zirosi

Volilni cirkus tokratnih izrednih volitev se končuje in najbrž nisem edini, ki se ob vsemu videnemu politikanstvu in slišanih praznih obljubah ne sprašuje samo, na koga preložiti svojo suverenost, temveč predvsem ali ima udeležba in glasovanje sploh kakšen smisel. Celotno zagato pri vsem skupaj na nivoju užitka lepo ponazarja neka prispodoba: volitve v parlament so kot dokončna predaja.

Dokončna predaja je poslovenjeno ime za nek dokaj nov “šport”, ki v angleščini sliši na ime Ultimate Surrender (vse skupaj je precej žgečklijive, da ne rečem pohujšljive narave, zato s klikom na spodnji povezavi potrjujete, da ste polnoletni z volilno pravico – se pravi starejši od 18 let):

• Ultimate Surrender – uradna stran;
• primer tekme;

Pri popolni predaji, gre za nov “šport”, precej gledljive narave, kjer se v ringu pomerita dve dekleti, zmaga pa tista, ki doseže več točk (sistem točkovanja je razložen na uradni strani), vendar pa se ta tekma ne konča z zmago, temveč se nadaljuje s popolno predajo poraženke svoji zmagovalki, ki jo lahko neizmerno ponižuje in konkretno pofuka s plastičnim dildom, ki ji pripada po zmagi. Volilna tekma je kot borba za ta plastični dildo, ki se mu reče oblast, ko je volitev konec pa se začne oblastniška jeba in poniževanje vseh, ki niso na oblasti.

Prva vzporednica med popolno predajo in volitvami, ki se nam ponuja, je na nivoju navadnih volivcev, ki nimamo nobene veze s strankami. Na primer, da se nam na volitvah zgodi, da obkrožimo zmagovalca: v tem primeru smo mi tisti, ki občutimo slast zmage in lahko s poražencem počnemo, kar nam paše, vendar je naš užitek zgolj na tem nivoju – kurac, s katerim se fuka ni naš (niti nismo izvrševalci), je samo plastični privesek, ki nam ne more dati užitka pravega fuka. Pravega dokončnega užitka je lahko do neke mere s predpostavljenimi mazohističnimi nagnjenmi deležna samo poraženka, resnični zmagovalci celotne zadeve pa so tisti, ki so stvar organizirali in tisti, ki vse skupaj gledamo.

Naslednjo vzporednico lahko potegnemo na nivoju strank, ki se potegujejo za oblast: tisti, ki bodo izšli kot poraženci so že sprejeli poniževanja zmagovalcev in nedvomno bodo nekateri v tem našli svoje užitke, medtem ko nam navadnim volilcem ostane samo užitek spremljanja. Na tem nivoju po koncu volitev, postanejo vsi volilci poraženci, saj so z odhodom na volitve svoj kos oblasti prenesli na tiste, ki bodo zmagali. Razlika je samo v tem, da so volilci zmagovalcev lahko izbirali tega, ki si bo navezal oblastniški dildo – uspelo jim je doseči to, da jih bo poniževal, njihov izbranec (recimo, da bodo v vsem skupaj nekoliko bolj uživali ali pa v slepoti svoje izbire sploh ne bodo spregledali, kaj se jim dogaja). Vsi tisti, ki so odšli na volitve, so se simbolno odrekli svoji suverenosti in predali usodo vseh v roke zmagovalcev – na nekoliko boljšem bojo tisti, ki se volitev ne bojo udeležili, saj njim ta simbolna pravica še vedno ostane.

Potemtakem torej, če se odločimo za odhod na volitve, stojimo pred povsem butastimi (ne)izbirami: izbrati nekaj, kar že poznamo in zmagati, vendar ob tem doživeti prostovoljno predajo, izbrati nekaj, kar nima upanja na zmago in pristati na poniževanja in posiljevanja (z nekašnim moralističnim užitkom najbolj butastega gesla, da je sodelovanje bolj pomembno od zmage in s tolaženjem, da smo izgubili, ker smo najbolj moralni in pošteni) ali pa mogoče protestno uničiti glasovnico, kar še vedno pomeni nek pristanek na celo igro.

Nekoliko več dostojanstva in simbolne suverenosti nam ostane, če ne odidemo na volitve. V tem primeru ne pademo v simbolično oddajanje svoje simbolne suverenosti. Seveda kljub temu še vedno delimo usodo s tistimi, ki so na volitve odšli, vendar pa nam ostane vsaj nekaj užitka, ob tem, da zadevo samo spremljamo in se nismo niti za trenutek pustili nategniti že s tem, da bi kadarkoli v upanju na zmago pomislili na to, da nas po volitvah ne bodo poniževali in nategovali.