zirosi

Nauk, ki ga lahko potegnemo iz zadnje basni o sovražnem govoru, bi bil tak, da večina teh, ki o njem najbolj govorijo, živi z glavami globoko v lastni riti. Iz sovražnega govora, ki je kaznjivo dejanje, za katerega je zagroženih do par let zapora, jim je uspelo narediti gnojnico kvazipolitične nekorektnosti, ki je uporabna predvsem za polivanje po nasprotni strani.

Najglobje je uspelo glavo zariniti v lastno rit tetam na FDV-ju, ki se v službenem času na stroške davkoplačevalcev igrajo policaje. Vse skupaj na Spletnem očesu, izgleda kot nekakšna parodija na vaške straže, ker pa so tete večinoma levo usmerjene, bi jih lahko označili kar za nekakšno FDV milico. Ne pravim, da take pobude niso dobrodošle (in tete imajo vedno samo izključno najboljše namene ), vendar naj takšne pobude izhajajo iz zasebne sfere in žepa. Država ima namreč menda za lov na pedofile in ostale kriminalce neko institucijo, ki se ji reče policija, medtem ko je FDV (Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani) državna institucija, ki naj bi se ukvarjala z izobraževanjem in raziskovanjem.

Če bi bilo Spletno oko nek raziskovalni projekt, je tetam na FDV uspelo dokazati predvsem nekaj: da je sovražnega govora zelo malo, pravzaprav najbrž ni nobenega kriminala tako malo, kot sovražnega govora. V vsem tem času so namreč bile na temo sovražnega govora, od slabih 4000 prijav (lepo je biti anonimni špicelj) in vloženih 162 prijav sodišča obravnavane samo tri (3!!!) zadeve, od katerih je samo ena pravnomočno obsojena. Vsak “raziskovalec”, ki da kaj nase in mogoče pogleda iz svoje riti ven, bi na podlagi tega prišel do spoznanja, da sovražni govor ni problem. Ker pa tete na FDV že v osnovi vedno vse najbolje vedo, so se odločile, da je sovražni govor velikanski problem, ki postaja vedno večji.

Sovražni govor je zelo dobro opredeljeno kaznivo dejanje, ki je ga prepoveduje najprej Ustava Republike Slovenije:

63. člen – Prepoved spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti ter prepoved spodbujanja k nasilju in vojni

Protiustavno je vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti.

Protiustavno je vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni.

Nato pa še Kazenski zakonik Republike Sloveniej KZ -1:

297. člen – Javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti

1. Kdor javno spodbuja ali razpihuje narodnostno, rasno, versko ali drugo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, ali spodbuja k drugi neenakopravnosti, se kaznuje z zaporom do dveh let.
2. Enako se kaznuje, kdor javno širi ideje o večvrednosti ene rase nad drugo ali daje kakršnokoli pomoč pri rasistični dejavnosti ali zanika, zmanjšuje pomen, odobrava, omalovažuje, smeši ali zagovarja genocid, holokavst, hudodelstvo zoper človečnost, vojno hudodelstvo, agresijo ali druga kazniva dejanja zoper človečnost.
3. Če je dejanje iz prejšnjih odstavkov storjeno z objavo v sredstvih javnega obveščanja se kaznuje tudi urednik oziroma tisti, ki ga je nadomeščal, s kaznijo iz prvega ali drugega odstavka tega člena, razen če je šlo za prenos oddaje v živo in dejanj iz prejšnjih odstavkov ni mogel preprečiti.
4. Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno s prisilo, grdim ravnanjem, ogrožanjem varnosti, sramotitvijo narodnostnih, narodnih ali verskih simbolov, poškodovanjem tujih stvari, skrunitvijo spomenikov, spominskih znamenj ali grobov, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.
5. Če stori dejanja iz prvega ali drugega odstavka tega člena uradna oseba z zlorabo uradnega položaja ali pravic, se kaznuje z zaporom do petih let.
6. Sredstva in predmeti s sporočili iz prvega odstavka tega člena, pa tudi pripomočki, namenjeni za njihovo izdelovanje, razmnoževanje in razpečevanje, se vzamejo ali njihova uporaba ustrezno onemogoči.

