zirosi

Če odmislimo poraz Janeza Janše, so rezultati tokratnih volitev naravnost grozljivi. Vsekakor je bilo zanimivo gledati dolge obraze vase prepričanih zmagovalcev, ki izgubijo ravno zaradi brezmejne samovšečnosti in neženiranega podcenjevanja svojih tekmecev. Videti dolge ksihte SDS-a je bilo neprecenljivo, za vse ostalo bomo tako ali drugače plačali z obrestmi.

Razporeditev po 99% preštetih glasovnic (Dnevnik)

Zadeva taka kot je, vsekakor ni ravno najbolj razveseljiva. Na simbolnem nivoju je najprej potrebno čestitati grafičarjem za tole pink barvo LZJ-PS, ki najbrž ponazarja prašičke – samo upamo lahko, da tiste, v katerih se varčuje in ne tistih, ki se prerivajo pri koritu.

Če smo imeli prej obdobje LDS-a, Janše in sedaj na koncu Pahorjevo obdobje, smo se tokrat znašli v Jankovičevem obdobju.

Poleg SDS so največje poraženke vse te agencije, ki so nas ves čas pumpale z merjenji javnega mnenja, saj so z izjemo zadnje Mladinine ankete popolnoma pogorele.

Naslednji v vrsti luzerjev pa so “politični analitiki”, ki so verjeli anketam in to, da so tako ali drugače razlagali rezultate raznih anket, je tudi vse, kar je na njih “analitičnega” – se pravi, da oni sploh niso analitiki, saj večinoma sploh ničesar ne analizirajo, temveč samo razlagajo. Relativna zmaga Jankovića jih ne bi smela presenetiti, če bi se lotili resne analize njegove liste: Janković ima dobro moštvo prepoznavnih osebnosti sestavljeno tako iz prepoznavnih kot tudi iz preizkušenih izvoljenih politikov. Vsi, ki so sedaj na njegovi listi, v očeh volilcev in najbrž tudi drugače, lahko odtehtajo kogarkoli na listi JJ in v končni fazi se izkaže, da ljudje raje kot abstrakten program izbirajo ljudi.

Matematika pa nam hitro razkrije celotno grozljivost položaja, v katerem se nahaja naša politika (ponovni vstop NSi (izpad Zares) nas vrača na konec 19. stoletja): dobili smo pad položaj, kjer bojo jeziček na tehtnici predstavljale manjše stranke ali pa kar manjšinska poslanca s svojimi specifičnimi interesi, v najskrajnejšem primeru pa lahko fašemo kar Kučanizem: JJ in ZJ imata skupaj zelo lepo večino. In če stopi na delo dialektika lepilnega traku, po kateri je pri nas Kučan nekaj takega kot lepilni trak, ki ima svojo temno stran Janeza Janšo in svetlo stran Zorana Jankovića ter tako na dialektičen način s prehajanjem nasprotij povezuje slovensko politično sceno v dialektiko gospodarja in hlapca.

Druga opcija je za nas, ki bomo posledice političnih odločitev čutili na svojih plečih, je vsekakor bolj ugodna katerakoli druga možnost (v bistvu ne rabimo močne operativne vlade in niti najmanj ne potrebujemo tehnokratov – in ravno to, kar predstavlja Janković deluje strašno tehnokratsko, še posebno s svojim zatrjevanjem, da ni politik): najbolje bi bilo, da Janković sestavi neko srednje močno koalicijo, potem pa se loti izvrševanja programa SDS, ki načeloma niti ni slab, zato bi pa s takšnim pristopom lahko uspešno jemal sapo opozicijskemu nasprotovanju: konec koncev je ena prvih napovedi iz ust poglavarja SDS-ja ta, da bomo kmalu imeli nove predčasne volitve. Lahko pa za nagrado dobimo tudi prisilno upravo…