Dovolj je tega blefa!
Pravi predsednik DNS Grega Repovž ob prodaji Večera in z njim se vsekakor strinjam, tako kot me skrbi zaskrbljenost strokovnjakinje, prisesane na državne prsi. Vse je res popolnoma netransparentno in čudno. Ta posel je ničen, nehajmo blefirati.
Začne pa lahko kar predsednik Društva novinarjev Slovenije sam pri sebi in nam pove to, o čemer je sam molčal nekaj let nazaj, ko je tudi on menda vstopil v neko lastniško strukturo.
Tedaj je namreč Finančna družba KB1909 iz Gorice (bog si ga vedi, če premorejo pisarno in kakšen računalnik), ki je v lasti italijanskih Slovencev, dokapitalizirala Mladino, do 40-odstotnega lastniškega deleža. V lastniško strukturo pa je menda vstopil tudi Grega Repovž, ki pa za komentarje o tem tedaj ni bil dosegljiv.
Čas je torej idealen: nehajmo blefirati in povej Grega, kolikšen si ti lastnik odgovorni urednik Mladine..
Novinarji pa bi lahko že kdaj koga kaj vprašali…
Bodimo transparentni!
U boj za staro pravdo – naj nam že povejo drekači novinarski, kaj se sploh grejo!
Sam sem bil nekaj let lastnik, novinar, urednik, tehnični oblikovalec in ‘komercialist’splošno informativnega lokalnega medija (vse v eni osebi), ki je bil (brez subvencij) na trgu. Iz lastne izkušnje vem, da je taka avtonomija (tudi na ravni cele Slovenije) dolgoročno nemogoča in da se ne da vzdržat trajno brez (upam da ne trajnih) psihčnih in materilanih posledic. Če bi se izšla računica, da je splošnoinformativni medij tržno blago, ki se financira na trgu od oglasov in naročnikov/kupcev (gleadlcev/bralcev), potem bi bilo vprašanje lastnika irelevantno. Take situacije v praksi ni, ne morejo jo vzpostavit tud novinarji v vlogi lastnikov. Po moje bi moral imet močno nacionalno/javno (+ lokalne) novinarsko agencijo, ki bi s kompetntnimi novicami brezplačno oskrbovale inormativne medije, ki bi delovali kot neprofitne skupnosti z določenimi olajšavami (npr. brez ddv, s subvencioranimi stroški distribicije) pod pogojem, de bi določen (programski ali fizični) prostor obvezno namenili objavam nacionalne/javne agencije, ostalega pa namenili svoji lastni informativni produkciji pač v skaldu s programskimi usmeritvami ustanovitelja medija, ki je itak lahko vsakdo, ki ima za to interes motiv in odgovornost…
Neodvisnost je najbrž en tak hvalevreden ideal. Na enemu nivoju je vsekakor problem to, da so se določenih medijev lotili ljudje, ki o tem poslu niso imeli pojma, temveč so to najbrž morali storiti po takih ali drugačnih političnih direktivah – Delo in Večer sta že taka projekta, ki pa sta najbrž samo najbolj očitna.
Vsekakor pa se je pri nas izkazalo, kakšni so učinki take instrumentalizacije – kar se je po moje izkazalo tudi v primeru Mladine.
Jaz nekako za tak agencijski medij jemljem kar RTV Slovenijo – je najbrž še najbliže vsem tem idealom, čeprav z določenimi zasuki. Blizu temu bi lahko bila tudi STA, od katere pa itak večinoma nekritično C/P-jajo kar vsi, ki si to lahko privoščijo.