Takšne so torej pravne osnove. Teoretično je torej se torej objektivno “sovražni govor” opredeli z strani jasnimi kriteriji, ki morajo biti izpolnjeni (dr. Neža Kogovšek, dr. Andraž Teršek (06:40, 9:40)):

• javni govor mora biti usmerjen proti skupini (sicer gre za razžalitev ali obrekovanje), ponavadi proti neki manjšinski populaciji v družbi;
• skupino mora napadati kot manjvredno na podlagi osebnih okoliščin njenih pripadnikov;
• vsebovati mora neposredno spodbujanje k nasilju;
• obstajati mora verjetnost,da bodo besede pripeljale do nasilja.

Ti  objektivni kriteriji sovražnega govora se ne nanašajo samo na nasilje, temveč tudi na sovraštvo, razdor, neenakopravnost… Odločilna pa je pravna presoja glede na vse okoliščine ali so bili izpolnjeni, da se zadeva kvalificira kot sovražnio govor. Nekaj je ali ni dovoljeno, če je dovoljeno, ne more biti niti prekršek. Zadeva je taka, da imamo k sreči tudi Evropsko sodišče za človekove pravice in nekaj, čemer se reče svoboda govora. Tam bi drugačne sodbe padle, domnevni zločinci pa bi s tem postali žrtve.

Vse ostalo je povsem subjektivno mnenje, zato lahko vsak po svoje naredi definicijo nekako v tem slogu: zame je sovražni govor vse, s čimer se ne strinjam, predvsem pa so to vse kritike in nestrinjanja, ki letijo name in jih ne morem ali ne znam argumentirano ovreči.

Zmagovalci te situacije, ki prav tako živijo z glavami globoko v svoji riti, so seveda politiki in politikanti. Oni so vse skupaj vzeli kot orožje. Njihova definicija bi šla nekako takole: sovražni govor je predvsem to, kar govori druga stran. Sovražni govor je tako postal kvazipolitična nekorektnost. Kvazi politična nekorektnost zato, ker za politično korektnost ponavadi velja, da obstaja vsaj neka mera medsebojnega strinjanja, kaj je politično korektno in kaj ne, pri nas pa ima leva stran povsem svoja merila in desna seveda svoja, pri čemer so desnosučni že po defoltu nekoliko bolj butasti in manipulativni (tudi Bog in Nadškof sta namreč na njihovi strani):

Najboljši primer desne instrumentalizacije “sovražnega govora” je bedarija Iva Godniča, kjer sicer Godnič že v naslednjem stavku pove, da gre za sarkazem in najbrž je že takoj vedel tudi, da mu “šala” ni uspela. Vendar so desnjakarji vse to zmanipulirali ter ta drugi del preprosto izrezali (in seveda tudi vsi naši profesionalni novinarji iz javne hiše).

Primer leve instrumentalizacije pa je še vedno aktualna “trenirkarska zarota”. Članek je vsekakor butast, v najboljšem primeru slaba teorija zarote in zagotovo neprimeren za objavo na strani katerekoli stranke, ni pa sovražni govor. Zadevo je potrebno kritizirati in sesuti, tudi protesti proti takim objavam so povsem upravičeni in potrebni. V tem primeru se je z glavo v riti izkazala kar naša informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar, ki je celo pravnica, skupaj z njo pa seveda kar vsi, ki so ji veselo sledili – v tem primeru se je informacijska pooblaščenka, prostovoljno ali po neumnosti, instrumentalizirala kot orodje leve opcije.

Vse skupaj, seveda ni niti najmanj smešno, saj dobiva groteskne razsežnosti, ki se bojo najbrž končale v nadaljnjem zmanjševanju svobode govora: in vedno, kadar pride do konflikta med svobodo in politiko, najkrajšo potegne svoboda.

Zadeva pa je v bistvu povsem preprosta: svoboda vsakega posameznika se konča pri svobodi drugega posameznika ali skupine. To velja tudi za svobodo govora: dokler nekdo eksplicitno ne poziva, naj se tako ali drugače posega v svobodo drugih, je govorjenje povsem v mejah svobode govora. Od tam naprej je kriminal.

En odziv. na “Sovražni govor in bedarije”