zirosi

Največji poraženci teh vpolitev so zagotovo razni anketarji oziroma, kot si radi pravijo sami, raziskovalci javnega mnenja. S svojimi raziskavami so namreč dokazali predvsem to, da so njihove napovedi nekje na nivoju branja iz kavne vsedline. Skupaj z anketarji pa je izgubila tudi večina politikantskih krjavljev, ki si prisvajajo nazive političnih analitikov.

ankete (Razgledi.net)

Kako torej v Sloveniji nastanejo politični analitiki? Najprej potrebujemo novinarja, nato pa še nekoga, ki je pripravljen karkoli povedati o politiki in poleg svojega imena pripisati “politični analitik”. In glejte: politični analitik je rojen.

Večinoma so vsi ti naši “politični analitiki” samo komentirali razne ankete in posamezna dejanja politikov, le malokdo pa se je lotil tega, kar naj bi analitiki počeli: redki so bili tisti, ki so se dejansko lotili tega, kar je osnovno opravilo analitikov – analiziranja, ki v najbolj splošnem pomeni razčlenjevanje, ugotavljanje sestavnih delov neke celote oziroma za pojasnjevanje nečesa ne da bi pojem širili. Dodaten pogreb za “analitike”, pa je pristop pro in kontra: po prepričanju naših četrtpismenih novinarjev, naj bi pri nas obstajali levosučni in desnosučni politični analitiki: tako torej dobimo ponavadi na ekran dva krjavlja, ki sekata vsak po svojem hudiču: eden po črnem, drugi pa po rdečem.

Pri vsem skupaj obstaja nekakšen test minimalne kredibilnosti političnega analitika: načeloma bo poskušal kritizirati tako leve kot desne. Tisti, ki je zmožen kritizirati  oziroma hvaliti samo ene, nikakor ne more biti analitik, temveč je kvečjemu politični komentator in večina tega, kar nam prodajajo za “politične analitike” so samo to: politični komentatorji te ali one provinjence, saj ničesar ne analizirajo ali pa se v najboljšem primeru lotijo “kritične” analize zgolj ene strani, medtem ko drugo v najboljšem primeru pustijo pri miru oziroma jo celo hvalijo.

Kar najbolj bode v oči, popolnoma nekritična vera “analitikov” v ankete, čeprav je iz zgornje tabele že iz samih razlik med posameznimi anketami lepo razvidno, da to niso ravno neki resni pokazatelji, poleg tega, da so zadnje ankete narejene dva dni pred volitvami – čeprav vmes velja hinavski volilni molk (pri čemer so največji hinavci kar novinarji sami), od katerega večjih vplivov na javno mnenje niti ne moremo pričakovati.

Najbolj zanimivi so bili vsi ti patetični izgovori, kako to, da so tako grdo sfalili. Tu je treba priznati, da “analitikom” in anketarjem nikakor ne zmanjka izgovorov. Eden najbolj šalabajzarskih je prišel iz Valicoma, kjer so postavili drugo najslabšo napoved (slabšo napoved so uspeli sproducirati samo še desnosučni politični komentatorji iz Fudš) – in seveda je včeraj ta patetični izgovor povsem nekritično povzemala tudi večina medijev.

Valiconovci so v opravičevanju svoje blamaže šli tako daleč, da nam v nedeljo zvečer prodajajo “sobotna razmišljanja“, celotno (v absolutnem smislu je to skoraj 20%) “napako” pa pojasnijo z aktivacijo volilcev na eni in nenačrtovano abstinenco na drugi strani. To, kar pravijo anketarske legende je, da je cca 60.000 volilcev Janeza Janše nenačrtovano ostalo doma, približno 100.000 volilcev pa se je aktiviralo in odšlo voliti za Jankovića. V času volilnega molka je tako 160.000 ljudi v meditaciji ugotavljalo, kako in kaj in od tega jih 60.000 ni vstalo (vse to pa se zgodi pri precej natančni napovedi udeležbe – udeležba sama niti ni presegala napovedi). To je v najboljšem primeru samo bulšit (iskanje nekih precej patetičnih opravičil za anketarsko blamažo), čeprav bolj smrdi po zavajanju, saj je vse skupaj mogoče razložiti na precej bolj eleganten način: anketarji so slabo vzorčili, zato niso zaznali nizke udeležbe na Štajerskem in ustrezno višje na zahodnem delu: kaj pomaga Janši prepričljiva zmaga v Šmarju pri Jelšah pri 56-odstotni udeležbi, če je Janković še bolj prepričljivo zmagal v Šiški, kjer je bila v enem od okrajev udeležba 74-odstotna.

