zirosi

zirosi je rekel/rekla:

Lepo je tole celotno sistemsko godljo, v kateri smo se znašli, v Sobotni prilogi pojasnil BMZ:

V tem okolju se torej postavlja vprašanje, kaj v situaciji, ko javni dolg kronično presega dohodke, kakršne že ustvarja realna ekonomija. Primer Grčije dokazuje, da danes država v mednarodnem svetu financ že figurira kot zgolj eno od podjetij. Ne more si privoščiti, kljub svojemu suverenemu statusu, da bi bila kronično prezadolžena in da pri tem ne bi trpela njena kreditna sposobnost. Znižanje ocene Standard & Poor je torej približek stečaju države, ki kronično živi preko svojih omejenih sredstev, to je njena javna poraba presega dohodke, ki jih državi s pobiranjem davkov lahko generira realna ekonomija.

Ob tem se država sicer lahko zadolži pri notranjih ali zunanjih bankirjih. Tako zadolževanje pa očitno ima, kljub temu da gre za državo kot »suvereno« podjetje, svoje meje. Časi, ko država ni mogla bankrotirati in je bila zato idealen dolžnik, so očitno minili. Onstran omenjenih meja pa se takoj postavi vprašanje kredibilnosti države in njenega gospodarstva, nadaljnja posojila postanejo obrestno problematična, če jih država sploh dobi, javne finance pa so postavljene pred dejstvo, da ne morejo več financirati delovanja lastne države. Popolnoma realno je zato domnevati, da bi taka država lahko prišla v stečaj, da njene javne finance ne bi več imele zadostnih virov dohodka, da ne bi mogla plačati svojih uradnikov in, med drugim kakor v Grčiji, s kreditiranimi finančnimi injekcijami miriti socialnih nemirov. V tej točki potem kriza javnih financ zelo hitro preide v socialno krizo in s tem v politično destabilizacijo. Ta problem poznamo iz leta 1933, ko je weimarska Nemčija, ki je svojo finančno krizo pretvorila v hitlerjansko diktaturo, s tem povzročila drugo svetovno vojno.

Izposojanje od prihodnosti

Ta trenutek je torej nemogoče predvideti, kam vodi navzdol obrnjena krivulja Kondratijevega cikla. Ker ta krivulja določa dogajanje v realni ekonomiji ter posledično v svetu zasebnih in javnih financ, so slednje na dolgi rok odvisne od učinkovitosti realne ekonomije. Ker pa je realna ekonomija, točneje njena učinkovitost, scela odvisna od točke na omenjeni krivulji, je jasno, da je tudi država, ki se dobesedno hrani iz realne ekonomije, odvisna od nacionalnega in globalnega dogajanja. Proračunski primanjkljaj, ki se v zahodnih gospodarstvih progresivno veča do vrtoglavih višin, pa je v resnici kroničen in možen zgolj zato, ker temelji na virtualni produkciji denarja.

Z drugo besedo, virtualni knjižni denar, iz katerega se ta čas hranijo javne finance v zahodnih ekonomijah, je izveden iz moči bank. Banke so zmožne iz realnega depozita enega komitenta izvajati n-to virtualno vrednost kredita. Ta kredit potem v zasebni in javni finančni sferi deluje kot resnično finančno sredstvo. To pa je od nekdaj možno samo ob predpostavki, da komitenti banke ne bodo vsi naenkrat terjali svojega denarja.

Ljudje zvečine ne razumejo, da je kreditni knjižni denar, ki ga emitirajo banke, brez realne podlage v depozitih in da tu potemtakem ne gre za »vrednost«, ki bi morala imeti svojo »protivrednost« v dejanskih depozitih. Banka lahko posodi sedemnajstkrat več, kot ima. Vprašanje, koliko je taka emisija posojil (knjižnega denarja) nerealna, se pravi brez realne podlage, ni odvisno od posameznih depozitov posameznih komitentov banke, temveč od prihodnje rasti produkcije in menjave. Realnost knjižnega denarja je torej nekaj, kar šele bo, ob predpostavki gospodarske rasti, v tem smislu realno.

