zirosi

Čarovnikov vajenec

Dobrih petnajst let kasneje z dobrimi petnajstimi kilogrami dodatka, ki se mu reče mišica preživetja, pri slabih 30 stopinjah celzija. Vsak pri normalni pameti, bi se usedel v senco, naročil špricer in počakal, da mine. Kaj se zgodi s človekom, da po vseh teh letih spet prične z odkloni – morda pa sploh nikoli ni zares nehal?

Plezanje je ultimativna oblika gibanja – nikjer ne pride v poštev toliko mišic in nikjer ne pridemo v tolikšni meri v stik s svojo prvobitno naravo – tisto opičjo, ki se boji padca in uživa v tem, da spleza nad ostale.

Šli smo štirje: Ana s Krana, Šuškouc, Bejži in jaz (med Žirovsko plezalsko elito bolje znan kot Ešter Klasse).  In vsekakor moram priznati, da sem na ves glas zavriskal, ko sem spičil prvo smer – užitki nepopisni. Nato pa sem se lahko kvečjemu zamislil nad splošnim fizičnim stanjem; duh je močan, meso pa šibko – in težko.

Je pa še par zanimivih zadev: Šuškovc mi je ob pogledu na mojo opremo predlagal, da naj ustanovim muzej: kompleti zastareli, da o osmici ne govorim, sedaj je varovalna tehnika v dobi grigrija. Ostalo je samo nekaj čudenja nad plezalkami La Sportiva kenda, ki še vedno delujejo precej sodobno, da ne rečem kozmonavtsko – obnovljena guma pa od starosti počasi odpada. Laharna (sedanje moderno ime sem pozabil) pa je postala zares lepo plezališče – Slavc Svetličič je vsekakor srečen…

In vsekakor je naslednjič Čarovnikov vajenec prvi v vrsti!

(potem pa še Čarovnikova žena, Čarovnik in Pasji sin)

Sicer pa je bilo vse skupaj videti približno tako (ToshibaCamileo S20):

[View with PicLens]

12►