zirosi

Kdo bo zmagal na letošnjih volitvah in prevzel vodenje te države, je danes povsem drugorazredno vprašanje. Bistveno vprašanje se glasi: Katerega “tehnokrata” nam bojo EU birokrati in banksterji ustoličili čez par let: Cviklja ali Ropa?

Očitno živimo v časih, ko je demokracija postala nekakšna politična puhlica, ki je brez vsebine in pravzaprav ne pomeni ničesar – razen, da je odlično sredstvo za to, da raja pokasira vse napake voljenih vladarjev. In če bi vsakokrat, ko je kakšen politik rekel, da je nekaj treba narediti, ker je takšna direktiva iz Bruslja, bi bil med najmanj 10%. Ne samo, da nam posredno zastopniško vladajo stranke skozi svoje partikularne interese, tudi te stranke imajo svoje birokratske komandante, ki niti izvoljeni niso bili, temveč se jih je preprosto postavilo na položaje moči, s katerih potem upravljajo kot nekakšni absolutni gospodarji, svoje vladanje pa definirajo skozi kvazi apolitično strokovnost, ki se ji reče tehnokracija.

Politika v širšem smislu pomeni neko delovanje za uresničitev ali ohranjanje družbene ureditve predvsem v državi in med državami zato je vsako govorjenje o tehnokratski apolitičnosti velik nesmisel. Drugi del zloženke tehnokrat “kracija” izhaja iz starogrškega “kratos”, ki pomeni vladati, tehnokracija naj bi potemtakem pomenila vladanje tehnikov, torej teh, ki obvladajo neko veščino ali stroko – “tehne”. Ker pa ti “tehniki” niso neka nadbitja, ki so padla iz nebes, se je dobro vprašati, kdo so ti tehniki, še bolj nujno pa je, da pogledamo, kaj je ta njihova veščina, kje leži ta njihova strokovnost, zaradi katere naj bi si takorekoč brez vsakega premisleka ali demokratičnega odločanja zaslužili naše zaupanje.

Trenutno se kot primer ponujajo trije taki tehnokrati: Mario Draghi, šef Evropske centralne banke, Lucas Papademos, novi šef Grkov in Mario Monti, ki velja za “umirjenega in pogumnega evropskega tehnokrata”. Prva stvar, ki je skupna vsem trem tehnokratom, je, da so to banksterji iz iste šole in s povezavami v bankststerski družini Goldman Sachs, oba Italijana sta oba bila tam zaposlena, Grk pa je z Goldman Sachsom intenzivno sodeloval kot grški šef centralne banke ter Grčiji omogočil, da se je lahko priključila evrskemu denarnemu območju (po domače rečeno: skupaj so ponarejali bilance), zadnji dve leti (prej je bil podpredsednik ECB) pa je ta grški tehnokrat svetoval svojemu predhodniku – zelo modro najbrž… Zadeve tako postanejo naenkrat precej bolj jasne: ti tehnokrati so del problema, ne pa del rešitve, saj so tudi njihova ravnanja in neravnanja pripeljala do stanja, kjer se nahajamo sedaj.

Prosto po Einsteninu težav ne moremo reševati z uporabo tistega razmišljanja, ki smo ga uporabljali, ko smo težave povzročili. Zato je precej ilozorno pričakovati, da bojo tisti “strokovnjaki”, ki vsekakr nosijo precejšen del krivde za trenutno stanje, lahko vse skupaj razrešili – vsekakor pa ni nikjer nobenega znaka, da bi ti tehnokrati spremenili svoje razmišljanje.

Nepolitične vlade ni, vsaka vlada je po definiciji politična in tako kot ne more biti nepolitične vlade, ne more bit  politično nevtralne vlade, zato se nam skozi evrokratsko vsiljevanje tehnokracije pravzaprav vsiljuje neka oblika tehnokratske diktature, kjer se v imenu strokovnosti tehnokratov ukinja vsakršno politično razpravo, ki bi bila v nasprotju z njihovimi interesi

Zato se moramo vprašati, kaj je pravzaprav politika tehnokratov, kaj je njihov politični cilj? Rešitve, ki jih ponujajo evrokrati in so del globalnih “reform”, s katerimi naj bi se rešili iz krize, so povsem nasprotne od sprememb sistema na bolje ali odprave napak sistema. Ker so ti tehnokrati del sistema, so tehnokratske rešitve predvsem sistematičen poskus za vsako ceno rešiti sistem, ki je prišel v krizo. Zato so njihove rešitve radikalizacija tega sistema in vsega tistega, kar je v njem najbolj narobe in nevzdržno. Napačen je v bistvu sistem sam skupaj s svojimi tehnokrati, zato ga je mogoče ohranjkati in vzdrževati samo z diktaturo, ki si je po novem nadela ime tehnokracija.

En odziv. na “Tehnokrati napadajo”