Toda res je tudi, da emisija knjižnega denarja (posojil) generira gospodarsko dejavnost tam, kjer je brez posojil sploh ne bi bilo. V tem smislu je emisija knjižnega denarja nekaj, kar se dogaja »na kredo« – na up, da bodo posojila pozitivno učinkovala na gospodarsko rast in menjavo. Če se to zgodi, potem virtualna emisija knjižnega denarja (posojil) sčasoma zadobi realno podlago, ki je ob času same emisije še ni imela.

Že v rimskem pravu se je kreditno pismo, ki ga je argentarius (bankir) izdal deponentu, imenovalo receptum argentarii. Dejstvo je, da je že takrat argentarius takih kreditnih pisem lahko izdal več, kot je imel dejanskih depozitov svojih deponentov. To je bilo seveda možno ob predpostavki, da komitenti, ki tega niso vedeli, ne bodo vsi naenkrat terjali vračila svojih depozitov. Táko posojilo, creditum, je v samem izvoru knjižnega denarja, ki je do krize leta 1929 imel zlato podlago. Denar je virtualna realnost, ki naj odraža realne potrebe menjave. Količina in hitrost obtoka knjižnega denarja pa sta v gornjem smislu realni, dokler ustrezata količini proizvodnje in menjave v sistemu. Če je denarja preveč, pride do pregrevanja ekonomije in do inflacije, sicer pa kakor leta 1929 do deflacije in stagflacije.

Toda ravno ta zlata podlaga je bila tista, ki je omejevala emisijo knjižnega denarja. S tem je povzročila likvidnostno krizo. Izhod iz krize leta 1929 je bil predvsem posledica ugotovitve, da si je knjižni denar možno sposoditi od prihodnosti. Ko se je krivulja Kondratijevega cikla pričela dvigati, so zato vodilne valute (dolar in funt sterling) opustile omejitev emisije knjižnega denarja z zlato podlago. S tem je bila emisija knjižnega denarja v celoti prepuščena bankirskemu gremiju, to je na primer ameriški Federal Reserve Bank, ki je zasebni gremij in neodvisen od države. Od trenutka, ko je predsednik Woodrow Wilson podpisal zakon, po katerem je Federal Reserve Bank postala neodvisna od države, za emisijo virtualnega (knjižnega) denarja ni več bilo gornje meje. Za trenutno krizo so zato spočetka krivili Alana Greenspana, predsednika Federal Reserve Bank, ker je s kronično nizko obrestno mero omogočal »prepoceni kredite«, to je nebrzdano emisijo knjižnega denarja. Ta virtualni balon so cinično napihovali, čeprav so vedeli, da niti slučajno ni možno, da bi tak knjižni denar kasneje zadobil realno osnovo. Tu so ZDA očitno zlorabile svoj geostrateški položaj, kreditirale pa so jih predvsem Kitajska in Japonska. Ko je Sadam Husein zagrozil, da bo iraške dolarje pretvoril v evre, ga je bilo treba uničiti, to pa se trenutno dogaja tudi vis-à-vis Iranu.

S takimi in podobnimi finančnimi sredstvi, točneje z emisijo knjižnega denarja, ki spet temelji na emisiji knjižnega denarja in je torej povsem virtualne narave, je mogoče financirati državni proračunski primanjkljaj. Táko financiranje na kratki in srednji rok lahko deluje kot makroekonomski premostitveni kredit toliko, kolikor deluje kot pospeševalec v gospodarstvu, ki ima likvidnostni primanjkljaj. Da je tako premostitveno delovanje potrebno, se je izkazalo v krizi leta 1929. Ta kriza se je, kot rečeno, poglabljala ravno zato, ker je bil dolar vezan na nefleksibilno zlato podlago in ker zato ni bilo možnosti, da bi knjižni denar, ki ga virtualno producirajo banke, deloval kot premostitveni katalizator v likvidnostno prikrajšani ekonomiji.

Čeprav je to jasno, pa je treba vedeti, da so virtualni krediti knjižnega denarja v resnici kokain – stimulans realne ekonomije, ki lahko deluje le srednjeročno in pa toliko, kolikor ima ta virtualni knjižni denar realne učinke na realno ekonomijo. Slednja mora ta primanjkljaj sčasoma nadomestiti, to je, virtualni knjižni denar mora na dolgi rok v realni ekonomiji dobiti realno podlago.

