zirosi

Prejšnji teden smo lahko spremljali, kako se je supermenekenka Naomi Campbell pražila na sodišču in izgovarjala, da je njena sveta dolžnost, da sprejme karkoli ji dajo v roke, saj je preprosto taka, da se darila kar lepijo nanjo. Celotna farsa je potekala v Haagu, kjer sodijo nekdanjemu liberijskemu predsedniku Charlesu Taylerju. Lepotica pa je v roke dobila vrečko z nekakšnimi umazanimi kamni.

Kasneje se je izkazalo, da so bili ti umazani kamni nebrušeni diamanti, ki naj bi jih poslal Charles Taylor – možakar precej krvavih rok in kosmate vesti. Raje ne bi ugibal o nivoju manekenske inteligence, vendar pa se mi je Naomi zdela vse prej kot neumna, saj je celotna predstava bila videti kot del inserta iz kakšnega filma. Poleg tega, da so vsi skupaj večerjali doma pri Nelsonu Mandeli. Zadeva je voda na moj mlin in potrjevanje očitnega dejstva, da so vsi svetniki samo ljudje – taki kot drevesa, bi rekel kolega Friederich: bolj ko iztezajo svoje roke k svetlobi, globlje v temi so njihove korenine…

Zadeva, ki je zares zanimiva pa je sam izraz “krvavi diamanti”, saj zareže neposredno v samo bistvo celotne svinjarije, po imenu diamant. Na eni strani namreč gre za navaden ogljik, kar ga naredi za diamant je zgolj značilna vezava posameznih atomov ogljika. Gre za posebno alotropno modifikacijo elementa ogljika, ki nam da slavni kristal, ki se odlikuje po svoji trdnosti in lomnosti svetlobe; kot mineral pa nastaja pod velikim pritiskom približno 150 kilometrov pod površjem. Zadeva je bila včasih strašna redkost, dandanes pa jih lahko izdelujemo serijsko – “umetni” diamanti se v ničemer ne razlikujejo od naravnih, razen po temu, da niso požegnani s strani edino pravih.

Menda letno nakopljejo okrog 26 ton tega kristala (za približno 9 milijard $), malo manj znano dejstvo pa je, da ima roko nad celotno trgovino ena sama družba – De Beers, katero je ustanovil Cecil Rhodes s pomočjo bankirske združbe Rothschild.  Družbi je dal Cecil ime po butastemu kmetu iz Afrike, ki je naletel na prvi odprti kop diamantov in nato svojo kmetijo za majhne denarje prodal tistim, ki danes slišijo na njegovo ime. Kako globoko monopolistična je celotna zadeva, je nekoč ušlo kar samemu Rhodesu, ki je rekel, da je njihovo največje tveganje odkritje novih rudnikov – tveganje, ki ga je skupaj z bankirsko bando izničil tako, da je nad celotno trgovino s takšnim ogljikom ustvaril absoluten monopol.

Ta monopol je bil v začetku povsem očiten, danes pa je nekoliko bolj neopazen, dejstvo, iz katerega lahko sklepamo, da ta monopol še vedno traja pa je cena teh brušenih kamenčkov. Na nek način je monopol danes še hujši, saj ima dandanes vsak tak omembe vreden kamenček z laserjem vžgano svojo registrsko številko – če je nima se mu reče krvavi diamant.  In samo ta združba je tista, ki izdaja registrske številke ter ima monopol nad diamanti, ostali ogljikovi kristali, ki jih ta združba ne registrira, pa se imenujejo krvavi diamanti – v najboljšem primeru se jim morda reče “umetni”.

Pa naj še kdo reče, da ogljik ni dober biznis…

6 odzivov na “Krvavi diamanti”