenost. Medtem ko morajo lastniki mačk priznati, da pridejo one, če poskrbijo za njihovo hrano, vodo, zavetje in naklonjenost do zaključka, da so mačke bogovi.
• Štiri najbolj precenjene stvari v življenju so šampanjec, jastog, analni seks in pikniki.
• Pisanje je zame rekreacija. Nesrečen sem, kadar ne pišem.
• Na splošno upoštevaj isto pravilo glede gin martinijev – in vseh gin pijač – kot bi ga pri ocenjevanju ženskih prsi: eden je mnogo premalo in trije so eden preveč. Poskušaj pojesti olive: lahko so hranilne. Poskušaj kaj pojesti, zares, pri vsakem obedu. Pij veliko tekoče ali destilirane vode. Ne mešaj iz različnih steklenic rdečega vina: pleši s tem, kar te je zavrtelo.
• V surovem fizičnem svetu, in v tistem, ki ga obkroža medicina, je vse preveč stvari, ki bi te lahko ubile pa te ne ubijejo in potem pustijo znatno šibkejšega.
• Ponovno simpatiziram z veličastnim Voltairom, ki je, ko so ga na smrtni postelji nadlegovali in silili naj se odreče hudiču, zamrmral, da to ni čas, ko bi si delal sovražnike.