Če te realne podlage ni, postane kreditiranje z virtualnim knjižnim denarjem na dolgi rok navadna piramidna shema. Značilno za piramidne sheme pa je, da delujejo le toliko časa, dokler se najnižja raven piramide progresivno hitro širi in dokler se tako odlaga trenutek iztreznjenja, stika z realnostjo. Ko do tega stika pride, piramidna shema implodira, pri čemer jo dobro odnesejo le vrhnje plasti piramide. Ta metafora obenem pomeni, da je sicer mogoče odlagati trenutek omenjenega končnega stika z realnostjo ter implozije virtualnega balona, rešitev problema pa je lahko le v vzporedni rasti učinkovitosti realne ekonomije. Ker se to danes v zahodnih gospodarstvih niti ne more dogajati, medtem pa se spodnja plast piramide progresivno hitro širi, je očitno, da mora, kakor v Dubaju in Grčiji, prej ali slej nastopiti trenutek streznitve. Tako pridemo do točke, v kateri so javne finance žrtev iste logike kot vse druge žrtve prevaranta Madoffa, to je, na koncu se postavlja vprašanja bankrota same države. Ta stečaj države pa je že po zdravi pameti neizogiben nasledek razkoraka med virtualnostjo bankirskega knjižnega denarja na eni ter profitnostjo realne ekonomije na drugi strani.

Vprašanje torej ni, ali bo prišlo do implozije virtualne piramide. Vprašanje je, kdaj se bo to zgodilo. Predvsem pa je vprašanje, kakšne bodo socialne in politične posledice tega kólapsa. Primer Islandije, kjer se je to že zgodilo, je sledil prejšnjima kolapsoma v Argentini in Mehiki, kjer je situacijo reševal Mednarodni denarni sklad (IMF). Tudi na Islandiji, kjer gre samo za 300.000 prebivalcev, je IMF oskrbel kredit za okroglo 5 milijard dolarjev, kar je seveda fenomenalno glede na omenjeno omejeno število prebivalstva. Na kólaps na Islandiji je bilo mogoče reagirati s 5 milijardami dolarjev, prav tako pa bi bilo mogoče reagirati na krizo v relativno majhnem gospodarstvu Slovenije. Dokler so take situacije posamične in izjemne, jih mednarodna finančna solidarnost prek IMF lahko rešuje. Če pa se omenjena implozija virtualnosti globalizira, je popolnoma jasno, da implozije malih balonov ne bo več mogoče reševati z napihovanjem večjega virtualnega balona. Taka je torej napoved globalne krize, v kateri je končna rešitev lahko samo blokada nebrzdanega bančnega virtualnega produciranja knjižnega denarja. Z drugo besedo, taka produkcija virtualnega denarja je kakor ogenj; lahko je dober kratkoročni sluga – pa zelo slab dolgoročni gospodar. In slednje je situacija, v kateri trenutno smo.

Boštjan M. Zupančič (Delo; Sobotna priloga, 03.07.2010)

Če bi se imel za makroekonomista z doktoratom iz ekonomije, bi me bilo ob prebiranju tega članka krepko sram…

Nekoliko se je zmotil samo pri tem, ko je zapisal, da banke posojajo 17 kratnik depozitov – angleške banke so trenutno menda že pri 50 kratniku…

zirosi je rekel/rekla:

Večina pravih makroekonomskih vračev (na primer Roubini) skupaj z BMZ opozarja, da je vrag vzel šalo in da je nujno potrebno bankirje omejiti (zato, ker je nerealni finančni sektor preprosto prevelik in s svojo neomejenostjo uničuje realnega) – da bo drugače naslednje sesutje v roku 10 let še mnogo bolj katastrofalno in uničujoče.

Seveda pa se najdejo celo nekakšni nobelovi nagrajenci za ekonomijo, ki veliko nevarnost vidijo predvsem v varčevanju.

Vsekakor pa mi je bilo všeč, kako je BMZ v članku okrcal makroekonomiste iz tujine, da nimajo izkušenj in se pravzaprav gredo (nezavedno) samocenzuro, naše pa da večinoma preveč slepo sledijo tem iz tujine.

zirosi je rekel/rekla:

Menda niti Jahve niti Alah, niti Jezus niti Mohamed ne marajo obresti – vendar so duše bankirske hitro pointerpretirale vse skupaj na način, da njihov edinopravi vsemogočni Bog govori o tem, da ne smeš pri posojanju računati obresti svojemu bratu; lahko pa svoji sestri in vsem ostalim…