Precej neprepričljivo deluje tudi trditev, da so se zmotili samo pri vrhu. Namreč, če dopustimo nekakšno par odstotno napako, naspodnjem delu takorekoč ne moremo zgrešiti, rezultate posameznih anket pa bi bilo zanimivo videti še v luči naročnikov (metodologije anketiranja so najbrž strogo varovane poslovne skrivnosti): strašno zanimivo je, da so na nekakšni fakulteti, iz katere prihaja največ desnosučnih krjavljev, ki nastopajo kot politični komentatorji, odkloni največji: mojstri uporabnih družbenih študij očitno ne obvaladujejo metodologije anketiranja ali pa je del uporabnih družbenih študij tudi manipulacija z javnim mnenjem?

Pravzaprav se je na teh volitvah ponovno izkazalo tudi, da nihče od analitikov ni primerjal kandidatov in kandidatnih list. Posamezni “analitiki” so se obregali ob posamezne kandidate, kot Elda Viler, nihče pa se ni lotil primerjanja relevantnosti posameznih list: v tem pogledu je Janković predstavil listo ljudi, ki so za volilce očitno bili vsaj toliko prepričljivi kot Janševa lista, in neskončno bolj od NSi in SLS, čeprav niso imeli praktično nobene terenske podpore. Ponovno se je izkazalo tudi to, da SDS z Janezom Janšo ob svojih osuplivih 30.000 članih ne more čez volilnih 30%. Naslednja pomembna ugotovitev, ki jo lahko potegnemo iz vsega skupaj, je, da Janša deluje kot mobilizator za volivce, ki so brezbarvni in bojo volili kogarkoli drugega. Poleg tega pa Janša za sabo vleče še oslovski rep katolibanske ideologije iz 19. stoletja, ki včasih sliši na ime “SLS” največkrat pa na “NSi”.

Največja napaka velike večine naših političnih analitikov (politični komentatorji so apriorno izvzeti) pa je v tem, da na splošno premalo upoštevajo drugo stran: to, kar naj bi analizirali, niso samo politiki in politične stranke, temveč tudi volivci: volivce se največkrat stlači v ankete in to naj bi bilo to – od tu naprej se ne gre. Tokratne volitve so nam ponovno dokazale, da gre delitev volilnega telesa natanko po polovici, da ima Janša zagotovljeno svojo petino in če bi mu uspelo uspelo nabrati skupaj s sateliti 49 %, bi najbrž nekdo drug nabral 51% – kot bi rekel Marx: racionalnost je vedno prisotna, čeprav ne nujno v racionalni obliki.

V imenu razuma in medijske higijene pa bi predlagal, da se ločuje med temi, ki politiko samo komentirajo: naj se jim reče politični komentatorji in tistimi redkimi, ki zadeve dejansko tudi analizirajo – politični analitiki. Apolitičnost za politične analitike ni neka nujna zahteva, čeprav bi bila zaželjena in dobrodošla, bolj kot apolitičnost je pomebna kritična distanca do sebe in lastnih političnih opredelitev, zato so pravi politični komentatorji najprej kritični do lastne politične opcije, šele nato pa se lotijo nasprotne.

10 odzivov na “Politični (ne)analitiki”