Državniška klofuta
Zaskrbljujoče dejstvo je, da med našimi politiki prevladujejo politikanti, medtem ko za nikogar od aktivnih politikov ne moremo reči, da je državnik v smislu Ivana Omana, Franceta Bučarja ali do neke mere celo Janeza Drnovška. Kučana med državniki zaenkrat ni, oziroma je izpadel iz te lige v teh dneh, najlepše pa ga je izločil Ivan Oman z naslednjo izjavo (Dnevnik):
Če bi hoteli državi dobro, potem naj novo vlado sestavita največja tekmeca – Zoran Janković in Janez Janša, vse drugo je tako in tako drobiž. Logično je, da bi bil v taki vladi glavni tisti, ki je močnejši. Logično bi tudi bilo, da bi eni in drugi požrli neumnosti, ki so jih govorili pred volitvami, in bi v interesu države sedli skupaj. To je edini način, da bo ta država delovala. Zdaj je ogrožena, saj vlada ne more storiti ničesar, če ji vedno nekdo meče polena pod noge.
Čeprav sem se že obregnil ob SLS-ovsko prodajanje zdrave kmečke pameti, je potrebno priznati, da imamo tukaj na delu z izvrstnem primerom kmečke pameti, ki je zdrava, se pravi logična. Za razliko od Kučana, ki je v Večeru postavljal “leve” koalicije, je Oman celotno slovensko politikantsko ekipo, v stilu velikega ravnatelja postavil v kot: če je res, da hočete Republiki Sloveniji dobro, potem lahko to tudi dokažete. Če pa so vam od dobrobiti države Slovenije in njenih državljanov pomembnejše osebne razprtije, lastni napuh, ideološka razhajanja in povsem zasebno-mafijski interesi, potem…
Pravzaprav se moram v veliki meri z njim strinjati tudi v nadaljevanju, še posebej s kritično oceno SLS-ja:
SLS naj gre lepo v opozicijo, da mir in čaka naslednje volitve, saj je tako in tako vedno počela neumnosti. Zaradi mene sicer lahko gre v vlado, toda v tem primeru je čez štiri leta ne bo več.
Žebljico na glavico pa Oman pribije s tem, da bi moral biti v tej veliki koaliciji tudi Virant – z Virantom v vlogi pravosodnega ali/in notranjega ministra bi dobili vsaj nekašno varovalko pred dokončno ugrabitvijo države , vendar pa tudi tu ostaja Oman realno z obema nogama v Zmincu in doda, da mu v tem primeru ne bi pustili ukrepati, saj bi to pomenilo konec mafije.
Problem, ki bi ga utegnil razrešit Omanov predlog, je kako razrešit frustracijo, ki jo povzroča trajno nesorazmerje med volilno izraženo podporo neki stranki (ni važno ali voditelju ali programu ali ideologiji) in njenim dejanskim političnim vplivom (odgovornostjo za vodenje/upravljanje) države. Nesorazmerje se pojavlja ne glede na velikost stranke, saj je za nekatere stranke z veliko podporo ta vpliv kar naprej premajhen, za tiste z majhno pa praviloma prevelik. V dvajsetih letih se tako ni uspela ustvarit tako (z)mešana (para)držvana upravljalska struktura, ki bi lahko brez šoka za državljane preživela tistih par procentov zmagovalne razlik in ki nas zato vedno znova uspe spravit v pravi predvolilni stres, ki nas iz živih ljudi dela zombije… http://dhafnar.wordpress.com/2011/11/26/obkrozuje-roka-zivih-mrtvecev/