zirosi

Odkar vemo za predčasne volitve, skorajda ni dneva, ko ne bi izvedeli, da neko stranko podpira, kakšen tuj politik oziroma neka avtoriteta v takšni ali drugačni obliki. S takšnimi podporami načeloma ni nič narobe, vendar pa jih ne gre kar tako povprek jemati za nekakšno čisto zlato, za vsako takšno podporo se namreč skriva nek določen interes, medtem ko poudarjanje takšnih podpor kaže vsaj na veliko pomanjkanje samozavesti predvsem pa na nedoraslost.

V prvi vrsti gre pri iskanju zunanje podpore za star trgovski trik, ko se v pomanjkanju lastnih referenc prodajalec sklicuje na nekega domnevnega strokovnjaka, ki naj bi zadevo poznal bolje in prek tega tudi ustrezno svetoval – ta trik se največkrat uporablja pri raznih mrežnih marketingih, kjer vemo, da ta, ki nam nekaj poskuša prodati, nima pojma, poleg tega pa se tega zaveda tudi slednji. Rešitev problema je preprosta: pokliče se tujega strokovnjaka, za katerega kupec ne ve, pri čem je.

Sklicevanje na zunanjo podporo pa ima tudi obliko slabe argumentacije, saj se takšna podpora praviloma uporablja za argumentiranje v smislu: ta in ta avtoriteta pravi, da je to tako, zato mora tako biti. Zadeva nam je slovencem precej dobro znana že skozi papagajanje Prešerna. Le da ima tokrat nekakšno obrnjeno obliko, ki nahaja med argumentom  zmotnega sklicevanja na avtoriteto – ad verecundiam in v bolj skrajnih oblikah celo na argumentacijo s palico – ad baculum (argumente te vrste slišimo največkrat iz ust kvazi strokovnjakov ekonomske stroke).

Tudi če pristanemo na to, da je Angela Merkel svtovna avtoriteta, za izbiranje predsednikov vlad (podprla je tudi Iva Sanaderja!?), s katero se strinja vsa svetovna stroka, je problem še vedno vsebinski. Kljub navideznem ugodju take podpore, je to še vedno zunanja podpora. Zunanjo podporo pa vodijo zunanji interesi, za katere ni nujno, da so isti ali podobni, kot notranji. Kar je v nemškem interesu, ni nujno tudi v našem, poleg tega pa izbira določene politične opcije Angele ne zadeva niti približno toliko, kot zadeva prebivalce te države. Zato moramo biti do vsake take podpore vedno zmerno sumičavi in zelo kritični.

Poleg vsega tega pa mene tukaj moti še nekakšna izdajalska mentaliteta, ki se je de naših politikov vse prevečkrat poslužuje. Gre za tisto mentaliteto tožibab iz vrtca – tistih tožibab, ki so ponavadi najhujši pobalini, ko jih fašejo pa stečejo do vzojiteljice in ji vse zatožijo. Kant bi temu rekel nedoraslost. Zadeva je do neke mere sprejemljiva tja do konca osnovne šole, vendar pa je očitno, da nekateri tega niso nikoli prerasli. Spomnimo se vseh teh raznih čudnih pisem raznim ambasadorjem in evropskim inštitucijam, ki služijo nekim povsem partikularnim interesom ideološkega obračunavanja, hkrati pa kažejo Slovenijo kot nezrelo in smešno banana državo.

Skratka to, da Janeza Janšo podpira tako Angela Merkel, ki je prej že podpirala Iva Sanaderja, kot Julija Timošenko, ki so jo dobili z roko v žaklju in seveda nenazadnje tudi madžarski populist Orban, (in seveda tudi notranja Boško Šrot in Igor Bavčar), je stvar, ki bi nas morala predvsem skrbeti. Merklova podpira tistega, ki bo najbolje služil nemškim interesom, podobno tudi Baroso in tudi Janša je eden tistih, ki bi se lahko izkazal za uspešnega tehnokrata v prihajajoči policijski državi.

5 odzivov na “Zunanja podpora”